Sanja in Marko Rauter: “Najbolj mi je žal, ko moram kakemu otroku odpovedati rojstnodnevno torto”

Foto: osebni arhiv

Sanja in Marko Rauter sta mlada zakonca iz Prlekije, ki v sebi nosita prav posebno zgodbo: sredi pandemije in razmišljanja, kaj početi po zadnji porodniški, sta združila dvoje, kar sta imela: talent in 100% podporo zakonca. Tako se je porodila ideja o samostojni podjetniški poti, v katero so se kasneje vključili še drugi družinski člani. Danes s svojimi sladkimi dobrotami razveseljujeta tako male kot velike, predvsem pa delita optimizem, da se vse da, “če imaš vsaj kanček želje in žara”.  

Za portal sta spregovorila o tem, kaj je bilo tisto, kar ju je potisnilo v spremembe, kako so izgledali pekarniški začetki “Babičine hiše”, kaj je oblikovalo njuno vizijo ter kako je vse to navsezadnje spremenilo njuno družino. Iskreno spregovorita tudi o tem, kaj sta morala v sebi premagati, kdaj pa kdaj tudi preslišati in kaj bi svetovala tistim, ki se želijo podati na pot podjetništva, pa pri tem oklevajo.

Kako bi predstavila sebe in svojo družino?

Sanja: Sva Marko in Sanja, poročena 9 let, skupaj pa 16. Imava tri otroke, najstarejši Jaka je star 8 let, Gašper 6, Iza pa bo naslednjo pomlad 3. S tremi otroki je zelo pestro, tudi glasno – včasih zaradi smeha, spet drugič zaradi joka. (smeh) Kot mama se trudim biti ljubeča in razumevajoča, še posebej v tem hitrem tempu življenja.

Marko: Sem programer, sicer bi pa zase rekel, da sem ljubezniv in prijazen mož in oče. Včasih tudi malce prestrog in z velikimi pričakovanji. Kar se pa tiče službe in najinega podjetja, bi rekel, da sem ambiciozen, morda malenkost preveč. (smeh) S Sanjo se skupaj trudiva in usklajujeva, tako privatno kot službeno. Veliko se pogovarjava, včasih tudi pozno v noč. Ko je tišina, skupaj snujeva načrte.

S peko tortic in drugih sladkih dobrot se ukvarjata šele nekaj let. Kaj sta počela prej in kako je nastala zamisel, da odpreta družinsko podjetje?

Sanja: Študirala sem predšolsko vzgojo in imela vizijo, da bom delala v svojem poklicu, ampak po porodniški nisem dobila pripravništva in službe. Hitro je sledila še ena porodniška, zatem sem ponovno poskusila dobiti zaposlitev kot vzgojiteljica, vendar so bile moje ponudbe zavrnjene. Tako sem »silom prilike« našla službo v eni od otroških trgovin. Po svoje prijetna služba, v trgovini sem imela stik z majhnimi otroki, ampak to se je hitro sprevrglo, da sem zaradi nadomeščanja raznih bolnišk morala delati po cele dneve – sama, za vse praznike, tudi za božič.

Začeli smo iz nič. Nismo imeli »kupčka« iz katerega bi vzeli in si postavili pekarno.

Spomnim se, da sem eno celo Gašperjevo leto, takrat ko je bil star med enim in dvema letoma, skoraj popolnoma zamudila. In to mi kot mami ni bilo prijetno. Še danes skušava to izgubljeno leto nadoknaditi. Skratka, videla sem, da si tega več ne želim. Vedno sem pa rada pekla. Za domače ena tortica tukaj, ena tam … Ob tem sva z Markom večkrat razmišljala, če bi začela pisati blog. Ko pa sem bila noseča s tretjim otrokom, Izo, sva se začela pogovarjati, da s tremi otroki delo v trgovini več ne bo možno. Obenem so vse možnosti za pripravništvo zaradi moje starosti šle mimo in tako sem med porodniško zasledila eno priložnost, da lahko narediš šolo za slaščičarja. Počasi je začela nastajati ideja, da bi lahko v to smer dejansko poskusili – da bi delala od doma, da bi bila otrokom na voljo. Ko sem se tega nekajmesečnega tečaja udeležila, je Marko vklopil vse svoje menedžerske sposobnosti in po svoje še bolj zagrabil kot jaz. Za vse se je pozanimal, uredil dokumente, tudi začasni prostor. Začeli smo iz nič. Nismo imeli »kupčka«, iz katerega bi vzeli in si postavili pekarno. Registrirala sva podjetje in začela delati korak za korakom.

