Na pomoč, moja hčerka je občutno predebela

Foto: Canva

Boli me srce zaradi moje deklice. Stara je dvanajst let in ima vsaj 10 kg preveč. Meni, njeni pediatrinji in vsem, ki jo vidijo je jasno, da je, grdo povedano – predebela. Od rojstva je bila debelušna, zadnji dve leti pa se je stopnjevalo. Hodi sicer k odbojki 2 tedensko in tudi – po mojem mnenju kar zdravo je – skoraj nič sladkarij, res pa, da kar velike količine zdrave hrane. Ima apetit in poje kot odrasel človek. Do zdaj smo se vsi nekako pretvarjali, da problema ni in da se bo potegnila … se je potegnila zadnje leto precej, ampak tudi v širino. Kako ji naj pomagam? Če ji kaj omenim, da bi kaj skušala spremeniti, začne jokati, da mislim, da je grda in da je nimamo radi …  

Iz opisa se da razbrati, da vam je kot mami zelo hudo in čutite veliko nemoči. Po eni strani hčerki želite iskreno povedati, da je lepa taka kot je in jo imate radi, a vas hkrati skrbi za njeno prekomerno telesno težo in bi ji radi pomagali na način, da je ne prizadenete. Hči na nek način zavrača kakršnokoli spremembo in ob omembi le-te doživlja, da ni lepa in je neljubljena. Vprašanje je, če tudi ona vidi problem enako kot vi. Problematika s prehrano je lahko zelo kompleksna, kajti ne zajema le hrane kot take, temveč vključuje: celoten odnos do hrane, odnos do zdravja in do telesa, odnose in komunikacijo med družinskimi člani, družinske navade in rituale, vpetost v družbo (velik vpliv ima zlasti medijski svet) in vpetost v zdravstveni/šolski sistem, čustvene stiske, ki se predelujejo preko hrane, posebnosti najstniškega obdobja itd. Ker se vseh vidikov v tem prispevku ne moremo dotakniti in so za nekatere vsebine bolj primerni nasveti drugih strokovnjakov (npr. dietetikov), se bom osredotočila bolj na čustveno-odnosni pogled.

Navedla bom nekaj poudarkov, s katerimi lahko preverite, kje ste vi, vaša hči in družina kot celota ter kako graditi odnos s hčerko, ki bo povezujoč in ne razdiralen.

Preverite najprej lastno in šele nato otrokovo duševno stanje

Najprej morate diferencirati sebe od hčere. To pomeni, da opazujte svoje občutke, misli, telesne odzive in pričakovanja, ki jih ta prehranjevalni izziv prebuja v vas in šele nato preverite, kakšno pa je duševno stanje vaše hčere. Zakaj je to pomembno? Ker se pogosto zgodi, da starši svoje nezavedne dele sebe (tj. potlačene, zanikane in nepredelane strahove, nemoč, frustracije, občutke sramu in manjvrednosti, prepričanja itd.) prenesejo na otroka, ki potem postane prestrašen, nemočen, se počuti manjvredno, neljubljeno, ne dovolj lepo, krivo, je prepričan, da je z njim nekaj narobe).

Primeri starševske projekcije

 1. “Ne smeš biti predebela, ker boš potem imela enake težave kot sem jih imela jaz – so me zasmehovali, me zbadali, sramotili – nisem bila sprejeta.”

Starš, ki ima sam nerazrešene težave s telesno samopodobo (ga je bilo sram videza, teže, telesa), lahko na otroka nezavedno prenese notranje konflikte, kar je še posebej pogosto v občutljivem obdobju predadolescence (okoli 10-13 let), ko otrok še gradi in preverja svojo identiteto. Lahko se prenesejo občutki sramu (“Če ne bom dovolj suha/lepa/v redu, potem nisem vredna.”) ali kontrola na otroka (“Malo me je treba ‘popraviti’, da bom v redu in bom sprejeta ter ljubljena.”). Otrok lahko začuti, da je njegovo telo vir razočaranja za starše.

