Lidija in Jože Kociper: “Pri partnerju alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa.”

Foto: osebni arhiv

V petek je bil svetovni dan boja proti odvisnosti. Ta mnoge ljudi in njihove bližnje globoko poniža in oropa dostojanstva. Toda njena beseda ni zadnja! 

Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper že desetletja pomagata ljudem, ki so odvisni od alkohola. Številni posamezniki, pari in družine so z njuno pomočjo zaživeli novo, bolj polno in bogato življenje. Podrobno sta nam opisala, kako natančno poteka zdravljenje, kaj se mora zgoditi, da do njega sploh pride. Zakaj je pomembno, da se zdravi tudi partner odvisnika in na kaj moramo biti pozorni, da ne bomo nikoli zapadli v odvisnost od alkohola. 

Z zdravljenjem alkoholikov se ukvarjate že desetletja. Kakšne so po vaši oceni številke odvisnikov v Sloveniji?

Jože: Vedeti moramo, da je pri alkoholizmu ogromno zanikanja. Kar imamo, so samo ocene. V zadnjih dvajsetih letih so bile od stopetdeset do dvesto tisoč odvisnih od alkohola. Še vsaj nekajkrat toliko je takih, ki pijejo tvegano, škodljivo in so torej problematični pivci. Trikrat, štirikrat toliko je svojcev, ki so tudi prizadeti zaradi alkohola.

Se pravi, da smo vsi Slovenci na nek način prizadeti zaradi alkohola …

Jože: Po mojem ni človeka, ki ne bi imel vsaj v širši družini neke izkušnje z alkoholizmom. Bodisi v blagem bodisi v zelo hudem smislu.

Kateri so znaki, po katerih lahko prepoznamo, da je nekdo od bližnjih (ali mi sami) odvisen od alkohola?

Bolezen odvisnosti od alkohola v naši mokri družbi je degradirana in nanjo se še vedno gleda moralistično.

Jože: To vprašanje si pogosto postavljajo tisti, ki so sicer zmerni pivci, občasno pa pijejo več, kot je neka meja, ki so si jo sami postavili. Ravno ta kriterij, da piješ več, kot je meja, ki si si jo sam postavil, je že eden prvih znakov, da je tvoje pitje škodljivo. Najbolj natančno pa prepoznamo odvisnost po tem, da človek ne zmore zdržati brez alkohola in pije kar naprej. Pravimo, da doliva. Na tej točki že tudi okolica spozna, da je nekdo alkoholik.

Vendar pa se tudi pri zmernem pitju ali pri začetni odvisnosti pogosto pojavljajo družinske, socialne in tudi psihične težave. Ko človek uporablja alkohol za sprostitev ali za čustveno tolažbo in pije za izboljšanje razpoloženja ali zaradi tesnobe, je to že znak za alarm. Po najbolj osnovni medicinski statistiki imamo enajst znakov, ki lahko označujejo odvisnost, in če od teh enajstih znakov človek dosega dva ali tri, so to že zelo resni simptomi, ki se jim hitro pridružijo še novi.

Si lahko človek pomaga sam?

Jože: Dokler je samo zmeren pivec, pa tudi že problematičen, si še lahko sam pomaga. Če se drži osnovnih pravil: nikoli piti za žejo, nikoli piti na čustva in nikoli zaradi prisile družbe. Tako si lahko sam pomagaš, da ostaneš kultiviran pivec. Problem pa je, ko zdrsneš čez mejo, takrat pa si lahko vedno manj sam pomagaš. Ker ne prepoznaš dovolj jasno znakov in zanikaš simptome.

Osnovna pravila za kultivirano pitje so: nikoli piti za žejo, nikoli piti na čustva in nikoli piti zaradi prisile družbe.