Okolica nas je začela spremljati. Moraš imeti neko strategijo. Vedeti moraš, kakšne so tvoje možnosti, da se nečesa sploh lotiš. Vse je tudi povezano s financami – da imaš dovolj za plačo, za reklamo itd. Ampak nekako sva splavala in podjetje je začelo rasti. Čez dobro leto sem ugotovila, da sama vse peke več ne zmorem. Iz terase sva si naredila prizidek, kjer imava sedaj ločeno pekarno in tudi dve zaposleni.

Marko: Videl sem, da Sanja z veseljem peče in da pri tem uživa. Videl sem žar v njenih očeh. Sam te veščine nimam, pa sem si mislil, zakaj pa Sanja ne bi kaj takega počela. Potrudil sem se, da bi ta njen talent čim bolj podprl in da bi se Sanja lahko predvsem posvetila svojemu delu. Tako sem v začetku prevzel naročanja, nabavo materialov, iskal stranke … Pomembno je bilo tudi urediti prostorski del, saj se tukaj lahko kar hitro zatakne. Za prostor namreč veljajo zelo stroga pravila. Za vse ostalo pa sem vedel, da bo Sanja izpeljala. To sploh ni bilo vprašanje.

Kako sta našla vizijo, v katero smer peke bosta šla? V slaščičarstvu je namreč veliko možnosti …

Videl sem, da Sanja z veseljem peče in da pri tem uživa. Videl sem žar v njenih očeh.

Sanja: Za torte sva vedela, da jih bova vključila v našo ponudbo. S tem se je v bistvu vse začelo. Ker pa sva podjetje odprla pred začetkom božičnega časa, sva si rekla, da poskusiva tudi s piškoti. In takrat so kar vsi hoteli imeli piškote … (smeh) Tudi kasneje sem pekla glede na povpraševanje in želje strank. Ko sva videla, kaj pri nas manjka, sva se temu posvetila.

Kakšno stvar sva poskusila in tudi opustila. Ampak če ne poskusiš, ne veš. V osnovi nisem imela v mislih peke piškotov. Toda potem sem preizkusila nekaj receptov, piškoti so dobili svoj okus in zdaj so mi všeč. Dela je veliko, vse delamo ročno, nimamo nobenih strojev.

Marko: Pred časom sem ji kupil stroj za gnetenje testa, ker za božič ne moreš gnesti po 30 kg testa. Ostalo pa je vse ročno delo. Kar se pa najine ponudbe tiče, poskušamo se približati ljudem. So ideje, vizija, ampak počasi. Ne moreš vsega naenkrat in tudi vseh ne moreš naenkrat zadovoljiti.

Sanja: V zavesti imamo tudi, da je vedno več ljudi, ki imajo razne alergije, in smo pozorni tudi nanje. Zato ponujamo pirine, ovsene, ajdove in veganske dobrote. Želimo objeti vse, da lahko vsi poskusijo – tudi tisti, ki se morajo zaradi raznih diet »držati vstran«. Gledamo tudi na to, da so materiali lokalni. Moko imamo iz mlina blizu nas, jajca iz bližnje vasi …

Pravita, da sta začela čisto na malo, nato je sledila širitev, tako prostorska kot kadrovska. Kdaj sta vedela, da je čas za naslednji korak?

Sanja: Da sva si upala narediti naslednji korak, je trajalo dobro leto. Zaposliti nekoga ni samo neko olajšanje, češ, krasno, nekdo mi bo pomagal. Ti si v bistvu odgovoren še zanj. Da bodo naši zaposleni lahko dobili plačo in imeli solidno življenje, mi predstavlja prednostno skrb.

Marko: Prvo leto sem se še jaz malo »motal« po kuhinji – ob večerih mesil testo, stal pred pečico in gledal na čas, mazal piškote, potem pa je Sanja dobila drugo pomoč. (smeh)

Sanja: Ti večji koraki so najtežji. Ko narediš en korak naprej, si ne moreš privoščiti, da bi naredil enega nazaj. Nek strah je vedno prisoten. Ampak potem pa stranke kar prihajajo. In najbolj mi je žal, ko moram kakemu otroku odpovedati rojstnodnevno torto, ker vem, da ne bom dobro naredila, če bom sprejela še eno zraven. Ker ena torta ne pomeni samo ene dodatne ure zraven, ampak – odvisno od dekoracije – tudi do pet.

Sta kdaj v tem času imela tudi kake dvome ali težke trenutke?

