Po zadnjih podatkih se epidemična slika umirja, javno življenje se je skoraj že povsem sprostilo. Zdi pa se, da je epidemija posegla v srčiko identitete mnogih in za seboj pustila pravo razdejanje, puščavo odnosov, utrujenih ljudi, ki tonejo v obup in brezizrazen odnos do življenja. Ogromna množica ljudi vibrira na dimenziji strahu, negotovosti, nepredvidljivosti in izgube kontrole. Če dodamo še vznemirjajoče novice vsakdana in tiste, ki v prihodnosti obljubljajo neprijetnosti, je recept za katastrofo popoln.
Izsledki raziskav duševnega zdravja odraslih in na žalost tudi otrok, statistika samomorov in poskusov samomorov, samodestruktivna nagnjenja in iskanje psihološke pomoči v obdobju epidemije, kažejo na to, da nekaj ne deluje in so nujno potrebne spremembe. Slabosti, glavoboli, napadi panike, depresija … so nemi klici telesa, da je treba nekaj spremeniti.
Um v karanteno
Navade, ki smo jih udomačili in um, osnovan na strahu, je treba dati v karanteno. Če se je dalo navaditi na vse ukrepe, se lahko navadite tudi na veselje, na upanje, moč in smisel, ki ga ima življenje. Na novo se je treba roditi in zdi se, da bo to rojstvo kot vsako drugo, povezano s krči, bolečinami in ranami. A te vselej spremlja nekaj lepega in navdihujočega. V teh krčih so trenutno telesa mnogih odraslih in otrok …
Če se je dalo navaditi na vse ukrepe, se lahko navadite tudi na veselje, na upanje, moč in smisel, ki ga ima življenje.
Ko telo spregovori
Telesa številnih ljudi danes sporočajo, da se je treba ustaviti ter zavestno vstopiti v dan in ne le pustiti, da bo, kar pač bo. Če si ljudje ne bodo postavili lastnih prioritet in ciljev, ki jim želijo slediti, jim jih bodo vselej določili drugi. Na primer oglasi, ki obljubljajo zadovoljstvo le ob posedovanju nečesa, ali medijske novice, ki postanejo razlog za jezo in nemoč. Pri tem ne gre za vsebino novic, ampak za to, kako jih ljudje doživljajo.
Včasih, ko ljudje doživijo obdobja ‘teme’, mislijo, da se to dogaja le njim, kar pa ne drži. Če prevladuje občutek ujetosti v življenju in nemoč v odnosih, je pomembno zavedanje, da v tem nihče ni sam. Je pa od vsakega posameznika odvisno, kaj bo s svojimi čustvi in situacijo naredil.
Kje iskati svoje ‘cekine’?
Ljudje, ki si ne določijo svojih prioritet in živijo po nareku okolice, so kot berač, ki je nekoč na ulici sedel na škatli in prosil za pomoč. Tujcu, ki je prišel mimo in ga vprašal, na čem sedi, je odgovoril, da je stara ničvredna in neuporabna škatla, kasneje pa je vendarle pogledal vanjo in prevzeli sta ga radost in navdušenje ob ugotovitvi, da je notranjost polna cekinov.
Mnogo ljudi sedi na svojih zastarelih prepričanjih, veri v nemoč in čakajo, da bodo drugi nekaj naredili in poskrbeli, da bo njim bolje. Ni treba. Potrebno je le vstati in narediti nekaj novega.
Zavestno je potrebno usmerjati svoje misli in povoziti slabe, s spominom na dogodek iz življenja, ki nariše nasmeh.
Ko ljudi preplavi misel na katastrofo, morajo pomisliti, kaj pa vendarle imajo? To so njihovi življenjski dosežki in vsi premagani izzivi. Zavestno je potrebno usmerjati svoje misli in povoziti slabe, s spominom na dogodek iz življenja, ki nariše nasmeh. Globoko naj dihajo in začutijo ponos ob opravljeni maturi, diplomi, radost in mir ob poroki, prvem zmenku s partnerjem, ko je telo delovalo v drugi dimenziji, spomnijo naj se občutka, ko so prvič v naročje dobili svojega otroka ali pa samo ene situacije, ob kateri so začutili ponos, veselje, navdušenje … in začutijo tisto voljo po še. Če je kakšen stavek, s katerim jih je kdo spodbudil, naj ga prebujajo znova in znova, ali pa misel pomembne osebe, ki jih je nagovorila.
Prebujati je treba občutke veselja in ponosa! Znova in znova. Vedno obstaja druga stran. Drobne hvaležnosti za prav tako drobne stvari vsakdana, ko so kljub temu, da je bilo težko, premagali sebe in nahranili tisti del sebe, iz katerega veje volja in življenjski smisel.
Verjemite vase in v svoje bližnje
Pohvalo je potrebno tudi tekom življenja dati sebi in bližnjim.
Samo biti ni več dovolj. Zavestno je treba vstopati v svoj dan, sproti krmariti svoje misli. In ko hočejo iti v temo, zbuditi en trenutek ponosa in hvaležnosti. Ko se otroci učijo hoditi, je na njihovi poti do cilja ogromno padcev, a vendarle začetne negotove korake in vsak trud pospremite s pohvalo, navdušenjem in spodbudo. Niti pomislite ne, da jim ne bo uspelo in verjamete vanje! To je za vas samoumevna danost. To ‘danost’ otroci rabijo tudi tekom odraščanja. In to danost je potrebno tudi tekom življenja dati sebi in bližnjim. Pohvalite sebe in druge za majhne korake in odkrivajte nove in nove stvari z navdušenjem in radovednostjo.
