Foto: ShutterstockNekaj časa je bilo moderno govoriti o rahločutnem starševstvu. Potem o sočutnem. Zdaj se v angleško govorečih deželah uveljavlja izraz spoštljivo starševstvo (ang. respectful parenting). Predpostavka vseh treh je smiselna in nujna: dati vrednost otrokovemu doživljanju, ga jemati resno in obravnavati spoštljivo. Jasno je, da so otroci človeška bitja, ki si ne zaslužijo poniževanja in omalovaževanja, ampak imajo vrednost, čeprav še niso odrasli. Težava je, da imamo starši s sočutnimi in spoštljivimi izzivi pogosto težave. Vsaj jaz!
Starši si bolj kot vse želimo, da bi bili do otrok prijazni in spoštljivi. Nihče se zjutraj ne zbudi in se začne kar iz jasnega usajati na otroke. Prijazni smo, potrpežljivi in sočutni. Do točke, ko nam prekipi. Do težave pride, ker je treba od otrok, ki prerastejo plenice, nekaj pričakovati. Otroci dobijo zadolžitve in odgovornosti, kar privede do trenj. Otroci naše spoštljive opomine pač radi ignorirajo. To je običajno trenutek, ko nam staršem poči film. In ko nismo več čisto takšni starši, kot bi si želeli biti.
Eden največjih izzivov starševstva je, kako do otrok ostati spoštljiv in ljubeč ter jim hkrati postavljati trdne meje.
Večkrat sem »kar nekaj mama«
Kljub letom prakse, vsem preštudiranim vzgojnim knjigam in strokovnim člankom, predavanjem in tečajem, celo kljub »starševskemu instinktu« sem še vedno zelo povprečna mama. Takšna, ki včasih (no ja, pogosto) znori. Moji odzivi so daleč od optimalnih. Žal nimam kakšne ChatGPT nastavitve, ki bi mi iz možganov v kritičnem trenutku izvlekla pravo vrstico ali pravi vzgojni nasvet. Poleg tega se soočam s čisto konkretnimi težavami, ki jih vzgojni priročniki ponavadi zanemarijo. Starši kritičnih situacij ne rešujemo v umirjenem laboratorijskem okolju, ampak na primer med norim hitenjem, da ne zamudimo šole in službe. Umiriti nam ni treba enega, ampak več otrok, od katerih se dva iz neznanega razloga tepeta, tretji pa po hiši išče zvezek za angleščino, ker si torbe kljub opozorilom ni pripravil že zvečer. No, zdaj pa poskusite to težavo rešiti prijazno in spoštljivo! Če seveda niste ChatGPT.
Resničnih družinskih situacij nimam za izgovor, da se mi pri starševstvu ni treba truditi. Ali da ni pomembno, kakšni so moji odzivi. Seveda je pomembno. In seveda sem poklicana, da svoje ravnanje vsak dan znova ponastavljam in se trudim po najboljših močeh. Me je pa resnično življenje naučilo, da v starševstvu pridejo trenutki, ko ne zmorem biti »dovolj dobra mama«, ampak sem bolj »kar nekaj mama«. To zavedanje ni prijetno, je pa nujno potrebno. Ker sem tudi v teh trenutkih še vedno mama svojim otrokom, pa čeprav ne takšna, kot bi si želela.
Resnično življenje me je naučilo, da v starševstvu pridejo trenutki, ko ne zmorem biti »dovolj dobra mama«, ampak sem bolj »kar nekaj mama«. To zavedanje ni prijetno, je pa nujno potrebno. Ker sem tudi v teh trenutkih še vedno mama svojim otrokom, pa čeprav ne takšna, kot bi si želela.
Spoštljivo uveljavljanje zahtev in toplo domače gnezdo
Eden največjih izzivov starševstva je, kako do otrok ostati spoštljiv in ljubeč ter jim hkrati postavljati trdne meje. Z izkazovanjem ljubezni starši (vsaj takšni, ki prebiramo družinske portale) nimamo prevelikih težav. Večje imamo s postavljanjem mej in uveljavljanjem zdravorazumskih zahtev. Otroci morajo opraviti svoj del domačih opravil. Morajo resno delati za šolo. Morajo prevzeti odgovornost. Morajo se dovolj gibati in zdravo jesti. Pri nekaterih stvareh se lahko pogajamo, pri drugih ni debate. Ni nam treba biti diktator, ki zaradi svojega prav povozi vse družinske člane. Je pa zelo pomembno, da smo starši trdni voditelji, ki postavljajo jasna pravila in zahteve glede družinskega življenja ter skrbijo, da se jih upošteva.
Pri spoštljivem uveljavljanju zahtev nam bo pogosto spodletelo. Tako otroci kot odrasli smo samo ljudje, s svojim temperamentom, trenutnim počutjem in vso prtljago, ki jo nosimo s seboj. Včasih bomo tečni, včasih bomo vpili in se skregali, včasih bomo šli samim sebi na živce. Vendar sem prepričana, da je ena stvar ključna za to, da bodo otroci kljub vsem našim napakam odrasli kolikor toliko v redu. To je zavedanje, da so ljubljeni, da jih sprejemamo in podpiramo. Naš dom mora biti toplo domače gnezdo, v katerega se vsi radi vračamo. Kljub temu da se v njem včasih kregamo, ne poslušamo in deremo drug čez drugega.
Zdrave kmečke pameti manjka, na žalost smo starši okupirani s to in to miselnostjo, si mislimo, da s tem ko bomo nekaj znali in prebrali, bomo rešili težave, ki jih imamo pri komunikaciji in čustvovanju z otroki/mladostniki, potem pa ugotovimo, da nek primer je dober za eno družino, pri drugi družini to ne pride v poštev.
Pomembna je varna navezanost otrok na starše, toplina, medsebojno zaupanje, spoštovanje, iskreni in odprti odnosi brez predsodkov, dovoljeno izražanje vseh čustev, tudi “negativnih”, ker na to pozabljamo. In zavedanje, da smo za vzdušje v družini odgovorni odrasli. Ker prevečkrat se dogaja to, da starši prevalijo krivdo na otroka.
Vzeti si čas v družini za vse nas. Da preživimo čim več časa skupaj.
In ta večna popolnost staršev, da so samozadostni. To me moti, starši delamo napake in jih vedno bomo. Zato je tukaj na mestu tudi, da če naredimo kaj narobe, se opravičimo otroku. IN obratno. Zakaj se mora mama opravičevati, če nekaj ni postorila danes.? Saj lahko jutri. Zakaj se mora otrok opravičevati, če nekaj ni popolno naredil, če ni dobil takšne ocene, kot je mislila mama ali oče?
Zakaj ves čas pritiski? A lahko prosim normalno dihamo in smo skromni, preprosti?
Odličen strokovnjak je razvojni psiholog Gordon Neufeld in pa tudi Gabor Mate. Njune knjige niso obsojajoče, vendar se vsak starš najde.