Kako dolgo bomo še dopuščali, da nam duhovniki umirajo od izčrpanosti?

Foto: Shutterstock

Naslov je rahlo senzacionalističen, saj vem. Ampak žal ni daleč od resnice. Ob peščici duhovnikov, ki so junija posvečeni, vsako leto pride do kakšne bizarne smrti mnogo premladega duhovnika, ki je povezana s – preobremenjenostjo. Nenadna kap, avtomobilska nesreča brez znakov alkoholiziranosti, potem je tu še izgorelost … Življenjski slog, v kakršnega je zaradi okoliščin prisiljena večina duhovnikov, je recept za katastrofo. Mi, Cerkev, občestvo, ki bi jih moralo podpirati, pa še vedno gledamo stran.

Boste letos namenili del svoje dohodnine ali jo boste pustili v proračunu? Če jo boste darovali, se zelo toplo priporočamo, da podprete naše delo. Letos jo lahko oddate na spletnem obrazcu brez kakršnekoli prijave ali certifikata. Vzame vam zgolj nekaj sekund. Porabili jo bomo za ustvarjanje vsebin, ki bogatijo našo družbo. HVALA. Namenite nam 1 % dohodnine

Ste v zadnjih desetih letih srečali duhovnika, mlajšega od 80 let, ki ne bi bil preobremenjen? Jaz ga nisem. V trenutku, ko so posvečeni, jih zasuje gora nalog. Časi, ko so se mladi duhovniki več let v miru kalili kot kaplani, so že zdavnaj mimo. Zdaj vse poteka z bliskovito naglico. Preden se dobro zavejo, so odgovorni za eno ali več župnij. Na podeželju večino časa preživijo na cesti, med dirkanjem od ene fare do druge. V večjih mestnih župnijah sami opravljajo delo, za katerega sta bila včasih zadolžena dva ali celo trije duhovniki. Tudi v Ljubljani nekateri župniki že upravljajo dve župniji. Česar bo čez deset let še mnogo več.

Bomo čakali, da nam duhovniki dobesedno »pocepajo« od preobremenjenosti? Ali si bomo kot Cerkev končno postavili prioritete?

Duhovniki, ki nimajo časa moliti

Duhovnikov je drastično manj, kot jih je bilo pred desetletji. To je dejstvo, ki bi se mu morali prilagoditi. Mi pa se še vedno obnašamo, kot da živimo v osemdesetih! V župnijah je treba še vedno opraviti enako (ali celo več) dela kot včasih, le da ga mora zdaj opraviti ena sama oseba. Poleg duhovne oskrbe in pastoralnega dela je župnik še mežnar, hišnik, telefonist, organizator in katehet. Mlade duhovnike opozarjamo, naj pazijo na zdrav življenjski slog, saj so zaradi stresa, hitenja in izčrpanosti bolj na udaru za različne civilizacijske bolezni. No, zdaj mi pa povejte, kako naj duhovnik, ki ga od jutra do večera zasipa delo, skrbi za vsakodnevno gibanje ter redno in zdravo prehrano?

Morda je ob tem najbolj tragično, da duhovniki nimajo več časa za poglobljeno osebno molitev. Za tišino, mir, adoracijo, duhovno branje. Kako lahko od njih pričakujemo, da bodo dobri dušni pastirji, če se nimajo časa priklopiti na Izvir?

Duhovnik je nepogrešljiv pri podeljevanju zakramentov in obhajanju svete maše. Za administracijo, finance, hišniška opravila, obnovo objektov, koordinacijo skupin, vodenje različnih programov pa bi moral imeti sodelavce.

Skrajni čas, da župnije začnejo zaposlovati laične sodelavce

Nisem strokovnjak za finance ali organizacijo, zelo dobro pa vidim, da je trenutno stanje nevzdržno. In predvsem do kraja nepošteno do fantov in mož, ki so pogumno odgovorili na Božji klic. Skrajni čas je, da jih v Cerkvi načrtno in sistemsko razbremenimo nalog, ki jih lahko opravijo laiki. Duhovnik je nepogrešljiv pri podeljevanju zakramentov in obhajanju svete maše. Za administracijo, finance, hišniška opravila, obnovo objektov, koordinacijo skupin, vodenje različnih programov pa bi moral imeti sodelavce. Že eden na župnijo bi bil blagoslov, še boljše bi bila dva! Na tak način bi lahko duhovniki zadihali in se posvetili nalogam, za katere jih je Bog resnično poklical.

