Miha Kramli: »Otroci, ki imajo omejen dostop do novih tehnologij, so bolj razviti in uspešni.«

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, ki obravnava kemične in nekemične odvisnosti. Tokrat je za naš portal spregovoril o slednjih, še zlasti o zasvojenosti z novimi tehnologijami. Podal je tudi smernice, kako oblikovati družinsko kulturo uporabe novih tehnologij, in spregovoril o tem, kako vzgajati svoje otroke, da bo tehnologija služila njim in ne obratno. Dotaknil se je tudi pomena duhovnosti pri razvoju posameznika in izzivov, s katerimi se srečuje sodobno krščanstvo. 

Je tehnologija prehitela družbeni odziv in korekcijo? Saj smo šele pred kratkim začeli glasno govoriti o tem?

Seveda. Izobraževalni sistem ne more dohitevati umetne inteligence. Prav tako ne druge institucije. Predstavljajte si osnovnošolca, ki uporablja umetno inteligenco po pet in več ur dnevno, naslednje jutro pa gre v šolo in posluša klasično predavanje. Klasično predavanje takšnega otroka ne more nagovoriti. Možgani, ki izkusijo takšno intenzivnosti in takšno razkošje, kot je umetna inteligenca, se zelo težko sprijaznijo, da sprejemajo informacije klasičnega predavanja. To je isto kot bi midva šla z računalnika na klasični pisalni stroj. To ne gre.

Nova tehnologija je prehitela vse državne in družbene institucije vključno s šolskim sistemom. Tukaj smo v veliki zagati in pred izzivom.

Se posledice prekomerne uporabe poznajo tudi na razvoju otrok?

Seveda. Gre za zelo hudo reč. Skozi tisočletja se je oblikoval človeški jezik. In če gledamo čisto antropološko, se je v enem desetletju začelo vse to sesuvati. Ni se še čisto sesulo, se je pa veliko. Ko mati in oče učita otroka govoriti, ko se otrok uči materinega jezika, takrat ne samo, da se otrok nauči jezika, ampak ga ta jezik oblikuje, da je tak, kot je. Se pravi vpliva na razvoj njegove osebnostne strukture. Ob tem, ko se otrok uči maternega jezika, se obenem oblikuje tudi njegov psihični in duhovni aparat. Njegova osebnostna struktura, zunanja in notranja. Tako je bilo milijone let in je veljalo vse do danes. Danes pa se je prvikrat v zgodovini človeštva zgodilo, da se te vezi učenja maternega jezika prekinjajo.

Ob tem, ko se otrok uči maternega jezika, se obenem oblikuje tudi njegov psihični in duhovni aparat.

V katerem smislu?

Ko twiter, tiktok, socialna omrežja … govorijo drugačen jezik in ta nov jezik, jezik nove tehnologije, počasi nadomešča materni jezik. Materni jezik otroka usposablja, da se odpira svetu in življenju. Jezik nove tehnologije pa posameznika – vsakega, ampak najbolj usodno je to pri otroku in mladostniku, ne odpira življenju, ampak pomeni predvsem pogrezanje vase. Ko materni jezik izgublja moč in vpliv ter pridobivajo moč in vpliv twiter ali tiktok in druga socialna omrežja, umetna inteligenca … s tem izgubljamo moč in vpliv nad oblikovanjem osebnostne strukture našega lastnega otroka.

Strokovnjaki pravijo, da se morajo starši s svojim otrokom pogovarjati. Toda danes ni več bistveno vprašanje, ali starši govorijo s svojimi otroki – ker večinoma govorijo – danes je vprašanje, ali otroci še želijo govoriti s svojimi starši, s svojimi učitelji, terapevti, prijatelji … Odgovor je, da je vedno več otrok, ki ne želijo več govoriti s svojimi starši, s svojimi prijatelji … in to zaradi tega, ker se naučijo jezika nove tehnologije, ki jih ne usmerja v odpiranje v življenje in graditvi socialne mreže, ampak se zapirajo in pogrezajo vase. V našem centru imamo vedno več staršev, tudi učiteljev, ki povejo, da otrok sploh noče govoriti z njimi. Da se zapira v sobo. On je v svojem svetu. Ker se ni v polnosti naučil materinega jezika in mu ta ni zgradil v polnosti osebnostne strukture. Ampak ima prevladujoči vpliv jezik nove tehnologije.

