V Ljubljani razstava, ki obiskovalcem daje dovoljenje, da o zlorabah spregovorijo odprto

Osebni arhiv p. Tomaža Mikuša/Ivanka ob odprtju razstave

V Zavodu sv. Stanislava se je 18. novembra 2025 odprla mednarodna razstava Prepoznaj. Ukrepaj., ki skozi umetniški izraz ponuja prostor razmisleka o dostojanstvu, ranljivosti in odgovornosti odraslih za varno okolje otrok in mladih. Sočasno je bil predstavljen tudi v slovenščino preveden spletni tečaj, ki dodatno podpira in razlaga vsebine, ki jih razstava odpira. 

Razstava, nastala v okviru vzhodnoevropskega projekta Safeguarding. Varnost otroka v okolju Cerkve, je del širše pobude, ki združuje strokovnjake iz šestih držav pri ozaveščanju in preprečevanju zlorab. Organizirana je bila s strani Skupine za preventivne dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb v sodelovanju z Inštitutom Integrum.

K pogovoru smo povabili oba organizatorja, p. Tomaža Mikuša, predstavnika Skupine za preventivne dejavnosti SŠK, in Benjamina Tomažiča, direktorja Inštituta Integrum, ter gostjo večera Ivanko Rudakevych, koordinatorico projekta in vodjo programov na Centru za dostojanstvo otrok Ukrajinske katoliške univerze, prav tako članico vzhodnoevropskega projekta.

Ivanka, prišli ste iz daljne Ukrajine, da bi skupaj s. Tomažem Mikušem in Benjaminom Tomažičem predstavili projekt, ki pomaga prepoznavati zlorabe. Na mnoge, ki jo vidijo od blizu, naredi močan vtis. Kaj želite preko nje najbolj doseči? 

Razstava je sestavljena iz več kot 120 majic – moških, ženskih in otroških –, ki simbolizirajo množico ljudi z različnimi življenjskimi izkušnjami, upodobljenimi na samih majicah. Te izkušnje nosimo s seboj: lahko so lepi spomini iz otroštva, trenutki sreče, pa tudi težki trenutki, med njimi tudi zlorabe. Nikoli ne vemo, kaj kdo nosi v sebi. Zato je pomembno, da smo v svojih odnosih občutljivi in pozorni, da ne povzročamo dodatne škode. Z našim odnosom lahko vplivamo na občutek varnosti drugih – tako odraslih, ki so lahko doživeli zlorabo, kot tudi otrok, ki so morda trenutno v nevarnosti.

Namen razstave je zato posredovati sporočilo, da smo vsi odrasli odgovorni za zaščito otrok pred škodo in zlorabo. Mi smo tisti, ki jim lahko zagotovimo občutek varnosti. Besedila, ki spremljajo razstavo, pojasnjujejo, kako to lahko storimo. Hkrati razstava prinaša tudi sporočilo, da lahko odrasli med seboj vplivamo na občutek varnosti – tako da spoštujemo izkušnje drugih, da smo občutljivi in da primere preteklih zlorab obravnavamo strokovno in pravično.

Kakšno moč ima umetnost pri prepoznavanju in preprečevanju zlorab? 

Za nas v Ukrajini je bil tak pristop izjemno pomemben, saj živimo v razmerah vojne, stalnega stresa, velike utrujenosti in izčrpanosti.

Umetnost pomaga govoriti o težkih temah, kot je zloraba – o temah, pri katerih pogosto dolgo iščemo prave besede, da bi se ljudi dotaknili, jih senzibilizirali, ne da bi jih pri tem ponovno ranili. Umetnost presega besede: lahko posreduje globlje razumevanje, občutenje sporočila, ki ga želimo prenesti, in pomaga, da ga ljudje sprejmejo, ne da bi ga zavrnili.

Za nas v Ukrajini je bil tak pristop izjemno pomemben, saj živimo v razmerah vojne, stalnega stresa, velike utrujenosti in izčrpanosti. Kljub temu moramo skrbeti za preprečevanje zlorab otrok, ker gre za našo prihodnost. Ozaveščenost o pravilni reakciji na zlorabo in ustreznem ravnanju v takih primerih je izjemno pomembna. Ta projekt – spletni tečaj in razstava – sta predvsem projekt širokega ozaveščanja.

Spletni tečaj je preveden tudi v slovenščino. Kako nam lahko pomaga pri večji zaščiti otrok? Je dostopen za vse?

Da, tečaj je brezplačen. Primeren je za vse, ki neposredno delajo z otroki ali imajo odločevalsko vlogo v cerkvenih ustanovah. V veliko pomoč je tudi staršem. Udeleženci pogosto izrazijo hvaležnost za praktične informacije, zlasti za kazalnike zlorabe, pravilne načine odzivanja in razumevanje, kaj se dogaja s storilcem ter zakaj ga moramo ustaviti prek pravičnih postopkov. Udeleženci so hvaležni tudi za zanimiv način predstavitve prek umetnosti, saj deluje tudi terapevtsko.

Projekt združuje strokovnjake iz vse vzhodne Evrope, da bi oblikovali skupen glas na področju zaščite otrok. Katere edinstvene prednosti prinaša to regionalno sodelovanje in kaj ste se naučili pri delu v različnih kulturnih okoljih?

Imamo izkušnjo komunistične in socialistične preteklosti, ki nezavedno vpliva na današnje utišanje zlorab.

