Čisto zares o nesamostojnih mladih

Foto: Shutterstock

Pred časom je javnost razburilo pismo mame, ki ga je napisala v bran svoji hčerki, katero je žalil profesor s pravne fakultete, po mesecih uporabe GDPR uredbe pa se vsi sprašujejo, kako v praksi izgleda, ko morajo učitelji pridobiti soglasje polnoletnih dijakov, preden njihovim staršem dovolijo npr. vpogled v ocene.

Dva tabora

Prvi del javnosti novo zakonodajo podpira, češ da so oziroma bi morali biti dijaki, ki so polnoletni, tudi toliko zreli, da samostojno urejajo svoje šolske zadeve. Drugi del pa trdi, da polnoletnost mladostnika še ne zagotavlja tudi njegove zrelosti in s tem samostojnosti.

Podobno se krešejo mnenja glede omenjenega pisma. Nekateri trdijo, da je mama, ki je napisala pismo v bran hčeri, preveč zaščitniška in da je dekle dovolj staro, da bi se lahko profesorju zoperstavilo samo. Drugi pa se strinjajo z maminim ravnanjem.

Vzgoja nekoč in vzgoja danes

Če bi moji otroci odraščali na kmetiji pred stotimi ali dvestotimi leti, bi bila moja trinajstletnica že kakih osem let pestrna, moj srednji sin bi bil kar pravšnji za kravjega pastirčka, moj najmlajši pa bi pravkar začenjal kariero svinjskega pastirčka.

Pogosto preberem, kako so današnji otroci ali nevzgojeni ali razvajeni. Velikokrat se prenekateremu posamezniku, ki strastno komentira kakšno objavo npr. na facebook-u, zapiše: »Mi smo bili veliko bolj samostojni in odgovorni kot današnja mladina.«

Do neke mere ima čisto prav. Če bi moji otroci odraščali na kakšni kmetiji pred stotimi ali dvestotimi leti, bi bila moja trinajstletnica že kakih osem let pestrna, moj srednji sin bi bil kar pravšnji za kravjega pastirčka, moj najmlajši pa bi pravkar začenjal pastirsko ‘kariero’ – goden bi bil za svinjskega pastirčka. Tako bi poskrbeli za svoje preživetje in ne bi bili več odvisni od družine oz. bi prispevali k njenem preživetju.

Po pravici povedano, si jih niti približno ne predstavljam v takšnih vlogah, niti nisem prepričana, da bi bili sposobni prevzeti odgovornost za ta dela. In to je povsem logično. Danes otrok ne vzgajamo tako, da bi te odgovornosti lahko prevzeli enostavno zato, ker živimo v drugačnih časih, ki prinašajo drugačne družbene danosti.

Namesto, da bi hčer pripravila za delo pestrne, ji omogočam, da razvija svoj glasbeni talent. Namesto, da bi sina seznanila z delom pastirja, mu prebiram zgodbe, se z njim učim abecede in števil ter se pogovarjam o traktorjih. Namesto, da bi najmlajšega pospremila v domači svinjak, mu pustim, da se igra po mili volji. Vzgoja danes se močno razlikuje od vzgoje nekoč in logično je, da je tudi njen rezultat drugačen.

Včasih je bila življenjska pot človeka vnaprej začrtana, danes imamo svobodo

V preteklosti je življenjsko pot človeka v glavnem določala družina: s kom se bo poročil, kaj bo v življenju počel in kje bo živel. Vse to je seveda služilo preživetju. Če je bil oče kmet, so bili njegovi otroci praviloma celo življenje vezani na kmečko življenje. Če je bil oče čevljar, je sin po navadi  prevzel njegovo delavnico. Enako velja za vse ostale obrti. Svobodnega odločanja tu praktično ni bilo.

Poklicna pot otroka iz višjih slojev je bila tudi v naprej določena. Meščanski sinovi so postali največkrat trgovci ali uradniki, plemiški pa so postali državni uslužbenci ali pa so dobili visok položaj v vojski.

Danes mladi niso več prisiljeni takoj vstopiti v boj za preživetje. Zaradi družbenega blagostanja imajo sedaj svobodo odločanja glede izbire poklicne poti.

Pozitivna plat ‘zakasnele’ samostojnosti

Če želimo sami določati svojo življenjsko pot, moramo vedeti, kdo smo: kaj so naše močne in šibke točke, katere so naše vrednote, ustvariti si moramo neko vizijo in na njeni podlagi določiti cilje. Za vse to pa enostavno potrebujemo čas in znanje.