Telesni sram ali kontrola se lahko prenašata transgeneracijsko, iz roda v rod. Če so babice in tete zrasle v okolju, kjer je bila ženskost vrednotena skozi videz, čistost in pridnost ter deklice niso smele čutiti temveč ustrezati, potem bodo govorile, da mora deklica paziti, da ne bo preveč … da naj ne je tega in tega, ker bo kot sod ali bo predebela kot teta in je potem nihče ne bo hotel … naj bo lepa, da jo bodo imeli radi in ji bo lažje v življenju … Takšna govorica postane ‘domača’ in del kulture, kako imeti kontrolo nad telesom ter s seboj nosi sporočila sramu in vrednotenja deklice skozi njen videz, ne pa osebnost. Otrok se bo tako ves čas boril proti telesu, namesto da bi razvil odnos s telesom. Razvil bo notranjega kritika, ki ga bo spremljal v odraslost.

Pomembno je, da starš ne komentira teles drugih, da se nauči verbalno izraziti svoja čustva, da skrbi za svoje telo z ljubeznijo, ker bo potem otrok ponotranjil zdrav odnos do telesa. Če hčeri kakšna babica reče: “Preveč si pojedla,” mirno recite: “Pusti, da se sama nauči poslušati svoje telo.” Če hčeri kdo govori: “Lepa si, če shujšaš,” ji vi recite “Rada te imam točno tako, kot si.” Povejte hčeri: “Tvoje telo je tvoje. Zasluži si, da lepo poskrbimo zanj. Je tvoj zaveznik. Poslušaj ga in opazuj, kdaj si sita. Pomembno mi je, da se počutiš dobro in ne, kako izgledaš.”

2. »Hrana je način, kako pomirim sebe in napetosti v mojem telesu.«

Če starš ni znal izražati občutkov jeze, žalosti, ranljivosti in jih je pogosto ‘požrl‘ ali ‘prekril s hrano‘ oziroma je uporabljal hrano za tolažbo, nagrado ali regulacijo čustev ter napetosti, to prenaša na otroka kot vzorec normalnega odziva na stres. Otrok ta mehanizem posrka in se s hrano čustveno pomirja ali nagrajuje (“Ko sem jezna ali žalostna, nekaj pojem. Če ne morem jokati, povedati, me nihče ne sliši – bom raje jedla.”). Lahko se nauči, da so čustva nevarna, prepovedana ali nezaželena, zato jih tudi sam začne regulirati s hrano (se prenajeda ali odreka).

Pomembno je, da se v družini vsa čustva lahko izrazijo, delijo, se o njih pogovarja. Učite hčerko, kako naj pri sebi prepozna različne občutke in ji povejte, da vam jih lahko zaupa ter bosta skupaj iskali rešitve.

3. “Če te nahranim to pomeni, da te imam rada. Če ti zavrneš hranjenje, zavračaš mene.”

Starši, ki so bili sami čustveno zanemarjeni ali so živeli v pomanjkanju, lahko pretirano skrbijo in ‘hranijo’ otroka, ker mu želijo povedati, da ga imajo radi. Ob zavrnitvi pa se počutijo slabi starši. Če otrok začuti to dvojnost, ga zmede in ne upa zavrniti hrane, ker bi s tem zavrnil starša.

Pomembno je, da spremembe na področju prehranjevanja, ki jih želita vnesti starša, vnašamo počasi, s sočutjem in razumevanjem ter ne popravljamo vedenja, če se hči upira. Lahko se upira, ker jo je strah, sram ali se počuti nemočno. Starša naj povesta, da tudi njima nikoli ni lahko začeti nekaj novega, a bi rada, da skupaj poskusijo kaj novega in to brez pritiska. Da jim včasih tudi ne bo uspelo, a se bodo trudili skupaj. Da z nikomur ne tekmujejo, a skrbijo za svoje telo in se ob tem skušajo imeti fajn.