Katoliška Cerkev v vzhodni Evropi ima podobne težave z zlorabami kot zahodna Evropa ali ZDA. Imamo tudi lastno strokovno znanje na področju zaščite otrok. Skupno pa je tudi to, da je delo na tem področju v naših okoljih pogosto zelo zahtevno. Ko imamo skupen glas, smo močnejši. Ta projekt je bil tudi način, kako si nudimo podporo.

Naš vzhodnoevropski kontekst je specifičen: imamo izkušnjo komunistične in socialistične preteklosti, ki nezavedno vpliva na današnje utišanje zlorab. Od predstavitve do predstavitve to temo tudi odpiramo. Upam, da bomo nekoč skupaj pripravili konferenco, namenjeno ravno razmisleku o naši preteklosti in njenem vplivu na sedanjost.

P. Tomaž Mikuš, zakaj ste razstavo postavili v prostore Škofijske gimnazije v Zavodu sv. Stanislava?

Spraševali smo se: Kje se lahko odpiranje teme zaščite otrok in mladostnikov začne najbolj naravno, občutljivo in hkrati učinkovito?

Ko smo v Skupini za preventivne dejavnosti v prid mladoletnih in ranljivih oseb razmišljali o tem, kje v Sloveniji postaviti razstavo Prepoznaj. Ukrepaj., smo se zavedali, da lokacija ni le tehničen podatek, temveč nosi tudi pomembno sporočilo. Spraševali smo se: Kje se lahko odpiranje teme zaščite otrok in mladostnikov začne najbolj naravno, občutljivo in hkrati učinkovito?

Zelo hitro smo se ozrli proti Šentvidu – proti Škofijski gimnaziji in širšemu Zavodu sv. Stanislava.

Zavod ni le izobraževalna ustanova. Je prostor, ki združuje vzgojo, kulturo, duhovnost in občestvo. Tu se srečujejo dijaki, učitelji, starši, vzgojitelji ter različne katoliške skupine. Gre za okolje, kjer so mladi doma, kjer nastajajo prijateljstva, se oblikujejo vrednote in kjer odrasli nosijo pomembno odgovornost za njihove poti.

Zato se nam je zdelo, da prav ta prostor najbolj naravno povezuje izobraževanje, pastoralno delo in preventivo – tri razsežnosti, ki so ključne, ko želimo vstopiti v dialog o dostojanstvu, ranljivosti ter odgovornosti odraslih.

Čeprav smo sprva razmišljali tudi o postavitvi razstave v eni od ljubljanskih cerkva, smo se na koncu odločili, da bomo s postavitvijo prav v Šentvidu dosegli največ ljudi – predvsem pa tiste, ki jim je spletni tečaj in projekt Safeguardingdejansko namenjen: mlade, starše, katehiste, učitelje in voditelje različnih skupin.

Kaj upate, da bo razstava premaknila v mladih in odraslih?

Razstava ni zasnovana kot razkrivanje senzacionalnih zgodb ali iskanje krivcev. Ustvarjena je kot prostor varnega soočenja, kot povabilo k razmisleku in kot spodbuda k osebni in skupnostni odgovornosti.

Najprej upam, da bo razstava ljudem – mladim in odraslim – dala dovoljenje, da začnejo o bolečih realnostih zlorab govoriti odprto.

Da bomo znali poimenovati, kar je težko, in se z bolečino soočiti pogumno, ne bežeče.

Če bo razstava spodbudila pogovor, odprla oči, okrepila budnost in okrepila naše skupno prizadevanje za varnost vsakega otroka, bo izpolnila svoje poslanstvo.

V mladih upam prebuditi občutljivost: da prepoznajo, kaj je prav in kaj ni; da razumejo svojo vrednost in pravico do varnosti; da vedo, da imajo glas, ki ga odrasli moramo slišati.

V odraslih pa želim prebuditi odločnost, da izstopimo iz vloge pasivnega opazovalca in postanemo dejavni soustvarjalci varnega prostora – naj bo to dom, šola, župnija ali katera koli skupnost.

Če bo razstava spodbudila pogovor, odprla oči, okrepila budnost in okrepila naše skupno prizadevanje za varnost vsakega otroka, bo izpolnila svoje poslanstvo.

Predvsem pa bo pripomogla k temu, da bomo kot skupnost znali ustvariti prostor, kjer ranljivost ni breme, temveč povabilo k sočutju, odgovornosti in bližini.

Benjamin, kako se je razstava dotaknila vas?

Razstava mi ostaja v spominu kot izjemno močan dogodek, tudi zaradi večerne Molitve žalovanja ob praznem stolu. Čutil sem, da se je to globoko dotaknilo vseh, ki smo bili navzoči. Hvaležen sem tudi Ivanki, da se nam je lahko pridružila in da smo se lahko povezali. Tematika spolnih zlorab pogosto razdvoji skupnost, tukaj pa nas je prav med seboj povezala. Verjamem, da je to ena majhna, a pomembna kaplja v pravo smer pri ustvarjanju varnejše družbe. Močno se je začutilo, da si želimo graditi družbo in Cerkev, ki bosta varno okolje skupnosti.

Sama razstava je zelo lepa. Izpostavlja resnico in vsak, ki jo bo obiskal, bo lahko začutil, da kljub bolečini in trpljenju spodbuja k upanju ter k spremembi na bolje.

Do kdaj bo razstava na voljo za ogled?

P. Tomaž: Razstava bo na ogled od 18. novembra 2025 do 18. decembra 2025. Ogledale si jo bodo lahko številne generacije dijakov, starši, pedagoški delavci, župnijske skupine ter drugi obiskovalci zavoda. Obisk bo dopolnjen z vodenji, predavanji in priložnostmi za pogovor.