V blagostanju človek kaj zlahka ujame v mreže uživanja in udobja.In ta čas in znanje danes imamo. Na svojo facebook časovnico venomer dobivam videe o neverjetno talentiranih ljudeh – glasbenikih in slikarjih ter drugih raznovrstnih umetnikih – kar priča o tem, da imamo danes ljudje čas in možnost za razvoj svojih potencialov, pogosto tudi na račun finančne samostojnosti. Teh možnosti naši predniki vsekakor niso imeli.

Poleg tega nam je splošna družbena blaginja omogočila, da se ne ukvarjamo zgolj s fizičnim preživetjem, temveč se posvečamo tudi svojim čustvom in občutkom. Zavedanje tega, kaj čutimo in zavedanje tega, kaj drugi občutijo, je neizmernega pomena za harmonične odnose in tudi za vsesplošno osebnostno rast. In ne smemo pozabiti da bolj kot so zreli člani določene družbe, bolj harmonično je življenje v njej.

Kaj pa pasti?

Sama vidim največjo nevarnost v tem, da se v blagostanju človek kaj zlahka ujame v mreže uživanja in udobja. Največja vrednota in smisel življenja postane užitek. Trud in disciplina padeta v ‘nemilosti’, brez njiju pa človek postane pasiven in neustvarjalen, kar mnoge mlade priklene na življenje s starši. Pasivnost in neustvarjalnost v končni fazi pripeljeta do depresivnih občutkov na osebni in razkroja moralnih in etičnih vrednot na družbeni ravni.

Poleg tega so otroci in mladi preko medijev in s pomočjo tehnologije non-stop izpostavljeni neštetim zunanjim dražljajem v obliki podob, glasbe in pisane besede. Nikoli prej ljudje niso bili izpostavljeni tolikim podobam in slikam (tv, film, revije, plakati). Za navadnega človeka preteklosti, ki je svoje dneve preživljal pri delu na njivi,  je bil npr. obisk večje cerkve z bogatimi poslikavami in kipi, doživetje, ki se je vanj močno vtisnilo in ga neizmerno obogatilo, saj mu je odprlo svet, popolnoma drugačen od njegove vsakdanjosti.

Podobno velja za glasbo in znanje. Znanje je bilo dostopno le nekaterim. Tudi informacij o tem, kaj se dogaja drugod po svetu, niso imeli. Le redki so potovali. Danes pa lahko mlad človek samo z enim klikom ‘obišče’ najbolj oddaljene konce sveta.

V vsem tem obilju raznoraznih informacij mora mlad človek najti svoje mesto: presoditi, kateri zunanji dražljaji so zanj koristni in kateri ne. Ugotoviti, kaj ga izmed vseh možnosti zares zanima, s čim se strinja in s čim se ne strinja, skratka opredeliti se mora do neštetih tem, ki ga obkrožajo, se odločiti, kaj bi v življenju zares rad počel, ugotoviti, kako bi rad živel. Vse to mora storiti, da si ustvari samostojno življenje. To pa ni vedno lahko in otrok in mladostnik se v tej poplavi dražljajev in zahtev kaj hitro lahko izgubita.

Kako naj ravnamo starši?

Ali je zgoraj omenjena mama ravnala prav, ko se je postavila v bran že skoraj odrasli hčerki? Ne vem. Vsekakor pa je ne morem ožigosati kot preveč zaščitniško mater, ki vse opravi namesto hčere enostavno zato, ker razvojnih potreb tega dekleta ne poznam. Mnogo ljudi, med njimi sem tudi sama, psihološko dozori šele po 20. letu. In to ne pomeni, da nikoli ne bodo postali samostojni.

Želja, da bi mladi postali samostojni takrat, ko so samostojne postale prejšnje generacije, se mi zdi nesmiselna. Je zgolj znak nepoznavanja družbene situacije, v kateri se mladi danes nahajajo.

Namesto tega, moramo starši svojim otrokom pomagati, da uresničijo to, kar našim prednikom ni bilo dano: da razvijejo svoje notranje potenciale in darove, da razvijejo svojo avtentičnost in nenazadnje individualnost. Le to dvoje zagotavlja psihološko zrelost in resnično samostojnost. Kako bo potekal ta razvoj, pa je odvisno od posameznega otroka oz. mladostnika.

Razvoj avtentičnosti in individualnosti ne bo koristil le našim otrokom kot posameznikom, temveč družbi kot celoti. Avtentičnost in individualnost namreč hodita z roko v roki z odgovornostjo. Harmonično družbo pa lahko ustvarjajo le odgovorni posamezniki.