Ivanka Rudakevych: Najtežje je pri ljudeh vzbuditi občutljivost na zlorabe

Foto: Mojca Belcl Magdič

Ivanka Rudakevych je izjemna ženska, ki si v vojnih razmerah v Ukrajini upa pogledati tja, kamor drugi ne zmorejo – zaščititi spolno integriteto otrok.

Kot vodja projektov in programov v Centru za dostojanstvo otrok znotraj Ukrajinske katoliške univerze (UCU) v Lvivu že vrsto let usposablja duhovnike, laike, pedagoške delavce in vse, ki delajo z otroki, da bi znali prepoznati in preprečiti spolne zlorabe ter nasilje. Pred kratkim je bila v Sloveniji in sicer ob odprtju razstave Prepoznaj. Ukrepaj., ki skozi umetnost opozarja na problematiko zlorab ter odpira prostor za dialog o odgovornosti odraslih.

V pogovoru za portal Iskreni je spregovorila o svojem delu in življenju v Ukrajini ter o tem, kako v izjemno zahtevnih razmerah delujejo v dobro otrok. Zanimalo nas je, kako odprta je Cerkev v Ukrajini za tematiko zlorab in ali “duh prejšnjega režima” še vedno vpliva na tamkajšnjo dojemanje človekovega dostojanstva. 

Ivanka, vaš center deluje v okviru Ukrajinske katoliške univerze. Kako ste se priključili tako pomembni ustanovi?

Ko smo začeli delovati, nas je k ustanovitvi pozval škof ukrajinske grškokatoliške Cerkve. Naša prva ciljna skupina – in to ostaja tako še danes – je bila grškokatoliška Cerkev. Postopoma pa smo začeli sodelovati tudi z duhovniki in laiki iz pravoslavne Cerkve v Ukrajini ter iz protestantskih Cerkva. Nekaj časa so se vključili v naše programe, vendar je za resno delo v teh okoljih potrebna tudi prilagoditev, saj imajo povsem drugačne strukture, manj normativov in nimajo “Vatikana”, ki bi pregledoval postopke. Sistem je drugačen.

Delamo pa tudi z izobraževalnimi ustanovami: s šolami, z nevladnimi organizacijami, ki delajo z otroki, zlasti tistimi, ki živijo bližje frontnim linijam. Pomagamo jim pri razvoju smernic za zaščito otrok. Imeli smo tudi en projekt na področju zdravstva, posebej za zdravnike.

Na kakšen način ste usposabljali zdravnike?

Usposabljali smo jih za prepoznavanje in spremljanje primerov spolnih zlorab otrok in odraslih ter za razumevanje njihove odgovornosti kot zdravnikov prve linije, predvsem družinskih zdravnikov. Izkazalo se je, da o tem pogosto niso vedeli skoraj ničesar. Še posebej je bilo to dragoceno za zdravnike, ki delajo bližje fronti.

Ko rečete “blizu frontnih črt”, mislite na vojne linije, mar ne?!

Vzpostavljamo sistem, v katerem bi imela vsaka šola osebo, odgovorno za varnost otrok.

Da, to so vojna območja, ki so zelo blizu aktivnih spopadov. To so regije na vzhodu, vendar se položaj stalno spreminja. Veliko nevladnih organizacij deluje v takih okoljih, kot so Herson, Kijev, različna mestna središča, kjer je veliko beguncev in notranje razseljenih oseb.

Kako poteka preventiva otrok in preprečevanje zlorab med vojno? Je to sploh mogoče?

Ko se je začela ruska invazija na Ukrajino v polnem obsegu, se je večina naših institucij usmerila predvsem v humanitarno pomoč prizadetim in odziv na krizo. Tudi naš center je začel organizirati krizna usposabljanja za duhovnike in laike ukrajinske grškokatoliške Cerkve v tujini, ki so sprejemali ukrajinske begunce. Za njih smo organizirali usposabljanja o tem, kaj je travma, kako travmatični dogodki vplivajo na človeka, kako nuditi podporo in kako preprečevati zlorabe, saj se zavedamo, da kontekst vojne močno poveča ranljivost tako odraslih kot otrok.

Vojno stanje vedno prispeva k porastu zlorab, in to zaradi stalnega močnega stresa, visoke tesnobe in izgube občutljivosti za hude dogodke

Hkrati pa smo se zavedali, da se v Ukrajini ne smemo odpovedati preventivnemu delu, saj vojno stanje vedno prispeva k porastu zlorab, in to zaradi stalnega močnega stresa, visoke tesnobe in izgube občutljivosti za hude dogodke. Tudi vloga duhovnikov se je močno spremenila: Cerkev ni več le prostor oznanjevanja in duhovne rasti, postala je zatočišče, kjer se ljudje skrivajo pred bombardiranjem in prejemajo pomoč. Duhovnik je v mnogih pogledih postal tudi nekakšen psiholog, ki posluša preživele napadov, svojce pogrešanih, vojake in običajne ljudi, ki že dolgo živijo brez osnovnega občutka varnosti, pa še vedno morajo delati, služiti denar, vzgajati otroke in načrtovati prihodnost. V takšnem kontekstu ljudje pogosteje razkrivajo tudi izkušnje preteklih zlorab v različnih okoljih.

