Mama bodočega svetnika: Starši se morajo prebuditi iz otopelosti

Foto: zajem zaslona YouTube/TV2000 L'Ora Solare

Antonia Salzano Acutis je mati blaženega Carla Acutisa, ki je leta 2006 umrl za levkemijo in ga bo Cerkev prav kmalu razglasila za svetnika. Gre za prav posebnega fanta, ki je bil za svojo takratno starost – 15 let – neverjeten zgled svojim sošolcem, danes pa je zgled celotnemu svetu.

V začetku tega meseca je Antonia za portal NC Register spregovorila o svojem sinu, o njunem sedanjem odnosu in o nenehnih čudežih, ki se dogajajo na njegovo priprošnjo. Podelila je tudi nekaj zelo pomembnih vzgojnih nasvetov, prevsem kar se tiče uporabe pametne tehnologije in kako otroka navdušiti za vero.

Antonia, kakšni čudeži se dogajajo zaradi molitev h Carlu? Ali so vam znani?

Vsak dan dobivamo novice o morebitnih čudežih, ki so se zgodili na Carlovo priprošnjo. O ozdravitvah z medicinsko dokumentacijo slišimo z vsega sveta. Slišimo o usmiljenjih, spreobrnjenjih, milostih. Cerkev izbere en čudež za beatifikacijo in enega za kanonizacijo. Vendar se je zgodilo še veliko več čudežev. Po mojem mnenju so bili nekateri resnično neverjetni. O vseh ne morem govoriti. Slišali smo o primerih, ko je bila levkemija ozdravljena takoj, brez kemoterapije. Prvi Carlovi čudeži so se zgodili na njegovem pogrebu. Tam je bila neka ženska, ki je imela raka na dojkah. Imela je že opravljen histološki pregled in povedali so ji, da mora kmalu začeti s kemoterapijo. Na dan pogrebne maše je molila h Carlu in tumor je v trenutku izginil. Tako smo že na dan Carlovega pogreba začeli opažati čudeže.

Kakšen je zdaj vaš odnos z vašim sinom? Ali vaša družina vsak dan moli k njemu?

Bolj ko molimo, bolj čutimo Božjo navzočnost in delovanje v našem življenju.

Molim tako kot vsi drugi. Z njim se pogovarjam. Čutim njegovo navzočnost v našem domu. Čutimo njegovo pomoč in podporo za njegove brate in sestre. Nenehno poslušam novice o Carlovih prikazovanjih drugim ljudem, o ozdravljenjih, milostih, spreobrnjenjih. Vidimo, da so Božja dela po Carlu dejavna.

Imam posebno sposobnost čutiti njegovo priprošnjo. Čutim tudi delovanje našega Gospoda in Device Marije. To so notranji občutki, ki jih ne znam razložiti. Nisem mistikinja, vendar … vsak dan hodim k maši. Vsak dan se udeležujem adoracije pred Najsvetejšim in preživljam čas v molitvi. Imam to srečo, da mi ni treba veliko spati, približno pet ur na noč. Ko se zbudim ob štirih zjutraj, ta čas izkoristim za molitev. To mi pomaga, da sem bolj občutljiva za Božjo navzočnost. Bolj ko molimo, bolj čutimo Božjo navzočnost in delovanje v našem življenju. Potem se naučimo. Več ko molimo, več se naučimo. Manj ko moliš, manj boš čutil Božjo navzočnost.

Carlo je bil v srednji šoli odkrito veren. Kljub temu ga sošolci niso zaničevali. Kako to?

Nekateri mislijo, da ti vera nekaj jemlje, vendar ti vera predvsem daje. Težava je v negotovosti, ki jo ima danes večina mladih. Ta negotovost je tudi posledica njihove vzgoje. Mislijo, da morajo imeti najmodernejši pametni telefon, zgolj dizajnerska oblačila, sicer bodo padli v depresijo. Ali pa mislijo, da morajo na plastično operacijo, ker jim ni všeč njihov nos ali telo. Po mojem mnenju je veliko deklet lepih, a se uničijo s plastično operacijo.

