Sestra Katja: “Živim v tem dnevu, naredim, kar lahko, in če kdo rabi pomoč, pomagam”

Foto: Matjaž Maležič

Naša gostja je sestra Katja, članica družbe Marijinih sester, ki je po rodu Ukrajinka. Zdaj deluje v Zakarpatju, eno leto pa je preživela tudi v Ljubljani. Odlično govori in razume slovensko, v srcu pa seveda ostaja tisto, kar zares je – Ukrajinka. Njena zgodba je pričevanje o čudežih, ki so krojili njeno življenje od spočetja dalje.

Sestra Katja, se nam najprej na kratko malo predstaviš? Tvoja zgodba je izjemno zanimiva. Kakšne so tvoje korenine?

Prihajam iz majhne družine, bili sva sami z mamo. Mama je izgubila svoje starše, ko je bila sama še zelo mlada. Mamo, ko je bila stara komaj 12 let, očeta pa, ko sem jaz imela 3 mesece. Nimam nobenih bratov in sester. Mama je kot dekle hodila v službo v mesto in ker se je morala daleč voziti, je šefica prosila neko gospo poljskih korenin, če jo sprejme k sebi. In ta gospa jo je sprejela in mi bila kasneje kot stara mama. Klicala sem jo babuška Franja. Oče je mamo zapustil takoj, ko je izvedel, da je noseča, in se poročil z drugo. Mene nikoli ni priznal, čeprav sem zelo podobna njegovi družini. Ker je oče zapustil mamo, sem imela okvarjen pogled tudi na Boga Očeta in sem se že kot otrok bolj obračala k Mariji in jo imela rada.

Kako, kdaj si začutila klic služenja Bogu kot sestra?

Ta zgodba je dolga. Izhaja vse od otroštva. Nekoč sem se igrala, medtem ko sta se mama in babuška Franja pogovarjali. Imela sem kakih sedem let. Mama se je spominjala časa, ko je bila noseča in jo je moj oče zapustil. Bilo ji je težko, bila je sama na svetu, težko je našla službo. Nobene podpore ni imela na svetu, razen babuške, ki je bila pravi angel varuh v človeški podobi. V službi so jo vsi nagovarjali, da naj naredi splav, češ – kako boš sama z otrokom, komaj si dobila to službo, težko ti bo, naredi splav, pa ne bo nobenih težav. Edino babuška ji je prigovarjala, da naj otroka obdrži. A ta glas je bil samo eden, šibek, na drugi stani pa vsi glasni ostali. Mama je razmišljala, da bo, če naredi splav, res lažje. Nek večer, ko se je zares odločila, da gre naslednji dan v bolnico, se je v sobi pojavila čudna luč, zraven pa čudovita temno oblečena gospa. Nasmehnila se ji je in rekla: »Ne boj se, ona bo imela vse!« Mama tedaj ni bila verna in ni imela pojma, kdo naj bi ta gospa bila. Mama, sirota, je bila vzgojena v internatu, kjer so si zelo prizadevali otroke vzgajati tako, da Boga ni. Le čez vikende, ko je prihajala k sorodnikom, jo je neka soseda učila, da naj vseeno veruje, da Bog obstaja. Ko je zrasla, seveda v cerkev ni hodila. Babuška Franja pa jo je nagovarjala, da naj le gre v cerkev. Mamine korenine so bile pravoslavne. Babuška, ki je bila katoličanka,  ji je svetovala, da naj gre v pravoslavno cerkev. Vendar tam mami ni bilo všeč in končno je vprašala babuško, ali gre lahko z njo v katoliško cerkev. Začela je hoditi tja, v nosečnosti se je pripravljala na prvo sveto obhajilo, dva tedna pred mojim rojstvom ga je prejela, dva tedna po mojem rojstvu pa sem bila krščena tudi jaz.

