Sestra Andreja Godnič: “Bi žrtvovali štiri dni svojega dopusta za ekskluziven čas z Bogom?”

Foto: osebni arhiv

Sestra Andreja Godnič je uršulinka. Dolga leta je bila misijonarka v Latinski Ameriki, danes pa misijonari v Sloveniji. Pred odhodom v misijone se je posvečala vodenju duhovnih vaj in duhovnemu spremljanju in se sedaj spet počasi vrača v to obliko služenja Cerkvi. Z njo smo govorili o tem, zakaj iti na duhovne vaje in kakšen proces se tam odvije. Dotaknila se je tudi duhovnega spremljanja. Kdo ga potrebuje, kakšno ne sme biti in kakšne lastnosti mora imeti duhovni spremljevalec. Vabljeni k branju. 

Zakaj je pomembno, da kristjani gremo na duhovne vaje?

Duhovne vaje so ekskluzivni čas za Gospoda. Človek gre iz svojega komforta in pride v neko posebno okolje, kjer se sreča z vsebinami in s krogom ljudi, kjer je vse pripravljeno za to, da ima lahko Gospod proste roke in lahko v njem globoko deluje.

Za tiste, ki jih ne poznajo – kako izgledajo duhovne vaje?

Zelo odvisno. Veliko različnih tipov in ponudb duhovnih vaj obstaja. Vse duhovne vaje pa imajo podobne elemente, naj bodo za otroke, družine, zakonce, osebne, v tišini ali brez tišine … Prvič, okolje je drugačno. Drugič, trajajo vsaj nekaj dni, da se lahko zgodi proces. Tretji element je vsebina, ki pomaga priti v stik z Bogom. Četrti element je občestvo, en krog ljudi, ki so tam z istim razlogom kot ti in te s svojim zgledom vlečejo za sabo.

Ti elementi pomagajo, da lahko začne Gospod delati s tabo to, kar ti rabiš. Ključno pri duhovnih vajah je, da se vedno bolj zavedaš, da vse zunanje okoliščine pripomorejo k temu, da prideš v osebni stik z Njim. Da lahko on začne delati v tvojih globinah. Da te enkrat letno resetira.

Pravzaprav je na delu že prej: že ko razmišljaš o tem, kam bi lahko šel na duhovne vaje, so to lahko vzgibi Svetega Duha, ki v tebi deluje in te vabi … Večina sploh ne razmišlja o tem, da bi žrtvovala štiri dni svojega dopusta za ekskluziven čas z Bogom.

Hodite tudi vi na duhovne vaje?

Seveda. Uršulinke imamo pravi luksuz glede tega. Vsako leto imamo osemdnevne duhovne vaje v tišini. Na pol leta tridnevne. Poleg tega pa imamo vsako prvo nedeljo v mesecu duhovno obnovo. In seveda vsakodnevne molitve in meditacije.

Tišina je velik privilegij. Danes jo malokdo izkusi in ljudje smo zelo oropani kvalitete življenja.

Kako izgledajo tiste duhovne vaje, ki jih vodite vi?

Sama vodim duhovne vaje za različne skupine. Za mlade, za starejše, za ženske … najraje pa dajem ignacijanske duhovne vaje v tišini. Začel jih je sveti Ignacij Lojolski. Trajajo vsaj štiri dni, v centru je Božja beseda, vse dni je tišina, razen ko poslušaš razlago Božje besede in greš na osebni pogovor. Ta tišina omogoča, da gremo veliko globlje. V tišini je lažje prepoznavati vzgibe Svetega Duha in je lažje najti stik z Gospodom.

Imajo ljudje težave s tišino?

Navadno ne. Na takih duhovnih vajah je doživljanje tako intenzivno, da sploh nimaš občutka, da si tiho. Vsak hrup in vse zunanje dejavnosti te pravzaprav motijo. Tišina je velik privilegij. Danes jo malokdo izkusi in ljudje smo zelo oropani kvalitete življenja. Razen tisti, ki hodijo v naravo. Tudi nevroznanost danes uči, kakšen razdiralen učinek ima na nas neprestani hrup.

Del ignacijanskih duhovnih vaj je tudi duhovni spremljevalec. Kaj je duhovno vodstvo ali duhovno spremljanje? Je še aktualno? Kdo je lahko duhovni spremljevalec?

Duhovni spremljevalec je pomemben element ignacijanskih duhovnih vaj. Vsak dan imaš osebno srečanje z njim in mu pripoveduješ, kaj se ti dogaja. On/ona je kot nekakšno ogledalo ali odmev, ki ti pomaga prepoznavati, kaj je od Gospoda. Naloga duhovnega spremljevalca je tudi, da ti pomaga nekoliko razširiti tvoje miselne okvire in prepoznavati različne duhovne vzgibe.

Duhovni spremljevalci smo kot babice pri porodu: mama rojeva novo bitje, babica ji pri tem samo pomaga. Tudi v duhovnih vajah se poraja nekaj novega, ko Gospod odrešuje, zdravi in osvobaja. Duhovni spremljevalec je pri tem zraven in pomaga.

Duhovni spremljevalec je kot nekakšno ogledalo ali odmev, ki ti pomaga prepoznavati, kaj je od Gospoda.

Še doživljamo to kristjani danes?

Da nas Gospod odrešuje? Absolutno. Meni se sicer zdi, da smo krščansko življenje nekoliko ‘zidealizirali’. Verni smo, pridno hodimo k maši, obhajamo zakramente in smo sploh fajn. Evangelij kaže malo drugačno sliko prvih kristjanov. V človeškem smislu gledano je evangelij poln polomij, razočaranja, nerazumevanja. Rada rečem, da so za nas Jezusova tri leta z učenci, njegovo trpljenje, smrt in povstajenska prikazovanja nekak izvorni scenarij, ki ga na analogen način živimo mi kristjani danes. Z vso osebno polomijo, razočaranji in nerazumevanjem. Jezus vstopa v oseben odnos z vsakim od nas – kot to dela v evangeliju – in odrešuje osebno vsakega od nas. To je naš naravni evangelijski habitat.

Bolj kot zanikam resnico o sebi, o svoji skupnosti ali npr. o svojem odnosu s sozakoncem ter vzdržujem neko idealno ‘fejk‘ zgodbo o sebi in drugih, težje prepoznavam, ko se mi dogaja to, kar beremo v izvornem scenariju evangelija. Tako kot v evangeliju namreč tudi mi vsi zatajimo, vsi zbežimo, vsi se kregamo … Izvorni scenarij evangelija in moj osebni scenarij sta na videz zelo različna. Tu vstopi na duhovnih vajah duhovni spremljevalec in, ko se ti zgodi Božja beseda v duhu izvorne evangelijske scene, ti ta ‘babica’ pomaga to prepoznati in iti skozi to.

Izvorni scenarij evangelija? Nam poveste več o tem …

V resnici smo o tem govorili v Latinski Ameriki. Osebno me je misijonska izkušnja spremenila. Dala mi je nov pogled na oznanjevanje evangelija.

V Latinski Ameriki, sploh prva leta v Peruju, je bilo okolje mojega misijona v Andih zelo podobno evangelijskemu okolju. Povsod črede ovac, ni bilo vode, mraz, delo z zemljo … Ta stil življenja me je zelo prebudil in me učil, da je evangelij kot izvorni scenarij zelo naraven, preprosto domač, prav nič sofisticiran. Ta stil življenja je lasten večini človeštva, zato na nek način lažje razumejo evangelijske dogodke. Pri nas v Sloveniji doživljam, da evangelij razlagamo bolj duhovno in težje sprejemamo naše konkretne resničnosti, težave, probleme. Zelo smo zahtevni do sebe in težko spustimo Jezusa zraven, težko sprejmemo, da je v resnici On tisti, ki nas odrešuje. Zato se mi zdi, da se težje zgodi tisti ‘KLIK v Duhu’ med evangelijsko zgodbo in mojo osebno situacijo.

Zelo smo zahtevni do sebe in težko spustimo Jezusa zraven, težko sprejmemo, da je v resnici On tisti, ki nas odrešuje.

Kako naj torej živimo v sodobnem zahodnem svetu obilja ta izvorni scenarij evangelija?

Mislim, da smo kot družba v velikem prehodu. Tako kot je bilo pred petsto leti: prišel je tisk, odkrili so Ameriko … vse se je preobrazilo in podobno se dogaja sedaj. Na vsakem velikem prehodu je ranljivost velika. Po starem ne moremo več, nismo pa še čisto preklopili na novo. Vse do 60-ih let prejšnjega stoletja je bila avtoriteta nesporna, družina je bila temelj, ni bilo pluralne kulture … zdaj se je pa vse to počasi resetiralo. Dogajajo se tektonski premiki … družina nima več središčne vloge. Poleg tega se vedno bolj priklapljamo na digitalno in se umikamo iz odnosov … naš operacijski sistem je postal individualizem, ne vleče nas več skupaj. Naš način razmišljanja in čutenja postaja JAZ-MENI-ZAME. To so zelo radikalne spremembe …

Osebno me ta preobrazba naše družbe fascinira. Verujem, da Jezus še naprej odrešuje in po svojem Duhu pomaga vse to razumeti in ga prepoznati. Zato nam je poslal advokata, Parakleta, Tolažnika, ki nas zagovarja in ki nam sproti razlaga, kako Jezus deluje sredi vseh teh sprememb in krize. Ne bojmo se. Ko ga kličemo in se mu pustimo voditi, nam pokaže, kako ohraniti mir sredi teh radikalnih družbenih sprememb. Uči nas ‘brati izvorni načrt’ in nam razodene, da Presveta Trojica ve, kaj dela.

Duhovni spremljevalec – njegova vloga, zakaj ga imeti?

Če greš poleti na morje in imaš plavutke, pa masko s cevko, se potopiš morda do globine desetih metrov. Če pa te vleče, da bi šel na 40 m, pa rabiš inštruktorja in kompletno opremo … Tu je razlika. Tisti, ki hočejo duhovno globlje, potrebujejo spremljevalca/ko.

Kako konkretno to izgleda?

Najpogosteje so to redna, mesečna srečanja, ki trajajo eno uro. Ko prideš, pripoveduješ svojemu duhovnemu spremljevalcu/ki vse, kar se ti je zgodilo tisti mesec, in ob tem skušaš dojeti, kje je bil v vsem tem Gospod. Ne gre za filozofiranje ali razglabljanje. Gre za tvoje konkretne situacije in odnose, izzive in polomije, radosti in veselja, po katerih – s pomočjo duhovnega spremljevalca – prisluškuješ Svetemu Duhu, ki deluje v tebi. Redni mesečni pogovori ti počasi povečajo občutljivost za notranje duhovno dogajanje, lažje prepoznavaš notranje vzgibe in se učiš ločevati med svojimi lastnimi občutji/mislimi in temi, ki so od drugega.

Duhovni spremljevalec ali spremljevalka ima navadno več izkušenj v duhovnem življenju. Njegova vloga je, da svojemu spremljancu pomaga vzpostaviti do sebe in do lastne situacije neko distanco in lažje razumeti odnos z Jezusom, svoje notranje duhovne procese ter v njih odkrivati kako deluje Sveti Duh. Spremljevalec ima vlogo nekakšnega ‘ogledala’ ali ‘prevajalca’. Pri tem pa mora biti vedno strikten in v vsakem duhovnem pogovoru absolutno spoštovati ‘sveto zemljo’ spremljanca – spremljevalec ne sme nikoli poseči tja, kjer  Gospod direktno komunicira s svojo ustvarjanino. Zaradi velike odgovornosti do spremljanca in tega, kar v njem dela Gospod, se mora spremljevalec/ka stalno poglabljati in imeti dobro duhovno kondicijo.

Vsa duhovna sredstva služijo samo temu, da tvoja vez z Jezusom, s Svetim Duhom, z nebeškim Očetom … postaja vedno globlja. Vse ostalo je samo bergla.

V preteklosti so se včasih preko duhovnega vodstva dogajale tudi duhovne (in druge) zlorabe – kako prepoznati manipulacijo?

Izjemno pomembno je, da smo iskreni do sebe in tega, kar čutimo. Lahko nekdo reče, da je ta in ta duhovni spremljevalec odličen, tebi pa nekaj ni čisto v redu … poslušaj ta glas. Ni vsak za vsakega. Lahko ti je nekdo všeč in tudi vidiš, da je priznana duhovna avtoriteta … ampak tebi nekaj ni … prisluhni temu. Nikoli se ne sili v nekaj. Tudi če imaš po par pogovorih nek čuden občutek – se poslušaj. Duhovno spremljanje ima namen, da si ti vedno bolj v dialogu s Svetim Duhom, da si vedno bolj domač z Jezusom. Vsa duhovna sredstva služijo samo temu, da tvoja vez z Jezusom, s Svetim Duhom, z nebeškim Očetom … postaja vedno globlja. Vse ostalo je samo bergla. Ki je nujna, ne sme pa postati bergla namen. Ti moraš vedno bolj odkrivati, kdo sploh si v resnici in zakaj so te oni Trije naredili takšnega kot si. Ti se potapljaš in odkrivaš sebe in sebe v odnosu z Njim zato da lahko služiš.

Katere so lastnosti dobrega duhovnega spremljevalca?

Omenila bi štiri. Gotovo jih je veliko več. Prva je, da zna duhovni spremljevalec poslušati, slišati in biti tiho.

Druga, da se spremljevalec/ka zaveda svoje totalne odvisnosti od Svetega Duha. Zato je vsak duhovni spremljevalec poklican h globoki molitvi. Samo Sveti Duh lahko spremljevalca uči, kako se mora sezuti, ko je priča nečemu svetemu. Sveti Duh je tisti, ki uči spoštovanja svetega dialoga med Bogom in njegovim ljubljencem/ko. Duhovni spremljevalec mora biti zelo uglašen na duhovne dinamike in popolnoma transparenten, da ne moti tega procesa.

Tretja lastnost je, da se redno izobražuje in poglablja znanja. Idealno je, če ima duhovnega učitelja, ki mu je nekak tutor. Velika nevarnost je, da se duhovno spremljanje izrodi v psevdo-psihoterapijo, v filozofske diskusije ali teologiziranje. Ko se med duhovnim pogovorom odprejo rane, travme ali se pokažejo zasvojenosti, … mora duhovni spremljevalec/ka to prepoznati in usmeriti spremljanca k strokovnjaku za to področje.

Četrta lastnost pa je dobra duhovna kondicija.

Kaj to pomeni?

Duhovno spremljanje je stil življenja. Vse kar si, kar čutiš, kar izkusiš, obarva tvoje poslušanje spremljanca, tvoje reakcije in tvoj odmev nanj. Tu rada uporabljam primero glasbenega inštrumenta – duhovni spremljevalec je kot nekakšen Jezusov inštrument, saj spremljanec po igranju zasliši Gospodovo melodijo. In kot se vsak inštrument redno uglašuje in čisti, tako tudi Gospod duhovnega spremljevalca ves čas uglašuje, prečiščuje in centrira. Da On to lahko dela, rabim dobro kondicijo: telesno, duševno in duhovno.

Pogosto smo v nekakšnih sofisticiranih duhovnih mehurčkih, kjer na zunaj kažemo eno, doma smo pa nekaj čisto drugega. Jezus v takem primeru ne more odreševati in ‘uglaševati’.

Povejte več o tem?

Dobra kondicija je po moji izkušnji posledica sproščenega in odgovornega stila življenja, za katerega je značilno zdravo ravnotežje. Ali dobro spim? Imam redno molitev? Se znam nasmejat na svoj račun? Sem normalna ženska z nogami trdno na tleh? Živim zdrave odnose, kjer se imamo radi in kjer mi povejo v obraz tudi to, kar sama nočem sprejeti? Znam objeti vsakodnevna ponižanja? Vse to potrebuje trening in s treningom pride kondicija.

Zakaj je to pomembno? Ker smo pogosto radi v nekakšnih sofisticiranih duhovnih mehurčkih, kjer na zunaj kažemo eno, doma smo pa nekaj čisto drugega. Jezus v takem primeru ne more odreševati in ‘uglaševati’. Če hočem, da me Gospod uporablja za nekaj tako svetega kot je duhovno spremljanje, je ključno, da sem pristna. Da sem to, kar v resnici sem in da si priznam kaj v resnici mislim, čutim in delam. Kje sem najbolj jaz? Doma. Zato pravim, da me resnično poznajo samo moje sestre v skupnosti. In samo one me lahko sklatijo dol iz sofisticiranosti na realna tla. Nujno je, da Jezus ves čas sinhronizira mojo resnično podobo z mojim služenjem. Če se moja ‘persona’ v vlogi duhovne avtoritete ne pokriva z mojim realnim jazom, potem nisem pristna in Gospod naleti na ovire pri uglaševanju. Da si lahko babica pri rojevanju Božjega v spremljancu, potrebuješ vedno znova sam izkusiti, kako Gospod po Duhu v tebi rojeva Božje.  

Dolga leta ste bili v Peruju. Ste srečali papeža Leona?

Ne, osebno ga nisem srečala nikoli. Ga pa čutim blizu v njegovem ‘misijonskem žaru’ po perujsko.