Če je vaša varnost odvisna od teh stvari, če nimate notranjega življenja, potem ne razumete večnega življenja. Živite, kot da ste zelenjava, s funkcijami zelenjave. Nimate pogleda na duha. Živite, kot da ste le telo in imate samo svojih pet čutov, in to je vse. To vsekakor ustvarja veliko negotovost.

Ko živimo evharistično življenje, dosežemo vrhunec ljubezni. To je življenje uspeha, kot bi rekel Carlo, saj smo na prvo mesto postavili Boga. Lahko dobimo Nobelovo nagrado, vendar če ne dosežemo tega cilja, ostajamo neuspešni.

Kaj se zgodi, če ljudje živijo brez duhovnega življenja?

Na dolgi rok takšno življenje povzroča velike težave. Zakaj je med mladimi toliko depresije? Ker se ne ukvarjajo z vrednotami in nimajo duhovnega pogleda. Kako se odzivate ob soočenju s smrtjo in resnimi težavami, ki jih žal imamo na tem svetu? Mladi nimajo odgovorov in tiščijo glavo v pesek. Ne postavljajo vprašanj. Želijo se samo zabavati. Živijo samo za užitek. Stvari anestetizirajo, a ko se zgodi kaj resnega, je to katastrofa. Niso pripravljeni. Predvsem pa ne najdejo smiselnih odgovorov.

Samo Kristus vam lahko da odgovore, ki imajo smisel. On je edini, ki je umrl in vstal. Kot je dejal sveti Pavel: “Če ni bilo vstajenja, je naša vera zaman” (prim. 1 Korinčanom 15, 13-14).

Kako po vašem mnenju na ljudi vpliva pretirana uporaba pametnih telefonov in tehnologije?

Danes vidim otroke, ki v očeh nimajo svetlobe.

Danes vidim otroke, ki v očeh nimajo svetlobe. Morda zato, ker toliko časa posvetijo videoigram in pametnim telefonom. Zdi se, da so brez življenja. Carlo je to opazil pri nekaterih otrocih, ki jih je poznal in ki so vedno igrali videoigre.

Pred kratkim se je moj mož sprehajal po Assisiju pred velikim gradom s trgom pred njim. Naletel je na skupino najstnikov, bilo jih je približno 60, ki so sedeli v popolni tišini. Nihče se ni pogovarjal med seboj. Vsi so gledali v svoje telefone. Mož je naredil fotografijo in mi jo poslal. Fotografija je bila zelo zaskrbljujoča.

Iz tega lahko razberemo, da ti instrumenti jemljejo tudi lepoto odnosov. Spomnimo se, da je Trojica odnos: Oče, Sin in Sveti Duh. Ustvarjeni smo, da bi bili v odnosu drug z drugim. Kadar nam torej tehnologija to odvzame, je to v nasprotju z našo naravo. Nič čudnega, da to povzroča težave – celo psihološke težave.

Kako je Carlo imel svoj mobilni telefon?

Ko je Carlo še živel, nismo imeli pametnih telefonov, imeli pa smo telefone, preko katerih smo si pošiljali sporočila. Sporočila je izklopil. V resnici je bil izjemno zaposlen z vsemi svojimi dejavnostmi, razstavami, delom kateheta. Ni imel časa za zapravljanje. Svoj mobilni telefon je uporabljal poredko.

Kaj pa videoigre? Kaj si je Carlo mislil o igrah?

Carlo se je že zelo zgodaj odločil, da bo videoigre igral le eno uro na teden.

Carlo je pri osmih letih dobil PlayStation. Prebral je o otrocih v ZDA, ki so končali na klinikah za “razstrupljanje”, ker je njihova odvisnost od videoiger dosegla skrajne meje. Nekateri so imeli težave z epilepsijo. To ga je šokiralo. Zato se je že zelo zgodaj odločil, da bo igral le eno uro na teden. To si je naložil sam in vedno spoštoval. To kaže na krepost zmernosti, ki je ena od sedmih kreposti, po katerih Cerkev nekoga razglasi za svetnika. Krepost zmernosti nam narekuje, da dobre in lepe stvari dobro uporabljamo. Tako so lahko pozitivni tudi PlayStation, Xbox, Gameboy – če niso preveč nasilni (ker obstajajo nekatere igre, ki so po mojem mnenju satanistične).

Carlo bi rekel: “Te stvari [tehnologija] nas ne smejo zasužnjiti. Nadzorovati jih moramo.”

