Šolanje na domu je lahko vznemirljiva avantura

Foto: Canva

Nekateri boste ob prebiranju naslova nejeverno privzdignili obrvi. Ampak ja, šolanje na domu je resnično lahko vznemirljiva avantura. Za starše in za otroke.

Kaj je šolanje na domu?

Šolanje na domu je oblika šolanja, pri kateri starši sami poučujemo svojega otroka. Pri tem moramo slediti javno veljavnemu učnemu načrtu. Seveda smo starši tudi odgovorni za učni uspeh svojega otroka. Zakon o osnovni šoli šolanje na domu torej opredeljuje kot pravico staršev, da izberemo obliko šolanja za svojega otroka. Starši lahko tako otroka vpišemo v javno ali zasebno šolo, lahko pa ga poučujemo doma sami.

Kako v praksi izgleda šolanje na domu?

To večino ljudi, ki se iz tega ali onega razloga zanimajo za šolanje na domu, najbolj zanima. Kako poteka naš dan? Kakšen urnik imamo? Ali se učimo vsak dan? Ob kateri uri začnemo? Se učimo samo zjutraj, ali tudi popoldne in zvečer?

V resnici zavisi način, kako bomo starši izpeljali poučevanje otroka, predvsem od nas samih. In seveda od našega otroka. Pri tem imamo, rečeno v grobem, dve možnosti:

1. Poučevanja se lotimo strukturirano. Naredimo urnik za vsak posamezen dan. Določimo prostor, kjer se bo učenje in poučevanje vsakodnevno odvijalo. Določimo uro začetka učenja, uro odmorov ter uro, ko bomo s poučevanjem in učenjem zaključili. Čas učenja porazdelimo tudi na posamezne predmete. Tak način poučevanja in učenja je precej podoben tistemu v šoli, s to razliko, da je naš otrok deležen individualne razlage. Torej, da mu snov predstavimo in razložimo na način, ki mu najbolj ustreza ter tolikokrat, kolikor je potrebno, da otrok snov zares tudi razume.

2. Poučevanja se lotimo nestrukturirano. To pomeni, da urnika sploh nimamo. Pri tem sledimo otrokovim zanimanjem in njegovi razvojni pripravljenosti za učenje in razvoj določene sposobnosti. Poučevanje in učenje se odvijeta na iniciativo otroka samega; čas v dnevu, ne igra nobene vloge. Lahko se učimo zjutraj, popoldne, zvečer. Tudi kraj poučevanja ne igra vloge. Učimo se povsod – doma, v naravi, v muzeju, v trgovini. Mnoge življenjske situacije izkoristimo za učenje in poučevanje. Pri poučevanju upoštevamo tudi otrokova zanimanja. Torej, namesto da uporabimo naloge iz delovnih zvezkov in učbenikov, si jih, na podlagi otrokovih zanimanj, izmislimo sami ali poiščemo primerne na spletu in v literaturi.

Nestrukturirano poučevanje terja sposobnost opazovanja ter fleksibilnost starša

Morda je prvi način poučevanja, torej strukturirano poučevanje s pomočjo urnika, nekoliko lažji. Starš najde v dnevnem urniku in učnih pripomočkih, ki jih izbere za poučevanje otroka, nekakšno oporo. Aktivnost, ustvarjalnost, fleksibilnost in upoštevanje otrokovih zanimanj skupaj sestavljajo recept za vznemirljivo avanturo na poti učenjaTočno ve, kaj mora v določenem trenutku z otrokom predelati. Drugi način poučevanja pa od staršev terja sposobnost natančnega opazovanja otroka ter veliko mero samostojnosti in ustvarjalnosti. Ker urnika nima, mora samostojno zaznati, kdaj je otrok pripravljen na učenje, torej, kdaj je psihološko odprt za spoznavanje in usvajanje novega znanja.

Vemo, da smo odrasli ljudje v različnih trenutkih bolj ali manj miselno učinkoviti. Enako velja tudi za otroke. Nekateri otroci so sicer pri učenju zelo samoiniciativni in spodbude staršev sploh ne potrebujejo. Nekateri pa spodbudo zelo potrebujejo.

Poleg tega mora biti starš, če se loti nestrukturiranega učenja, precej fleksibilen glede tega, kako mora učenje in poučevanje potekati. Njegovo vodilo pri poučevanju namreč ni nek načrt učenja in poučevanja, ki ga je sestavil on sam, temveč otrokova notranja pripravljenost na učenje in njegova zanimanja. Starš se mora na to dvoje samostojno odzivati sproti, torej vedno znova.

Učenje je lahko vedno zanimivo

Morda se zgoraj opisano sliši kot nekaj zelo težkega, ali celo nemogočega, vendar v resnici ni tako. Ko postanemo vešči opazovanja in zaznavanja svojega otroka, natančno vemo, kaj nam je storiti. Kako pristopiti k otroku, kako ga motivirati (v kolikor nima notranje motivacije za učenje), kako odgovoriti na njegove pobude za učenje.

Vsekakor je takšno učenje vedno zanimivo tako za otroka, kot tudi za starša. Oba sta v procesih poučevanja in učenja maksimalno aktivna. Aktivnost, ustvarjalnost, fleksibilnost in upoštevanje otrokovih zanimanj skupaj sestavljajo recept za vznemirljivo avanturo na poti učenja in poučevanja, tako za otroka kot tudi za starša.