Dr. Jadranka Rebeka Anić: “Pomembno je, da se naučimo prepoznati duhovno zlorabo in se pravočasno odzvati.”

Foto: osebni arhiv

Sestra Jadranka Rebeka Anić je hrvaška redovnica in doktorica katoliške teologije ter znanstvena svetnica na Inštitutu za družbene vede Ivo Pilar. Za naš portal je spregovorila o problemu duhovnih zlorab, ki se dogajajo znotraj Cerkve. Opisala je tipične znake, po katerih lahko prepoznamo storilce, ki pod pretvezo duhovnega vodstva manipulirajo z drugimi. Nakazala je tudi, kakšna je zdrava skupnost, pa tudi s kakšnimi težavami se sooča pri svojem delu. 

V svojem predavanju Dobri plodovi koji trnu zube – Sektaški karakter duhovnih zajednica i zlouporabe (Dobri sadeži, ki imajo trpek okus – Sektaški karakter duhovnih skupnosti in zlorabe; op. a. gre za prosti prevod naslova), ki ste ga imeli na letošnjih Mediteranskih dnevih v Lovranu (Hrvaška), govorite o skupnostih, v katerih se dogajajo sistematične zlorabe vseh vrst. Kako prepoznati takšno skupnost?

Za tovrstne skupnosti je značilno idealiziranje ustanovitelja oziroma voditelja skupnosti in posledično idealiziranje skupnosti same. Oseba, ki ustanavlja ali vodi takšno skupnost, se predstavlja kot nekdo s posebno karizmo, ki mu Bog, Devica Marija, svetniki … v posebnih razodetjih sporočajo, da je bil izbran, da odreši Cerkev in svet. Predstavljajo se kot tisti, ki poznajo božjo voljo in način, kako jo izpolniti.

Te skupnosti so privlačne predvsem za mlade, ki iščejo smisel življenja, ali za ljudi, ki so v kriznih situacijah in potrebujejo nasvet. Tem ljudem zagotavljajo, da jih Bog kliče, in jim tako dajejo občutek varnosti in pomembnosti. Dajejo jim tudi konkretna navodila, kaj naj storijo. Dejansko prevzamejo mesto Boga v življenju teh oseb. Prevzamejo nadzor nad njihovo vestjo, svobodo in odgovornostjo.

Posledica idealiziranja ustanovitelja in vodje je idealiziranje skupnosti. Vloga reševanja sveta in Cerkve se pripisuje skupnosti. To vlogo lahko izpolnjuje le, če se vsi člani popolnoma zavežejo cilju, kar vključuje brezpogojno poslušnost ustanovitelju oziroma vodji. Vse osebne potrebe so v ozadju, razvrednotene so kot sebičnost.

Kako konkretno se spremeni življenje članov teh skupnosti?

Da ne bi spodkopavali enotnosti skupnosti in postavljali pod vprašaj avtoritete ustanovitelja ali vodstva, se morajo člani izolirati. Odnosi z osebami izven skupnosti, tudi z družino, se nadzirajo. Razlaga se, da ljudje zunaj skupnosti ne morejo razumeti posebnega poslanstva skupnosti in jim zato sploh ne bi smeli govoriti o življenju v skupnosti.

Izvaja se tudi omejevanje in nadzor informacij. Omejuje in nadzoruje se na primer, katere knjige se berejo, pregleduje se zgodovina na internetu, televiziji, radiu, prisluškuje se telefonskim pogovorom, preverja se osebna korespondenca itd.

Strogo se bere in preučuje samo spise ustanovitelja ali tiste, ki jih on odobri. Ljudje, ki začnejo dvomiti v avtoriteto vodje in postavljati vprašanja, so razvrednoteni in izolirani na različne načine. Večinoma jim očitajo nevero in nepripravljenost slediti božji volji. Poleg tega se razvrednotenje razlaga kot koristno za žrtve, saj da jim pomaga, da ostanejo ponižne.

Skratka, lahko rečemo, da te skupnosti prepoznamo po tem, da ne spoštujejo svobode vesti in avtonomije človeka ter da manipulirajo s tem, da se sklicujejo na Boga in verske resnice.

V skupnostih, ki imajo karakter sekte, so vse osebne potrebe v ozadju in razvrednotene kot sebičnost.

V katerih skupnostih je prišlo do tovrstnih sistematičnih zlorab?
Spoznavanje mehanizma zlorabe se mi zdi veliko pomembnejše od naštevanja skupnosti (ki jih tako ali tako ne morem našteti vseh), saj na ta način človek postane sposoben prepoznati zlorabljajoči odnos ali skupnost.

Tukaj bi rada opozorila na podobnosti in razlike med duševnim (psihološkim) in duhovnim nasiljem ter kontekste, v katerih se pojavljajo.

Duševno nasilje se namreč na splošno nanaša na manipulacije in goljufije, katerih namen je omejiti sposobnost človeškega uma, da samostojno razmišlja in presoja stvari, vključuje pa tudi čustveno razsežnost. To nasilje se lahko pojavi v različnih družbenih kontekstih, na primer v policiji, vojski, športnih klubih, šolah, levih in desnih družbenih gibanjih.

