Noč čarovnic vse bolj postaja tudi slovenski praznik. Lahko zanikamo, pišemo ogorčene članke o zametovanju tradicije, uvažanju ameriških plehkosti … Nič ne pomaga tudi pisanje o strašljivih poganskih ozadjih tega praznika.
Pri uveljavljanju tega praznika zelo zavzeto sodelujejo tudi šole in vrtci. Če smo iskreni, veliko bolj kot pri ukoreninjanju praznika, ki ga res praznujemo na ta dan. Dan reformacije namreč. Če povprečnega otroka do deset let povprašate po dnevu reformacije, ne bo vedel veliko povedati. O noči čarovnic pač.
Ljudem je všeč, da se nekaj dogaja, radi zapravljajo, radi okrašujejo, radi se šemijo … nič globljega ni v tem, kaj počne povprečen Slovenec na današnji idan. Prav tako kot za večino ni nič globljega v tem, da okrasi smrečico ali nese k žegnu. Žal ali hvala Bogu?
Pa si poglejmo, kaj o teh strašljivih podobah, strahovih, demonih, čarovnicah … se pravi peklenskih stvareh, pravi uradni nauk katoliške Cerkve.
Zakaj?
Morda zato, ker je ravno pootročena in vraževerna stranpot, ki je za poredne, tudi glede precej vsakdanjih reči, stoletja razglašala da jih bodo peklenščki nataknili na vile, jih vrgli v ogenj … sprožila takšen razmah noči čarovnic. V človekovi naravi je in njegov samoobrambni mehanizem je, da iz svojih strahov naredi parodijo. Jih osmeši in na ta način lažje notranje obvlada.
Zanimivo bi bilo videti, kakšne prispodobe pekla bi bile uporabljene, če bi se Bog utelesil med Eskimi.
Kar nekaj svetnikov in še več tistih, ki to niso, je v svojih zasebnih videnjih še v preteklih desetletjih poročalo, da jim je bilo dano videti grozljivo trpljenje pogubljenih duš. Ljudska pobožnost te prizore hitro vzame za svoje. Cerkev tu vedno poudarja, da gre za zasebna razodetja. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da zelo verjetno vsak vidi podobe, ki so blizu njegovi duši, tiste ki mu predstavljajo največjo grozo. Veliko reklame za predstavo peklenščkov, ki grešnike kurijo v kotlih, so skozi stoletja naredili pridigarji, ki so pekel uporabljali kot svarilo proti moralnim prestopkom in so pustili svoji domišljiji (in/ali perverziji) prosto pot.
Prvi argument, ki nas navede na to, je ta, da gre tako pri zveličanju kot pogubljenju za stanje duha. Zakaj si torej predstavljamo fizično trpljenje? Ker je to pač predstava, ki nam je najbližje. Kjer smo kot zemeljska bitja najbolj ranljivi. Malo je k temu seveda prispevalo tudi Sveto pismo, ki nam postreže s kar nekaj odlomki o večnem ognju, žveplu, peklenski dolini, ognjenem jezeru, ognjeni peči … Najbrž je to v očeh prebivalcev srednjega vzhoda pomenilo nekaj najhujšega. Zanimivo bi bilo videti, kakšne prispodobe pekla bi bile uporabljene, če bi se Bog utelesil med Eskimi.
Kaj pravi nauk Cerkve
Nauk katoliške Cerkve pravi, da pekel obstaja. Kot obstajajo nebesa. Cerkev ne pravi, da je pekel v podzemlju in da so nebesa nad oblaki. To so bile pootročene ljudske predstave. Ne gre za fizičen kraj. Svetopisemski odlomki (če se osredotočimo na Novo zavezo, v Stari zavezi pojem pekla še ni povsem izoblikovan) sicer res govorijo o simboliki ognja in teme, a prikazujejo pekel predvsem kot stanje zavestne ločitve od Boga in kot trajno posledico odločitve za zavrnitev njegove ljubezni. Cerkev verjame, da Bog ljubi vse ljudi in želi njihovo odrešenje, vendar spoštuje človekovo svobodno voljo.