Ko sem torej slišala o tej lepi gospe, ki je ogovorila mamo, sem takoj pomislila, da je bila zagotovo Devica Marija, in v otroški glavi se je takoj utrnila misel – če me je Marija obvarovala pred smrtjo, potem bom jaz služila njej. Zrasla sem versko vzgojena, redno hodila k sveti maši, babuška me je pripravila na zakramente, molila z mano (in ko na starost ni več videla brati, sem z njo molila jaz). Skratka, babuška Franja je vzgajala in skrbela za obe –zame in za mojo mamo. Ko sem prišla v puberteto, sem razmišljala, kako naprej. Aktivno sem sodelovala v cerkvi. Pri nas so delovale sestre brez redovne obleke. V času Sovjetske zveze ni bilo mogoče, da bi bil kdo v redovni obleki, ker bi ga komunisti ubili. Te sestre so živele skrito. Da so sestre, smo vedeli v župniji, na zunaj pa se jim ni nič videlo. Razmišljala sem, da bi tudi jaz bila – tako na skrivaj – sestra. Družila sem se z njimi in one so me prvič povabile na duhovne vaje, še preden sem bila dovolj stara. Na teh duhovnih vajah so govorili o poklicu. In se mi je zdelo super. Sestre so lepe, luštne, nasmejane. Na koncu so nam ponudile, če bi katera začutila klic, nekakšno predvzgojo. Če bi deklica rada svoj poklic razvijala, lahko s sestrami komunicira, jih obiskuje, pomaga …  takrat smo se za to odločile štiri. To je bil prvi korak. Kar naprej sem hodila k sestram, trikrat na leto pa na duhovne vaje. Mama mi je to brez težav dovolila. Na nekih desetdnevnih duhovnih vajah je na adoraciji vsak lahko položil roke na monštranco. Ko sem to naredila, sem zaslišala klic: »Hodi po mojih stopinjah, hodi za menoj!« Bila sem še zelo mlada, okoli 15 let. Ko sem končala šolanje pri 17 letih (v Ukrajini tedaj končamo zadnji, 11. razred srednje šole in lahko gremo na kolidž ali univerzo), sem razmišljala, da v samostan še ne bi takoj šla, ker si želim dobiti še kakšno kvalifikacijo. Da ne bi rekli – nič ne znaš, pa si že prišla. Šla sem na kolidž na socialno pedagogiko. Zdel se mi je primeren študij, s katerim bi lahko pomagala ljudem.

Kako si se odločila, kam želiš vstopiti?

Tudi v Ukrajini so podobna srečanja, kot je v Sloveniji Stična mladih, in neko leto sem se tam zagledala v sestre frančiškanke. Taki sončki so bile. Zaželela sem si, da bi šla k njim. Pozanimala sem se in ena od sester mi je obljubila, da me bo čez leto kontaktirala. Celo leto sem čakala, pa mi ni nič pisala. Naslednje leto sem ji spet rekla, pa me je povabila kar na obisk v njihov samostan, ki je bil tam blizu. In sem šla. Napotila me je k sestri, ki je odgovorna za novinke. Govorili sva pol ure in na koncu mi je rekla, da se ji zdi, da jaz nimam poklica. Da sem premlada, da naj še malo živim v svetu, morda spoznam še kakšnega fanta. Domov sem šla razočarana. Končala sem študij in nadaljevala na univerzi. Vmes pa sem delala v vrtcu. Ker pa sem študirala v Kijevu, delala pa doma, sem morala vmes hoditi na študijske obveznosti. Otroci v vrtec niso hoteli prihajati, ko me ni bilo. Starši so vrtec plačevali po prisotnosti otroka v vrtcu. Ravnateljica mi je rekla, da me mora odsloviti, ker je tak način za vrtec finančno nevzdržen. Ni denarja za plače. Potem so mi službo ponudili starši neke punčke, ki ni več želela v vrtec, če mene ni bilo tam. Kasneje sem delala še v enem vrtcu, kamor sem kot otrok hodila tudi sama. Ampak to me ni več zadovoljevalo. Občutek sem imela, kot da sem obtičala. Nekoč me je prijateljica iz Kijeva povabila, da naj živim pri njej in si tam poiščem službo. Cele tri mesece sem iskala službo. Bila sem izjemno utrujena od vrtca, kjer sem pol leta delala 10 ur na dan. Pazila sem 27 triletnih otrok. Res je bilo naporno. Potem sem našla družino, pri kateri sem pazila 3 otroke. Tam sem bila kot doma in sem pri njih ostala dve leti. Vseeno pa mi je nekaj manjkalo. Zdelo se je, da življenje gre, jaz pa nič ne naredim. Prijateljica me je nato povabila na obisk še k nekim sestram.