Lidija: Vprašanje je, ali sem sedaj, ko še nimam težav z alkoholom, pripravljen kaj storiti, da jih ne bi imel ne jaz in ne moji bližnji. Odvisnost ima svoje zakonitosti in vedno mislimo, da se mora drugi pač malo spremeniti in bo vse dobro. Ne gre za to. Niti en človek se ne zapije zato, ker bi se hotel zapiti. Vsak, ki se je zapil, pa je mislil, da se to njemu ne more zgoditi. In ker se v družbi tako podpiramo, spodbujamo pri pitju, ljudje sploh ne pomislijo na to, da bi kontrolirali svoje pitje. Ko jih vprašaš, kdaj so izgubili kontrolo, ne znajo povedati. Nikoli si ni zadal tega, da bo popil samo tri kozarce in bo to dovolj, ker ve, da ga pri četrtem malo odnese. V družbi bi morala obstajati zdrava mentaliteta o tem, kako piti. Kako drugače bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da če hočejo vse življenje piti alkohol in uživati njegove dobre učinke, ne pa zapasti v odvisnost, si je treba postaviti mejo in si ne dovoliti iti preko nje. Vsako pijančevanje se nekje nalaga in nikoli ne veš, kdaj bo kapljica čez rob in bodo možgani rekli: Stop, ne zmoremo več kontrolirati!

Torej alkoholik vedno potrebuje strokovno pomoč pri zdravljenju?

Jože: Najprej potrebuje nek dogodek, neko krizno situacijo, ki človeka vrže iz tira. Da vidi, da grmi proti prepadu. Šele tedaj se večina ljudi prebudi. Recimo, zgodi se epileptični napad, zgodi se prometna nesreča, zgodi se grožnja z ločitvijo … Ali pa vozi pod vplivom alkohola, ima okvaro jeter in mora na nujni pregled. V psihiatriji oziroma v zdravljenju odvisnosti vidimo, da noben zdravljenec ne pride po lastni želji in volji na zdravljenje. Vsak pride zaradi nečesa: naj je to bolezen, pritisk svojcev … Ali zaradi lastne vesti, kar pa je zelo redko. Samo enega novinarja se spomnim v vseh desetletjih dela z odvisniki, ki se je sam odločil za spremembo, ker je videl in ga je pretreslo, da je za neko stvar, ki jo je prej naredil v eni uri, zdaj potreboval osem ur.

So pa tudi ljudje, ki se sami ozdravijo, saj vidijo, da tako več ne gre … Ampak taki ljudje velikokrat porabljajo vso svojo psihično energijo za to, da ostanejo trezni. In to je lahko pot velikega duševnega trpljenja. Ne preostane mu energije, da bi sproščeno živel. Kar je v bistvu namen zdravljenja …

Lidija: Spominjam se zdravljenke, ki je sama abstinirala šest let, nakar se je ponovno zapila. Ko je obiskovala skupino, je poročala o spremembi, ki jo je doživela pri sebi. V tistih šestih letih je bila zelo napeta, sitna, nezadovoljna. Sedaj je sproščena, vesela, z možem imata veliko boljši odnos. Da, alkoholik potrebuje strokovno pomoč pri zdravljenju, ampak ne individualno, temveč v skupini sebi enakih. Odvisnosti se zdravijo v skupini.

Dokler se alkoholik ne odloči za zdravljenje, je toliko trpljenja. Ne samo pri njegovih bližnjih, ampak tudi v njem samem. Kolikokrat si je rekel, da ne bo več … Pa je spet podlegel. Kako je to boleče, ko razočaraš še samega sebe.

Do takrat pa je toliko trpljenja. Ne samo pri njegovih bližnjih, ampak tudi v njem samem. Kolikokrat so si rekli, da ne bodo več … Pa so spet podlegli. Kako je to boleče, ko razočaraš še samega sebe. In bolečino rešujejo na stari način.

Če se svojci seznanijo s tem, kaj je odvisnost, in spoznajo tudi svojo soodvisnost (priporočam v branje knjigi Ženske, ki preveč ljubijo in Zbogom, soodvisnost), potem bodo lažje vedeli, kaj jim je storiti.

Kateri so konkretni koraki zdravljenja?

