“Hej, mami, a ti lahko pomagam?” ali socializacija v praksi

otrok_kmetija

Poznamo veliko znanstvenih teorij o socializaciji. Kljub temu je socializacija v bistvu en zelo meglen pojem. Največkrat rečemo, da se tekom socializacije otroci priučijo družbenih vrednot in vzorcev obnašanja, da bodo normalno lahko funkcionirali v družbi. A kako socializacija izgleda v praksi? Temu vprašanju pa ne posvečamo prav veliko pozornosti.

Socializacija je kompleksen proces, v katerega so vpletena otrokova čustva, poleg tega pa se prek njega razvijajo tudi otrokove miselne sposobnosti. V spodnjih vrsticah bom skušala opisati, kako konkretno poteka socializacija.

Delo – čudovita priložnost za sodelovanje in tudi za opazovanje

Odkar traja ta koronska kriza, je okoli naše hiše sila veselo, povsod tekajo otroci in se igrajo. Prav lepo so se povezali med seboj, za kar prej, ko so hodili v šolo, enostavno niso dobili priložnosti. 

Danes je bilo podobno. Igra, nekaj pojest, pa malo počitka in spet igra. Popoldne sem se lotila dela okoli hiše. Najprej sem preverila, kako se godi našim živalicam in ugotovila, da imajo velike race premalo vode. Vzela sem obe veliki zalivalki in ju z domačo ‘štirno’ napolnila z vodo. Nato sem ju odnesla do račnika. Takrat so me otroci že opazili.

“Hej, mami, kaj pa delaš?” zakliče moj srednji sin. “Račkam nesem vodo,” mu odgovorim. “A lahko pomagava?” me vpraša hčerka od prijateljice, ki je bila pri nas na počitnicah. “Ja, seveda!” veselo zakličem nazaj. “Ta malim račkam je treba umiti bazenček in ga napolniti z vodo.” To slišijo tudi sosedovi otroci in najstarejša deklica takoj zagrabi bazenček, moj ta srednji sin in njegova prijateljica pa vsak svojo zalivalko in čiščenje se je začelo. Najmlajša dva pa sta asistirala s pripombami.

Ko sem napolnila bazen za veliki raci, sem se usedla na kamen in ju začela opazovati. Račka Lili je takoj pljusknila v vodo in se začela umivati, potapljati glavico, skratka neskončno je uživala. Racak Belko pa nikakor ni našel načina, da bi se ji pridružil. Ni ravno brihten racak :). Ko me otroci zagledajo, ko takole sedim in ju opazujem, se mi pridružijo. 

“Mami, kaj pa sedaj delaš? Mi smo že napolnili bazenček za male račke. Kopajo se. Zelo uživajo!” mi poročajo. “Krasno. Malo opazujem race. A niso luštne?” jim odgovorim. Posedli so se zraven mene in skupaj smo nekaj časa opazovali race. In se pogovarjali o njih.

Delo nudi tudi priložnosti za spontano učenje

Nato sem se dvignila in v prašala: “Kdo mi gre pomagat striči travo na dvorišču?” “Jaaaz!” se javijo kar vsi. Deklici sta mi pomagali striči, fantje pa so grabili postriženo travo in jo nakladali na mali plastičen traktor. Eden izmed njih je bil seveda traktorist. Ko je bila mini prikolica polna, so travo peljali na kompost. 

Vmes med striženjem in puljenjem plevela smo ‘uničili’ domovanje mravelj. Otroci so z zanimanjem opazovali njihovo hitro akcijo reševanja ličink. Presenečeno so komentirali, kako so mravlje lahko tako hitro odzovejo in kar vedo, kam morajo te ličinke prenesti. Potem smo še nekaj besed rekli o razvoju mravlje. Moja fanta sta razvoj žuželk, med drugim tudi mravlje, spoznavala letos, s pomočjo montessori učnih materialov. Zadovoljno sem ugotovila, da je bilo naše učenje učinkovito.

Nadaljevali smo s striženjem in grabljenjem trave in otroci so od časa do časa preverili, koliko ličink je mravljicam še ostalo za preseliti. Predvsem mojega srednjega sina je zelo skrbelo za dobrobit mravljinčjih ličink.

Še vreme je lahko v pomoč pri razvoju socialnih veščin 

Naše delo je prekinil dež. Pravzaprav rahla nevihta. Malo me je zagrabila panika, kajti moja najstarejša hči je šla s svojo psičko na sprehod. In to na polje. Otroci so začutili mojo skrb in se takoj ponudili, da jo gredo iskat. Stekli so po dežnike, jaz pa sem bila v precepu, saj nisem hotela, da bi se sedaj kar vsi znašli sredi polja. Na srečo se ravno takrat izza ovinka prikaže hči, vsa premočena. Joj, kako smo je bili vsi veseli.

Ravno ta njihov odziv na to, da utegne biti njihova prijateljica v težavah, ta njihova iskrena skrb in pripravljenost, da jo takoj poiščejo, me je spet opomnilo na dejstvo, da se socializacija dogaja znotraj vsakdanjega življenja, ko skupaj delamo, ko se pogovarjamo, ko skupaj raziskujemo, opazujemo, rešujemo probleme … 

V bistvu socializacija, kljub svoji kompleksnosti, ne bi smela biti nič posebnega …

Opisana zgodba na prvi pogled sploh ni nič posebnega. Pač, še eno izmed neštetih poletnih popoldnevov. Pa vendarle se je zgodilo ogromno. Učenje, sodelovanje, ustvarjanje občutka pripadnosti, skrb za druge, proaktivnost …

Otroci zelo radi preživljajo čas z nami, odraslimi. Če jim le podarimo našo iskreno pozornost in Razvoj socialnih veščin je pravzaprav ‘stranski produkt’.zanimanje in jim hkrati pustimo, da so to, kar so. Radi nam pomagajo, radi se učijo od nas, radi nam sledijo. A ne kar tako, na ukaz, temveč znotraj odnosa, spoštljivega in toplega odnosa, ko dobijo priložnost, da razvijajo svojo lastno identiteto. Razvoj socialnih veščin je pravzaprav ‘stranski produkt’. 

V konkretnem smislu je socializacija torej uvajanje otrok v vsakdanje življenje. Skupaj z njimi živimo in počnemo stvari. Skrbimo za hišo, delamo na vrtu, skrbimo za domače živali, hodimo v trgovino, kuhamo, čistimo, beremo, se pogovarjamo, gledamo filme … Preko zgleda in pogovorov o stvareh, dogodkih, situacijah, pa otroci ponotranjajo držo do življenja in okolja ter vrednote, ki jih živimo mi, starši in drugi odrasli. Zato sta starševstvo in delo z otroki tako zelo pomembni vlogi in nalogi. Od nas je odvisno, kakšen svet bodo ustvarjali naši otroci.