Sanja: V kaki brezizhodni situaciji še nisva bila. Navadno je tako, da se težave lotiva reševati že takrat, ko vidiva, da je na obzorju. Usedeva se in razmišljava, kaj morava spremeniti. Predvsem Marko ima to »službeno napako«, da razmišlja tako široko, ko kaka stvar meni še niti na misel ne pride. (smeh) Naučil me je, kako biti čim bolj neodvisna. Se pravi, da nisva v prvi vrsti odvisna od drugih, kajti vemo, da ti lahko z danes na jutri rečejo »hvala lepa«. Pomembno je, da si ti v ospredju, vse ostalo okoli tebe, kot so recimo ponudbe iz trgovin, pa je samo dodatek. Tudi vsakemu ne moreš reči ja. Če nekaj ni del tvoje strategije, jim pač ne moreš v vsem ustreči.

Kako je imeti družinsko podjetje ob treh malih otrocih?

Otroci so sprejeli, da je to naš nov življenjski slog. In včasih se mi zdi, da je celo meni težje to sprejeti kot njim.

Sanja: Otroci so sprejeli, da je to naš novi življenjski slog. In včasih se mi zdi, da je celo meni težje to sprejeti kot njim, ker se bojim, da jih v nekaj silim. Ampak oni to dojemajo drugače. Pogosto me vprašajo: »Ti lahko kaj pomagam?« Ali pa, ko gremo kaj pripravljat, pokažejo interes, da bi radi šli zraven.

Sicer pa nama je pomembno to, da sva si z Markom drug drugemu v pomoč. Veliko nama pomagajo tudi dedki in babice, za kar sva jim zelo hvaležna. Moji starši živijo v sosednji hiši in tako sta fanta, ki sta že starejša, lahko sama zunaj. Dedek je blizu in ju lahko vsake toliko malo “pogleda”. Tako sem ob skrbi. Tudi Markova mama nama pomaga z varstvom. Ob delu namreč vseeno potrebuješ mir in koncentracijo. Stvari moraš opraviti tako, kot je treba. Včasih se to ne da in je glasno. Če recimo kateri od otrok zboli, čas uskladiva tako, da je dopoldan eden z njim, popoldan pa smo potem v pekarni. Ali če ima kateri od otrok nastop, gremo tja in preložimo delo na kasneje, tudi na čas, ko otroci že gredo spat. Sicer pa sva oba z Markom jutranja tipa, vstajava zelo zgodaj in tako naredim stvari, še preden se otroci zbudijo. Sicer pa se mi zdi, da so otroci to sprejeli in se na to navadili. Če jih kdo vpraša, kje so doma, odgovorijo: »V babičini hiši.« (smeh) To predvsem pove najmlajša.

Imata kdaj občutek, da delata ves čas, da se delovnik nikoli ne ustavi?

Sanja: Ko smo v polnem pogonu že do četrtka in se vse vleče še do petka zvečer, potem sem že precej izčrpana. So pa nedelje in ponedeljki po navadi mirnejši.

Marko: Ravno prejšnjo nedeljo smo bili cel dan skupaj. Šli smo k maši, k babici na kosilo, potem na popoldanski sprehod … Meni že veliko pomeni, da lahko vsako jutro zjutraj skupaj spijeva kavo. Skupaj imamo tudi kosilo in večerjo, razen enkrat na teden, ko sem službeno v tujini. Ampak večinoma smo skupaj, seveda vsak vmes opravlja svoje delo, toda se veliko več vidimo, kot če bi oba delala 8 ur v kaki drugi službi.

Sanja: Tudi če pečem v prizidku, otroke slišim, ker so v sosednjem prostoru. Vedno jih lahko na hitro pogledam. Ko sem hodila v službo v trgovino, je bilo zame precej mučno, sedaj pa mi, četudi delam po cel dan, nič ne manjka. Vem, da imam otroke in moža tukaj. In kot je Marko povedal, vse obroke imamo skupaj.

Otroci vidijo ustvarjanje v slaščičarni. Kaj se vama zdi, da se od domačega podjetništva učijo?

Otroci vidijo delo kot pomembno vrednoto. Vidijo pa tudi, da lahko nekoga s svojim delom osrečiš.

Sanja: Glede na njihove komentarje bi rekla, da so kar ponotranjili to, da če želiš nekaj doseči in navsezadnje zaslužiti ter si potem še kaj privoščiti, moraš v to nekaj vložiti. Predvsem Jaka, ki je najstarejši, to že zelo dobro razume in je tudi pripravljen pomagati. Zadnjič mi je pomagal pri čiščenju celotne delavnice. Ve, da to spada k našemu delu, in to mu ne predstavlja težave. Tudi Iza bi mi rada pomagala, še posebej, ko delam figurice za torto. Ona temu reče “plastelin” in ga po svoje valja. Se mi zdi, da vidijo delo kot pomembno vrednoto. Vidijo pa tudi, da lahko nekoga s svojim delom osrečiš.

Marko: Ko se dela kaka otroška torta, imajo zraven tudi svoje komentarje. Dodajajo ideje, kaj vse še na torti manjka, da bi bila bolj zanimiva. Zadnjič je sinova pripomba kar pomagala. Torta je bila po njegovih “popravkih” veliko lepša. (smeh)

Omenila sta vajine jutranje kavice. Si še utegneta zase utrgati kaj več skupnih trenutkov?

Marko: Kavico si po navadi vzameva s sabo v pekarno. Sanja prične delati, jaz z njo malo posedim, vmes si podeliva, kaj naju čaka tisti dan, tisti teden ali mesec. Kako stvar predebatirava, narediva »brainstorming«, potem pa gre vsak na svoje.

Sanja: Lažje se pogovarjaš, ko si spočit. V tišini. Ker za družinsko mizo včasih niti prav ne slišiva, kaj kdo pove. (smeh) Sicer pa enkrat na mesec hodiva še na zakonsko skupino, tudi to pomeni čas za naju. Ko pa vidiva, da več ne gre, si rečeva, zdaj pa nekam greva. Včasih pa čas za naju predstavlja tudi, ko greva sama kam postavljat sladki kotiček.

Kaj bi svetovala nekomu, ki se podaja na podjetniško pot?

Če imaš neko svojo vizijo, cilj in vsaj delno strategijo, pojdi. Pojdi svojo pot, ne gledaj ne nazaj, ne levo, ne desno.

Sanja: Sam vsega ne zmoreš. Ker pridejo padci, tako psihični kot finančni, in zgodi se, da izgubiš vero vase. Pomembno je, da imaš ves čas nekoga, ki ti “krije hrbet”, ki te zna objeti, potolažiti in ti reči: “Razumem te,” hkrati pa te spodbuditi, da začneš na novo. Da imaš močno spodbudo in da obenem veš, da si ljubljen. Zelo pomembno je, da nisi sam. Zase vem, da sama ne bi zmogla. Dobrodošlo je tudi, da se po nasvete lahko obrneš tudi na nekoga zunanjega, ki ima že neko znanje iz podjetništva.

Marko: S Sanjo se v celoti strinjam, bi pa dodal, da če imaš neko svojo vizijo, cilj in vsaj delno strategijo, pojdi. Pojdi svojo pot, ne glej ne nazaj, ne levo, ne desno. Ne obremenjuj se s tem, kako imajo drugi ali kaj o tebi mislijo drugi, ki ne verjamejo vate. Ne, če veš, kaj bi rad, pojdi svojo pot.

Sanja: Ko se začnem ozirati malo »naokrog«, mi Marko vedno reče: »Za vse je dovolj prostora.« Češ, tudi če se bosta čisto poleg nas odprli še dve pekarni, je za vsakega dovolj prostora.

Marko: Kakor hitro začneš gledati levo ali desno, te hitro lahko potegne. Če te ne “povozi”, da skreneš vstran od svoje vizije, te “povozi” psihično, ker razmišljaš, kako je drugi boljši od tebe in kaj vse bi še ti moral storiti. Nezavedno se začneš s tem ukvarjati in bistveno več časa posvetiš temu kot pa sebi – da bi ti postal boljši in bližje svojemu cilju.

Kolesje sta torej zavrtela in gledata samo še naprej. Z izkušnjami in znanjem, ki jih imata zdaj, kaj bi si povedala, če bi danes stala čisto na začetku?

Sanja: Rekla bi si, da je vredno poskusiti, četudi dvomiš in te je strah. Vredno je poskusiti, če imaš vsaj kanček želje in žara. Če ne bi bilo Marka, si tega ne bi upala. Marko me je skoraj ugrabil in me odpeljal na ajpes. (smeh) Zdaj bi si upala poskusiti, prej, brez Markove podpore, pa ne.

Marko: Če pogledam nazaj, se mi včasih kak pogovor, diskusija in oklevanje, ki smo ga v preteklosti imeli, zdi odveč, ampak najbrž je tisti trenutek bil nujno potreben. Včasih se mi zdi smešno, kako sva v kako stvar dvomila, ker nisva bila prepričana, če bo ljudem všeč. Sicer pa mi je pri vsem najbolj všeč to, da sva skupaj, da skupaj nekaj ustvarjava. Meni je to hobi, Sanji je to redna zaposlitev. To, da sva doma in z otroki, to mi največ pomeni.