Vsaj stroka, če že ne preprosti ljudje, danes ve, kakšne posledice prinaša neomejena uporaba nove tehnologije. Kljub temu pa še vedno ni nobenega odziva na državni ravni. Kdaj bo? Če bi imeli vi osebno neomejene možnosti, kaj bi bilo potrebno storiti?

Večina staršev se ne zaveda nevarnosti prekomerne uporabe nove tehnologije. Danes imamo pravzaprav že populacijo staršev, ki so že sami zasvojeni z novo tehnologijo. Ne morem pozabiti dogodka, ko mi je na nekem strokovnem srečanju avstrijski vzgojitelj pripovedoval o triletnem dečku iz svoje skupine, ki stalno igra vlogo dinozavra. Je, spi, se igra kot dinozaver. Doma neprestano igra igrice in gleda risanke o dinozavrih. Ko skupina od njega nekaj zahteva, on odreagira kot dinozaver. Deček ne razvija svoje osebnostne strukture, svojega življenja, ampak igra vlogo iz ekrana. Starši ne vidijo v tem nobene težave. Se ne zavedajo, da če bo tako nadaljeval, ne bo razvil lastnega življenja, lastnih prepričanj, ampak bo stalno sledil umetno ustvarjenim potrebam. Tudi mi na terapijah pogosto doživljamo, da se staršem otrokova zasvojenost ne zdi nič spornega. Imamo veliko število zamegljenih staršev, ki imajo pomanjkanje uvida v to, kaj nepravilna raba nove tehnologije lahko naredi.

Danes imamo pravzaprav že populacijo staršev, ki so že sami zasvojeni z novo tehnologijo.

Pa vendar, se ne da na državni ravni zadev zastaviti tako, kot je recimo za kajenje … in priti tako do večje ozaveščenosti staršev in tudi družbenega pritiska na starše, ki otrokom dajo v vozičku telefon? Pred desetletji je recimo veljalo družbeno še kar sprejemljivo, da se da otroku malo alkohola, da lažje zaspi, danes je vsem jasno, da je to absolutno nesprejemljivo in če to prakticiraš, se bo prej ali slej vključila socialna služba …. Tu imamo pravzaprav isto stvar. Ali pa še hujšo. Pa sploh ni nekega odziva.

Rešitev je najprej v tem, da se v šole za starše, ki se jih morajo udeležiti novopečeni starši, vključijo vsebine, ki bi starše usposabljale za oblikovanje družinske kulture glede uporabe nove tehnologije. To je prva stvar, ki bi se morala na ravni države zgoditi. Da starša, še preden se otrok rodi, oblikujeta družinsko kulturo uporabe nove tehnologije in se o tem poučita.

Druga stvar je na nivoju izobraževalnega sistema. Potrebno je, da vlada, ministrstvo, država, EU, celotna civilizacija … sklene, da smo se v naši družbi odločili, da bomo nadaljevali s klasičnim načinom izobraževanja in da digitalizacije v našem sistemu ne bo.

Zakaj to predlagam? Vse raziskave pokažejo, da otroci in mladostniki, ki so imeli omejen dostop do nove tehnologije ali pa ga sploh niso imeli, v sedmih dneh nadoknadijo vse. V sedmih dneh so na nivoju vrstnikov, ki so imeli neomejen dostop. S tem, da so imeli možgani teh otrok, ki so imeli omejen dostop do nove tehnologije, čas za razvoj vseh ostalih spretnosti, ki so nujne v življenju. Tisti, ki so imeli neomejen dostop, pa tega niso razvili.

Za rešitev majhnega problema je potreben majhen vložek. Velikega problema pa z majhnim vložkom ne moremo rešiti.

Ta bojazen, da nas bodo drugi prehiteli, da naš otrok ne bo na tekočem, da bo zaostal, je torej povsem odveč?

Ravno obratno je. Ti učenci so znatno bolj razviti in uspešni. Žal tu ni miselne enotnosti med strokovnjaki, zato se bojim, da tudi ne bo soglasja in bo uvajanje digitalizacije v vrtce in osnovno šolo strel v koleno. Usposabljanje za delo z novo tehnologijo je dovolj zgodaj v srednji šoli.

Imamo deset prstov. Vsak prst ima blazinico, ki ima nekaj tisoč senzorjev, ki aktivirajo možgane. Ko mečemo na koš žogo, ko plezamo, grabimo … možgane aktiviramo celostno in možgani spoznavajo in so vpeti v realno življenje. Mladostnik, ki ne uporablja deset prstov, ampak zgolj drsa po ekranu ali po gladki površini playstationa, aktivira le majhen del možganov in to samo v smeri virtualnega doživljanja. In mladostnik, ki 8 ur dnevno trenira možgane le na področju virtualnega, mu bo realno vedno bolj naporno. Zato se bo vedno bolj umikal v virtualno.

V Sloveniji imamo od 2000 do 3000 mladih, ki niso sposobni končati osnovne ali sredne šole, ker nepravilno uporabljajo nove tehnologije. V realnem svetu so popolnoma nefunkcionalni. Država bi morala razčistiti in se odločiti. Nič hudega ni, če naši vrtci in osnovne šole nimajo nove tehnologije. Ker vemo, da bo to otrokom pomagalo, da bodo potem v srednji šoli, na fakulteti, magisteriju, doktoratu … veliko bolj uspešni.

Rešitev je najprej v tem, da se v šole za starše, ki se jih morajo udeležiti novopečeni starši, vključijo vsebine, ki bi starše usposabljale za oblikovanje družinske kulture glede uporabe nove tehnologije.

Zdi se mi, da najprej manjka neko razpoloženje v družbi, ki bi sporočalo, da je popolnoma neprimerno dati predšolskemu otroku pametno napravo … Če je otrok od drugega leta navajen na telefon, je to potem samo gašenje požara, če se začnemo v petem razredu ukvarjati s tem, da ne zmore delati šole, zmore pa preživeti pet ur na telefonu.

Hodim po vrtcih po vsej državi. V mnogih vrtcih vzgojitelji za pravljice uporabljajo YouTube, prav tako zapolnijo prosti čas s playstationi … Tako, da smo še daleč.

Še ne tako dolgo nazaj so bili starši, katerih otrok ni imel pametnega telefona v prvi triadi, čudaki …

Država bi morala vzpostaviti enoten sistem. Od vrtcev do fakultet. Zdaj je pa tako, da dijaški dom, ki ima neki red, nima vpisa. Na državni ravni bi bilo potrebno oblikovati državno kulturo uporabe novih tehnologij. Ne gre za zavračanje novih tehnologij, ampak za njihovo primerno in odgovorno uporabo.  S tem bi država sporočila državljanom, da imajo s tem, ko imajo v rokah pametni telefon, zelo pomembno orodje, s katerim morajo zelo pametno ravnati. Je močno orodje in orožje. Država bi lahko z raznimi zakoni naredila veliko.

V šolah imamo predmete, kjer se otroci učijo uporabe umetne inteligence. Vsaj hkrati, če ne namesto tega, bi jim pa morali ponuditi to, kako ohraniti svojo samozavest in podobo ob vseh teh socialnih omrežjih in resničnostnih šovih. Da znaš na zdrav način pogoltniti sublimalna sporočila, ne da sublimalna sporočila pogoltnejo tebe. Kako ohraniti samopodobo in neko osebno držo, da ob tem ostaneš cel.

Kako jo ohraniti?

Ena pomembnih stvari, ki jih lahko tudi država naredi in tudi pediatri opozarjajo na to, naši in evropski, je, da zaščiti že otroško zibelko. Nevrologi opozarjajo, da se adaptacija na intenzivnost lahko začne že v otroški zibelki. Torej zibelka ne more in ne sme biti opremljena z nekim monitorjem, ki oddaja slike in zvoke … Nadalje, otroška pa tudi mladostniška soba tudi ne more imeti telefona, računalnika, playstationa. Ne gre samo za časovno omejitev, ampak tudi za prostorsko omejitev. Zato, da se otrok normalno razvija, je treba njega in njegovo sobo pustiti nedotaknjeno s strani nove tehnologije. Prvih sedem let, še boljše prvih deset …