Kristjani bi morali upati, da pekel ostane prazen, saj Božja ljubezen in usmiljenje lahko dosežeta vsakega človeka.
Katekizem katoliške cerkve poudarja, da je največje trpljenje v peklu prav odsotnost Božje ljubezni in občutka upanja. Pekel je stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi (1033). Bog nikogar vnaprej ne določi, da bo prišel v pekel, potreben je prostovoljen “odvrat” od Boga (smrtni greh) ter vztrajanje v njem prav do konca. Cerkev v bogoslužju vsak dan prosi za usmiljenje Boga, ki “noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja”. (1037)
V zadnjih desetletjih se nekateri sodobni teologi (Hans Urs von Balthasar) razvili koncept, imenovan upanje na odrešenje vseh ljudi, čeprav ne gre za univerzalno odrešenje. Verjel je, da bi kristjani morali upati, da pekel ostane prazen, saj Božja ljubezen in usmiljenje lahko dosežeta vsakega človeka. Pekel obstaja kot možnost. Tudi papež Frančišek je dejal: »Pekel obstaja, a je prazen, ko gre za ljubezen Boga, saj Bog vedno čaka na nas, da se vrnemo k njemu.«
Najhuje torej, kar se ti lahko lahko zgodi, ne glede na to ali je noč čarovnic, dan vseh svetih ali božič, je to, da si brez brez Boga. Ni stvar v demonih, stvar je v odsotnosti Boga.
Največja hudičeva prevara je, da je svet prepričal, da ne obstaja … Najbrž je njegova druga največja prevara ta, da je mnoge verne ljudi prepričal, da obstaja zgolj na način in v obliki okultnih pojavov.
Ne podcenjujmo zla
Pekel obstaja, demoni obstajajo, obstajajo stvari, ki jim odpirajo pot, toda neumno bi bilo misliti, da so to v prvi vrsti buče in kičasti okraski za noč čarovnic ali kostumi in ne grehi kot so sovraštvo, opravljanje, zavist, pohlep, zlorabe, manipulacije …
Največja hudičeva prevara je, da je svet prepričal, da ne obstaja, je že davno zapisal francoski pesnik Charles Baudelaire. Najbrž je njegova druga največja prevara ta, da je mnoge verne ljudi prepričal, da obstaja zgolj na način in v obliki okultnih pojavov. Najlažje ga je na ta način izriniti iz svoje zavesti in ga projicirati na druge (v smislu, iver v očesu brata vidim, bruna v svojem ne vidim). Takrat lahko nemoteno in mirno deluje v nas. Takrat lahko v imenu pravičnosti prevzame vlogo velikega inkvizitorja, ki išče napake na drugih, svojih pa ne vidi. In lahko vse življenje, sveto prepričani, da smo skorajda na poti svetosti, precej uspešno delamo za njegovo kraljestvo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Kot otroke so nas strašili s peklom, stalno se je poudarjalo, da kdor umre v smrtnem grehu, bo šel v pekel. Danes pri nobeni pridigi se več ne govori o peklu in o pogubljenju. Stalno so samo pridige, da je Bog Ljubezen, ki odpušča grehe.
Na youtubu je ogromno pričevanj ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so videli pekel, v peklu pa tudi zelo znane osebnosti, za katere si ne bi nihče mislil, da so tako končali. Koliko je to verodostojno, je pa drugo vprašanje. Morda se jim gre samo za to, da ljudje to berejo in klikajo.
Samo izrezljane buče in noter svečka, pa še ne pomeni nič. To delajo otroci in odrasli verjetno brez kakšne slabe misli.
Sicer pa je ta praznik še ena neumnost, ki smo jo prevzeli od Američanov.
Če je noč čarovnic predstavljena kot pravljica, če vse ostane na ravni ljubkih čarovnic in otroškega ustvarjanja, ne vidim v tem nič slabega. Strašljivi prizori so pa že drugo vprašanje. Grozljive podobe pa odpirajo pot satanizmu. Kar pa ni dobro za vsakega izmed nas.