Sveta Cita – ponižna služabnica z vrsto čudežev

Foto: WikiCommon

Je možno v krutem življenju sovraštva in zlorab ostati trden in v ljudeh še vedno videti dobro?

Sveta Cita je dokaz, da je to mogoče. Še več: kljub življenju, polnemu zla in težkih preizkušenj, je pokazala, da je vedno vredno delati dobro.

Kdo sploh je sveta Cita?

Sveta Cita je italijanska svetnica iz 13. stoletja, ki je zaradi ponižnega in potrpežljivega služenja Bogu postala zavetnica služkinj in drugih gospodinjskih delavcev.

Rojena je bila v revni družini, kjer jo je mama že od malih nog učila, naj v vseh okoliščinah išče božjo voljo. Pri 12. letih so jo poslali delat na dom družine Fatinelli v mesto Lucca.

S strani svojih delodajalcev in sodelavcev je bila deležna zaničevanja, sovražnosti in zlorab, vključno z napadi besa in pretepanja. Vendar se je mladenka potrpežljivo soočila s temi preizkušnjami, pri čemer je moč črpala v molitvi in sveti maši. Na svoje delo je gledala predvsem kot na sredstvo za služenje Bogu. Sčasoma je tudi družina, kjer je delala, začela ceniti njeno delo in vrline, ki jih je pridobila po Božji milosti. Po dolgih letih dela je bila povišana na mesto glavne gospodinje. S krotkostjo in ponižnostjo je uspela premagati zlobo svojih soslužabnikov in delodajalcev, prav tako pa jim ni zamerila krutega ravnanja in krivic, ki jih je bila deležna. Ohranila je spoštovanje do družine in pripomogla k njihovi kasnejši spreobrnitvi.

V svoji novi vlogi je bila zvesta Kristusovemu opominu, da naj se nadrejeni obnašajo kot služabniki vseh. Bila je prijazna do tistih, ki so bili pod njenim vodstvom, in pozorna do revnih, ki jim je pogosto dajala miloščino.

Čudeži

Sveti Citi pripisujejo veliko število čudežev. Nekateri so se zgodili že v času njenega življenja.

Rože v predpasniku

Cita je svojo hrano, pa tudi hrano svojega gospodarja, pogosto dajala revnim. Nekega dne, ko je tihotapila kruh iz hiše družine, pri kateri je delala, jo je soslužabnik izdal. Ko je gospodar družine razprl njen predpasnik, so namesto kruha na tla padle rože.

Angelska peka kruha

Nekega jutra, ko bi morala peči kruh, je sredi peke pustila vse in šla poskrbet za nekoga v stiski. Nekateri drugi služabniki so jo poskušali spraviti v težave, zato so jo zatožili gospodarju. A ko so šli pogledat, so v kuhinji našli angele, ki so namesto Cite pekli kruh.

Fižol

Ko je nastopila lakota, je Cita revnim in lačnim razdelila zaloge fižola svojega gospodarja. Ne zavedajoč se, kaj je storila, se je gospodar takrat odločil, da bo fižol prodal za velik dobiček. V strahu pred gospodarjevo jezo je Cita molila k Bogu po pomoč. Ko je gospodar preveril zaloge fižola, je ugotovil, da ga nič ne manjka.

Krzneni plašč in angelska vrata

Cita se je na hladno božično jutro odpravila k maši. Gospodar ji je posodil svoj krznen plašč in ji zabičal, da mu ga mora vrniti. Pri maši je Cita srečala revnega berača in ga ogrnila s plaščem, da bi ga grel med mašo. Po maši je želela vzeti plašč nazaj, a berač je odšel. Lahko si predstavljamo bes gospodara, ko se je Cita vrnila domov. Toda dan po božiču je na vrata družine Fatinelli potrkal neznanec in prinesel nov plašč iz finega krzna. Sosedje so trdili, da berač ni bil navaden berač, ampak angel, ki je prišel preizkusiti sočutje tamkajšnjih kristjanov. Vrata, kjer je Cita dala plašč beraču, se še danes imenujejo Angelska vrata.

Smrt

Potem ko je Cita napovedala lastno smrt in se nanjo tudi duhovno pripravila, je umrla 27. aprila 1271. Kot pravi legenda, so takrat začeli zvonovi spontano zvoniti. Pravijo tudi, da se je nad podstrešjem, kjer je spala, v trenutku smrti pojavila zvezda. Številni prebivalci so jo imeli za svetnico. Na njeno priprošnjo je bilo storjenih več kot 150 čudežev, preden je bila leta 1696 razglašena za svetnico.

Ko so leta 1580 izkopali njeno truplo, so ugotovili, da je ostalo čudežno nestrohnjeno. Kasneje so ga mumificirali in od takrat je na ogled v cerkvi svetega Frediana v mestu Lucci. Je tudi zavetnica mesta Lucce, kjer ob njenem godu pripravijo praznovanje.

Praznovanje njenega godu

Vsako leto ob obletnici njene smrti, 27. aprila, njeno krsto prestavijo v osrednji del cerkve, kjer jo obdajo s cvetjem in svečami. Meščani Lucce pečejo kruh in prinašajo rože, katere razstavijo na trgu pred cerkvijo.