Jože: Običajno se zdravljenje začne tako, da gre človek k svojemu osebnemu zdravniku, dobi napotnico ali priporočilo, naj se oglasi ambulantno ali hospitalno-bolnišnično zaradi odvisnosti od alkohola. Potem se sproži postopek zdravljenja – bodisi ambulantno bodisi bolnišnično. Žal so bile v času korone dve leti bolnišnice za alkoholike zaprte, saj so se spremenile v kovid oddelke. Tu je nastal velik manjko in iz tega se tudi vidi, da je bolezen odvisnosti v naši mokri družbi pravzaprav degradirana in se še vedno nanjo gleda moralistično. Kot nekaj, kar si je človek sam nakopal in naj sam uredi. Ko človek pade v odvisnost in postopoma spoznava, kaj se je zgodilo, ni moralno odgovoren za svojo bolezen. Res pa je, če abstinent naredi recidiv in se ponovno spusti v alkoholizem, si odvisnost sam nakoplje in je polno odgovoren za svoje stanje.

Začetek je zelo preprost. Kot pri vsaki kronični bolezni. Treba je spoznati svojo pot alkoholizma in se držati pravil zdravljenja. Po zaključenem intenzivnem zdravljenju, kjer sodeluje tudi svojec, če obstaja, se oba vključita v večletno terapevtsko skupino, kjer se rešujejo vsakdanje težave. Večina teh pogovorov v terapevtskih skupinah je sestavljena iz tako imenovanih »krogov«, kjer vsak član pove, kako je preživel teden, kako mu gre v življenju … Ko ima težave z abstinenco, običajno skupina zelo pomaga. Moč skupine presega samega terapevta in je temelj zdravljenja. Vzpostavi se neka medprijateljska pomoč med člani. Prav tako, kot je med anonimnimi alkoholiki.

Se mora zdravljenje nujno odvijati v skupini ali bi se lahko tudi individualno?

Jože: Skupinsko zdravljenje je potrebno zato, ker je tudi odvisnost nastala v odnosih. Zato je zaupna skupinska atmosfera najboljši način zdravljenja. Ljudje velikokrat zmotno mislijo, da gre za neka predavanja. Tu ni nobenih predavanj, nobenih velikih poučevanj. Neka osnovna dejstva o alkoholu in alkoholizmu je sicer treba poznati, to se pridobi na začetku, glavna vsebina zdravljenja pa je pravzaprav medsebojno poslušanje, pomoč … Temelj zdravljenja je to, da človek pogleda svojo življenjsko pot, pot alkoholizma in na tej osnovi čisto individualno samemu sebi določi rehabilitacijske cilje. Tako ima vsak v skupini pravzaprav svojo pot, s katero se zaveže, kaj bo počel in kako se bo rehabilitiral v odnosu do tistih ljudi in tistih stvari, ki so bile zaradi njegove odvisnosti najbolj poškodovane.

Lidija: Kot odvisniki so vsi enaki. Na visokih položajih in nizkih. Vse je na začetku neizmerno sram. Kar osvobaja, je resnica. Ta je bistvena in zato se tudi zdravijo v skupini. V skupini si delijo izkušnje. Šele ko ti lahko nekomu, ki mu zaupaš, govoriš o sebi, lahko pri sebi vidiš stvari, ki jih drugače ne bi. In ko slišiš izkušnjo drugega, v tebi zazveni tisto, česar si nikoli nisi upal priznati in videti. In alkoholiki so drug drugemu zrcalo in šele tukaj spoznavajo resnico o alkoholizmu, o poteku svojega pitja in zdrsu v odvisnost, o vseh obrambnih mehanizmih, ki so jih uporabljali, da bi sebi prikrili resnico svojega žalostnega stanja. Soočijo se s svojimi projekcijami, ko tisto, česar sebi nočejo priznati, pripisujejo drugim. Navsezadnje jim to pomaga zaznati, kako se to uporablja tudi v naši politiki.