Duhovno nasilje pa je vrsta duševnega nasilja, pri katerem se “v imenu Boga” dogaja manipulacija, zatiranje in izkoriščanje drugih. Izvaja se z obvladovanjem vedenja, obvladovanjem misli, obvladovanjem čustev in obvladovanjem informacij. To se ne dogaja le v novih duhovnih skupnostih, ampak tudi v tradicionalnih verskih (moških in ženskih) skupnostih, župnijskih svetih, v duhovnem vodstvu itd. Zato je pomembno, da se naučimo prepoznati duhovno zlorabo in se pravočasno odzvati.

Kateri so tipični znaki sektaštva v katoliški Cerkvi?
Sektaštvo je vedno povezano z duhovno zlorabo. Že zgoraj sem omenila znake sektaštva: idealiziranje ustanovitelja in skupnosti, omejitve, razvrednotenje … Tu lahko omenim tudi kršitev meja, torej mešanje forum internum in forum externum v skupnosti. To dejansko pomeni, da ista oseba opravlja službo ustanovitelja/voditelja skupnosti in duhovnika, kar pa po Zakoniku cerkvenega prava ni dopustno. Namen ločevanja teh treh funkcij je zagotoviti, da se človek lahko odpre v svoji intimi duhovnemu voditelju brez strahu, da bo to vplivalo na odločitve o njegovem statusu v skupnosti.

Sektaške skupnosti prepoznamo po tem, da ne spoštujejo svobode vesti in avtonomije človeka ter da manipulirajo s tem, da se sklicujejo na Boga in verske resnice.

Kakšni psihološki mehanizmi so v ozadju te težnje po radikalizmu in posledični ekskluzivnosti? Najdemo ga v vseh religijah in je odlično mesto za zlorabo …
Problem ni želja po radikalnem sledenju evangeliju, temveč radikalno sledenje človeku, ki zlorablja željo po radikalni izročitvi nekoga Bogu za zadovoljevanje lastnih narcisoidnih potreb, potrebe po vladanju drugim ljudem ali uresničevanje svojih spolnih želja. Poznamo svetnike, kot je sv. Frančišek Asiški, ki je želel radikalno slediti evangeliju in tako postati podoben Kristusu, ni pa manipuliral s svojimi brati. Spoštoval je njihovo svobodo, njihovo ranljivost in šibkost, pomagal jim je pri njihovi človeški in verski rasti.

Kako prepoznati duhovnega manipulatorja? Kakšni so znaki, da je duhovna skupnost zdrava in resnično evangelijska? Ali povedano drugače, kakšni so znaki, da je določena kongregacija ali duhovni voditelj na poti sektaštva in da je evangelij le maska?
Delati moramo na opisovanju zdravih skupnosti. Zdrava skupnost je tista, v kateri je spoštovan vsak človek, v kateri je spoštovana njegova vest, v kateri obstaja komunikacija, skupno odločanje in skupno iskanje božje volje. Božje volje ni lahko odkriti in nevarno je, če si nekdo prilasti njeno spoznanje.

Neki frančiškan je ob kritiki poznavanja božje volje, na katero se pogosto sklicujemo v redovništvu, dejal, da se v naših skupnostih več razpravlja o gradbenih delih ali barvi nogavic kot pa o božji volji, ki naj bi jo poznali.

Foto: osebni arhiv

V svojem predavanju ste mimogrede omenili, da ste bili kot mladi v nevarnosti, da bi lahko postali žrtev. Nam lahko poveste več o tem? 
Moji starši so bili proti temu, da bi postala redovnica, ker so v redovnicah videli služabnice duhovnikov. Njihov odpor je bil velik in hoteli so me zaščititi.

Ni mi bilo lahko odkriti, kaj Bog želi od mene: ubogati starše ali slediti poklicanosti, ki sem jo čutila. V tej odločitvi sem začutila vso težo svobode, ki jo imam sicer rada. Želela sem, da mi nekdo pomaga in mi pove, kaj naj naredim. Boga sem prosila, naj mi da kakšno znamenje, naj se mi prikaže, naj mi spregovori. To se ni zgodilo. Sama sem se morala odločiti, čutila sem, da tvegam avanturo življenja z Bogom, za katero ne vem, kam me pelje. Odločitev je bila še posebej težka, ker sem se bala posledic, ki bi jih ta lahko imela na zdravje mojih staršev.

Če bi bila takrat zraven kakšna karizmatična oseba, ki bi mi povedala, kaj natančno Bog zahteva od mene, bi verjetno šla k njej in bi me rešila muk negotovosti. Ampak to ne bi bila moja osebna svobodna odločitev. Predvidevam, da bi takšno pomoč pri tej ali podobnih osebah iskala tudi pozneje, vsakič ko bi bila v situaciji, ko bi se morala o nečem odločiti. Tako bi postala izpostavljena duhovni manipulaciji in zlorabi. Hvala Bogu, to se ni zgodilo.