In to so bile sestre, pri katerih sem na koncu pristala. Slovenske sestre. Doma je bila samo ena sestra, ki me je cel obisk samo poslušala. Na koncu sem prijateljici rekla, da k takim sestram, ki so ves čas resne in tiho, jaz ne morem. Ne bomo zdržale skupaj. O njih nisem vedela nič. So me pa povabile, da naj pridem k maši. Zraven samostana je hiša lazaristov, kjer imajo kapelo. Majhna je, ni veliko ljudi, takoj sem se počutila domače. Skratka, nekaj redkega v Kijevu. Nekega dne me je ta »tiha sestra« (ki, zdaj vem, se zna tudi pohecati) povabila, da bi prišla pomagat delat vizitke za prodajo. Prisluženi denar so sestre porabile za delo z brezdomci. Zdelo se mi je lepo in sem prišla. Kasneje me je sestra spet povabila, tokrat na duhovne vaje v tišini. Nisem imela pojma, kaj me čaka. K sreči je trajalo samo tri dni, ker sem jaz res težko tiho. Po tem pa sem imela občutek, da sem bila prvič v stiku s svojo dušo, srcem, s tem, kar želim. Vedno pogosteje sem hodila k sestram in sem ugotovila, da niso tako resnobne, ampak vesele in odprte. Pri družini sem dobila dva tedna dopusta. Za en teden sem šla domov k mami, drugi teden pa sem želela preživeti s sestrami. Ugotovila sem, da mi tak način življenja res ustreza. Preteklih devet mesecev sem izjemno slabo spala. Pri sestrah pa sem to povedala in stvari so se počasi izjasnile. Ko sem poleti prvič sama sebi zares odgovorila na vprašanje, ali naj grem k njim, sem končno spet prespala celo noč. In sem jasno povedala, da želim priti k njim. Ukvarjale so se z brezdomci, kar se mi je zdelo lepo. Oktobra je prišla sestra provincialka in predlagali so mi, da naj se z njo pogovorim in izrazim svojo željo. Tudi otroci pri družini, kjer sem bila, so počasi odraščali in me niso več potrebovali za poln čas. Oktobra sem torej šla na pogovor na Zakarpatje, kjer so odpirali nov samostan. Zelo sem se bala pogovora, ki je bil predviden za zjutraj. Spet nisem spala. Sestra provincialka pa je prišla kar k meni v sobo in rekla – pogovoriva se, da boš lahko spala. Tedaj še nisem znala govoriti slovensko, zato je morala ena od sester pogovor prevajati. Sestra provincialka me je poslušala in rekla: »Prav, kdaj bi torej rada prišla?« – »Kaj ne boste to vi povedali?« – »Ne, ti se odločaš.« In sem izbrala praznik Vseh svetih.

Delala sem v vrtcu, kamor sem kot otrok tudi sama hodila. Ampak to me ni več zadovoljevalo. Občutek sem imela, kot da sem obtičala.

Vrnila sem se v Kijev in povedala družini. Nihče ni mogel verjeti. Nikakor niso razumeli, kaj se dogaja. Najhuje pa je odreagirala moja mama. Ko je izvedela, da odhajam, je rekla: »Ne! Ko bom umrla, lahko delaš karkoli, dokler pa sem živa, pa ne smeš! Ali res nisi hvaležna? Rodila sem te, dojila, skrbela zate, ti pa zdaj tako z mano. Me boš zapustila samo na svetu? Nikakor!« Rekla sem ji, da itak živim v Kijevu, kakšna je razlika, ali živim na levem ali desnem bregu Kijeva. Dva tedna z mano ni hotela spregovoriti. Vseeno sem se odločila in šla. Pa me pokliče mama in pravi: »Pomislila sem, da brez mojega blagoslova ne moreš nikamor in ne moreš nič narediti. Torej te blagoslavljam!« Vseeno je kar dolgo trajalo, da je mama zares sprejela, da sem v samostanu in sem srečna. Velikokrat je klicala in jokala. Da ji je težko, da je sama, da sem jo zapustila. Zdaj pa večkrat reče, da jo mogoče to, da sem jaz v samostanu, ohranja živo. »Veliko raket je že letelo mimo. Mogoče me Bog hoče živo! Ti si podarila svoje življenje njemu, on pa ohranja mojega.«

Koliko časa si bila v Ukrajini in kdaj ter zakaj si prišla v Slovenijo?

Ko sem naredila prve zaobljube v Kijevu, so me leta 2019 prestavili v Zakarpatje. Leta 2022 pa so me sestre povabile v Slovenijo, da bi eno leto preživela pri njih, da se bolje spoznamo. Študirala sem tudi Katehezo dobrega pastirja.

Kako to, da so v Ukrajini sploh slovenske sestre?

Pri nas je katolikov komaj kakšen procent. Večinoma prihajajo iz Poljske, sestre in tudi duhovniki. Lazaristi so povabili sestre iz Slovenije. Kasneje se je priključilo še nekaj posameznic, Ukrajink.

Nas je vse skupaj nekoliko pokvarila sovjetska mentaliteta, sami po sebi pa so Ukrajinci zelo sočutni.

Zakaj pa si večne zaobljube naredila v Sloveniji?

Preprosto, želela sem si prisotnost naših sester. V Ukrajini je vojna. Veliko težje je v Ukrajino peljati avtobus sester, kot pripeljati z osebnim avtomobilom v Slovenijo mojo mamo in tistih nekaj sester od tam. Na Dobrovi imamo tudi materno hišo, kjer je lep, primeren prostor.

Seveda ob besedi Ukrajina v teh časih ne moremo mimo vojne. Kje si bila, ko se je začela vojna? Kako to človek doživi, razume, dojame?

Že nekaj časa so govorili, da je napeto, da se nekaj pripravlja. Sploh sestre iz Kijeva so o tem pričevale. Resno pa tega nisem jemala do tistega jutra. V Sloveniji sem bila šele 20 dni in ko sem nekega jutra šla iz kapele, sem videla več maminih klicev. Ona me sicer nikoli ne pokliče. Čaka, da jo jaz pokličem. Sklepala sem, da je nekaj hudega. Ko sem jo poklicala, je rekla samo: »Katja, vojna se je začela.« Stekla sem nazaj v kapelo in sestre povabila, da skupaj molimo. Preveval me je strah, jok, kaj bo zdaj, kaj naj naredim … Prvi teden niti jesti nisem mogla. Skrbelo me je za mamo, ki je tam sama. Mama živi v severnem delu Ukrajine, nekoliko bolj zahodno, blizu meje z Belorusijo. Samo molila sem lahko. Takrat sem začutila bližino sester. Res so me podpirale, skupaj smo molile. Slabe novice so prihajale in prihajale. Sestre so mamo povabile v Slovenijo. Ampak mama noče zapustiti doma in službe. Tudi v maminem mestu je bilo par eksplozij. Zakarpatje pa je najbolj miren del Ukrajine, ker je na tromeji in ne upajo napadati.

Ali se teh novic sčasoma navadiš? Kakšni občutki so zdaj, skušaš živeti v danem trenutku?

Na začetku vojne sem brala in gledala vse, kar je prišlo iz Ukrajine. Vse novice, potem pa sem bila tega naveličana in novic nekaj časa sploh nisem spremljala. Zdaj pa novice so in vsakič so slabše. Ampak živimo v tem dnevu, naredimo, kar lahko, če kdo rabi pomoč, pomagamo. Nikoli pa ne veš. Tudi brez vojne …

V enem žepu imam križ, v drugem pa podobico Marije in delam.

Kako pa je mama?

Mama me preseneča. Pravi: »Ja, letelo je nekaj raket, ampak jaz sploh sirene ne slišim. (Pa nima slabega sluha!) V enem žepu imam križ, v drugem pa podobico Marije in delam.« Mama je poštarica. »Ljudje čakajo pokojnino, jaz jim moram nesti denar, ker s čim bodo jutri šli v trgovino, če jim ga ne prinesem?« Če je sirena, je pač sirena. Mama vseeno gre dalje od vrat do vrat. Nič se ne boji. Zaupa Bogu.

Kaj je vojna naredila z vero v Ukrajini?

S fronte se sliši veliko pričevanj, kako je Bog koga ohranil pri življenju takrat, ko je bilo zares hudo, brezupno. Ali to, da vojaki čutijo, da za njih molijo. Tudi naše sestre pošiljajo veliko Čudodelnih svetinj in vojaki tudi pričujejo, kakšni čudeži se jim preko njih dogajajo. Drugače pa je na splošno v Cerkvi še dovolj prostora.

Kako primerjaš vero med Ukrajinci in Slovenci?

Ko sem bila v Sloveniji, sem takoj opazila, da je cerkev v glavnem katoliška in zelo malo drugih, tako da ni neke konkurence. V Ukrajini je to drugače. Kup različnih cerkva je! V Sloveniji ste bolj verni kot v Ukrajini. Ljudje so se zaradi komunizma in vzgoje v šoli odvadili od cerkve. Učili so jih, da Boga ni. In tako tudi živijo.

Ali tvoja babuška še živi?

Ne, umrla je, ko sem imela 15 let. Bila je precej starejša. Zelo me je prizadelo. Ona je imela posvojeno hčerko in ta je rodila 5 vnukov. Babuška je vedno sanjala, da bi bil kdo od vnukov duhovnik ali redovnik. In res, eden je duhovnik in jaz, ki se štejem za njeno 6. vnukinjo, sem redovnica. Zagotovo bi bila presrečna, če bi to doživela.

Kaj zdaj delaš v Ukrajini?

V Kijevu sestre služijo brezdomcem. Tukaj, na Zakarpatju, pa pomagamo bolnikom v naši in nekaj sosednjih vaseh. Jaz imam verouk, tudi kateheze Dobrega pastirja. Imam skupine od 1-3, 3-6 let, skupino po prvem svetem obhajilu in mlade. Začeli smo tudi s katehezo za odrasle. Prvotno smo jo namenili staršem otrok, ampak prihajajo predvsem starejši. Skupine so majhne. V eni skupini je 6-8 otrok, v skupini po prvem svetem obhajilu 15. Katehezo pa imam tudi v šoli. Temu ne rečemo verouk, ampak etika. V resnici govorim vse bolj na splošno, govorim pa o Bogu.

Kakšen procent otrok prihaja na to katehezo?

Odvisno je od učiteljice. Včasih cel razred, včasih osem, včasih dvajset, včasih nihče …

V luči ukrajinske vojne … Kakšen občutek si dobila, imamo Slovenci res radi domovino? Zdi se včasih, kot da smo jo dobili prepoceni. Sploh znamo ceniti, kar imamo?

Nisem politik. Sem pa videla, da ste Slovenci zelo odprti in sočutni. Mnogokrat ne morem verjeti, koliko humanitarne pomoči Ukrajincem prihaja iz male Slovenije. Ne vem, kako čutite svojo državo, vidim pa, kako čutite druge. Tudi Ukrajinci smo taki. Nas je vse skupaj nekoliko pokvarila sovjetska mentaliteta, sami po sebi pa so Ukrajinci zelo sočutni. Tudi ob poplavah v Sloveniji so Ukrajinci kljub vojni šli pomagat, ker je bilo treba. V tem smo si podobni. Vsak ima svoje težave, a videti drugega je dragoceno.

Se ti zdi, da se slovenska in ukrajinska duša zelo razlikujeta?

Ne bi rekla. Samo ena stvar se mi zdi očitna, Ukrajinci smo navajeni veliko dati na videz. Da smo lepi in urejeni za druge, v resnici pa nismo taki. V Sloveniji pa tega nisem opazila. Vsaj pri tistih, ki sem jih jaz srečala. Slovenci vsi vabijo na obiske! Koliko mi jih je izreklo kakšno spodbudno besedo, koliko tolažbe sem doživela. Kot da sem doma. V Sloveniji sem dobila veliko res dobrih prijateljev.