Zato nadaljujemo z izvajanjem usposabljanj za duhovnike in laike, pa tudi za učitelje in predstavnike civilne družbe, da bi vedeli, kako na zlorabe odgovarjati občutljivo in strokovno, kako prisluhniti žrtvam, ne da bi jih krivili, kako prepoznati znake škode in jo preprečiti. Prav zato se zavzemamo tudi za razvoj struktur odgovornosti za varstvo otrok in ranljivih v različnih ustanovah, vključno s Cerkvijo – da bi se varovanje človekovega dostojanstva izvajalo ne občasno, temveč sistematično v vsaki župniji. To je dolgoročno in bistveno delo za našo prihodnost in nanj ne moremo čakati do konca vojne.

Omenili ste, da vojno stanje vedno prispeva k porastu zlorab. Je porast zlorab občutno vidna?

Tehnično lahko o povečanju govorimo šele, ko imamo statistične podatke. Statistike o družinskem nasilju imamo in te žal kažejo, da nasilje narašča. Kar zadeva zlorabe v cerkvenem okolju, za zdaj še nimamo zbranih celovitih podatkov, zato ne moremo govoriti o trendih. Poznamo posamezne primere, vendar ne številk. Upamo, da bo novi urad – Urad za zaščito otrok – kmalu začel zbirati tudi tovrstno statistiko. Morda bomo imeli prve podatke v enem letu.

Kot sem razumela, delate tudi s šolami, ne samo s cerkvenimi ustanovami …

Da. Trenutno sodelujemo z lokalnimi oblastmi pri vzpostavljanju sistema, v katerem bi imela vsaka šola osebo, odgovorno za varnost otrok, redna usposabljanja za učitelje in otroke ter programe ozaveščanja. Gre za javne šole, ne katoliške.

Glede na to, da že nekaj časa usposabljate duhovnike in škofe, bi rekli, da je med njimi zdaj večja občutljivost za problem spolnih zlorab, kot je bila ob začetku vašega dela?

Mislim, da postajajo škofje vedno bolj zaskrbljeni in pozorni. Eden izmed njih je opravil vsa tri naša usposabljanja in je zdaj vodja Urada za zaščito otrok. Tudi on je sprva izhajal iz vprašanja: »Ali se to res dogaja v naši Cerkvi?« A po določenem času je postal tisti, ki se obrača na odgovorne na ravni škofij za sprejemanje prijav zlorab. Sicer ne morem podati konkretnega števila škofov, ki so svoje stališče spremenili, a ta krog se širi.

Pomembno je tudi naše delo z duhovniki: skupaj z enim od duhovnikov sva obiskala vse škofije in se srečala s približno 70 % vseh duhovnikov v naši Cerkvi. To so bila celodnevna srečanja, ko smo govorili o spolnih zlorabah v cerkvenem kontekstu. Duhovniki so lahko postavljali vprašanja, izrazili svoje dvome ali podporo. To je bil prostor, kjer so lahko prvič odprto spregovorili o temi, ki jo mnogi instinktivno zavrnejo.

Instiktivno zavrnitev na to temo čutimo tudi v Sloveniji, češ, zlorab pri nas ni, to je stvar preteklosti …

To je zelo običajna psihološka reakcija. Prva faza soočenja s težkimi temami je pogosto zanikanje, še posebej, če oseba sama ni imela izkušnje z zlorabo ali ne pozna nikogar, ki bi jo imel. V času vojne, ko smo govorili s duhovniki, so nam večkrat rekli: »Prosim, povejte tudi kaj pozitivnega, tega je že tako preveč, komaj zdržimo.« To razumem. Zato odklonitve ne jemljem osebno. So pa tudi duhovniki, ki verjamejo v to delo in nas prosijo, naj še ponovno pridemo.

Desetletja sovjetskega režima je tudi botrovalo k temu, da so ljudje postali neobčutljivi in nesposobni govoriti o travmatičnih temah.

Omenila bi pa tudi, da ima Ukrajina tudi svoj zgodovinski kontekst: desetletja sovjetskega režima, v katerem o težavah ni bilo mogoče govoriti, kjer je bila avtoriteta vedno nedotakljiva, kjer individualnost ni obstajala. Moral si molčati, četudi si videl, da ljudi ubijajo ali da jih peljejo v taborišče. Vse to je botrovalo k temu, da so ljudje postali neobčutljivi in nesposobni govoriti o travmatičnih temah, še posebej o spolnosti, ki je bila tabu. O spolnosti se ni govorilo. Kot da ni obstajala. Zato ni realno pričakovati, da bo vsak duhovnik avtomatično občutljiv za temo zlorab.

