Foto: CanvaDanes naj bi vlada sprejela zakon o umetni oploditvi samskih žensk. Veliko upravičenih pomislekov v zvezi s tem obstaja. O njih smo že pisali in še bomo. Danes se želimo dotakniti boleče teme, ki se vedno znova odkriva ob vprašanju umetne oploditve žensk, ki želijo imeti otroka brez očeta.
Ta tema je – naša globoka ranjenost glede očeta. Očitno na ravni celotnega naroda. Vidimo množico žensk, ki so prepričane in so več kot očitno to v svojem otroštvu doživele, da bi jim bilo bolje brez očeta. Oče je njim, njihovi mami, njihovim sorejencem prizadejal toliko gorja, da so sklenile, da se da čisto v redu živeti tudi brez očeta. Morda celo bolje.
Pustimo ob strani vsako politiko in ideologijo. To so veliko globlje in boleče stvari.
Slovenski oče – pijani grobijan?
Pogosto napačno govorimo, da starši brezpogojno ljubijo otroke. Resnica je ravno obratna. Otrok brezpogojno ljubi svoje starše. Oni so za njega podoba Boga. Od njih je odvisno njegovo preživetje in tu ni prostora za kritičnost. Otrok staršem odpusti karkoli. Čas za kritično presojanje pride mnogo pozneje v najstništvu in če je bilo starševstvo vsaj približno dovolj dobro, kmalu spet preraste v medsebojno naklonjenost in spoštovanje.
Kaj se je torej dogajalo v desetletjih in stoletjih naših družin, da toliko ljudi ne zmore videti vloge očeta kot nekaj dobrega in nujnega za razvoj otroka, kar realno gledano tudi je. Ravno obratno, slovenski oče velja za nekoga, ki rani, ki ga ni, ko ga rabiš, ki pije, ki samo gara, ki je iz svoje zagrenjenosti grob, ki žali, ki je pasiven, ki vara, ki zapusti, ki mu ni mar … In mirno lahko skleneš, da bi ti bilo brez takšnega očeta veliko lažje.
Tiste divje sanje o tem, da bi imel(a) očeta, ki bi bil človek, na katerega bi lahko bila ponosna, ki bi te varoval, ki bi te potrdil, ki bi želel preživljati čas s teboj, ki bi bil dober s tvojo mamo … si že zdavnaj pokopal(a). Ta oče ne obstaja. Ne zate. Morda obstaja tam nekje na Primorskem ali Notranjskem, kjer so doma pridni, lepi in sposobni otroci, ne obstaja pa v tvojem okolju. Večina tvojih vrstnikov je v podobni družinski situaciji. Malo boljše ali malo slabše.
Smo obupali nad očeti?
To se morda bere kot patetično pretiravanje. Morda tudi je, saj gotovo obstaja veliko družin z ljubečimi in dobrimi očeti. Toda statistika jasno kaže, da je do 200 tisoč Slovencev alkoholikov. Tistih, ki pijejo tvegano še več. Trikrat, štirikrat toliko je svojcev prizadetih zaradi tega. Se pravi, da je vsaj polovica Slovencev otrok alkoholikov. Alkoholizem pride vedno v paketu z različnimi stvarmi – grobostjo, razkrojem osebnosti, nasiljem (fizičnim in verbalnim), sramom, skrivanjem, … z marsičem, gotovo pa ne s predanim starševstvom. In alkoholizem seveda ni edina deviacija.
Nas potem lahko preseneča, da se slovenskim ženskam srednjih let zdi, da otrok očeta ne potrebuje in da vsekakor ne potrebuje slabega očeta? Jih lahko krivimo, če v svoji otroški ranjenosti sklepajo, da lahko mama tudi sama povsem v redu in brez pretresov vzgoji otroka?
Najbrž jih ne smemo kriviti za to. Tudi moški niso veliko na boljšem. Vzgajali so jih namreč isti očetje.