Resnica, ki jo spoznavajo o sebi, je tudi njihovo ravnanje v stiski in izražanje čustev. Pogosto so bežali pred tem in iskali omamo in boljše počutje. Ko začnejo urejati odnos do sebe in bližnjih, pridobijo samospoštovanje, spoznajo lažnost kratkotrajne omame in varljivih »prijateljev« ter okusijo in spoznajo, koliko prijetnih občutij lahko dajejo dobri, iskreni odnosi. Koliko je vredno to, da si spet v stiku sam s sabo, resnico o sebi in svojih bližnjih, da lahko popraviš odnose s tistimi, ki te imajo radi in ti njih, da lahko postaneš sočuten. Zakaj do tega ne moreš priti sam? Ker si slep. Samo ko nekoga slišiš in ko imaš ti možnost nekomu povedati, lahko vidiš svoje temne točke.

Ko začnejo urejati odnos do sebe in bližnjih, pridobijo samospoštovanje, spoznajo lažnost kratkotrajne omame in varljivih »prijateljev« ter okusijo in spoznajo, koliko prijetnih občutij lahko dajejo dobri, iskreni odnosi.

Kakšno vlogo pa ima družina zasvojenca v procesu zdravljenja?

Jože: V Sloveniji v zdravljenje vključujemo predvsem partnerja, če obstaja. V drugih državah vključujejo vso družino.  Pri nas je poudarek na partnerskem načinu reševanja težav. Zaradi tega, ker je partner zdravljenca prav tako šel skozi soodvisnost in ima običajno zelo hude duševne težave, sploh če je odvisnost trajala dolgo, desetletja. Tudi sam potrebuje leta, da prepozna, kaj se je dogajalo v njegovem življenju. Prvenstveno partner ni na zdravljenju zaradi zdravljenca, ampak sta tam vsak zaradi sebe in to čisti njun odnos. Terapevtske skupine niso partnerska terapija ali svetovanje, kljub temu pa po izkušnjah zdravljencev ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih večini parov zelo obnovi na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.

Kako je z zdravljenjem pri otrocih? Tudi oni so običajno močno prizadeti in poškodovani zaradi zasvojenosti starša.

Lidija: Po mojih izkušnjah alkoholiki rabijo vsaj štiri leta, da začnejo malo drugače gledati na svoje otroke. Ko postanejo trezni in odgovorni, sebe najprej vidijo kot v redu starša. Radi rečejo, da so sedaj otroci zelo zadovoljni, ko več ne pijejo. Ko slišim izjavo, da moj alkoholizem ni vplival na moje otroke, rada povem svojo izkušnjo novembrskega izleta v mestu Luzern. Vodička je neprestano govorila: »Kakšna škoda, da je taka megla in ne vidite teh lepih hribov okoli nas.« Vsem nam je šla že pošteno na živce. Bili smo zadovoljni s tistim, kar smo videli. Enako je z alkoholikom. Zadovoljen je s tem, kar vidi v svoji megli. Drugih sploh ne vidi! Zato se tudi kasneje ne more zavedati, kaj je otrokom povzročal s svojim ravnanjem, in biti sočuten z njimi. Dejstvo je, da vsaka odvisnost vpliva na otroke. Tudi če ni nasilen, če oče kar naprej spi, otroci doživljajo, da je odsoten, se ne odziva, ne izraža čustev, ko oziroma ki bi jih moral. In tisto, kar je bistveno v družini, je zanikanje. Čisto vseh. V svoji terapevtski praksi, predvsem v terapiji s pari, sem imela veliko odraslih otrok alkoholikov. Nekje sem zasledila podatek, da se 60 % hčera alkoholikov poroči z alkoholiki in 40 % sinov alkoholikov postane alkoholikov. Podoben procent velja za otroke ločenih staršev. V partnerskem odnosu se nam lahko zgodovina ponovi. Lahko pa jo tudi z urejanjem tega odnosa presežemo. Vesela sem, ko vidim, da znajo odrasli otroci alkoholikov poskrbeti zase in za svoje odnose.

Kar je ključno, je urejanje odnosa. Pri partnerjih alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa. Kot je mož kar naprej okupiran s pijačo, tako je ona kar naprej okupirana z njim. Kdaj bo prišel, kakšen bo prišel …

Ko gre za zdravljenje, se zahteva abstinenca tudi od partnerja. Zakaj?