Srečala sem ljudi v Cerkvi, ki vedo za primere spolnih zlorab mladoletnikov (ne s strani duhovnikov, ampak na splošno) in nimajo občutka, da bi morali to prijaviti policiji. To nakazuje, koliko dela je še pred nami.

Ali je pri tem pomembno vlogo tudi igra nezaupanje v sistem, recimo v policijo in institucije?

Da. Ne gre samo za cerkev ali družino, temveč za splošno nezaupanje v državni aparat, ki je zapuščina sovjetskega obdobja. Mnogi ne verjamejo, da jih bo sistem zaščitil. To vpliva tako na prijavljanje zlorab kot na pripravljenost razkriti težke izkušnje.

Ste v Ukrajini imeli kdaj kakšen večji »preboj« ali val razkritij, kot se je zgodil v ZDA, Čilu ali Nemčiji?

Ne, na cerkveni ravni ne. Smo pa ob ustanovitvi centra ugotovili, da sploh ni obstajala statistika spolnih zlorab otrok. Zato je naša direktorica naročila prvo nacionalno raziskavo o obsegu spolnih zlorab. Vključenih je bilo 1600 ljudi. Kar 23 % jih je navedlo, da so bili kot otroci izpostavljeni eni izmed oblik spolne zlorabe, 4 % pa je izkusilo posilstvo. Še bolj pretresljivo pa je bilo slišati, da 43 % zlorabljenih o svoji izkušnji nikoli ni spregovorilo.

To vedno povemo duhovnikom: to je realnost naše družbe in zato se zlorabe lahko pojavijo v vsaki instituciji.

Eden izmed mitov, ki kroži med nami, je, da so za spolne zlorabe odgovorni skoraj izključno duhovniki. Ali imate podobne stereotipe tudi pri vas?

Da, stereotipi so povsod, a v resnici so zlorabe razširjene v družinah celo bolj kot v institucijah. Zlorabe s strani duhovnikov nikakor niso največji delež primerov, čeprav so seveda posebej boleče in nedopustne. Pomembno je razumeti: zlorab ne povzroča celibat, temveč psihološki mehanizmi, travme, dinamike moči.

Kako pa ravna Cerkev z laiki, ki zlorabljajo?

Cerkev lahko po kanonskem pravu laično osebo, ki je zaposlena, v skrajnem primeru odpusti. Če je prostovoljec, ga lahko odstrani iz služenja. Cerkev ne more izvajati kazenskih sankcij – za to je pristojna država. Mislim pa, da bi morali biti bolj jasni in proaktivni v komunikaciji: objaviti, da primer obstaja, da je v postopku, prositi druge morebitne žrtve, naj se oglasijo. To se žal še ne dogaja sistematično.

Ali imate kakšen konkreten primer iz Ukrajine, ki je postal javno znan?

Da, eden od primerov je postal javen in zato lahko o njem govorim. Šlo je za laika, ki je zaključil semenišče, vendar ni bil posvečen, mnogi pa so domnevali, da je duhovnik. Vodil je katoliško mladinsko skupino »Otroci Kralja Jezusa« in več kot deset let spolno zlorabljal dekleta v tej skupini – posilstva, fotografiranje, pisanje dnevnikov o zlorabah … Kasneje je delal v katoliški šoli in tam nadaljeval z dejanji. Primer je prišel na dan šele, ko je ena od žrtev danes odrasla – šla na policijo. V postopku je pričalo šest deklet, skupaj pa je bilo žrtev enajst. Obsojen je bil na civilnem sodišču, danes pa je v psihiatrični ustanovi.

Če ne bi bilo medijev, Cerkev o tem primeru najverjetneje sploh ne bi izvedela.

Kaj je tisto, kar si pri svojem delu najbolj želite doseči?

Občutljivost. Občutljivost glede tega, da tudi bolje razumeti žrtev, pa tudi storilca. Ni tako, da bi se slednji kar iz danes na jutri odločil “danes pa želim nekaj narediti temu fantu ali dekletu.” Po drugi strani pa ciljamo še na mnogo več: kajti, če ljudi samo naučimo odpreti se za bolečino drugega (žrtve), brez da jim damo orodja in kompetence, jih lahko zlomimo. Poleg empatije morajo dobiti praktične veščine: kako govoriti z žrtvijo, kako preprečevati zlorabe, kako izpeljati preventivne programe z otroki. Na tretji stopnji našega izobraževanja smo povabili tudi žrtev zlorabe s strani duhovnika, da je na daljavo bila z nami prisotna. To je bil trenutek, ko so mnogi prvič zares dojeli, da to ni nekaj izmišljenega. Vodili smo že dve izobraževanji pred tem, ampak ta trenutek je spremenil dinamiko.

Naš cilj je: varne skupnosti, varne župnije, varna Cerkev. Toda to je proces, ki zahteva dolgotrajno izobraževanje, pogum, empatijo in strukture, ki delujejo.