“Lahko mama po treh mesecih izrazi svojo nemoč, brez da bi bila deležna obsodb, da je razvajena?”

Vir: Unsplash

V preteklih dneh smo bili priča intenzivnim debatam o šolanju na daljavo. Po eni strani so se vrstili protesti staršev, ki zahtevajo, da se otroci vrnejo v šole, po drugi strani kritike, da se šole prezgodaj odpirajo zaradi razvajenih staršev in nam spet sledi porast okužb. Pa so res stvari tako črno-bele?

Biti mama prvošolcu ali drugošolcu pomeni v teh dneh, tednih in mesecih karantene tudi biti njegova učiteljica in vzgojiteljica. Ti otroci za šolo ne zmorejo delati samostojno. Zahtevajo, da si zraven, jim daješ navodila, jih usmerjaš, jih preverjaš, jih motiviraš, spodbujaš, včasih siliš, včasih obupuješ. Skačeš iz vloge mame v vlogo učiteljice, pa v vlogo policaja, nato v vlogo vzgojiteljice, pa spet učiteljice, pa kuharice in čistilke. In si vesela, ko zvožiš delo za tisti dan.

Skačeš iz vloge mame v vlogo učiteljice, pa v vlogo policaja, nato v vlogo vzgojiteljice, pa spet učiteljice, pa kuharice in čistilke. In si vesela, ko zvožiš delo za tisti dan.

Če imaš ob tem doma še kakšnega mlajšega bratca ali sestrico, je zadeva bistveno bolj zakomplicirana. Morda ravno začneta s šolarjem z učenjem branja, ko začne mali tulit. Kaj sledi, nam je predobro znano. Situacijo slej ko prej umiriš in lahko začneta znova. Do naslednjega incidenta.

Zadeva je seveda lahko še težja, če je to otrok, ki se težje uči in potrebuje dodatno pomoč. V takem primeru lahko ob šolskem delu presediš tudi cel dan. In na koncu dneva vsa naveličana iščeš načine, kako bi se kot družina bolj povezali, saj pa nas vendar prepričujejo, kako je karantena priložnost za boljše družinske odnose, več skupnega časa, smeha in sproščenosti. Ti ni uspelo? No, potem ti bo kakšen strokovnjak (po možnosti brez lastne izkušnje) povedal, da so vse te napetosti v družini bile že prej in je to samo dokaz, da vam je očitno nekje močno spodletelo.

Mogoče pa si celo ena od tistih mam, ki si ne more privoščiti, da ne bi delala, pa čeprav od doma. To pomeni, da moraš v urnik učenja svojega šolarja, varstva za predšolskega otroka stlačiti še svoje službene ure. Kaj si o vsem tem mislijo strokovnjaki, raje ne pomislim. Kot tudi ne o še težjih situacijah, ki jih gotovo ni malo. Med njimi tudi takšne, da morajo za šolanje in varstvo otrok poskrbeti stari starši, ker morata starša delati.

 Če imaš starejše šolarje, ki so že samostojni, je nekoliko lažje. Pa vendar tudi tu ne gre vedno brez nadzora. Vsaj občasno je dobro, da odigraš policaja in preveriš, če otrok morda namesto šolskega zooma ne spremlja kakšnih drugih traparij ali igra video igrice.

Lahko v vseh teh protestih namesto »upora« vidimo klic na pomoč oz. vsaj klic k potrditvi, da so občutja, ki jih doživljamo normalna in da z nami ni nič narobe, če karantene ne doživljamo kot prijeten oddih?

Starejšim šolarjem je delo na daljavo bolj všeč kot v šoli, saj si lahko prilagodijo čas in delo. Učitelj jih ne kontrolira, ali snov prepišejo v zvezek, in ne ve, ali ga dejansko poslušajo. Če jih ne zanima, lahko enostavno izklopijo glas in delajo kaj svojega. Vi pa ste sveto prepričani, kako vestno sledijo pouku.

Zaprtost v domove je prinesla tudi več napetosti. Zato toliko govora o porastu nasilja v družinah. Ne smemo pa pozabiti, da se je po drugi strani zmanjšalo medvrstniško nasilje, kar je tudi za marsikaterega šolarja tisti faktor, ki prevaga, da mu je šolanje na daljavo ljubše. Čeprva telesnega nasilja res ni, se pa lahko in se pojavljajo druge oblika nasilja. Vemo, da so učenci v poznavanju tehnologije daleč pred nami in tudi pred učitelji in hitro pogruntajo, na kakšen način lahko ponagajajo sošolcu, pa se pri tem ne izdajo. Na spletu je to še lažje kot v živo, zato je lahko takšno nasilje še bolj brutalno. In tudi temu so naši otroci hočeš ali nočeš izpostavljeni.

Si torej mama (ali pa oče) po 3 mesecih lahko prizna, da ji je težko, da ne zmore več? Lahko izrazi svojo ranjenost in nemoč, brez da bi bila deležna obsodb, da je razvajena in naj otroke raje nauči delati? Lahko v vseh teh protestih namesto »upora« vidimo klic na pomoč oz. vsaj klic k potrditvi, da so občutja, ki jih doživljamo normalna in da z nami ni nič narobe, če karantene ne doživljamo kot prijeten oddih?