4. “Ne želim, da moja hči odraste prehitro!”

Če se je starš sam kot mladostnik počutil ogroženega, ko je odraščal in (spolno) dozoreval ter se osamosvajal, lahko nezavedno s hrano drži otroka v svojem svetu. To se lahko kaže v pretirani teži, ki simbolno upočasnjuje telesno in spolno dozorevanje, kar je za starša manj ogrožujoče.

Pomembno je, da starša pogledata nazaj v obdobje mladostništva ter kako je bilo njima odraščati, sprejemati telesne spremembe in dozorevati. Je bilo varno ali nevarno, sta se čutila sprejeto in ljubljeno ali prezrto, zatrto, nerazumljeno. Kaj sta pogrešala? Ker bosta potem hčerki lahko dala tisto, kar sama nista imela in dobila.

Našteti primeri so podani zgolj v razmislek, kako kompleksna je lahko težava s težo. Zelo pomembno se je zavedati, da naj sam problem s težo ne bo v ospredju odnosa in pogovora s hčerko. Ko boste sami pri sebi najprej (ali vsaj vzporedno) raziskali vaš notranji svet (“Od kod prihaja moj pogled na telo, kaj sem poslušala od bližnjih, katera čustva sem/nisem izražala,”) šele potem se lotite pogovora s hčerko.

Odnos in pogovor s hčerko

1. Ustvarite varen prostor za pogovor

Vzemite si čas za hčerko, da bo začutila, da mislite resno in boste z njo ne glede na to, kaj čuti in doživlja. Pogovor naj bo usmerjen na hčerin pogled na njeno telo (in ne vaš pogled), ker potem ne bo šla v obrambno držo in tveganje, da se bo počutila osramočeno ali kaznovano.

Primer: “Vem, da o tem ne govoriva pogosto, a me resnično zanima, kakšno se ti zdi tvoje telo, kako se počutiš v šoli in doma. Ničesar ne rabiva popraviti, želela bi te le poslušati in razumeti.”

2. Sočutno jo poslušajte in ne iščite hitrih rešitev

Ko vam hči pripoveduje o sebi in svojih občutkih, jo le poslušajte in potrjujte njena občutja. Počutila se bo slišano in sprejeto in to bo gradilo povezujoč odnos.

Primer: “Razumem, da je to težko zate (npr. manjši večerni obrok) in hvala, ker si mi povedala. Skupaj lahko narediva to in to (npr. pripraviva zdrav obrok), ko bova obe pripravljeni.”

3. Mama kot podpora in ne sodnica

Ljubezen in skrb se lahko povežeta v podpori hčeri pri uvajanju sprememb, ki naj bodo postopne in brez velike drame. Jasno izrazite skrb za njeno počutje, tako da hči ne bo imela občutka, da povezujete ljubezen do nje z njeno težo.

Primer: “Neizmerno te imam rada – ne zaradi tega, kako izgledaš, ampak kdo si. Skrbi me predvsem, kako se počutiš. Če ti kaj v telesu ne ustreza ali te boli, bi rada, da to raziskujeva skupaj.”

4. Skupno raziskovanje počutja po hranjenju

Namesto drže “Jaz ti bom povedala kako bo in kaj bomo jedli.”, raje vključite preproste in postopne korake, ob katerih hči ne bo čutila, da je tarča prilagajanja, temveč soudeleženka.

• Obe s hčerko po obroku raziskujta svoje počutje v telesu (npr. “Danes sem pojedla tri kose pečenke in goro krompirja in me tišči v trebuhu. Kako pa se ti počutiš?”).
• Preizkušanje novih jedi/ kombinacij (npr. “Kaj če danes za večerjo narediva dve različni solati in potem oceniva, katera nama je ljubša in po kateri se počutiva bolje?”).

5. Naučita se prepoznati čustvene signale telesa

Naše telo pogosto ‘govori’ z nasprotji (npr. s težo), zlasti takrat, kjer besede ne pridejo do izraza. Telo govori namesto duše.

• Hčeri lahko poveste, da včasih, ko so naša čustva premočna, neizrečena, nevarna ali notranje nesprejemljiva zanje govori telo. Dobesedno jih ‘nosimo’ (občutek obremenjenosti – telesna teža). Lahko smo obremenjeni z odgovornostmi, ki niso naše, skrbmi, ki jih ne moremo izraziti, s čustvi, ki se jih bojimo itd.
• Včasih imamo občutek, da smo nevidni in neslišani (mama reče: “Ne jokaj, nič ti ni.”), zato želimo biti ‘vidni skozi telo’ (hči s telesom govori: “Opazi me, četudi me čustveno ne slišiš.”).
• S telesom se tudi zaščitimo, kadar se ne počutimo varno. Telo postane oklep, če je premalo čustvene varnosti (zaščita pred zlorabo, pred vdorom drugih, pred kritiko).
• Človek pogosto zadržuje v sebi npr. jezo (ker je nevarna, kaznovana) in bes raje ‘pogoltne’ / potlači, ker telo reče: “Bolj je varno, da vse to zadržim.”

Hčeri povejte, da če se bo kdaj v šoli, doma, med vrstniki počutila jezno, zmedeno, zavrnjeno, žalostno, nevidno, kot da nima prostora, da bi vi radi bili z njo in raziskali, kaj je zanjo pretežko, kaj ji je preveč, prehitro, česa ne dobi, kje bi rabila tolažbo itd. Skupaj preverjajta, kaj vajini telesi govorita, česar ne moreta z besedami.

Družinski pristop – spremembe naj bodo skupne

Draga mama. Vaša hči potrebuje predvsem veliko nežnosti in pristne bližine, da se bo naučila, kako biti nežna do sebe in svojega telesa.

Potrebuje zgled ostalih družinskih članov. Če npr. vidva z možem hrano uporabljata kot ‘mehko zdravilo’ proti občutku praznine, namesto odkritega pogovora (tudi konflikta), potem se hči uči, da je bolje jesti kot prihajati si blizu ali čutiti praznino in osamljenost.

Priporočam družinsko/sistemski pristop, kjer je vključen tudi oče, ki naj prav tako nudi varen in sproščen pogovor ter jasno izraža ljubezen in skrb (“Rad te imam. Skrbi me za tvoje počutje. Rad bi se pogovoril o …”).

• Skupaj se učite poslušati telo (kdaj se počutite dobro/slabo v telesu) in ga ne napadati.
• Skupaj iščite načine igrivosti in gibanja, ki bodo vsem ali samo njej všeč. Naj bo to ples, hribi, skakanje s kolebnico ali kolesarjenje (“Hči, ali si za izziv, da se vsak dan 20 minut zunaj igramo in gibamo?”).
• Če se hči počuti osamljeno in ‘partnerja’ išče v hrani, naj razišče možnosti druženja z družinski člani ali s prijatelji (“Opazila sva, da si malo bolj utrujena in sama, te kaj skrbi? Ali koga pogrešaš”).
• Poudarjajte njene talente in moči, ne pa teže telesa (“Zelo lepo poješ, radi te poslušamo.”).
• Skupaj uvajajte nove spremembe na področju prehranjevanja, ki vam bodo v veselje in bodo zadovoljile vaše telesne potrebe (“Kaj misliš hči, bi skupaj skušali bolje poskrbeti za zdravje nas vseh? Bi nama pomagala izbrati nekaj receptov?”). Tako hči ne bo imela občutka, da je z njo nekaj narobe in se mora le ona spremeniti.

Vam želim obilo raziskovanja in iskanja novih možnosti, ki bodo prijetne duši in telesu.