Sestra Andreja Godnič: “Duhovna zloraba popolnoma izmaliči notranji svet žrtve.”

Foto: Zajem zaslona

Sestra Andreja Godnič je uršulinka. Dolga leta je bila misijonarka v Latinski Ameriki, danes pa misijonari v Sloveniji. Pred odhodom v misijone se je posvečala vodenju duhovnih vaj in duhovnemu spremljanju in se sedaj spet počasi vrača v to obliko služenja Cerkvi. Tokrat smo z njo govorili o težki, a pomembni temi. O duhovnih zlorabah, ki v cerkvenem besednjaku pravzaprav niti še nimajo prave terminologije. Prav zato so jasne besede sestre Andreje toliko bolj dragocene. Vabljeni k branju in deljenju!

O duhovnih zlorabah smo se začeli pogovarjati šele nedavno in premalo je jasnih besed s strani Cerkve. Kako definirati, prepoznati in preprečiti duhovno zlorabo?

Osebno mislim, da ko se pogovarjamo o tej tako težki temi, je pomembno, da razumemo širši kontekst. Zavedam se, da je lahko primerjava med spolnimi in duhovnimi zlorabi v Cerkvi zelo neustrezna, a mogoče nam pomaga bolje razumeti, da je za soočenje s take vrste problemi v Cerkvi potreben čas.

Pojem spolnih zlorab mladoletnih je poznan. V cerkvenih krogih je tema nekako prebila led šele leta 2002, in sicer v ZDA. Cerkveni mlini so potrebovali kar 16 let, da je lahko papež Frančišek leta 2018 sklical škofe in definiral terminologijo ter naredil spremembe v Cerkvenem zakoniku. Tema o duhovnih zlorabah pa se je v javnosti pojavila šele nedavno. Z razliko od spolnih zlorab se duhovne zlorabe dogajajo samo v verskih skupnostih in znotraj sekt, kjer ljudje iščejo Boga ali različne oblike duhovnosti. To pomeni, da je to pojem, ki je še nedefiniran. To moramo razumeti. Da Cerkev to sprejme, sprocesira, začne razvijati terminologijo in da začne ozaveščati vernike … to traja nekaj časa.

Vsi, ki spremljajo žrtve duhovnih zlorab, poudarjajo, da sta v prvi vrsti potrebna spoštljivost in sočutje. Osebno sem mnenja, da ta tema v slovenskem prostoru prebudi zelo intenzivne reakcije. Zato se mi zdi toliko bolj potrebno, da zavestno gojimo spoštljivo držo in skupaj reflektiramo in poskušamo razumeti, kaj duhovna zloraba sploh je. In da smo po drugi strani preudarno previdni in se zavedamo, kaj vse ni. Da se neka duhovnost izkaže za pristno ali zlagano je namreč potrebno, da preteče nekaj časa.

Pa vseeno skušajmo uhoditi to pot in definirajmo, kaj je duhovna zloraba …

Verjetno vsi poznamo dve veliki duhovni avtoriteti, katerih imeni sta povezani s pojmom duhovna zloraba, in sicer francoski ustanovitelj Barke Jean Vanier in španski frančiškan Francisco Javier Garrido Goitia. Tudi slovenska imena se v mednarodni javnosti pojavljajo v povezavi z duhovnimi zlorabami. Tema je zato zaradi različnih vidikov izredno boleča.

Prior v Veliki kartuziji, br. Dysmas De Lassus, citira definicijo duhovne zlorabe avtorja Jacquesa Poujola, ki pravi: »Za besedama duhovna zloraba se tistim, ki so jo utrpeli, izrisuje resnično trpljenje, nerazumevanje in globoke rane. Z duhovno zlorabo moremo označiti slabo duhovno in psihološko ravnanje, naloženo osebi, kar jo posledično oslabi, celo uniči in jo napravi nravstveno in duhovno odvisno. (…) Duhovna zloraba je, ko nekdo (pastir, duhovnik ali kateri koli drug krščanski voditelj v molitveni skupini, skupnosti, župniji) postavi svoj položaj oblasti v lastno korist za nadzor ali prevlado ene ali več oseb. Duhovna zloraba je tudi, ko odgovorni kristjan uporabi bližnjega, da zadosti nekaterim svojim lastnim nravstvenim ali čustvenim potrebam ali potrebam ustanove, ki jo vodi. (…) Duhovno zlorabo še zaostri uporaba božanske avtoritete, da bi obvladoval eno ali več oseb.« (v: Nevarnosti in stranpota v posvečenem življenju, Salve, Ljubljana 2021, 238–239.)

Pogosto se zgodi, da storilec, preden žrtev zlorabi duhovno, tudi psihološko manipulira in jo v določenih primerih tudi spolno zlorabi. Pri tem lahko zlorablja svojo pozicijo moči (avtoriteto), zlorablja vest. To so pojmi, ki jih moramo nujno razumeti, da bomo razumeli kompleksnost trpljenja in škode, ki jo utrpi žrtev. Kaj doživlja oseba, ki je bila duhovno zlorabljena? Lahko bi rekli, da je njena najbolj intimna globina, ki je rezervirana samo in zgolj za Gospoda in njegov glas, ranjena. Ta oseba težko ali pa sploh ne prepozna Božjega glasu ali Božje navzočnosti v sebi. Njeno zaupanje v lastno presojo, kaj v njenem življenju prihaja od Boga, je popolnoma porušeno. Ne razloči več glasu vesti. Ker je bila tako zmanipulirana in v takem primežu duhovne avtoritete, izgubi pristen stik s svojim Bogom. Tja je namreč vdrl s svojim duhovnim primežem storilec.

Kot duhovni spremljevalec se ne smeš nikoli in na noben način postaviti na mesto Boga. Pri duhovni zlorabi pa se zgodi prav to.

Kako se to zgodi?

Vse se dogaja na notranjem področju, torej na področju, kjer oseba živi svoj odnos z Bogom. Ker je to področje tako notranje, tako sveto, tako skrivnostno, živo … je dinamiko duhovne zlorabe zelo težko artikulirati. Ne gre zgolj za psihologijo, gre za veliko več. To, kar je bilo v judovskem templju za ogrinjalom, kamor ni nihče smel stopiti, to je v človeku njegovo najbolj notranje in najsvetejše. Vsi, ki smo se pripravljali na duhovno spremljanje, vemo, da za to ‘najsvetejše’ v človeškem bitju velja absolutno spoštovanje: ti kot spremljevalec se ne smeš nikoli in na noben način postaviti na mesto Boga. Tja ne smeš nikoli stopiti. Pri duhovni zlorabi pa se zgodi prav to. Duhovna avtoriteta, ki je s strani Cerkve in občestva prepoznana kot taka, s karizmo duhovnega vodenja, postopoma in z različnimi taktikami prestopa mejo in sčasoma popolnoma izmaliči ta sveti notranji prostor svojega varovanca/ke.

Osebno sem mnenja, da je duhovna zloraba toliko bolj problematična v slovenskem prostoru, ker naša dvojina omogoča izraziti in artikulirati zelo intimne dinamike v odnosu dveh, in smo na tem področju zato toliko bolj občutljivi.

Zakaj je to pomembno na področju duhovnih zlorab?

Zelo težko si je predstavljati, koliko časa potrebuje žrtev, da se izvije iz duhovnega primeža in zasužnjenosti od svojega duhovnega voditelja/ice in svobodno zadiha. Kaj se zgodi s temeljnim hrepenenjem po Bogu v zlorabljeni osebi? Duhovna zloraba je bolj nevaren zločin v primerjavi z verskimi preganjanji in mučenji, ki jih izvajajo razne religije ali totalitarizmi. Zakaj? V slednjih poznaš mučitelja in veš, da te želi uničiti. Pri duhovni zlorabi pa prideš sam/a prostovoljno in nič hudega sluteč k svojemu ‘mučitelju’, ker mu na nek način cerkveno občestvo daje kredibilnost duhovne avtoritete.

Duhovna zloraba je v slovenskem prostoru toliko bolj problematična, ker naša dvojina omogoča izraziti in artikulirati zelo intimne dinamike v odnosu dveh, in smo na tem področju zato toliko bolj občutljivi.

Kakšno je trenutno stanje v Sloveniji glede teme duhovnih zlorab?

Osebno se mi zdi, da smo slovenski verniki v tem trenutku še vedno v šoku. Na splošno je v slovenski Cerkvi duhovno spremljanje, osebne duhovne vaje in osebna spoved zelo razširjena pastoralna praksa. Ko se v zadnjem času imena nekaterih duhovnih oseb, ki so nas navdihovale, nas duhovno vodile, nam predavale, nam dajale duhovne vaje, povezuje z različnimi škandali ali pa slišimo, da odhajajo iz svojih redov, župnij, samostanov, nas to lahko osebno prizadene ali duhovno vznemiri. Ob obtožbah začneš postavljati pod vprašaj vso modrost te osebe in čutiš globoko razočaranje, ki latentno razgrajuje zaupanje. Zdi se mi, da vlada v slovenskem prostoru občutek razbolenosti, ker si je težko to sploh predstavljati, pa tudi vsi smo tako ali drugače povezani in se osebno poznamo. Mislim, da je vse to težko sprocesirati. Kot sem že omenila, je tematika za vse zelo nova: najprej je treba sprejeti, da take oblike zlorab med odraslimi osebami sploh obstajajo; treba se je učiti določenih novih pojmov, kot npr. zloraba vesti, zloraba avtoritete ipd.; ko se o tej tematiki bere ali sliši, se ob tem lahko sproži kak spomin ali občutje, ki povzroči nelagodje ali bolečino; lahko se sproži občutek krivde ali moraliziranje; lojalnost do konkretne duhovne osebe mogoče onemogoča sposobnost, da bi se zares slišalo žrtev.

Vsekakor sem mnenja, da je prav zaradi tega tako zelo pomembno, da najdemo pogum in se trudimo ozavestiti to tako bolečo stvarnost, jo sprejeti, predvsem pa si vzeti čas za študij terminologije, da bomo lažje razumeli. Predvsem pa, da bomo, če do tega pride, znali pravočasno prepoznati znake kakršne koli oblike zlorab in stati ob strani žrtvam.

Kako sploh lahko pride do duhovne zlorabe? Kakšni mehanizmi so v ozadju? Saj gre nenazadnje za odrasle ljudi na obeh straneh …

Da se zgodi duhovna zloraba, mora imeti storilec pogoje. Storilec mora žrtev počasi pripravljati, da jo ima v nekakšnem duhovnem in moralnem primežu, da pridobi nad njo absoluten vpliv.

Najpogostejše se to zgodi v rednem duhovnem spremljanju ali osebni spovedi, med molitvenimi srečanji ali drugimi duhovnimi praksami. Na tem mestu želim res poudariti, kako zelo sta pri presojanju potrebni preudarnost in previdnost, da ne pademo v skušnjavo posploševanja: češ, da je vse prostor za zlorabo. Dobro je pri presoji uporabljati tudi zdravo kmečko pamet.

Duhovna zloraba je bolj nevaren zločin v primerjavi z verskimi preganjanji in mučenji, ki jih izvajajo razne religije ali totalitarizmi.

Pa tudi žrtev mora imeti neke nastavke, da ima storilec moč, da jo ‘priklene’ (psihološko strukturo, osebne rane, travme …).

In tretjič, storilec mora imeti neko mrežo sodelavcev, nek krog (ring), ki – ko se pri žrtvi sproži alarm – na različne načine poskrbi zanj in prepriča žrtev, da se po nepotrebnem vznemirja. Ko recimo žrtev čuti nelagodje in zaznava, da nekaj ni v redu, to skuša preveriti pri npr. storilčevem ožjem krogu, ki je navadno sestavljen iz ‘duhovnih’ oseb. Te osebe imajo vlogo sistematičnega zanikanja, da bi bilo karkoli narobe, in pogosto obrnejo krivdo na žrtev. To moramo imeti pred očmi, ko obsojamo žrtve. Ko pomislimo, da so to odrasle osebe, ki bi lahko odšle, ko čutijo, da je nekaj narobe, je dobro razumeti, da gre za cel ‘sistem’.

Kako potem storilec, ki je tudi nosilec karizme in vsaj v nekem obdobju svojega življenja tudi očitno predano sledi Bogu, v vsej svoji duhovni razsvetljenosti pade tako globoko in tako močno uniči duhovno življenje druge osebe? Kako potem pri sebi in pred Bogom uskladi to svojo dvojno osebnost?

To vprašanje tudi mene osebno zelo vznemirja. In ne vem odgovora. Ker pa tudi sama duhovno spremljam, se še kako zavedam, da sem lahko tudi (že) sama na tej poti. Zavedam se, da potrebujem nenehno formacijo (tudi študij) na tem področju in pomoč drugih, izkušenih duhovnih oseb, ki bolj poznajo duhovne dinamike in lažje prepoznavajo znake stranpoti ali zdrsov pri spremljanju.

Bi pa mogoče ob zgornjem vprašanju o tem, kako storilec uskladi to svojo dvojno osebnost, omenila nepoznan pojem, ki se ga tudi lahko uporablja v povezavi z duhovnimi zlorabami, in sicer PSEVDOMISTICIZEM. Dikasterij za nauk vere je leta 2023 na željo papeža Frančiška začel preučevati ta duhovni fenomen in iskati definicije za kasnejše dopolnilo kanonskega prava.

Kaj je psevdomisticizem?

Gre – kot že sama beseda nakaže – za lažni misticizem. Recimo da nekdo, ki je zelo karizmatična osebnost, poleg tega pa se po njem dogajajo različne nadnaravne stvari, zbere okrog sebe svoje privržence. Krog se počasi izolira in zaradi različnih faktorjev – lahko tudi demonoloških – se razvije prepričanje, da so posebni izbranci od Boga. Da so elita. Da ima Bog posebne načrte z njimi. Tudi zgoraj omenjena Jean Vanier in Francisco Javier Garrido Goitia sta živela tak psevdomisticizem. Gre za popolno duhovno zaslepljenost, saj v takem primeru storilec – in njegovi sledilci – verjame, da je orodje v Božjih rokah in da dela po naročilu od zgoraj.

Lojalnost do konkretne duhovne osebe onemogoča sposobnost, da bi se zares slišalo žrtev.

Zato imamo v Cerkvi dva tisoč let stare mehanizme, ki poskrbijo, da se tako dimno zaveso razkrinka. Eden od najbolj osnovnih mehanizmov preverjanja je ponižanje: reakcija karizmatičnega voditelja na ponižanje je npr. tak lakmusov papir. Gospod vedno poskrbi za to. Tako recimo doletijo večja ponižanja nekoga, ki ima izrazitejšo osebno karizmo in se na zunaj ta karizma tudi očitno razodeva. Taka duhovna oseba ima navadno nek ‘trn v mesu’: večje ovire s strani skupnosti, antipatije, ljubosumja, metanje polen pod noge, lažne javne obsodbe, škandale … ali osebne karakterne pomanjkljivosti. Nekaj mora biti, da te sklati z neba in ti pomaga ostati ponižen in v službi Gospoda. In če velika duhovna ‘rodovitnost’ ne gre z roko v roki z vsakodnevnimi banalnimi ponižanji in preizkušnjami, potem lahko nekaj zasmrdi. To je en tak naraven princip, star 2000 let, domač vsem svetnikom. Nekaj mora biti, kar ves čas omogoča, da se to slepilo ‘persone’ kot duhovne avtoritete ves čas prečiščuje. To je zdravo. Ko pa se sposobna, zelo duhovna oseba, goreča za Boga, avtomatično zapira v nek krog elite, kjer so vsi globoko duhovni, vsi sofisticirani, kjer ni konfliktov, je lahko to znak lažne duhovnosti.

Skupnost Barka se je po razkritju dvojne osebnosti svojega ustanovitelja soočila s tem in videti je, da so stopili na pot ozdravljenja …

Skupnost Barka je po mojem mnenju eden najlepših primerov, kako naj bi Cerkev odgovorila na duhovno zlorabo. In mi je v veliko tolažbo in sem neskončno hvaležna skupnosti Barka, da nas učijo, kako se soočiti s temi novimi bolečimi dejstvi, kako iskati resnico, kako pomagati zdraviti rane tako preživelim kot celi skupnosti, kako postopati s storilci in tistimi, ki so jim pri tem pomagali.

Kje vi vidite pot ozdravljenja od duhovne zlorabe?

Osebno premalo poznam to področje, da bi lahko karkoli rekla. Verujem in vem, da Gospodu ni »nič nemogoče.« (Lk 1,37) Vemo tudi, kakšno veliko delo na sebi je potrebno, da nekdo predela npr. spolno zlorabo in spet vsaj približno normalno zaživi. Če to apliciramo na duhovno raven, si je še težje predstavljati kakšno pot mora prehoditi zlorabljeni, da lahko spet normalno duhovno zaživi.

Osebno pa sem tudi mnenja, da nas kot cerkveno občestvo čaka delo. Saj še niti ne znamo poimenovati teh stvari. Sploh si verjetno ne znamo predstavljati, kako je nekomu, ki ima tam, kjer je bilo njegovo ‘sveto’, sedaj pogorišče, odprto rano. In tam namesto Božjega glasu odmeva glas storilca, storilke. Taka oseba ne ve več, ali je Bog, ne ve, kaj je prav, kaj narobe, nima več kompasa … Taki osebi se verjetno upre vse, kar je povezano s Cerkvijo ali Bogom, in popolnoma zgubi zaupanje v duhovne ljudi.

Ko pa se sposobna, zelo duhovna oseba, goreča za Boga, avtomatično zapira v nek krog elite, kjer so vsi globoko duhovni, vsi sofisticirani, kjer ni konfliktov, je lahko to znak lažne duhovnosti.

Strokovnjaki pravijo, da je prvi korak na poti ozdravljenja enak vsem ostalim zlorabam: Prvič: fizična distanca – iti proč in prekiniti vse stike s storilcem in njegovim sistemskim krogom. Drugi korak je poiskati način, da telo ‘izloči’ strup zlorabe (pisanje, umetniško ustvarjanje, delo z zemljo, živalmi, iskanje pomoči pri nekom, ki pozna duševno-duhovne dinamike in ni nujno iz cerkvenih krogov). Tretjič: vzeti si čas, ki je potreben, da duhovni primež storilca/ke izgubi moč. Četrtič: prijava storilca/ke ali vsaj zapis celotne izkušnje duhovne zlorabe. Gotovo so še drugi koraki, ki lahko pomagajo.

Naj spomnim še na to, da so slovenski škofje in redovniški predstojniki prvi odgovorni za osveščanje in za preprečevanje duhovnih in drugih zlorab. Skupaj s strokovno usposobljenimi posvečenimi in laiškimi osebami so dolžni skrbeti za žrtve, ugotavljati (ne)krivdo storilca ter poskrbeti za varna okolja. Za nas, ki nismo v tej vlogi, pa je pomembno, da se ozaveščamo o tej tematiki, gojimo kulturo spoštovanja in sočutja, smo previdni pri ‘komentarjih’ in kličemo Božjega Duha in Jezusovo ljubezen na vse žrtve ter Božjega usmiljenja na storilce, da bi spoznali svoj zločin, se spokorili in zadoščevali in bi tako preživelim (ang. survivors; izraz, ki se ga pogosto uporablja namesto žrtev) omogočili, da začnejo svoj proces ozdravljenja.

Ja, pri Bogu je VSE MOGOČE. Pustil si je zariti žeblje v meso. Z vstajenjem so postale globoke rane, ki jih je povzročilo zlo, poveličane. Po Njegovih ranah ozdravljamo. V to trdno verujem.