»Mami, ko bom velik, bom kmet«

Foto: Shutterstock

Tako mi vsak dan znova z navdušenjem zagotavlja moj šestletnik. Pozna vse vrste traktorjev in vso mašinerijo, ki se nanje lahko priklopi. Pozna vse traktorje v naši vasi ter kdo je njihov lastnik. Natančno ve, kateri kmet je svoj travnik že pokosil, kdo je požel pšenico in kdo še ne, kdo pobira koruzo in čigava še vedno stoji na njivi. Tudi vse bale na travnikih ima v času košnje preštete.

Interesi najstarejše hčere so zelo drugačni. Je nadarjena violinistka, ki si želi postati tudi astronom. Neizmerno jo privlači vesolje.

Se otrokove poklicne želje uresničijo?

Pogosto se sprašujem, ali otroške želje glede tega, kaj bodo postali, ko bodo odrasli, v sebi nosijo kaj resnice, torej da se bodo v prihodnosti uresničile ali so zgolj odraz otrokove trenutne fascinacije z določeno temo.

Otrokova poklicna želja staršem lahko veliko pove o otroku samem.

Spominjam se, da si je večina sošolk želela postati učiteljica, vzgojiteljica, medicinska sestra, zdravnica ali kaj podobnega. Sošolci pa so želeli postati policaji, vojaki, mehaniki ali zdravniki.

Pri meni je bilo malo drugače. Nobeden od zgoraj naštetih poklicev me ni privlačil. Imela sem precej nenavadno željo –  postati ali potepuhinja ali poštarka ali pa smetarka na smetarskem tovornjaku. Poleg tega sem sanjarila o tem, da bom nekoč imela sirotišnico za uboge otroke brez staršev in zavetišče za uboge pse brez lastnikov. Nič od tega se ni uresničilo.

Sestra si je od rane mladosti želela postati veterinarka. Ker si ljubezen in skrb za živali deliva, sva že v otroštvu po naši vasi pobirali potepuške pse in mačke (takrat jih je bilo še veliko), jih oskrbeli, če je bila potreba, in jih nahranili. Sestra je kasneje v resnici študirala veterino, a je ni končala.

Otrokova poklicna želja veliko pove o otrokovi naravi

Nimam podatka o tem, kako pogosto se otroške poklicne želje uresničijo. Vsekakor pa sem mnenja, da otrokova poklicna želja staršem lahko veliko pove o otroku samem, nekaj o njegovi naravi.

V mojem primeru se moje poklicne želje niso uresničile. Sedaj, ko sem odrasla, vidim, da so bile odraz želje po svobodi. To svobodo danes tudi živim, saj nimam redne zaposlitve, imam svoboden življenjski slog in lahko ustvarjam tisto, kar vznikne iz moje notranjosti.

Tudi želja moje sestre postati veterinarka, je kljub temu, da študija veterine ni zaključila, imela realno podlago – ljubezen in skrb za živali jo namreč spremljata skozi celo življenje.

Bo moj sin zares postal kmet?

Po pravici povedano se mi to sploh ne zdi slaba ideja. Poklic kmeta je zelo konkreten, zahteva delavnega, samostojnega in odgovornega človeka. Te lastnosti sin kaže že sedaj. Zelo rad pomaga pri vseh konkretnih domačih opravilih, kot so delo na vrtu, čiščenje in vsakovrstno pospravljanje. Poleg tega sina traktorji in drugi kmetijski stroji neizmerno fascinirajo, kar mu bo nudilo tudi svojevrsten užitek pri delu. Seveda, če bo v resnici postal kmet.

Otrokove poklicne želje so kot puščica, ki kažejo smer, v kateri jih moramo starši spodbujati, spremljati, vzgajati.

Pa moja hči? Po vsej verjetnosti bo igranje violine njena glavna zaposlitev. Razumem pa, zakaj si želi postati astronom. Hči zelo zanimajo skrivnostne stvari; skrivnostnost jo naravnost fascinira, a si jo hkrati želi razjasniti. Vesolje je skrivnostno in če postane astronom, bo to skrivnost razjasnila.

Otroške poklicne želje se torej ne uresničijo vedno. Vseeno pa jih ne gre jemati zlahka oziroma kot nekaj brezveznega. Vse, kar se v otroku dogaja, kar občuti, kar ga fascinira, zanima, zaposluje, ima neko realno podlago, ki se bo slej kot prej na določen način izrazila. Kako se bo izrazila, pa ni vedno lahko napovedati.

Otrokove poklicne želje lahko staršem ogromno povedo o otrokovi naravi. So kot puščica, ki kažejo smer, v kateri jih moramo starši spodbujati, spremljati, vzgajati.