Pri tem nimam v mislih prostovoljnih pomočnikov, ki so del vsake župnije. Bogu hvala zanje, saj opravljajo nenadomestljivo delo! Toda vsi župnijski sodelavci imajo družine, študijske in službene obveznosti ali pa se približujejo jeseni življenja, ko človek pač ne zmore več toliko. Njihova pomoč je omejena in odvisna od trenutnih zmožnosti.

Ne, duhovniki potrebujejo tudi sodelavce, ki bi se svojim nalogam posvetili profesionalno. Najboljši možen kader, zavzet in goreč, ki bi svojo življenjsko energijo posvetil rasti župnije, evangelizaciji, pastorali. In bil za svoje delo toliko plačan, da bi od tega normalno živel. Bomo čakali, da nam duhovniki dobesedno »pocepajo« od preobremenjenosti? Ali si bomo kot Cerkev končno postavili prioritete?

Vabimo vas, da gremo skozi letošnji advent skupaj. ????????❤️‍????
Vera ni zapletena niti težka. Včasih je treba samo malo globlje pobrskati za odgovori. Mame z iskreni.net smo poiskale nekaj najbolj izvirnih otroških vprašanj in oblikovale odgovore, ki so pomagali nam in našim otrokom priti bližje k skrivnosti vere. Pridružite se nam. ADVENTNA AKCIJA 2023

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Jah, dokler bo vodstvo RKC tako želelo, mar ne?????Ljudje pri tem nimamo nobenega vpliva, če kdo misli, da je drugače…..

  2. Naj že na začetku povem, da duhovnike spoštujem in nimam nič proti njim. Vsi vemo, kakšno je dejansko stanje, da je duhovnikov vse manj in da so obremenjeni. Še posebej tisti, ki upravljajo več far in se vozijo iz ene fare v drugo. Žal je preobremenjenost problem tudi vseh ostalih zaposlenih, kjerkoli že so zaposleni.
    Pa vendarle – a mislite, da je bilo nekoč duhovnikom zelo dobro?
    Ko sem bila še sama otrok, se spomnim, da ni bilo nobenih katehetov in katehistinj. Duhovnik – pater je poučeval verouk vse veroučence. In otrok je bilo ogromno, ni bilo kot danes, ko h verouku ne hodijo vsi otroci. Da ne govorimo o pripravljanju na sveto obhajilo, na birmo. Ni bilo animatorjev in nismo hodili nikamor na duhovne vaje, pa vendar nas je še veliko ohranilo vero.
    V času, ko sem bila mlada, je bilo ogromno porok, večinoma cerkvene. Danes se poroči cerkveno le tu pa tam kakšen par.
    Kar se tiče spovedi: spomnim se našega bivšega duhovnika, ki je stalno čepel v spovednici, pripravljen na to, da se kdo pride spovedat. Zdaj se o spovedi govori samo še pred velikimi prazniki.
    Pogrebi – pogrebov je veliko. Večinoma pa se pogrebi opravijo kar v mrliški vežici, ki je na pokopališču. Včasih je samo obred, brez svete maše, ki se konča v dobrih petnajstih minutah. Včasih so pokojni ležali doma, duhovnik je moral priti najprej na dom, nato pa iti peš v cerkev in še na pokopališče. Zdaj je vsaj to prihranjeno.
    Mislim, da tudi laiki naredijo veliko: skrbijo za urejenost cerkve, za okraševanje, za branje beril, prošenj, pomagajo fizično pri gradbenih in ostalih delih, skrbijo za petje, katehistinje poučujejo verouk. Moja znanka npr. pomaga župniku pri vseh administrativnih delih, skrbi za pisanje zapisnikov ipd.
    Žal pa laiki ne moremo maševati, obiskovati bolnikov, podeljevati zakramentov.
    V prvi vrsti bi morala biti to res skrb in odgovornost vodstva RKC.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja