Gregor Čušin: “Vse bi bilo veliko lažje, če bi imeli kristjani malo več smisla za humor.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Gregor Čušin je prevajalec. Ne prevajalec iz kakšnega tujega jezika, ampak prevajalec svetopisemskih in duhovnih vsebin v govorico, ki jo razume duša sodobnega človeka. Trenutno prevaja v okviru naše letošnje postne pustolovščine, ki se ji še vedno lahko pridružite. V intervjuju je spregovoril o identiteti slovenskega kristjana, o pomanjkanju primernega besedišča, ki bi sporočilo krščanstva podalo sodobnemu svetu, pa tudi o kompleksni osebi Jezusa Kristusa, ki se ji lahko približamo samo v globokem odnosu.

Kakšna je identiteta sodobnega slovenskega kristjana. Blaž Švab je nedavno v intervjuju za naš portal povedal, da je izziv, da upaš javno govoriti o svoji veri. Da se te hitro prime neka nalepka nazadnjaštva … Je to upravičeno? Smo slovenski kristjani nazadnjaški?

Sva na tankem ledu. Jaz sicer drugih kristjanov kot slovenskih sploh ne poznam. Da ne bi delal krivice celotnemu južnemu polu, kajti videti je, da se to zelo razlikuje.

Mislim, da smo slovenski kristjani precej zadrti in nazadnjaški. Smo zelo janzenistični. Ta janzenizem nam je pustil močne sledi. Morda je to tudi stvar narodnega karakterja, ker nikoli nismo imeli lastne države in smo vedno pod nekoga spadali, zmeraj smo nekoga ubogali, bili pridni … Vsekakor imamo težave s pravili. To se kaže tudi sedaj, ko imamo svojo državo. Ne znamo in ne zmoremo peljati stvari. Ne verjamemo, da smo sam svoj gospod. Da smo še zmeraj hlapci. Če ne drugemu, pa bomo sami sebi hlapci. Ker je to naša identiteta.

Tudi obdobje po drugi svetovni vojni nas je močno zaznamovalo. V smislu, da je boljše biti tiho. Tisti, ki so se izpostavljali, so jih fasali. To je pustilo precej močno sled samocenzure.

V bistvu pa ta sram kaže, da bi želeli biti prosti teh vezi. Da vero in njena pravila vidimo kot okove, ampak jih sprejemamo, ker smo pač kristjani … V srcu pa bi si želeli biti tako prosti, kot so moji sosedje. Ki grešijo, pa jih nič vest ne peče. Tudi jaz bi ženo prevaral, tudi jaz bi imel ljubico … To si želimo, sami sebi nočemo priznati, si nadenemo zapovedi in trpimo in zviška gledamo na vse ostale.

Kje naj potem najdemo to veselje, ki ga evangelij nenazadnje obljublja? Da bomo veseli kristjani, kljub pravilom.

Za to se trudim že dvajset let. Zakaj sem tak, kot sem, ne vem. Morda izvira iz družine. Sem peti, zadnji otrok. Bil sem majhen, debel in sem moral najti med sošolci neko protiorožje, ko so me zafrkavali. Ugotovil sem, da če jih prehitim in se sam iz sebe ponorčujem, jim vzamem orožje. Navržem par for o svojih kilah, drugi nima kaj reči in lahko zgolj ugotovi, da sem čisto ok fant. Seveda gre pri tem za proces, ki traja leta, to se ne zgodi čez noč. Je pa to postal moj način življenja. Jaz se posmehujem vsemu, kar sem. Če sem kristjan, se logično posmehujem tudi temu. Nekaterim gre to v nos.

Sredi posta je nedelja veselja. Ramon Qui govori o veseli, radostni Cerkvi. Zagledal sem podobo Cerkve, ki je seveda z eno nogo že v nebesih, z enim očesom gleda vstalega Kristusa in je sveta in resnobna, ker to so resne stvari, ampak z eno nogo pa smo še na zemlji. In drugo oko škili, kam bi to nogo postavilo, da bi se lahko stara gospa dobro odrinila v nebesa. In če si čisto fizično to predstavljamo, je to smešna podoba Cerkve kot stare gospe, ki leze kake tri stopnice previsoko … To je smešno. Sprejmimo, da smo zabavni in smešni in da se Bog reži, ko nas gleda. To je podobno temu, kot če opazuješ svojega otroka, ki se uči hoditi. Pada in pada, pa je tako prisrčen, da se moraš nasmejati. Si zato hudoben oče? Nisi!

Vse skupaj bi bilo veliko lažje, če bi imeli ljudje malo več smisla za humor. Predvsem na lasten račun. Kristjani se tako zelo radi smejemo drugim. Še bolj kot krščanska zadrtost je primeren izraz krščanska nadutost. Ker vemo, da imamo edino pravo Cerkev, izven katere ni zveličanja, smo naduti do drugih, ki tega nimajo. Smilijo se nam. To ni pravi odnos do sočloveka.

Mislim, da smo slovenski kristjani precej zadrti in nazadnjaški. Smo zelo janzenistični.

Vem, da sem se kdaj s kakšnim kolegom skregal glede kakšne cerkvene, tudi politične zadeve … Pa sem se besen peljal domov in sem v sebi imel ta samogovor: »Ah, boš že videl, ko boš v peklu, jaz pa v nebesih.« Sem se zalotil pri tej misli in me je vse spreletelo. Sem čorav ali kaj? Kakšen kristjan pa sem? Ampak se mi zdi, da prav gojimo to. To je sicer grešen refleks v nas, ki se sam sproži.  Če se sproži, nisi sam kriv, ljudje smo slabi po naravi. Toda če ga gojiš, pa si kriv. Jaz mislim, da slovenski kristjani prav gojimo neke slabe lastnosti. Malo so tudi pogojene s tem, da smo se vedno borili proti nekomu. V času komunizma smo imeli jasnega sovražnika, ki nam ni dal dihati. Ampak smo bili živi. Potem pa je ta sovražnik umanjkal, mi pa za svoj razlog obstoja nismo našli vere v Boga, ampak notranjega sovražnika, zato da lahko vero upravičimo.

To zveni malo smešno, ampak če malo premislimo, je res tako in to je grozno. Da nismo sposobni vere živeti v radosti, ampak v borbi proti zlu na tem svetu. Ja, saj je zlo, ampak borimo se proti njemu z radostjo. Tako nekako to doživljam.

Včasih me duhovnik in tudi občestva gledajo kot nekoga, ki se norčuje, se posmehuje. Me imajo za neresnega kristjana ali pa niti ne kristjana. Med duhovniki moje in starejše generacije doživljam vedno več potrditve. Med mlajšimi ne toliko. Mlajši duhovniki so veliko bolj resni in nehumorni, da tako rečem.

Morda jih mora življenje še malo obrusiti …

Ja, to vsekakor pride z leti. Tudi jaz sam sem potreboval nek čas, nekaj izkušenj, da sem se upal sprostiti. Najprej moraš premagati samega sebe in sprejeti, da ni nič narobe, da si tak, kot pač si. Da se lahko sebi nasmejiš.

Spomnim se, da sem bil še kot študent na igralski akademiji pri spovedi pri duhovniku, ki je sedaj škof. Ko je izvedel, da sem študent igre, mi je svetoval, naj pustim ta študij. Ker naj bi bila to pot, ki pelje v greh. Jaz danes sem, kar sem. Tudi on je, kar je. Naredimo tukaj piko. Škof mi je svetoval naj pustim svoj poklic, ker da bom pogubil svojo dušo. Jaz mislim, da zaenkrat svoje duše še nisem pogubil.

Tudi tako bistriš, kristaliziraš, jasniš svoj odnos z Bogom in zaupaš Svetemu Duhu. Mi smo namreč navajeni, da Bogu in Svetemu Duhu zaupamo samo preko posrednika. Če duhovnik reče: »Ja, to pa je od Svetega Duha.« temu zaupamo. Jaz pa sem ravno preko svetnikov, ki jih že dlje časa obdelujem, spoznal, kako so mnogi svetniki blodili, iskali, si pustili svetovati od drugih svetnikov, preden so našli svojo pot.

Imamo svetnika, sv. Kamila, ki je tako blodil, da ga še kapucini niso hoteli sprejeti, ki sicer vzamejo vsakega, njegov spovednik pa je bil drug svetnik, sv. Filip Neri. Ko je Kamil pri sebi ugotovil, da hoče iti svojo pot, mu je spovednik rekel: »Ne, to je od hudiča.« Ampak je Kamil bolj zaupal Svetemu Duhu kot svetniku. Šel je svojo pot in danes sta oba svetnika. Koliko teh svetnikov je pustilo svoje redove in ustanovilo nove. Če bi jaz danes šel do škofa, da bi rad ustanovil nov red, bi me poslali na pregled, nihče me ne bi resno jemal. Častimo pa svetnike, ki jih tudi takrat seveda niso resno jemali. Danes pa so svetniki in so v nekem smislu vsi heretiki. Sveti Duh jim je pokazal drugo pot in šli so po njej. Zakaj mi ne zaupamo temu?

Ne pravim, da sem jaz svetnik, sem pa vsekakor svetniški kandidat, kot mi vsi. Tudi ne pravim, da bom ustanovil nov red. Toda neko skupnost ljudi okoli sebe, ki začenjajo razmišljati enako, duhovito, duhovno, smešno, zabavno …,  sem pa mislim, da sem že nabral. Upam, da se to razvije in da bo Sveti Duh bdel nad nami in kazal pot še naprej.

Tudi jaz to upam. Veliko naših bralcev je nevernih ali pa so polni predsodkov do vere. Če imate pred sabo nekoga, ki ne pozna Jezusa ali je poln predsodkov – kaj mu boste povedali o njem?

Kot sva že prej omenila, vedno si v težavi, ker nimaš besedišča. Pred kratkim sem ravno debatiral s kolegico. Dejala mi je, da so v krščanstvu zanimive ideje. Odvrnil sem ji, da to, čemur ona pravi ideja, temu jaz pravim Jezus, Bog. Oseba. Ker za idejo si morda še pripravljen umreti, toda živiš lahko le za osebo. Govorila sva naprej, ona je govorila o ideji, jaz o Jezusu. Spomnilo me je na prepir z mojo ženo. Prosil sem jo, naj mi prinese moj sivi pulover. Je rekla, da nimam nobenega sivega puloverja. Sem rekel, da tistega. Je rekla, da je to moder pulover. Govorila sva o isti stvari, čeprav sva različno videla odtenek modro-sive. Tako tudi v debatah o veri pogosto govorimo o isti stvari. Če nisi pripravljen popustiti in brezpogojno vztrajaš, da je pulover siv ali moder … Saj ni važno. Glavno, da imam pulover, da mi je prav, da je topel, udoben, da mi pristaja in da se v njem dobro počutim. Kristjani pogosto nismo pripravljeni popustiti niti za dlako v tem barvnem odtenku, ker se nam zdi, da bi se s tem odpovedali Jezusu, ga zatajili, da bomo pristali na new age …

Jezus ni svojih učencev poslal in rekel (prvega dela pogosto še duhovniki ne razumejo, kaj šele škofje): »Pojdite, dva po dva, ne jemljite ničesar seboj, ne palice ne denarnice, ne čevljev, nič! Pojdite naokrog, kjer vas sprejmejo, vas sprejmejo, kjer ne, pojdite dalje.« Potem ko jih nekaj niso sprejeli, so Jezusu predlagali, da bi priklicali ogenj nad njih. Jezus jima je rekel: »Ne tega narediti. Zakaj? Pojdita naprej!« Mi pa se tolikokrat ustavimo in vztrajamo, kot da bi Jezus rekel: »Če vas ne sprejmejo, potem pa ostanite tam, razpišite referendum, zbirajte podpise, organizirajte proteste …« Ne, rekel je: »Vstanite, stresite prah z nog in pojdite dalje. Oni so moj biznis.«

Tega nismo sposobni dojeti. Obesili smo se le na besede: »Pojdite do konca sveta in vsemu svetu oznanite moje kraljestvo.« Jezus je rekel marsikaj. Marsikaj zelo različnega, tudi nasprotujočega si. In če se obesiš samo na eno stvar, zna biti nevarno. Rekel je »blagor miroljubnim« in v templju je prevračal mize. Svojim učencem je rekel po vstajenju »mir z vami,« potem pa niso imeli več ene minute mirne. Je rekel, naj nastavimo drugo lice, ko so udarili njega. je rekel: »kaj me biješ?« Jezusa je treba razumeti in razumeš ga lahko le kot osebo in ne kot idejo, ki jo lahko tolmačiš samo tako in nič drugače. Z osebo si v odnosu in v tem odnosu rasteš. Če samo pomislim, kako sva se jaz in moja žena pogovarjala pred tridesetimi leti in kako se pogovarjava danes. Sva isti osebi, ampak odnos med nama se je zgradil, dozorel. Mi smo pa z Bogom še zmeraj kot pri prvem obhajilu. Zgradili smo si nek parasistem, nek šolski sistem podajanja vere.

Ljubljanska nadškofija niso samo verni ljudje. Ampak so vsi prebivalci na teritoriju ljubljanske nadškofije. In si škof vseh in moraš biti škof vsem, ne le tistim, ki ti kimajo.

Kako pa naj bi podajali vero?

Vere ne moremo podati. O veri lahko samo govorimo. Vera je milost božja. Dar. Lahko jo samo prejmeš. Tudi svojim otrokom je ne morem dati. Lahko jo kažem s svojim življenjem, lahko o njej govorim, lahko otroka prisilim, da gre k verouku, ne morem mu pa te vere dati. In to je moja starševska bolečina. Če on po vsem tem, kar sem govoril, počel, predvsem pa živel, ne prepozna vrednosti, če ni uspel v tem času prisluhniti Bogu, je to njegova stvar. Saj je še mlad, ima še čas. Ampak na to pot mora sam.

Ko me kdo vpraša o Jezusu, mu povem svojo izkušnjo, svojo zgodbo. Zadnje čase sploh nimam predstav, ampak z ženo hodiva okrog in pričujeva, nagovarjava … Ne pobožno, ampak življenjsko. In šele iz življenja lahko pride ta pobožnost. Jaz temu rečem banalna teologija. Neke stvari prevedem v preprost, banalen jezik. To naše krščansko besedišče moramo prevesti v običajni jezik in jaz sem vesel, da lahko delam kot prevajalec.

Problem Cerkve in njene pastorale je tudi ta, da mi rešujemo situacijo zdaj. Naredimo načrt, kako se bomo izvlekli iz tega. Ne, ni šanse, da se za časa mojega življenja Cerkev izvleče iz krize. Raje razmišljajmo, kakšno Cerkev si želimo čez 100, 200 let in delajmo za tako Cerkev. To pomeni posaditi drevo. Posadiš drevo in veš, da ti tega jabolka ne boš jedel. Jedel ga bo tvoj otrok ali celo vnuk. Mi smo poklicani, da sadimo drevesa za naše vnuke. Isto je v pastorali. Mi delamo neke kratke načrte … Pa sploh ni treba načrtov, Bog ima načrt. Mi se toliko ukvarjamo s to svojo krizo, se preštevamo … Jezus ni nič prešteval. Samo vprašal jih je, ali mislijo tudi oni oditi. Od pet tisoč je šlo spet na dvanajst.

Naše krščansko besedišče moramo prevesti v običajni jezik in jaz sem vesel, da lahko delam kot prevajalec.

Jezusa velikokrat poslušamo samo v tem, kar nam odgovarja. Slišimo ga, ko reče: »Pojdite do konca sveta …« To znamo. Postaviti neke zastave, tukaj je naše. Kako se vsakič usajamo, da recimo ne poročajo dovolj o Stični. Zakaj je to sploh pomembno? Pa pravimo, da poročajo samo takrat, ko pride Pahor. Pa kaj ima on tam za delati? Zakaj pa ne? Lahko si mislimo o njem karkoli, ampak človek je razumel svojo vlogo predsednika. Prišel je v Dražgoše in v Stično. Ker mora, ker je predsednik vseh. To je nekaj, česar niti naši škofje ne razumejo. Škofje mislijo, da so pod njimi samo »naši«. Ne! Ljubljanska nadškofija niso samo verni ljudje. Ampak so vsi prebivalci na teritoriju ljubljanske nadškofije. In si škof vseh in moraš biti škof vsem, ne le tistim, ki ti kimajo. Tega ne kapiramo.

Ste kdaj razmišljali, da bi bili stalni diakon?