Ker imamo inteligenco in ker smo ustvarjeni po Božji podobi, moramo tehnologijo obvladovati. Če vam te stvari vzamejo svobodo, postanejo orodje hudiča. Takrat človek ne počne ničesar drugega. Nima odnosov z drugimi. Nima niti sekunde časa za molitev ali razmišljanje.

Kaj poveste staršem, katerih otroci so zapustili vero?

Tudi če gredo najstniki k maši slabe volje in brez želje, naš Gospod vedno deluje v zakramentih.

Sveti Janez Bosko je govoril, da ko imaš majhno rastlino in vidiš, da raste krivo, jo moraš podpreti z majhnimi lesenimi palicami. To je veliko težje storiti, ko rastlina zraste. Potrebuješ posebno milost.

Napaka mnogih staršev je, da ne molijo vsak dan s svojimi otroki, ko so še majhni: zjutraj in zvečer, pred obroki, ali pa z otroki molijo rožni venec, ko dosežejo starost razuma. Starši morajo biti prvi kateheti. Brati morajo svetopisemske zgodbe in zgodbe o svetnikih. Govoriti morajo o Marijinih prikazovanjih, ki so potrjeni s strani Cerkve, kot so Fatima, Lurd in Pontmain.

In še nekaj: ne obupajte. Ko starši krstijo svoje otroke, pred Bogom obljubijo, da bodo svoje otroke vzgajali v krščanski veri.

Nekega dne sem v cerkvi videla gospo, ki me je ustavila in mi povedala, da njeni hčeri, stari 16 in 14 let, nočeta več hoditi v cerkev, duhovnik pa ji je rekel, naj ju ne sili. To je napaka. Ta duhovnik namreč očitno ne verjame, da tudi če gredo najstniki k maši slabe volje in brez želje, naš Gospod vedno deluje v zakramentih. Najprej moramo, preden naši otroci dopolnijo 18 let, nad njimi izvajati določeno avtoriteto. Ko dopolnijo 18 let, se lahko sami odločijo, kaj bodo počeli; do takrat pa jih pripeljite k maši. Ta mama, ki sem jo srečala, je popolnoma obupala, kot da ji ni bilo več treba ničesar storiti. To je narobe.

Katerih drugih napak bi se morali starši izogibati?

Starši se morajo naučiti reči: “Ne.” Kajti vedno reči “da” je napaka. Tudi znanstveno je dokazano, da najstniki še niso popolnoma razviti. Njihovi možgani so še vedno v fazi razvoja sinaps, ki še niso popolnoma povezane.

Druga težava je, ko se najstniki premladi zapletejo v zmenke. Naša naloga je, da svoje otroke vzgajamo in usmerjamo.

Pametni telefoni, internet in televizija ne morejo biti varuške. Imeti otroke pomeni žrtvovati se. Tisto malo časa, ki ga imamo, jim moramo nameniti in z njimi preživeti kakovosten čas. Morda količina časa ni pomembna, pomembna pa je kakovost.

Ljudje svoje otroke pri šestih ali sedmih letih prepuščajo internetu. Razumete, da je ob pornografiji, ki obstaja na spletu, to uničujoče. V Italiji so opravili raziskavo, kjer je 80% otrok, starih od 6 in 7 let do 16 let gledalo pornografske strani – fantje in dekleta. Pomislite, kako je to zanje uničuje. To je nevarnost.

Starši se moramo naučiti, kako omejiti internet s sistemi, ki nadzorujejo strani, na katere hodijo naši otroci. Starši se morajo prebuditi, saj se zdi, da jih je veliko spi, kot Trnuljčica. Toliko staršev se ni sposobnih soočiti s to tehnologijo. Mnogi so bili ujeti nepripravljeni. V pravnem sistemu velja rek: “Nevednost ni izgovor.” Enako velja za vzgojo naših otrok. Biti moramo budni.

Starši moramo biti modrejši od tega. Izgubili smo razsodnost. Starši smo prvi vzgojitelji. Ne moremo poslati otrok v župnišče ali v šolo in misliti, da bodo tam rešeni vsi problemi.

Celoten intervju, ki je v dveh delih, si lahko preberete na tej povezavi.