Sčasoma zlorabljena oseba izgubi samozavest, celo vero. Kako povrniti zaupanje, okrevati … Kakšni so konkretni koraki?
Z osebami, ki so preživele duhovno in kakršnokoli drugo zlorabo, je treba ravnati previdno in z občutkom. Moramo znati pristopiti do njih, se z njimi pogovarjati, spoštovati njihov proces in postopno odpiranje ter prilagoditi pomoč njihovim potrebam. Če pričakujete konkreten odgovor na to vprašanje, bi rekla samo, da je prvo, kar je treba storiti: zagotoviti varno mesto, kamor lahko žrtev pokliče in dobi ustrezno pomoč.

Na sedanjost poskušam gledati z vidika prihodnosti in vem, da bo to, kar počnem, ovrednoteno v prihodnosti.

Ker o tem javno in glasno govorite, ste bili kdaj žrtev nasilja, izključevanja …?
Nimam se za žrtev, sem pa v Cerkvi doživela napade, ko sem govorila o nasilju v družini. Dobila sem celo grozilno anonimno pismo. Razlagalo se je, da če govorimo o nasilju v družini, se bo še več mladih izogibalo poroki.

Izključenost ali izolacija, ki jo doživljam včasih bolj včasih malo manj intenzivno, je posledica tega, da sem feministična teologinja. Na začetku mi ni bilo lahko, še posebej težko mi je bilo okrog leta 2013, ko se je v Cerkvi na Hrvaškem krepila ideologija spola. Napisala sem knjigo, v kateri sem želela opozoriti na napačno razumevanje koncepta spola v Cerkvi. Zaradi te knjige so me označili za ideologinjo spolov, promotorko kulture smrti itd. Tisto obdobje je bilo težko, a sem vztrajala. Na sedanjost poskušam gledati z vidika prihodnosti in vem, da bo to, kar počnem, ovrednoteno v prihodnosti.

Pogosto so tisti, ki opozarjajo na zlorabe v Cerkvi – posamezniki in mediji – označeni kot tisti, ki uničujejo Cerkev. Zelo mi je bilo všeč, ko ste rekli, da Cerkev uničujejo tisti, ki zlorabljajo, in tisti, ki molčijo.
Če vemo za zlorabe, nasilje in smo tiho ter ne reagiramo, smo sokrivci. Mi ne ščitimo Cerkve, mi izdamo Jezusa, mi dajemo prostor nasilnežem. Cerkev jim daje celo veliko več možnosti in varnosti kot posvetni prostor. Poleg duhovne zlorabe, v kateri se zlorablja vera, je zlorabi naklonjena hierarhija, asimetrija moči in avtoritarnost. In vse to sestavlja cerkvene strukture. Ko k temu prištejemo še naravo sakralizacije osebnosti duhovnika, je jasno, kakšno varnost in moč imajo lahko znotraj Cerkve tisti, ki zlorabljajo.

Zdrava skupnost je tista, v kateri je spoštovan vsak človek, v kateri je spoštovana njegova vest, v kateri obstaja komunikacija, skupno odločanje in skupno iskanje božje volje.

Kaj moramo storiti kot Cerkev, družba in verniki, da bi izkoreninili zlo zlorab?
Veliko. Prva stvar, ki jo moramo narediti, je odpraviti tabu nasilja. Moramo govoriti o duhovnih zlorabah in vseh vrstah nasilja, ki se dogajajo v Cerkvi, da bi se verniki lahko zaščitili pred tem. Treba je izvesti neodvisne interdisciplinarne študije in ugotoviti pravo stanje, zagotoviti varna mesta za prijavo nasilja in razviti preventivne programe. Veliko truda bo treba vložiti v raziskovanje teoloških izročil, ki jih storilci lahko zlorabijo, da upravičijo svoja dejanja – od antropologije do ekleziologije in predvsem razmerja med znanstveno teologijo in mistiko.

Kjer je prišlo do nasilja, je treba končati »zapuščino« perverznega ustanovitelja. Pomembno je ustvariti pozitiven opis skupnosti in pastorale, v katerem se spoštujejo meje oseb in se spodbuja njihova človeška in duhovna zrelost. Poskrbeti je treba za poznavanje pojava duhovne zlorabe pri pastoralnih sodelavcih in duhovnikih ter spremljanje oseb, ki jih je duhovna zloraba prizadela. V redovnih skupnostih je treba omejiti trajanje voditeljskih služb, interdisciplinarno preverjati nauke ustanoviteljev skupnostih, še posebej, če je učenje v skupnosti zreducirano na branje njihovih spisov. Pomembno bi bilo tudi uvesti nadzor nad vodstvenimi mesti v Cerkvi. To je le nekaj idej, ki jih je mogoče najti v literaturi o zlorabah v Cerkvi.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zanimivo bi bilo vedeti, v katerih skupnostih so se dogajale razne zlorabe.
    Osebno mislim, da do zlorab laže prihaja v zaprtih skupnostih (samostanih), kjer je prisiljenih živeti več redovnic – oz. redovnikov skupaj. Tudi, če se zlorabe dogajajo, se žrtve storilcem nimajo kam umakniti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja