Ko trčijo zahteve sistema in otrokov razvojni tempo

Foto: Shutterstock

Pred kratkim sem se po telefonu pogovarjala s prijateljico o vzgojnih izzivih. Pogovarjali sva se o tem, kako se mnoge vzgojiteljice in učiteljice pritožujejo nad nesamostojnostjo otrok ter nesposobnostjo staršev, ki svojih otrok ne zmorejo vzgojiti, da bi postali samostojni. Da bi se v vrtcu znali vsaj obuti in si zavezati čevlje.

Verjamem, da je nadvse zoprno, če imaš kot vzgojiteljica v skupini vsaj 10 otrok, ki se ne znajo obleči in obuti čevljev. Čeprav moji otroci ne hodijo niti v vrtec niti v šolo (šolam jih na domu), si z lahkoto predstavljam, da bi tudi oni lahko bili vir vzgojiteljičinih težav.

»Mami, danes se bom pa sama oblekla.«

Ob tem sem pomislila na svojo hči. Ko je bila stara 5 let, se še vedno ni hotela sama obleči, kljub temu da sem jo spodbujala k samostojnosti pri oblačenju in ji v teh letih vsaj neštetokrat pokazala, kako se obleče npr. nogavice. Ni in ni se hotela sama obleči, pa čeprav sem nanjo včasih čakala celo uro. Na koncu sem jo vedno oblekla jaz.

Nekega dne pa se, kot strela z jasnega, zgodi: »Mami, danes se bom pa sama oblekla.« In se je. Od tega dne naprej se je vedno oblačila sama.

Vse ob svojem času

Ko sem se ob začetnem pisanju tega besedila spraševala, zakaj je trajalo tako dolgo, da je hči postala samostojna pri oblačenju, sem se spomnila, da se je tudi plavati naučila precej pozno. Močno se je upirala ‘lekcijam plavanja’, čeprav je v vodi vedno zelo uživala. Ker imam neomajno zaupanje v to, da se otroci radi učijo in da se vsega naučijo ob svojem času, tudi tokrat nisem komplicirala. Možu je bilo sicer težje, saj je Nizozemec in vsi nizozemski otroci se morajo najkasneje do šestega leta starosti naučiti plavati.

Če otroku omogočimo, da njegov psihološki razvoj poteka kar se da optimalno, bo zagotovo razvil vse svoje sposobnosti, vendar ob svojem času.

Pred štirimi leti smo tako šli s prijatelji na morje. In nekega dne, ko sem poležavala na plaži, nenadoma vidim hči, kako plava. Prav ustrašila sem se, ker se je malce oddaljila od obale. Pokličem jo, ona pa mi zakliče nazaj: »Mami, plavam!« Res je plavala. Nimam pojma, kako se je tega naučila. Ampak se je. Sama.

Naj opišem še primer srednjega sina. Imel je dudo do svojega drugega leta. Sploh ga ni bilo potrebno odvajati od nje. Prav na večer svojega drugega rojstnega dne, ko sva se odpravljala spat, mi je rekel: »Nič več duda. Že velik.« Od takrat naprej sin dude ni niti omenil več.

Otrok razvije svoje sposobnosti, ko je za to zrel

Otroci imajo nek svoj, individualen ritem notranjega zorenja. Če otroku omogočimo, da njegov psihološki razvoj poteka kar se da optimalno, bo zagotovo razvil vse svoje sposobnosti, vendar ob svojem času. Takrat, ko bo na to notranje pripravljen.

Moja hči je bila pripravljena, da se nauči plavati, šele pri devetih letih. Marsikomu se bo to zdelo pozno, toda plavanje je osvojila brez vsakršnih neprijetnosti. Danes je v vodi kot prava ‘ribica’.

Drugačno izkušnjo ima njena sestrična z Nizozemske. Kot že rečeno, se morajo nizozemski otroci do šestega leta naučiti plavati. Ko smo bili letos tam na obisku, smo bili priča vsakodnevnemu joku in prošnjam nečakinje, da danes pa res ne bi šla na plavalni tečaj.

Znotraj sistema je otrokovemu razvojnemu tempu težko slediti

Sistem in naš način življenja v veliki meri ne dopuščata, da bi sledili otrokovemu razvojnemu tempu. Zjutraj, ob točno določeni uri, je pač potrebno v vrtec in službo in starši največkrat nimamo časa za spodbude in prigovarjanja, češ da naj se otrok vendarle obuje, čeprav tega noče ali ne zna. Ga pač obujemo starši.

Tudi jaz svoje otroke v situacijah, ki od mene in otrok zahtevajo naglico, obujem in oblečem sama. In če takšne in podobne situacije v našem življenju prevladujejo, je čisto logično, da pride do težav v vrtcu in kasneje tudi v šoli, saj se ta vzorec nadaljuje tudi tam.

To je za vzgojiteljico, ki je odgovorna za 10 do 20 otrok, seveda zelo težavno. Ni namreč samo en otrok tak, ki se noče oziroma ne zna npr. obleči. Zagotovo je zanjo najlažje, če so vsi otroci v njeni skupini že samostojni vsaj v osnovni skrbi zase. Tako sistem lahko najbolje funkcionira.

Vedno več je otrok, ki vztrajajo pri svojem ritmu

Imam občutek, da se dandanašnji rojeva vedno več otrok, ki želijo slediti svojemu razvojnemu tempu. Naj poudarim, da to ni nikakršna znanstvena ugotovitev, temveč moje osebno opažanje.

Imam občutek, da se dandanašnji rojeva vedno več otrok, ki želijo slediti svojemu razvojnemu tempu.

Vedno pogosteje so govori in piše o težavah, s katerimi se soočajo vrtci in šole. Neprilagodljivi otroci, otroci s posebnimi potrebami, nadarjeni otroci. Mnogo jih ‘štrli ven’, kot se reče po domače, in sistem situacije počasi ne bo več obvladoval. Ker se kot družba ne znamo soočiti s temi problemi, starši kaj hitro postanemo krivci za nastale težave, češ da ne znamo vzgajati in nekaj delamo narobe.

V takšnih in podobnih debatah se precej hitro postavim na stran staršev, saj vidim, kaj vse naš način življenja zahteva od njih (nas). A hkrati razumem obe strani.

Rešitev: sistem, ki upošteva otrokove individualne danosti

Tudi vzgojiteljicam in učiteljem nikakor ni lahko. Kljub temu dejstvu nima nobenega smisla siliti otroke v nekaj, česar nočejo početi ali tega celo ne zmorejo usvojiti, ter grajati starše, češ da so nesposobni.

Morda bi bilo vredno razmisliti o korenitih sistemskih spremembah, ki bodo omogočile, da bo sistem bolj upošteval otrokove individualne danosti in njegov tempo razvoja. In se zanje tudi aktivno (še bolj aktivno kot do sedaj) zavzeti. In uresničiti, ‘spraviti v prakso’. Kot pravi slovenski pregovor: »Vse se da, če se hoče.« In: »Kjer je volja, je tudi pot.« Vprašanje pa je, če za kaj takega voljo res tudi imamo.