Druga zadeva, ki je potrebna, je, da si kot družina oblikujemo neko družinsko kulturo uporabe novih tehnologij. Ko jaz kot oče ali mama grem na telefon, to na glas povem. »Zdaj grem na telefon in bom pol ure na facebooku.« Če bom dlje, povem, da bom podaljšal za petnajst minut. Ko zaključim, povem, da sem zaključil in telefon odložim na dogovorjeno mesto. Potem recimo pove žena, da gre na računalnik dve uri delat za službo in ko zaključi, spet pove. Otroci slišijo, da en starš uporablja tehnologije za delo, drugi za zabavo, da se starši nadzirajo …

Če pa jaz pridem domov, grem na fotelj s telefonom, nič ne povem, ko me žena nekaj sprašuje, se razburim, ko otroci nekaj prosijo, jih naderem. Otrokom tako sporočam, da ko si na telefonu, imaš pravico, da si nesramen, da ni treba nikomur nič odgovarjati, nihče te ne sme motiti. V bistvu sam s svojim zgledom in ravnanjem otroka učim, kako se na napačen način vesti.  Mi, starši pišemo notranji zemljevid uporabe digitalne tehnologije pri otroku. Mi moramo z lastnim vzgledom in držo naučiti otroka, ker nas opazuje, kako se nova tehnologija uporablja. Otrok zna potem tudi ločiti, da smo lahko na ekranih za sprostitev ali pa za delo. Mi imamo doma en računalnik v celi družini, in to na hodniku, ne v nekem zaprtem prostoru. Svoje telefone imamo na dogovorjenem mestu. Poleg časovnega gre tudi za prostorski družinski dogovor, kjer je mesto za nove tehnologije.

Mi, starši pišemo notranji zemljevid uporabe digitalne tehnologije pri otroku. Mi moramo z lastnim vzgledom in držo naučiti otroka, ker nas opazuje, kako se nova tehnologija uporablja.

Prej ste omenili, da najstniki nočejo govoriti s svojimi starši – je morda to drugi konec palice? Nenazadnje so tudi ti isti starši na neki točki otroštva otroku raje, kot da bi se z njim ukvarjali, dali pametno napravo.

Nemška raziskava je pokazala, da se je zaradi pretirane uporabe nove tehnologije spremenila družinska dinamika. Če se izgubi telefon, bom veliko bolj burno reagiral, kot če zboli moja žena. Druga raziskava pa je pokazala, da tam, kjer je družina vsaj dve do tri ure na dan povezana, možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov za normalni razvoj.

Kaj to pomeni, da je družina povezana?

Imam dve leti staro vnukinjo. Dam jo zraven na stolček in karkoli počnem, jo vlečem za seboj. Ko lupim krompir, ji razlagam, kaj počnem. Ne morem se z njo tri ure na dan intenzivno ukvarjati. Lahko pa jo vključim v družino. To pomeni, da vidi, kaj se dogaja, da smo povezani. Ne gre za to, da bi morali biti tri ure na dan fokusirani na svojega otroka, ampak gre za to, da je otrok vključen v dogajanje. Ko družina skupaj dela, hodi, poje, moli, se igra … takrat možgani proizvedejo ta kemičen proces, da se naš organizem sprosti, imunski sistem okrepi, stresne situacije izzvenijo. Kjer je družina 2–3 ure na dan povezana, možgani proizvedejo takšen kemični proces, da se naš psihični aparat odpira življenju. Moč in volja do življenja naraščata, tudi občutek varnosti se krepi, duša se organizira tako, da išče smisel svojemu življenju.

Če se želimo imeti dobro in »fajn«, ne potrebujemo telefona, ampak drug drugega. In ne gre za to, da bom jaz tri ure na dan fokusiran na svojega otroka ali svojo ženo. Zadošča to, da vemo drug za drugega, da smo povezani, in takrat se dejansko uravnovesi naše telo, naša psiha in naša duša. Kjer je pretirana uporaba nove tehnologije, pa tega sozvočja ni in prihaja do odklonov.

Saj je bilo takih družin, kjer ni povezanosti, vedno veliko, toda danes jih je še več, ker je nova tehnologija tako hitro zasvoljiva in omogoča tako lahek beg od odnosov. Do 80 % več jih je. Pred novo tehnologijo je bilo tudi lažje sanirati neke odklone.

Ne gre za to, da bi morali biti tri ure na dan fokusirani na svojega otroka, ampak gre za to, da je otrok vključen v dogajanje.

Kako opolnomočiti svojega otroka, kako ga vzgajati, da bo lahko razvil svoje potenciale in živel zadovoljno ter polno življenje? 

O tem bom govoril podrobneje na festivalu družin v nedeljo, 25. 6., na Vrhniki. Kar mi kot starši dejansko lahko naredimo, je, da otroku omogočimo, da razvija svoje življenje, svoje resurse … Pri razvoju otrokovih možganov gre za tri stopnje. Prva stopnja je, da možgani v domišljiji naslikajo zgodbe, pravljice. Druga stopnja je, da si ne samo v domišljiji naslikajo zgodbo, ampak ob tem razvijejo tudi občutke. Se pravi radovednost, strah, navdušenje, žalost … Tretji korak pa je sposobnost abstraktnega razmišljanja. Otrok mora najmanj 1700-krat slišati pravljice, najmanj 1700-krat mora biti objeti, najmanj 1700-krat se mora smejati, peti, zlagati kocke … zato, da možgani naredijo te tri korake.

Svetovalna služba mi pošlje nekega osnovnošolca. V svoji družini ni imel možnosti, da bi njegovi možgani naredili te tri korake. In ker možgani niso šli skozi te tri korake, mu jaz ne morem pomagati. Terapija človeka ne more zagrabiti, ker nima za nič prijeti. On rabi namestitev v neko terapevtsko skupnost, kjer za vsak korak potrebuje približno eno leto. Zato traja zdravljenje vsaj tri leta. Če pa mi pripeljejo osnovnošolca, ki je sicer tudi problematičen, a so njegovi možgani šli skozi te tri korake, lahko z njim delam s terapijo. Ker imam za kaj prijeti in ker otrok ima nekaj dojemljivosti.

Ti trije koraki pomenijo, da je otrok slišal dovolj pravljic, se dovolj igral, smejal, bil objet … ko bo on pozneje kot odrasel hodil po robu med življenjem in smrtjo in ne bo vedel ali bi šel naprej ali nazaj, ga bo ogrnil varovalni plašč. To pomeni, da ga bo preplavil globok smisel življenja, globok občutek, kaj je prav, ga bo prizemljil, da ne bo delal neumnosti. To pa je možno samo v človeku, ki je šel skozi te tri korake.

Zadnji korak je najpomembnejši – sposobnost abstraktnega razmišljanja. To je temelj za to, da se lahko oblikuje vest. Ta pa pove, kaj je prav in kaj ni prav. Če starši želimo, da bo naš otrok kreator svojega življenja, da bo on sam vplival na svoje življenje, ga sam oblikoval, mora naš otrok iti skozi te tri korake. Človek, čigar možgani ne grejo skozi te tri korake, ne razvije abstraktnega razmišljanja in avtonomne vesti, ta človek dela to, kar drugi rečejo. Je nekritičen potrošnik, vodljiv, premetava ga sem in tja, on sam pa dejansko ne odloča o svojem življenju, ampak vedno igra le neko vlogo.

Če starši želimo, da bo naš otrok pokončen, samozavesten, kreator lastnega življenja, mu moramo brati pravljice, zgodbe, peti, moliti z njim … Ampak ta proces traja intenzivno najmanj pet let. Če ima naš otrok te tri korake narejene, je ogromno možnosti, da bo v življenju kos izzivom. Tudi če bo padel, se bo pobral.

Omenili ste molitev. Kakšen je vpliv duhovnosti pri zdravljenju?

Vedno povem, da sem globoko veren, da sem kristjan. Se mi pa zdi, da smo kristjani v eni globoki stiski. Ker ne znamo svoje vere interpretirati. Večji del naših sodržavljanov ima zelo izkrivljeno podobo o krščanstvu in kristjani smo tudi precej sami krivi za to. Mnogo ljudi, tudi mojih kolegov, je lačnih duhovnosti. Včasih od mene slišijo kaj o duhovnosti in se čudijo, ker imajo izredno popačene nesprejemljive predstave o krščanstvu. Tudi zato je danes prisotno neko zavračanje duhovnosti. Če sem odkrit – ko sem na kakšnih pogrebih in ko poslušam kakšne pridige duhovnikov, se pogosto zgrozim, na kakšnem nivoju je to. Veliko laikov je duhovno bogatejših od nekaterih duhovnikov. Bojim se, da od teh duhovnikov ljudje ne morejo dobiti nobene duhovnosti. Zelo sem žalosten. Zelo rad imam duhovnike, ampak je nivo duhovnosti pri marsikaterem zelo zaskrbljujoč. Bi bilo bolje, da bi bili na pogrebu tiho, kot poslušali takšne … Ker je to neprebavljivo za današnjega človeka.

Večji del naših sodržavljanov ima zelo izkrivljeno podobo o krščanstvu in kristjani smo tudi precej sami krivi za to.

Torej se strinjate s papežem, da bodo novo evangelizacijo naredili laiki, če jo bodo?

Ta papež je ena taka lučka. Sveti Duh očitno še vedno deluje. Ne morem pa verjeti, da je reakcija nekaterih duhovnikov in tudi škofov tako negativna in da izražajo take zadržke proti papežu.

Verjetno je to ta bolezen klerikalizma, o kateri govori papež …

Ja, točno to. Pomen duhovnosti je v našem prostoru zelo vezan na doživljanje krščanstva. Vemo pa, da je pomen duhovnosti za razvoj vsakega posameznika najbolj bistven. Če smo odkriti, vsa psihologija in psihoterapija črpata iz vere. Vse metode dela so iz evangelija. Psihologija in psihoterapija nista pogruntali nič novega, ampak samo mogoče govorita malo drugačen jezik. Tukaj bi bilo zelo potrebno s strani Cerkve, tudi Teološke fakultete … da se bodoči kader usposablja v to smer. Da bodo znali evangelij na aktualen in primeren način predstaviti sodobnemu človeku.

Odkrito vam povem – ko govorijo o sinodi, mi gre na jok. Namesto da bi rekli, da je dovolj teh papirjev in dokumentov … Imamo župnije, imamo dovolj zemljišč, začnimo graditi vasi, skupnosti. 5, 6 hiš skupaj, povabimo mlade družine, ki so pripravljene živeti krščansko življenje v skupnosti. Ne vem točno, kakšne prihodke ima kakšna škofija, ampak če se vsako leto zgradi ena vas in se investira v te skupnosti, tako kot je bilo na začetku krščanstva, bo to sčasoma prerojenje. Ni potrebna nobena sinoda, potrebne so majhne skupnosti, majhne vasi … ko bodo drugi videli, kako lepo se tam živi duhovnost, da so ljudje uresničeni, bodo tudi drugi začeli to prakticirati.

Pustimo vendar papirje. Ni hujšega kot pokvarjeni intelektualci. To, kar je zdaj, ne pelje k rešitvi.

Vemo, da je pomen duhovnosti za razvoj vsakega posameznika najbolj bistven. Če smo odkriti, vsa psihologija in psihoterapija črpata iz vere.

Je upanje za ljudi in mlade, ki imajo težave s kemičnimi ali nekemičnimi zasvojenostmi?

Seveda. Rešitve so. Poznamo jih. Vendar pa: za majhen problem je potreben majhen vložek. Velikega problema pa z majhnim vložkom ne moremo rešiti. Za reševanje velikega problema je potrebno veliko angažiranja in veliko moči. Ljudje pa pridejo z velikim problemom in mislijo, da ga bodo z majhnim vložkom rešili. Ali pa celo, da ga bo kdo drug rešil namesto njih. Mi ljudem to povemo, podrobno jim opišemo proces in tisti, ki se odločijo in grejo skozi triletni program (imamo več kot 80 % uspeha), se osvobodijo, na en način prenovijo. Vendar je potrebno soočenje – veliko bom moral narediti, ker imam velik problem. Je pa vse rešljivo.