Hrepenenje po očetu
Zakaj je bolečina ob takem očetu tako zelo velika in globoka? Zato, ker je duša otroka narejena tako, da otrok potrebuje očeta. Dobrega očeta. Vprašajmo otroke, ki očeta niso imeli. Za tistim, česar ne potrebuješ, ni nobene rane. Koliko idealiziranih podob o sanjskih očetih je leta živelo v srcih otrok bednih moških, ki so zapustili svoje družine ali le spotoma kje spustili svoje seme. Ati, ki bo prišel in bo vse drugače. Otrok se dolgo ni pripravljen odpovedati idealizirani podobi svojega očeta. Doživeti mora veliko zelo bridkih razočaranj, da naredi križ čez moškega, ki bi naj bil oče.
Oče, ki ga ni, prav tako ali še bolj boli
Otrokovo srce pa kljub vsemu hrepeni po očetu. Po očetu, ki ne bo ranil, ampak bo podpiral, ki ne bo rušil, ampak gradil, ki ne bo ignoriral, ampak bo usmerjal, ki ne bo popoln, ampak se bo trudil po najboljših močeh … da bo svet za njegovega otroka dober in varen kraj. Zato ni rešitev, da izbrišemo očeta in ga že vnaprej izločimo. V otroško dušo tako že vnaprej vrežemo veliko rano. Nimamo pravice do otroka, toda otrok pa ima pravico do očeta. Do dobrega očeta. Tudi če je tisoče moških padlo na izpitu svojega očetovstva, še vedno ni prav, da otroku vnaprej vzamemo očeta. Kajti očeta bo imel. Vsaka celica njegovega telesa bo klicala po moškem, ki je dal svoj genski material, da bi dal tudi blagoslov in potrditev svojemu otroku.
Sodobna težnja družbe po umetni oploditvi samskih žensk – in tudi žensk v homoseksualnih odnosih – je pravzaprav srce parajoč krik ob izgubljenem očetu. Krik otroka, ki ne upa več upati, ki je bil tisočkrat razočaran in ne verjame, da bi lahko bilo drugače …
Kaj pa moramo storiti?
Moramo se zazreti v to ogledalo. Ne kaže lepe slike. Če z njega obrišemo še prah z oboževane in v zvezde kovane mame, hitro vidimo žalostno podobo soodvisnih žensk, ki so si najprej deviantnega moškega izbrale in ob njem desetletja negovale svojo lastno deviacijo.
Rešitev je, da se kot človeštvo – kot moški in ženske zavemo svoje bolečine, ranjenosti, nesposobnosti za ljubeče odnose … in skušamo iz generacije v generacijo ustavljati to peklensko kolo, ki ustvarja vedno nove in nove sirote, ki globoko v odraslost nosijo občutke zapuščenosti in ranjenosti.
Lahko se konča z nami. Lahko se konča z vsakim moškim in žensko, ki se odločita, da bosta resno vzela svoj odnos. Ki se odločita, da bo njun odnos temelj njune družine, da bosta ostala skupaj v dobrem in slabem in da bosta ljubila in vzgajala otroke po svojih najboljših močeh. Ne popolno, ampak dovolj dobro. Da ne bosta bežala v odvisnost, da ne bosta bežala v druge odnose, da bosta pristna in prisotna – tukaj in zdaj, preprosto in vsak dan. In to je največja palica v špice peklenskega generacijskega kolesa.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Dr. Alenka Rebula: Telo je v vsakem trenutku priča resnice
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Danes me je, prvič odkar je ta tema, preletelo spoznanje, da niti otrok iz epruvete ni spočet brez očeta! Je spočet zgolj na nekonvencionalen način. Nek oče je nekje in nekoč ZAVESTNO sodeloval pri tej oploditvi! Taka oploditev ni posledica slučaja ali nezgode. Nekdo je zavestno daroval svoje celice nekomu, ki jih je nato zavestno združil s svojimi, s pomočjo biomedicinske tehnike.
Torej, okoli spočetja nimam več zadržkov. Tudi otrok, ki bo iz te združitve nastal, bo Božji otrok, saj se bo duša sama odločila, ali se naseli v skupek celic, ki se razvijajo v človeka, ali se ne bo. Poznam pare, ki izsiljujejo življenje z umetno oploditvijo leta dolgo, pa se jima nič ne “prime”. Lahko smo mirni: obstajajo zakoni, ki so nad človekom.
Če torej biomedicinska oploditev samske ženske uspe, je že Bog tako hotel oz. dopustil. Kdo smo mi?
Zdaj pa okoli vzgoje otroka brez očeta. Tu se pa lahko debatira in članek zadane bistvo. Vseeno pa je treba dodati, da večina živalskih vrst potomce vzgaja brez očeta, nekateri se celo vzgajajo sami in staršev sploh ne poznajo. Tudi v človeškem rodu je zgodovinsko bila mati vzgojiteljica, možje pa so padali v nesmiselnih bitkah. Torej, ne rabimo delati panike, za kar bom dal primer kasneje. Nasilen oče pač ni nekaj, kar bi otrok potreboval. “Nasilen” je mišljeno kot oče, ki je na silo ob družini – po prisili nekega zakona ali obligacije.
Čemu Slovenec toliko pije? Za Fince naj bi menda botrovala večni mrak in mraz, kaj pa za nas, ki smo na sončni strani Alp? Nikoli zares ne potihnejo govorice, kako je “še ena več svojega v grob spravila” ali “še eden se je zaradi b\*\*e zapil”. Nihalo vedno niha v obe smeri.
Osebno menim, da so v Sloveniji problem MAME! Mame so alfa in omega otroku prvih nekaj let. Kako SLABO Slovenke izbirajo očete svojih otrok, je že kar legendarno. Zato so z njimi (upravičeno?) nezadovoljne in s tem nezadovoljstvom zastrupljajo svoje otroke skozi odraščanje. Hčeram vcepijo v glavo, kako so moški slabi, zato bodo na koncu tudi same izbrale podobno slabo. Sinovom pa zlomijo hrbtenico in uničijo samopodobo, da si bodo upali sprejeti samo najbolj ranjeno bitje ženskega spola, ki ga bodo kje našli. Cikel se bo ponovil.
Dokazov je najti na vsakem koraku, tudi skozi literarna dela. Malokdo se reši tega uničujočega cikla in moralno-pravni zakoni nam tu niso v prid.
Žal nobenega moškega, ki ga taka ženska izbere, ni vzgajal oče! VEDNO vzgaja ženska. Otrok pride v osnovno šolo – ženske. Srednjo šolo – večinoma ženske, v kolikor ni na kaki specifično tehnični smeri, kjer so enako ranjeni in zateženi prfoksi. Šele FAKS je obdobje, kjer je bolj moška energija. A tam so šele družbeno zategnjeni moški …
Medtem se je večina moških že ujelo v zanke primitivnih nagonov in se spetljalo z žensko, ki je več ali manj podobna mami. Ne očetu! Zato resno podpiram, da se pred vstopom v “odraslost” dobro spoznavamo. Veliko komuniciramo in imamo veliko “virtualnih” zvez, preden si dovolimo telesno povezanost, ker ob takih MAMAH (in odsotnih očetih) res ne moremo zbrati drugače kot 100 % po utečenem vzorcu.
Žal – mame si bodo morale za vzgojenost Slovencev (moških) pač vlogo pripisati sebi.
In zdaj vzgoja otroka brez moškega. Verjamem, da je otroku bolj toplo pri srcu, ko VE, da je nekje nekdo zavestno daroval svoje gene tej mami in ga ima rad samo načeloma, kot pa ti primeri, ko otrok vsak dan doma srečuje fizično telo “darovalca semena” njegovi mami, ampak to ni njegov duhovni oče. Je prazen in odtujen.
Česar tak otrok ne ve je, da tudi njegova fizična mama ni nič bolj duhovno povezana z njim, ampak jo pač ženejo instinktivni nagoni po ohranitvi in zato skrbi zanj. Hkrati pa pridno prenaša destruktivne vzorce nanj, ki jih je prejela od svoje primarne družine. In mu ni prijateljica, samo otrok nima izbire. MORA jo imeti rad. In ona ga MORA imeti rada. Nanj prenaša svoje iluzije o popolnem moškem in fantke s tem popolnoma uniči. Hčere pa naredi toksične.
Zato moški pijemo, ker se zavedamo, kakšne NULE smo in kako NIČ nas ženski svet ne ceni – niti v tem članku. Težka je pot iz tega brezna. Se kljub vsemu postaviti na svoje noge, oprostiti staršem, postati človek, moški in nato dober oče. Kljub vsemu.
Žal je članek zamudil priložnost refleksije, kaj lahko vsak naredi, da bo našim potomcem bolje. Ampak je le zelo lepo napisana zgodba proti umetni oploditvi, ki skuša najti racionalne razloge, zakaj je to slabo za človeka. Lahko potrdim, da je živeti brez očeta bilo najboljše, kar se mi je zgodilo. Iskreno ljubezen so mi prinašali mnogi ljudje obeh spolov, ki so si neprisiljeno in brez obligacije vzeli čas zame, čeprav samo v mimohodu, ter prinašali mnogotere vrednote in dobrote v moje življenje. Očeta sem pogrešal, kljub temu, da sem ga vsak dan videl. In kjo je končno odšel, se je začelo moje zdravljenje.
Ko sem dovolj odrasel, sem si upal odklopiti še od mame, ki ni bila duhovno nič boljša. Dve toksični osebi, ki sta se združili po naravni poti (!) in za družbo in okolje ustvarila popolno družinsko idilo. Znotraj pa prazno kot so mnoga naša srca. V naši družini ni bilo nasilja, ni bilo alkohola, ni bilo kričanja, ni bilo zmerljivk. Ni bilo poljubov! Vzel sem si 10 let časa, preden sem se odločil nekomu postati mož in nato oče, saj je izčistiti mater iz sebe, veliko težje, kot očeta.
Svoja starša danes spoštujem, odpuščam, toleriram, kolikor je v moji moči – zdravim. Hvaležen sem jima za izkušnjo, ki me je usmerila na to pot. Verjamem, da duša VE, kam se uteleša! Kako bom pa izkoristil te izkušnje, je pa zgolj na meni. Zato se vprašam – kdo smo mi, da sodimo, se vtikamo, spreminjamo druge … ko pa imamo ŠE toliko dela na sebi. Hvala.
Otroci potrebujejo očeta! Dobrega in skrbnega očeta! Ne potrebujejo pa nasilneža, alkoholika, drogeraša, babjeka, skratka, ne potrebuje takega, ki ga nikoli ni doma in še ko je doma, leži na kavču, igra igrice, ali brska po telefonu!
Otrok potrebuje očeta, ki ga ima rad, ki gre z njim na igrišče, ki z njim brca žogo, ki se z očetom uči raznih veščin, zabiti žebelj, kaj popraviti, sezidati, prekopati vrt. Otrok potrebuje očeta, ki mu nudi varnost!
Kakšne očete izbirajo Slovenke za svoje otroke? O tem bi se dalo razpravljati. Šifrer poje: Lepa dekleta ljubijo barabe, lepa dekleta jim padajo v objem. In še res je! Po drugi strani pa imamo ogromno samskih fantov, ki so delovni, pošteni, skrbni, bili bi zelo dobri očetje in možje, vendar na žalost ostajajo sami. …