Najbolj pomembno v življenju je, da slediš sebi, da poslusaš sebe, da si iskren do sebe in drugih, tudi če si zaradi tega na stranskem tiru. Prilizovanje drugim, primerjanje z drugimi človeka onesreči in nikoli ni srečen in zadovoljen.
Zato odstranimo maske, ne samo kirurške, predvsem maske na obrazu, na način, da ne govorimo da je vse vredu, če ni vse vredu, da potožimo nekomu, ki nas razume, da se ne zapletamo v konflikte po nepotrebnem, da smo pošteni, pomagamo drug drugemu, da pa jasno izražamo svoje mnenje, da nismo ovce, da se postavimo zase, da jasno postavimo svoje osebne meje.
Ni kaka posebna umetnost, samo iskren moraš biti.
In vsa čustva na plano. Ja, včasih je hudo, vendar po bližnjicah v življenju ne gre.
Vsak dan znova je boj. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, pravi pregovor. Ne morem pa razumeti, da je en virus pustil toliko psihičnih posledic na ljudeh. Naši predniki so imeli mnogo težje življenje kot ga imamo mi. Kar spomnimo se strahot druge svetovne vojne in težkega povojnega obdobja. Mama mi je, posebej zadnja leta pred smrtjo, neštetokrat povedala, kako je kot dvajsetletno dekle ušla izpod strelov, kako je od daleč opazovala, kako so ognjeni zublji zakrili dom, kako so jim Nemci pokradli vso živino, kako so očeta odpeljali v Dachau, od koder se nikoli več ni vrnil, kako je ostala popolnoma brez vsega, edino, kar ji je ostalo, je bila ena sama poletna obleka.
Danes imamo drugačno življenje in drugačne probleme. Vsaka generacija mora svoje dati skozi. Branje, izobraževanje, fizično delo, telesna aktivnost, pomoč vsem, ki so potrebni pomoči, to krepi človeka in mu daje pogum in smisel življenja. Najslabše se je smiliti sam sebi. Tudi primerjati z drugimi se ne smemo, ker to ni pametno. Vsak je za nekaj dober. In to je treba poiskati in ta talent razvijati.
Bravo, Natalija, z vsem se strinjam.
“Ne morem pa razumeti, da je en virus pustil toliko psihičnih posledic na ljudeh.” – saj posledic ni zagrešil virus ampak mediji in politika. Kako je lahko ob nastopu vojne v samo dveh dneh izginil iz medijske krajine? Edina razlaga je, da pač ta virus ni tak problem. Ker če bi to bila kolera, kuga, … bi bile države še vedno neprodušno zaprte. Noben begunec ne bi zapustil Ukrajine. Poznamo primer novozelandske novinarke Charlotte Bellis, ki je s svojim partnerjem zanosila v Savdski Arabiji, kjer jo je čakala smrt s kamenjanjem, ker nista poročena, pa jo NZ oblasti niso sprejele domov pod nobenim pogojem in so ji na koncu Talibani v Afganistanu dali zatočišče? In potem Putin napade in virus izgine v hipu. Toliko o pomembnosti virusa in o pomenu medijev. Ko smo pri medijih, so se odločevalci nekaj naučili iz pandemije. Ne sme se ponoviti svoboda govora, kot je bila med pandemijo! Enoznačno uradno verzijo so redno motili neodvisni “zarotniki”. Pri vojni so raje izklopili vse “neposlušne” medije, v imenu svobode govora in pravice do obveščenosti (kot je izjavila VonDerLayenova); oni na drugi strani so bili bolj neposredni, pa so rekli zardi plasiranja lažnih novic. V glavnem več kot očitno je, da so zgolj interesi merilo, kaj je treba posredovati narodu in kdo to sme in kdo ne. Virus seveda še naprej dela kar dela in kljub mnogo slabšim številka od lani v enakem času, nimamo nobenih ukrepov. Zdaj se moramo spočiti za volitve. Stres nam povzroča vojna. K sreči ne gre po načrtu in se je medijski aparat malo umiril.
“Naši predniki so imeli mnogo težje življenje kot ga imamo mi.” – ne naši predniki NISO živeli težje življenje, ampak precej LAŽJE. Strahote vojne so doživljali le točno določeni ljudje, določen čas. Pa še ti so takrat pogosto našli več svetlobe na koncu tunela. Dejansko človeštvo še nikoli ni bili v taki temi, kot je danes, na tako nizki vibraciji in pot takim stresom. Če bi hotel omeniti še stoletja trajajočih inkvizicij v srednjem veku, pa kurjenja žensk na kolih, pa še česa, bi mi nekdo takoj postregel s podatkom, da je tega bilo zelo malo. Res je, samo kakih 1100 žensk je zgorelo. Kapljica od milijonov v vojnah. Generalno gledano, povprečno, so pa ljudje bolje živeli. Če niso vedeli za zdrahe na dvoru, bitke na poljih, niso trpeli. Se je gospodar menjal? Saj en vseeno kdo jih tu in tam prebiča. Stresa ni bilo. Stres se samo povečuje, skupaj z napredkom. Če pa gledamo na strahoto velike vojne, ki je odpravila fevdalizem, pa smo zdaj v fazi, ko umira kapitalizem. Ja, sledi nekaj stoletij miru. POZITIVNA ENERGIJA bo na koncu zmagala.
Se strinjam z ostalim. Tudi tole “Najslabše se je smiliti sam sebi.” – in prav to nam povzročajo mediji z nenehnim bombardiranjem 24/7 samo slabih novic. Saj 3. vojna že poteka na sodoben način – mediji – kar nekaj časa. Klasični (tehnični) vojaški spopad je zgolj dodatno presenečenje; ki to ni za poznavalce.
Bravo, Tomaž!