Ne. Ko sem bil še mulc, sem razmišljal o duhovništvu. A le dokler se nisem zatrapal v svojo ženo. Drugače bi se mogoče celo videl v tem poklicu. Ne sicer toliko duhovno, ampak bolj obrtno. Vodil bi župnijo, bi oznanjal, se udeleževal dogodkov … Se mi pa zdi, da bom slej ko prej postal nek organizator v župniji in potem je samo še korak do tega, da to požegnajo. Da bi si pa to želel, da bi to čutil kot svoj poklic, pa ne. Če ne moreš spovedovati, potem je brezveze. (dodatek za tiste s smislom za humor :))

Drugače pa sem zelo rad poročen in imam rad mesenost duhovne komponente.

Odhajanje otrok iz gnezda – kako doživljate to oz. s čim jih pospremite?

Joj, to bi jaz rad doživel, kako je to, ko otroci odhajajo iz gnezda, ker še noben ni odšel iz gnezda. Trenutno sem v fazi, ko si želim, da bi šli in se osamosvojili. Vsi po vrsti. Vsaj trije so že taki, da bi res lahko. Jaz sem bil v njihovih letih že samostojen. So časi drugačni, so študiji drugačni, finančne razmere so drugačne … Vse to razumem, ampak bi si želel, da grejo. Saj počasi grejo. Najstarejša hčerka je sedaj najavila poroko. Tega sem zelo vesel.

Vsakemu otroku sem za osemnajsti rojstni dan simbolno kupil kovček.

Kako bo, ko bodo otroci dejansko odšli, ne vem. Trenutno si želim prazne hiše. Kako pa bo, bomo videli. Čez dve leti me vprašajte na kakšni drugi postni ali adventni pripravi. Stalno jim sugerirava. Vsakemu otroku sem za osemnajsti rojstni dan simbolno kupil kovček. Čeprav jih sedaj največ jaz sam uporabljam in v njih prenašam knjige. Ta naložba se je torej izjalovila.

Kako je stopiti v vlogo tasta, sprejeti otrokovega izbranca? To je pogosto neka tabu tema, ki pa je pogosto povezana z močnimi čustvi …

Ja, je kar zanimivo tole. Enkrat sem po tem povprašal svojo mamo, ker jaz sem zoprn človek, moja mama pa … Mislim, sem vsekakor njen otrok, tudi kar se tega tiče. Je znala biti ostra in povedati mnenje, kdo ji je všeč in kdo ji ni. »Mama, ti si ena zoprna ženska, ampak pet otrok si imela, pet novih ljudi si sprejela v družino. Pa moja žena je še v redu. Ostali štirje, Bog pomagaj, čudaki vsi po vrsti. Kako si ti to sprejela? Ker niti enkrat nisem videl, da bi karkoli reagirala, o komerkoli od teh govorila slabo …« Je rekla: »Glej, Grega, vas je bilo pet, njih je pet,« je sklenila roke skupaj in dodala: »Pa sem molila.« Te njene besede so šola tudi zame. Sicer zaenkrat hvala Bogu, ti ljudje, ki prihajajo v našo hišo, dobro kažejo. Jih ni bilo težko sprejeti. Včasih je težava, če jih je bilo že več sprejetih, pa smo se morali posloviti od koga. Pa še vedno ostaja v najini molitvi.

Starši bomo pomagali, dokler in kolikor bomo lahko. Si pa res želim, da bi se otroci osamosvojili. Ne, da me ne bi potrebovali, zelo si želim, da bi me vprašali za nasvet. Jaz se še zdaj, ko imam kako večjo, sploh finančno stvar, odpravim proti domači hiši, da bi očeta vprašal za nasvet. Pa se na pol poti spomnim, da je že štirinajst let pokojen. Ta refleks, da bi šel ata vprašat za nasvet,je še zmeraj v meni. In si želim, da bi ga imeli tudi moji otroci. Da bi me vprašali za nasvet. Ni treba, da me poslušajo. Oni se morajo sami odločiti. Tudi jaz ata nisem zmeraj poslušal. Sem pa cenil njegovo mnenje. Moj ata je zmeraj rekel, da moraš, kadar se kaj odločaš, vedno »ta pametne« in »ta neumne« vprašati. In to je zelo dober nasvet. Včasih ti neumni da najboljši nasvet, pa se sploh ne zaveda. Želim, da bi bil v krogu teh ljudi, ki bodo vplivali na odločitve mojih otrok.