Lidija: Ne gre samo za podporo, ampak je to nekaj, kar gradi njun odnos. Nekaj, kjer sta skupaj v dobrem in slabem. Če svojec ne abstinira, počasi vedno manj sodeluje. Tu običajno moški kot partnerji prej odpovedo. Potem ženske skušajo abstinirati same, ampak je to težje.

Abstinenca je podlaga za urejanje odnosa. Če abstinirata oba, ne gre samo za podporo, ampak se vidi, da je obema mar za odnos. Ko začneta urejati svoj odnos, je na začetku zahtevno, a kasneje se razbremenijo. To zdravljenje je dolg proces tudi zato, da se zdravljenca začneta poslušati. Najprej si zdravljenec misli, kako je zdaj on super, ker je trezen, in da morajo biti doma vsi zadovoljni z njim, ker se je zelo spremenil. Ampak, kaj pa delitev odgovornosti, ki je bila prej vsa na ženi? Ali obratno. To si je treba zdaj porazdeliti, da lahko ona spusti kontrolo. Zdravljenec mora sprejeti to, da mu ona še vedno ne zaupa, ker je bila tisočkrat prevarana. To so procesi, ki se dogajajo v svojcih, tako pri ženskah kot pri moških. Da se lahko o tem, kar je drugi doživljal ob zasvojencu, pogovarja s sočutjem. Če stvari pokopljemo, če o njih ne spregovorimo, je to lahko tempirana bomba za odnos.

Se pravi, da tudi za žensko ni prava rešitev, da alkoholika samo zapusti. Nujno je, da se tudi sama udeleži zdravljenja, sicer bo v drugem odnosu zgodbo ponovila.

Lidija: Trstenjak je rekel, da zdravo jabolko ob gnilem jabolku tudi samo postane gnilo. Alkoholizem je bolezen cele družine. Najprej toleranca svojcev, zanikanje … Sprejetje krivde za stanje alkoholika nase.

Kar je ključno, je urejanje odnosa. Pri partnerjih alkoholika gre prav tako za odvisnost. Odvisnost od tega odnosa. Kot je mož kar naprej okupiran s pijačo, tako je ona kar naprej okupirana z njim. Kdaj bo prišel, kakšen bo prišel … Zaradi odvisnosti s tem odnosom ne more jasno misliti in ga ščiti, prevzema njegove odgovornosti. Spomnim se zdravljenca, ki je rekel: “Če bi moja žena pila, jaz ne bi nikoli toleriral toliko stvari, kot jih je ona.”  

Glede zdravljenja je v družbi veliko predsodkov in ljudje, ki imajo težave z alkoholom, se ga pogosto bojijo. Vendar pa je ta izkušnja zelo pozitivna za zdravljence.

Jože: Najboljša motivacija za zdravljenje je to, da nekdo, ki razmišlja o zdravljenju, gre do zdravljenega alkoholika in se z njim pogovori. Običajno so ti pogovori tisti, ki pretehtajo pri odločitvi za zdravljenje.

Lidija: Zdravljenci vedno poročajo o tem, kako jih je bilo strah, ko so prvič prišli v skupino. Kako zelo grozno se jim je zdelo. Vedno je najtežji prvi korak. Ko se ta prestane, potem že gre. Da se vsak član počuti varno v skupini, je potrebno zaupanje. Zato se s terapevtskim dogovorom vsi zavežemo, da to, kar se dogaja v skupini, ostane tam. Vedno. In to je ključno, da zdravljenje uspeva. In pokazatelj, da se želijo družiti v skupini še po preteku zdravljenja.

Jože: Mene zelo impresionira, da so se zdravljenci po končanem petletnem zdravljenju sami organizirali v prijateljske skupine, brez terapevta. Dobivajo se – nekateri že desetletje – redno na štirinajst dni, se družijo, si izmenjujejo izkušnje, hodijo na izlete …

Po izkušnjah zdravljencev ugotavljamo, da se partnerski odnos po treh do štirih letih večini parov zelo obnovi na vseh nivojih: telesnem, čustvenem, ekonomskem, tudi v odnosu do otrok.

