Foto: EnvatoKo se odločimo, da bomo prenehali sodelovati v odnosih s toksičnimi osebami, ko začnemo postavljati jasne meje in nehamo prilagajati svoje vedenje toksični osebi, ustvarimo prostor za lastno rast. Svoje energije tako ne porabljamo več za prilagajanje in ugajanje drugim, ampak jo namenimo v dobrobit sebe. Začne se krepiti naša samopodoba in vrednost, saj potrditve ne iščemo več pri tistih, ki nam je ne morejo dati.
Kako to storimo?
- Postavimo jasne meje in se jih dosledno držimo
Določite, česa ne boste tolerirali, in to jasno povejte. Če vas nekdo nenehno kritizira ali zasmehuje, povejte, da je to nesprejemljivo, in vztrajajte pri tem.
- Omejimo stike
Manj klicev, manj obiskov ali več čustvene distance lahko bistveno zmanjša vpliv na vaše počutje.
- Poiščimo podporo
Pogovori s prijatelji, sorodniki ali terapevti vam lahko nudijo čustveno oporo.
- Poskrbimo zase in obvladajmo stres
Gibanje, hobiji, počitek, meditacija, dihanje.
- Zapomnite si: to ni vaša krivda.
Poskusite ostati mirni in se ne odzivati na provokacije. Njihovo vedenje govori o njih, ne o vas.
- Sprejmite, da so včasih potrebne težke odločitve
Vaše duševno zdravje ima prednost. Omejitev stikov ali prekinitev odnosa ni sebičnost, ampak je včasih nujno, če želimo poskrbeti zase.
Čeprav je ta korak zelo težak in neprijeten, pa je ključen za osebno rast in prekinitev škodljivih vzorcev, ki so nas morda spremljali že celo življenje. Zato pogumno postavite meje in se distancirajte od toksičnih odnosov, ko je to potrebno. Le tako boste dali sebi priložnost, da si ustvarite nove, bolj zdrave in podpirajoče odnose ter ponovno zgradite stik s sabo.
Če se toksična dinamika kljub vsemu nadaljuje, pa je včasih potrebno oditi. Ta odločitev naj bo premišljena in hkrati podprta v vaši pravici, da postavite svoje duševno zdravje na prvo mesto.
Vsi se prilagajamo toksičnim osebam – pa se ne bi smeli
V disfunkcionalnih družinah pogosto obstaja nepisano pravilo: Ne zibaj čolna.
To pomeni, da se vsi prilagajajo eni osebi, ki povzroča kaos, medtem ko se od drugih pričakuje, da ohranjajo ravnotežje, mir in “normalnost”. Odgovornost ni porazdeljena pravično, izstop iz takšne dinamike pa je težak, a nujen. To izjemno dobro opiše objava na družbenem omrežju Reddit.
Ne zibaj čolna
Zadnje čase veliko razmišljam o tem izrazu in o tem, kako nepošten je. Ker mi nismo tisti, ki zibljejo čoln. To počne nora ženska, ki skače gor in dol ter teka sem ter tja. Ne tisti, ki tiho sedi v kotu in mu je vseeno.
Nekje v svoji mladosti je mama / tašča rahlo dregnila čoln. In poglej, kako so vsi skočili, da bi ga uravnali! Tako je to naredila še enkrat. In še enkrat. Kmalu se je družina navadila nagibati v nasprotno smer, da bi izravnala norost. Ona se premakne levo, oni desno, ravnotežje je (začasno) vzpostavljeno. Življenje teče naprej. Ljudje se sčasoma preselijo na svoje čolne.
Tista, ki ziblje čoln, sama v čolnu ne more preživeti. Nikoli se ni bila prisiljena soočiti s posledicami svojega zibanja. Prevrnila bi se. Zato si poišče omogočevalca: nekoga, ki je tako ponosen na svoje sposobnosti umirjanja čolna, da (na skrivaj ali pa tudi ne tako na skrivaj) živi prav za to zibanje.
Zibalka čolna stopnjuje svoje vedenje. Umirjevalec čolna sam ne zmore več, a čolna ne more pustiti, da se prevrne. Navsezadnje je on najboljši umirjevalec čolna vseh časov — in ne more več biti, če se njegov čoln prevrne. Torej se njegov čoln ne sme prevrniti. Kako rešiti situacijo?
Poiščimo še nekoga, ki bo nosil breme.
In tako se rodi se naslednja generacija umirjevalcev čolna. Tisti, ki se mu ob rojstvu podeli vloga umirjevalca čolna, sploh ne ve, kakšen je občutek trdnih tal. Tako je navajen nenehnega zibanja, da se mu vse drugo zdi napačno in bi ob tem padel. Velika verjetnost je tudi, da ga zibalka čolna nikoli ni naučila plavati. Ob najmanjšem premiku bo skočil, kot da je njegovo življenje odvisno od tega, ker je nekoč tudi bilo.
Ko si v njihovem čolnu, se od tebe pričakuje, da boš pomagal ohranjati ravnotežje. Ko to zavrneš, drugi umirjevalci postanejo zagrenjeni. Poglej se, kako samo sediš, medtem ko oni opravijo vse delo! Ne vidijo, da nisi ti tisti, ki ziblje čoln. Morda sploh ne vidijo rešilnih jopičev, ki so jim na voljo, da bi lahko izstopili. Vedo le, da se čoln ne sme prevrniti — in ti ne pomagaš.
Recimo, da govorimo o primarni družini tvojega moža. Na nek točki si ti in tvoj mož ustvarita čoln zase. Ko njega ni več tam, se ravnotežje čolna spremeni. Preostali umirjevalci morajo delati še bolj. Čeprav je zibajoč se čoln najbolj zaskrbljujoč za tiste znotraj, povzroča tudi valovanje navzven. Sosednji čolni postanejo zaskrbljeni. Škropi jih! Nekdo naj vendarle nekaj stori!
In tako pridejo zunanji pritiski. Kaj vendar ne vidita, kako veliko bolje je za vse (za druge), če se vrneta na čoln in ga še naprej umirjata? Njim bi to zelo olajšalo življenje.
Veš, kaj bi bilo še lažje?
Če bi jo vsi skupaj preprosto vrgli čez krov.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
