Vid Planinc, scenarist in režiser filma Exodus 1945: Naša kri: »Delati na takem filmu je bilo zame popoln privilegij.«

Foto: osebni arhiv

Vid Planinc je scenarist in režiser izjemnega novega slovenskega filma z naslovom Exodus: Naša kri. Film, ki so ga ustvarili v Studiu Sipoš si je v kinematografih ogledalo že na tisoče ljudi, prejel pa je tudi že zlato rolo. Z Vidom smo se pogovarjali o samem filmu in njegovem nastajanju, pa tudi o kompleksni temi, ki jo obravnava in ki je s pomočjo filmske umetnosti po več kot osemdesetih letih prvič tako močno prodrla v slovensko javnost. 

Film predstavlja zgodbo dveh zdravnikov dr. Janža in dr. Meršola, ki sta maja 1945 skupaj s številnimi begunci na sanitetnem vlaku zapuščala Jugoslavijo in se umikala proti avstrijski Koroški. Med potjo skozi povojni kaos in komunistični prevzem oblasti se znajdeta pred težkimi moralnimi odločitvami, saj ne moreta rešiti vseh ranjencev, bolnikov in civilistov na vlaku. Film osvetljuje zamolčani del slovenske zgodovine, saj prikazuje usodo beguncev in tragične posledice povojnega nasilja, o katerih se je dolga leta premalo govorilo.

Že nekaj tednov slovenske kinematografe polni vaš novi film. Imate filmarji tudi kakšnega svojega zavetnika?

Dejansko ga imamo. Zavetnica televizije je sicer sveta Klara, naš »osebni zavetnik« pa je sveti Maksimilijan Kolbe, ki je tudi upodobljen na steni našega studia. Naslikala ga je naša sodelavka Klarisa Sipoš, sicer izjemna slikarka. Za nas je pomemben predvsem zaradi zgodbe, ki je zaznamovala našo pot.

Zanimivo je, da imamo tudi v Sloveniji zgodbe podobne Kolbejevi. Recimo zgodbo duhovnika Izidorja Završnika. Nedavno se je pričel postopek za njegovo beatifikacijo …

Tako je. Ravno v tem času, je bil ubit. V zaporu se je sam ponudil, da prevzame mesto drugega talca in bil s strani nacistov mučen in umorjen.

V Sloveniji imamo toliko zanimivih in pretresljivih zgodb, za mnoge zelo travmatičnih in osebno tragičnih oziroma tragičnih za njihove prednike, da je res težko vse to prezreti. Prav kličejo po tem, da bi bil o teh zgodbah posnet film.

Kako ste sploh zašli k filmski umetnosti? Po izobrazbi ste teolog …

S filmom sem se začel srečevati že doma. Moj brat je montiral videospote in v srednji šoli s prijatelji snemal prve filmske poskuse. Takrat, ko so kamere postajale dostopnejše, me je naučil tudi prvih osnov montaže. To me je hitro pritegnilo in od takrat sem ves čas razmišljal, kaj bi se še dalo posneti.

Pozneje sem se prek manjših projektov, tečajev in študentskega dela postopoma učil različnih filmskih veščin. Sodeloval sem tudi pri snemanjih na RTV-ju, največ pa sem se priučil v postprodukciji, pri posebnih efektih, 3D-animaciji in podobnem. Prav to je bilo eno od področij, kjer je David Sipoš videl, da imam nekaj smisla, zato sva začela sodelovati.

Zanimivo je, da sva se našla prav na Iskrenih. ☺ Takrat sem vam pomagal pri snemanju oddaj in sem tako prišel v stik z Davidom, ki je pri vas sooblikoval studio. On je bil takrat že zelo resno vpet v filmsko delo, jaz pa sem mu začel postopoma pomagati tako na snemanjih kot v post produkciji.

Kako izbirate, katerih projektov se boste lotili? 

Vsak film ima svojo zgodbo, kako je do njega prišlo. Včasih gre za lik kakšnega svetnika in kakšna škofija izrazi interes, da bi se delal film. Denimo o škofu Vovku ali o Lojzetu Grozdetu. Spet drugič smo pobudniki mi. Recimo za film Srečen bo čas, torej film o škofu Slomšku, smo bili mi tisti, ki smo skupaj spravili dovolj ljudi in občin, da so podprli projekt in je film nastal.

Včasih je torej vse precej finančno pogojeno, včasih pa gre najprej za idejo, potem pa šele zbiramo in iščemo denar. Naša kri je nastala bolj na ta način.

Film je že dobil zlato rolo (Zlata rola je prestižno priznanje, ki ga Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev podeljuje za najbolj obiskane slovenske filme.), kajne?

Tako je. Naj še omenim, da film prav dolgo ne bo več na sporedu v kinih in da se ga res splača pogledati v kinu. Zato bi spodbudil vse bralce, da si ga gredo čim prej pogledat, dokler je še na voljo.

Tudi sama sem si ga ogledala. Po dolgem času oziroma pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj je bila po filmu v dvorani taka tišina in so ljudje še kar sedeli. Videlo se je, da jih je pretreslo. Tudi mene osebno. Zakaj ste izbrali prav to temo?

Kot sem prej omenil, so v naši zgodovini zgodbe, ki so tako epske in filmske, da jih je težko prezreti, ko jih enkrat poznaš. Hkrati vsi vemo, da zgodbe na tej strani zgodovine v desetletjih po vojni niso smele biti predstavljene. Kasneje se je to sicer sproščalo, posebej z osamosvojitvijo. Hvala Bogu imamo danes množico knjig, ki govorijo o teh temah. Filma pa do zdaj še ni bilo, vsaj ne na tak način.

Bili so dokumentarno-igrani ali dokumentarni filmi in kakšni krajši poskusi, ni pa bilo filma, ki bi zmogel odstreti resnično dramo, preizkušnje in izzive, ki so jih imeli ti ljudje. Da bi te res potegnil v zgodbo in preselil v tisti čas. Ne trdim, da smo to s tem filmom popolnoma dosegli. Dejstvo pa je, da so odzivi res ganljivi, ko ljudje pravijo, da so končno začutili, kaj so morali njihovi starši ali stari starši dati skozi. Da so jokali ves film, ko so razmišljali o tem, da je bil nekje med tisto množico njihov prastric ali dedek.

Obstajajo celo ljudje, ki so še živi in so imeli svoje sorodnike prav konkretno na tem vlaku, ki ga film prikazuje. Neka starejša gospa pa je na primer po eni projekciji povedala, da jo je dr. Janež operiral na grlu še tik pred začetkom vojne.

Te zgodbe so še zelo navzoče v našem narodu in naši zavesti. Zdi se mi, da se je v ljudeh ob ogledu tega filma nekaj prebudilo in jih dejansko za tisto eno uro preselilo v čas, ki so ga doživljali njihovi predniki.

Mi, ki smo delali film, si ne delamo utvare, da smo z njim prikazali vso kompleksnost tistega časa.

Film ne zaide v ideologijo, ampak ostane pri zgodbah posameznikov. Prek njihovih osebnih usod pokažete dilemo tistega časa in človeka, ki se je znašel med različnimi stranmi. Film ne deli, ampak odpira prostor za razmislek. Kljub temu so se pojavile tudi nekatere precej ostre kritike z leve. Kako ste jih doživeli in kako nanje odgovarjate?

Čisto osebno lahko rečem, da v tem času ne spremljam družbenih omrežij. Preberem kakšen članek, tiste najbolj glasne kritike iz Mladine pa nisem niti prebral do konca, ker se mi je zdelo, da nima smisla brati nečesa, kjer pisec sploh ni v stiku z dejansko vsebino. Če se nekdo vnaprej hoče spotikati ob to, kar poveš, ni prostora za dialog. To je podobno kot doma, če se prepiraš z ženo. Dokler si v razpoloženju, da hočeš v drugem videti slabo in iskati napake, je bolje, da se nehaš pogovarjati, ker ne boš nikamor prišel oziroma bo vedno slabše. Šele ko z odprtostjo poslušaš ali gledaš film, se lahko tudi pogovarjaš, komentiraš in kaj pripomniš.

Kar se kritik tiče, bi rekel, da je velika večina ljudi za ta film izjemno hvaležna in ima občutek, da film ne podpihuje sovraštva do partizanov. Se pa tudi najde kakšen, ki meni, da film vseeno prikazuje partizane preveč enoznačno. Dejstvo je, da si mi, ki smo delali film, ne delamo utvare, da smo z njim prikazali vso kompleksnost tistega časa. Že na začetku smo se odločili: to bo osebna zgodba skozi oči dr. Janeža, dr. Meršola, kasneje pa smo odkrili in dodali še pretresljivo zgodbo sester Mrak.

Tisto je bilo res zelo močno …

Res je. Tudi zgodba duhovnika in tudi domobrancev Filipa in Andreja. V osnovi smo imeli pred seboj civiliste, njihovo pozicijo oziroma doživljanje ob koncu vojne. V njihovi situaciji so partizani oziroma bližajoča se komunistična oblast v resnici predstavljali smrtnega sovražnika. Do neke mere ni šlo drugače, kot da jih kot take prikažemo, povsem resnicoljubno, ne da bi hoteli podpihovati nasilje ali razdeljevanje.

Tisti, ki te dogodke poznajo, vedo, da so bili še precej bolj krvavi in kruti, kot so prikazani v filmu. Namenoma jih nismo hoteli še dodatno poudarjati ali se naslajati nad krutostjo. Nekoliko smo jih celo omilili, da ne bi pozornost odšla stran od sporočila, ki ga želimo podati. To pa je, da pri zgodovini nikoli ne moreš gledati skupine kot take, ampak moraš vedno gledati posameznike: zakaj so se odločali tako, kot so se. Ne smeš kar vse vreči v isti koš. Če to delaš, pristaneš tam, kjer so bili komunisti, ki so ravnali na podlagi skupinske identitete, ne individualne.

Hkrati pa vidiš, da večina ljudi preprosto samo hoče preživeti. Strah jih je zase, za svoje življenje in za družino. Sploh ne razmišljajo toliko o tem, ali bodo izdajali ali branili svoj narod, ampak si preprosto želijo živeti nekje, kjer jim nihče ne streže po življenju. To je bila situacija mnogih ljudi.

Zato tudi v filmu želimo prikazati, da so bili tudi partizani konec koncev v takih situacijah. Mnogi med njimi niso bili krvoločne zveri. So pa bili nekateri ideološki zločinci, pripravljeni za svojo ideologijo komunizma uporabljati vsa sredstva. Takih je bilo razmeroma malo, vendar dovolj, da so prevzeli vodilno vlogo in povzročili te grozote, ki so jih potem izvrševali ljudje, ki jih je bilo največkrat samo strah za lastno življenje.

S tem filmom smo želeli ostati v perspektivi posameznika, ki se je znašel v tistem času, in hkrati pokazati, da so nekateri, ki so kljub strahu zmogli sprejeti svetniške odločitve. Odločitve, ki so nam lahko za zgled tudi danes. Bili so pripravljeni iz ljubezni žrtvovati se za nemočne, za tiste, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost, čeprav so vedeli, da to lahko pomeni njihovo smrt. Tudi takih ljudi je nekaj. Gotovo na obeh straneh. Mi v tem filmu pokažemo nekaj teh zgledov na strani, ki ji do zdaj filmsko platno še ni bilo namenjeno.

Večina ljudi preprosto samo hoče preživeti. Sploh ne razmišljajo toliko o tem, ali bodo izdajali ali branili svoj narod, ampak si preprosto želijo živeti nekje, kjer jim nihče ne streže po življenju.

Kateri je vaš najljubši del filma?

Moram reči, da me, kljub temu da sem film od začetka do konca pogledal že neštetokrat, saj sem bil močno vključen tudi v postprodukcijo, vedno znova gane prizor, ko se Andrej Lovše poslovi od svojega sina.

To je zanimiv primer tega, koliko je zgodovinsko in koliko ne. O tem piše eno pričevanje, ki ga je Andrej Lovše podal v knjigi Odprti grobovi. V njegovem pričevanju preprosto piše, da so na vlaku pustili nepokretne ranjence, med katerimi je bil tudi njegov lastni sin Filip. In to je vse, kar zapiše.

To se zdi omenjeno zelo mimogrede. Ko pa se ob tem ustaviš in pomisliš, kaj je to zanj pomenilo … veš, da se je v njem dogajalo mnogo več kot samo teh nekaj besed. Moral je zapustiti lastnega sina, vedoč, da bodo te ranjence zajeli in najverjetneje pobili.

Spomnim se, da sem vso noč pisal scenarij, ker se nam je mudilo, in ob kakšnih štirih zjutraj sem prišel do dialoga, kaj bosta rekla drug drugemu. Ker o tem nič ne piše, si je bilo treba to izmisliti. Malo je klišejsko oziroma romantizirano, gotovo se njuno poslavljanje ni odvilo tako. Verjetno niti časa nista imela, da bi se zares poslovila, kaj šele da bi jima tekle solze.

Film pa ima vendarle dolžnost izkoristiti takšne trenutke, da v nekaj besedah poskusi zgostiti to, kar se je moralo v Andreju dogajati še desetletja potem. Ta nepredstavljiva agonija, ko moraš zapustiti enega otroka v smrt, da bi lahko ostal s preostalim delom družine. Sploh ker mi je dano, da sem tudi sam starš. Ob misli, da bi moral enega pustiti, da bi lahko ostal z drugimi, so mi takrat tekle solze …

Še danes mi je to najbolj ganljiv prizor, ki najbolj zareže v to človeškost, ki jo lahko vsi začutimo, ne glede na to, na kateri strani smo.

Ob tem pa so še druge zgodbe, ki so zelo pretresljive in tudi navdihujoče, predvsem zgodbi Jelke in Kriste Mrak …

Njima se je pekel z odločitvijo, da ostaneta z ranjenci na vlaku šele začel. Šest let sta bili v povojnih taboriščih prisilnega dela. To so bile tako nečloveške razmere, da je skoraj čudež, da sta sploh preživeli.

Recimo sin Jelke Mrak, Lojze Dolinar, ki je bil svoj čas tudi podžupan Celovca, je bil na premieri in povedal, da je njegova mati Jelka vsak večer molila za tistega komunista, ki je bil osebno odgovoren za to, da sta bili onidve nedolžno obsojeni in zaprti na podlagi popolnoma izmišljenih obtožb. Če njega ne bi bilo, bi bili takrat pomiloščeni in prosti. Tako pa sta najlepša leta svoje mladosti preživeli v prisilnem delu, ki ju je zaznamovalo za vse življenje.

To, da je vsak dan molila za človeka, ki jima je povzročil toliko gorja, je neverjetno pričevanje in kaže moč prave krščanske ljubezni, zmage življenja nad smrtjo. Potem zgled Janeza Jenka kot duhovnika, ki je prvi rekel, da bo ostal z ranjenci in je prav duhovniško držo žrtvovanja ohranil do konca. Te zgodbe me najbolj navdihujejo.

Ta nepredstavljiva agonija, ko moraš zapustiti enega otroka v smrt, da bi lahko ostal s preostalim delom družine.

Kaj so načrti za prihodnost? Kaj imate zdaj v delu?

Film se konča tam, kjer se najbolj dramatični dogodki šele začnejo. Naša velika želja in namen sta, da posnamemo nadaljevanje. Vsaj še dva dela, ki bosta prikazovala dogodke v Vetrinju, kako je prišlo do teh usodnih odločitev, nato pa še en del, ki bi načel najbolj tragično realnost, ki se je dogajala junija 1945 na Slovenskem, ko so se izvrševali izvensodni poboji.

Ne vem, ali veste, ampak Slovenija je svetovno gledano tretja država po številu izvensodno pobitih v množičnih grobiščih na kvadratni kilometer površine, takoj za Ruando in Kambodžo. Približno 5 pobitih na kvadratni kilometer. Dejansko ima pri nas vsaka “gmajna” svojo zgodbo.

In včasih kdo iz druge strani te poboje opravičuje v smeri: »To so bili ničvredni brutalni zločinci in izdajalci, ki si niso ničesar drugega zaslužili.« Toda ravno to ni res. Ne moremo nikoli skupinsko reči: »Vsi ste krivi in vsi si zaslužite smrt.«

To se mi zdi sporočilo teh naših filmov. Ne želijo se naslajati nad grozodejstvi, ampak predvsem izpostavljati navdihujoče vidike in tistih nekaj ljudi, ki so nam lahko za zgled človeškosti, kljub tudi svojim napakam. Kot narod moramo ovrednotiti tudi življenja teh, ki so bili na drugi strani. Ne zato, da bi jih poveličevali in govorili, da so bili vsi domobranci najboljši ali da nihče ni izdajal slovenskega naroda. Tega ne govorimo. Govorimo pa, da so bili tudi oni Slovenci, ki imajo pravico do pokopa, kot vsako človeško bitje.

Do pokopa in spomina. Nekateri med njimi pa celo do tega, da jih imamo za zgled. Se pravi, lahko v prihodnjih letih pričakujemo nadaljevanje?

Če bo Bog dal in če bodo ljudje dali. Smo ekipa, ki pri takih projektih popolnoma sloni na donacijah in na darežljivosti ljudi, zato vas spodbujam, da nas podprete. Donirate lahko preko naše spletne strani www.siposh.com. Smo mlada in zagnana ekipa, ki vedno postavlja kvaliteto na najvišje mesto in ki zna dobro delati tudi z manjšimi proračuni, kot jih imajo nekatere druge produkcije.

Film se konča tam, kjer se najbolj dramatični dogodki šele začnejo. Naša velika želja in namen sta, da posnamemo nadaljevanje.

Z ženo pričakujeta petega otroka. To je gotovo zelo intenzivno.

Otroci so zdaj stari sedem, pet, tri in eno leto. Res je intenzivno. Vedno, ko pridejo ljudje in mi čestitajo ter govorijo, kako dober film je to, poudarim, da morajo čestitati tudi in predvsem moji ženi. Ne samo meni ali naši ekipi, ampak vsem našim ženam, ki so doma. Za svojo ženo lahko rečem, da je bil to najin skupni projekt, za katerega se je tudi ona morala velikokrat žrtvovati. Neizmerno sem ji hvaležen za podporo, ki mi jo pri mojem delu izkazuje.

Predstavljajte si, da se je znala veseliti ob dogodkih, ki so bili pogosto prav neposredni razlog za njeno dodatno obremenjenost. Bila so obdobja, ko je bilo skoraj tako, kot da bi bil na daljšem službenem potovanju po več tednov, ker je projekt zahteval tako intenzivno delo. Pri tem je prav tako zaslužna kot jaz.

Kaj se vam zdi v zakonskem odnosu in pri vzgoji najpomembnejše?

Midva sva tudi prek tega filma doživljala, da če je središče najinega zakona in odnosa Kristus, potem dejansko lahko spiš mirno na ladji sredi viharnega jezera, kot Jezus med učenci. Hočem reči, da sva kljub temu, da je bilo izjemno naporno, prav izkušala milost, da naju je Bog ohranjal v medsebojni edinosti, v miru in v razumevanju. Da ni prihajalo do napetosti, do katerih bi po vsej logiki moralo prihajati. V hvaležnosti sva občudovala, kako dober je Bog z nama.

Povezuje naju vsakodnevna molitev rožnega venca, pogosta sveta maša in pogosta sveta spoved. V tem duhu z nama živijo tudi najini otroci. Vidiva, kako Bog razliva blagoslov tudi nanje. Večkrat si rečeva: »Glej, kako sva lahko srečna, da imava tako dobre otroke.« Da so nama lahko v tak vir zadovoljstva in veselja.

Osebno lahko rečem, da je delati na takem filmu zame popoln privilegij. Nisem ne strokovno tako podkovan, da bi si zaslužil tako pozicijo, niti nimam še takšnih izkušenj, da bi zaradi njih dodelili scenarij in režijo. To, da sem lahko hodil v službo in delal na takem projektu, je bilo zame res nekaj izjemnega in polno smisla. Vendar pa se lahko vse to se skrije pred tem, da pridem domov in mi štirje piščančki pritečejo naproti ter kličejo: »Ati, ati!«

Res odkrivava, kako je poslanstvo družine pot svetosti, h kateri naju Bog kliče. In za to sva zelo hvaležna.

Neizmerno sem hvaležen ženi za podporo, ki mi jo pri mojem delu izkazuje.

Ali je kakšna starostna omejitev filma?

Zelo dobro vprašanje. Najinim otrokom filma še nisva pokazala. Zdi se mi, da je film primeren za otroke, starejše od deset let, seveda v spremstvu staršev, da jim pomagajo razložiti vsebino in kontekst filma. Ni pa prizorov, ki bi bili tako kruti, da bi bilo res prehudo. Tudi nekaj mlajših otrok si je film ogledali in odzivi so bili zelo pozitivni, je pa predvsem odvisno od tega, kako jim film pomagajo razumeti starši.

Morda je lahko ta film za najstnike tudi zelo dobra vzgojna iztočnica. V devetem razredu se v osnovni šoli učijo o polpretekli zgodovini in ta del je še vedno večinoma predstavljen precej površno oziroma tako mimogrede umeščen v učni načrt, da niti ni priložnosti za resnejši vpogled v kompleksnost situacije.

Poleg tega mladih takšne teme pogosto niti ne zanimajo. Mene so začele zanimati šele, ko sem dobil svoje otroke in sem se začel zanimati za zgodovino svojih staršev ter kraja, kjer živimo. Prej me to ni tako pritegnilo. Zdaj pa vidim, kakšno bogastvo je v tem, da se zavedaš svojih korenin in kako velika zakladnica so dogodki ter zgodbe, ki jih nosimo s seboj.