Kakšni so sploh začetki društva Nova pot v Radencih? Vi imate kot zdravnik psihiater sicer ambulantno zdravljenje …

Jože: Iz ene skupine jih je postopoma nastalo več in smo se organizirali v društvo. Predvsem zato, da smo se predstavili javnosti, da smo nekako zmanjšali stigmo alkoholizma in odvisnosti. Pa tudi formalno, da smo lahko zaprosili za pomoč iz raznih državnih skladov in projektov. Društvo je ravno letos praznovalo dvajsetletnico.

Lidija: Sedaj je vključenih šest skupin. Imamo svoj program. Vsako leto organiziramo predavanje na določeno temo in pogovor v skupinah o tem. Organiziramo pa tudi izlete, kulturne praznike, skupna srečanja, silvestrovanje. Nekajkrat smo izvedli tudi prireditev, kjer so zdravljenci predstavljali svojo ustvarjalnost v obliki proze, poezije, slik, ročnih izdelkov. Čudovito! Izdali smo zbornike in skripto o alkoholizmu, ki je dosegljiva na naši spletni strani.

Ima vera vpliv v procesu zdravljenja?

Jože: Ima, ker lahko pri človeku poveča zmožnost vztrajnosti in zvestobe. Lahko pa ima tudi slab vpliv. Pri odvisnih duhovnikih je recimo problem, ko trdno verujejo, da je vino Jezusova kri in se mu zato niso pripravljeni odpovedati. Če pa gledam načelno, imam občutek, da ljudje, ki imajo neko duhovno življenje v sebi, v zdravljenju zelo napredujejo.

Najbolj pretresljiva duhovna izkušnja pri zdravljencih in njihovih partnerjih je ta, da mnogi po letih zdravljenja in dela na sebi rečejo, kako je bilo dobro, da se je alkoholizem zgodil. Brez tega padca nikoli ne bi tako polno in bogato živeli in imeli tako globokih odnosov.

Lidija: Važna je tista molitev, kjer si odprt. Ne, da se bo zdaj zgodil čudež, ampak da te odpre temu, da v dani situaciji in okoliščinah, ki so ti na voljo, narediš tisto, kar lahko. Pomembno je, da nas molitev odpre za resnico, da si več ne zatiskamo oči, da si jo priznamo in takoj ukrepamo.

Jože: Najbolj pretresljiva duhovna izkušnja pri zdravljencih in njihovih partnerjih je ta, da mnogi po letih zdravljenja in dela na sebi rečejo, kako je bilo dobro, da se je alkoholizem zgodil. Brez tega padca nikoli ne bi tako polno in bogato živeli in imeli tako globokih odnosov. Nikoli ne bi spoznali čudovitih ljudi v skupini in razvili prijateljstev, nikoli ne bi imeli izkušnje, kaj pomeni res uživati življenje, kaj pomeni biti brez dodatne pomoči za dobro voljo. To je zelo močna izkušnja.

To zveni zelo v stilu velikonočne hvalnice, ki omenja srečno krivdo.

Lidija: Tisto, kar vedno znova slišim od članov skupine, je, kako so hvaležni, da so se odločili za zdravljenje, da imajo tako dobre prijatelje, ki jim lahko zaupajo. Kako neprimerljivo bolj bogato in zanimivo in lepo je njihovo življenje. Kako dobre odnose imajo s partnerjem, svojci … V naših skupinah se ogromno presmejimo, veliko je humorja. Imamo zabave, novoletna praznovanja, izlete … Nikoli nisem nikjer doživela tako dobrih zabav kot tukaj. Da se toliko nasmejemo, uživamo … Pa brez kapljice alkohola. Ob koncu leta se poslovijo tisti, ki so zaključili zdravljenje. Sedaj pa vsi hrepeneče čakamo, da bodo prišli novi.

Nekaj pričevanj zdravljencev, ki lahko marsikomu vlijejo upanje: