Arhitekt in urbanist Peter Lovšin: “Pozabili smo na preverjena pravila, ki so pri gradnji bivališč dobro delovala stoletja.”

Peter Lovšin je mož, oče treh otrok, arhitekt in direktor podjetja Urbania, d. o. o. Katoliški javnosti je poznan kot ustanovitelj slovenskih katoliških skavtov, strokovni javnosti pa kot arhitekt, urbanist in avtor številnih gradbenih projektov. V prvem intervjuju nam je podrobneje opisal svojo skavtsko pot in patra Ivana Žužka, ki je imel pomemben vpliv na njegovo življenje. Danes pa nam je spregovoril o tem, na kaj moramo biti pozorni pri nakupu in gradnji bivališča. Dotaknil se je tudi problematike gradbenega birokratizma in nakazal, kaj bi lahko storila država in kaj vsak od nas, da bodo naša bivališča in okolica bolj prijetni za bivanje.  

Opaziti je, da so pri nas hiše nametane, vsaka s svojo barvo fasade, nobene enotnosti ni v zunanji podobi naselij. Z razliko od recimo Avstrije, kjer so kraji lično urejeni in tudi nove hiše praviloma lepo sovpadajo z bolj tradicionalnimi. Ali obstaja na državni ravni neka regulativa, ki bi urejala zunanji videz urbanih krajev?

Seveda obstajajo državni in občinski predpisi za posege v prostor, ampak razlogi za omenjeno stanje so večplastni. Prva stvar je, da se predpisi prepogosto spreminjajo. Od leta 2002 do danes je Državni zbor sprejel 4 predpise na področju urejanja prostora. Vsak predpis je »nadgradil« prejšnjega. Da ne omenjam spreminjanje podzakonskih aktov, ki so sledili sprejetju posameznega predpisa.

Moja osnovna ugotovitev po petindvajsetih letih dela je, da če je preveč predpisov, ljudje gradijo na črno. Če nimajo nobenih predpisov, pa so popolnoma izgubljeni. To je takšen paradoks. Za neko ograjo ali uto ljudje vztrajajo, da morajo nujno imeti papir. Naredijo pa potem stvari po svoje in na lastno pest.

Ampak pravi izvor tega problema – neenotnosti naselij – je globlji. Je pravzaprav filozofski. Izvira iz Kantove in Heglove filozofije, ki teži k individualizmu, idealizmu … In zlasti Slovenec se na področju gradnje ne da ujeti. Vztraja pri tem, da bo zgradil točno tako, kot sam hoče. To neskladje traja že zadnjih šestdeset let. Bivša oblast si je na ta način (da je tukaj gledala skozi prste) kupovala socialni mir in ni uspela zagotoviti zadostnega nadzora niti ni zmogla sama ponuditi ljudem kvalitetnih bivališč. Posledično se je moral vsak sam znajti. In se tudi smo. Ljudje so vedeli, da lahko brez hujših težav črne gradnje in druge nedovoljene gradbene »dodatke« legalizirajo. In so si dali duška.

Nedavno je bil v oddaji Tarča predvajan star posnetek, ko je minister iz šestdesetih let prejšnjega stoletja izjavil: »Z današnjim dnem smo premagali črne gradnje.« Kako komična izjava.

Tudi sam se večkrat sprašujem, zakaj se še danes srečujemo s tolikimi črnimi gradnjami. Očitno ne znamo slovenskemu človeku napisati tako preprostih pravil, da bi jih lahko upošteval. Po drugi strani pa nimamo takšne izvršilne regulative, da če narediš nedovoljen poseg, da ne dobiš nagrade (legalizacije), ampak sankcije.

Se pa bojim, da jaz v svoji poklicni poti sprememb na bolje ne bom videl. Gre tudi za povsem kulturološki fenomen. Če nimam vsaj minimalnega odnosa in če nisem vsaj malo vzgojen v tej prostorski arhitekturi ali tudi zgolj lepoti in skladnosti, kako bom potem zgradil svojo hišo in uredil okolico, tako da bo to prispevalo k lepoti mojega kraja?

Moja osnovna ugotovitev po petindvajsetih letih dela je, da če je preveč predpisov, ljudje gradijo na črno.

Kaj bi se po vaše moralo zgoditi danes, da bodo slovenska naselja čez trideset let bolj skladna? Bi morali začeti z estetsko vzgojo že v vrtcih?

Tukaj najdem veliko podobnost s skavti. Metoda Jacquesa Sevina je bila, da prebarvamo nek prostor ne zato, da bomo slikopleskarji, ampak da bo imel mlad človek izkušnjo, kaj pomeni prepleskati ali poslikati neko sobo. Danes od naročnikov nima skoraj nihče več izkušenj, kako graditi bolje in lepše. Mnogo let nazaj je sicer bil en projekt Urbanističnega inštituta. Imel je naslov Arhitektura v osnovnih šolah. Mlade so učili nekih kompozicij, likovnosti, plastike, pogleda na prostor, arhitekturnih prvin … Če nimam nobenega znanja in odnosa do tega, kako pa naj vem, kaj je lepo in primerno in skladno?

V preteklosti je bila gradnja prilagojena naravnim danostim in tudi vremenskim vplivom. Tako se je oblikoval in zidal določen tip stavb, ki je bil skladen glede na regionalno tipologijo. Danes je na voljo ogromno izbire, toda znanja o arhitekturi je med splošnim prebivalstvom malo. Po tolikih letih se sedaj spet počasi vračamo nazaj k tradicionalnim oblikam. Da je hiša z manjšo stranico obrnjena proti jugu, s katerim se je izkoriščala ustrezna osončenost stavbe, da ima primerno debelino stavbe, saj je na ta način zagotovljena tako akumulacija toplote, kakor hlajenja … V nekem obdobju smo tako narod kot, bodimo iskreni, tudi stroka pozabili na neka preverjena pravila, ki so dobro delovala stoletja. Če bi imeli nek smiseln program na državni ravni, se to ne bi zgodilo. Tudi naročniki bi bili bistveno bolj zahtevni do izvajalcev gradnje, tudi do urbanista in arhitekta …

Gotovo je lahko kvaliteta življenja precej višja v nekem lepem in urejenem okolju …

Že Vitruvij je povedal, kakšna naj bi bila lepa stavba: firmitas, utilitas, venustas (trdna, uporabna in lepa)! Mi smo imeli in še imamo obdobje nekakšnega funkcionalizma, ki je ustrezal samo temu, da lahko nekje bivam. Tudi to ima v nekem obdobju smisel, ampak sčasoma mora v zdravi družbi pridobiti tudi estetsko vrednost.

Dejstvo pa je tudi, da ko enkrat močno posežeš v prostor, je potem težko sanirati in popravljati. Čeprav so v tujini tudi primeri, ko se iz nekega zelo funkcionalističnega prostora, ki je prepreden z nekimi prometnicami, železnicami ipd. da narediti bivanju prijetno okolje.

Rešitev je vzgoja, vzgoja in še enkrat vzgoja.

Že Vitruvij je povedal, kakšna naj bi bila lepa stavba: firmitas, utilitas, venustas (trdna, uporabna in lepa)!

Na kaj naj bo pozoren mlad par ali družina, ki si ustvarja nov dom?

Če kupujeta hišo, je najbolj pomembno, ali ima stavba uporabno dovoljenje. Izkazuje se, da marsikatera stavba ima gradbeno dovoljenje, ne pa tudi uporabnega dovoljenja. To je treba vedno preveriti, ker končno je tudi sistem spoznal, da morajo biti stvari, ki so načrtovane in ki so bile dejansko zgrajene, medsebojno povezane in usklajene. Včasih se je tukaj zelo gledalo skozi prste, zdaj pa vedno manj. Podobno kot pri avtomobilu, potrebuješ vozniško in prometno dovoljenje. Hiša ali parcela, ki jo kupujete, mora imeti urejeno lastništvo in seveda gradbeno dovoljenje in imeti mora dovoljenje za bivanje ali uporabno dovoljenje. To je osnova.

Kaj pa z vidika lege in prostorske umestitve?

Ne glejmo le s funkcionalističnega vidika v smislu, da je hiša primerno osvetljena, prezračevana … Treba je upoštevati tudi ekonomske danosti. In ravno na tem področju je v zadnjih 25 letih močno porušeno razmerje. Mladi odhajajo iz mest, ker si tam enostavno ne morejo privoščiti primernega bivališča. Nihče ne skrbi za to, da bi se ustvarjala neka ponudba dostopnejših stanovanj. Stvari bi lahko veliko bolj poenostavili. Država sicer ima neko prostorsko politiko, imamo gradbeno politiko, veliko vprašanje pa je, ali imamo stanovanjsko politiko. V praksi! Ne na papirjih in v izjavah za medije.

Mi smo imeli in še imamo obdobje nekakšnega funkcionalizma, ki je ustrezal samo temu, da lahko nekje bivam.

Kaj konkretno pomeni stanovanjska politika?

Stanovanjska politika pomeni načrtovanje gradnje stanovanjskih stavb, ki je prilagojena ekonomskim in demografskim razmeram. Slovenci smo na nek način v evropskem vrhu, kar se tiče lastništva stavb. Za Slovenca je nepremičnina neke vrste dobrina, poleg avtomobila je to nekaj, kar pomeni status. V tujini je pa to ravno obratno. In v Sloveniji imamo še eno veliko težavo: veliko nepremičnin –tako stanovanj, kakor stanovanjskih stavb – je praznih, nenaseljenih.

Velikokrat je videti, da je stanovanjska politika predvsem vroče vprašanje pred volitvami, potem pa vedno manj … Kaj pa problem parkirišč? Včasih so bile okrog blokov predvsem zelenice, prostori za druženje … Danes so polni pločevine, kar verjetno tudi slabo vpliva na kvaliteto življenja. Kako bi se to dalo bolje urediti?

Obstajajo določeni normativi, kar se tiče parkiranja. Težava je pri kompleksnih gradnjah iz osemdesetih, ko še ni vsako stanovanje imelo svojega parkirnega mesta. Z rastjo števila osebnih avtomobilov – tudi v velikih mestih, kar je logično, ker Slovenija nima kvalitetnega javnega prevoza – je to postal precejšnji problem. Sedanji predpisi zahtevajo, da vsaka občina izdela celostno prometno strategijo, ki na novo določi prometno politiko, ter politiko mirujočega prometa. V medijih smo zasledili, da bo zgrajenih na tisoče stanovanj, nekakšen »new deal« stanovanj, vendar je čutiti bojazen, da so to bile besede, izrečene brez strokovnih podlag in občutka za realizem.

V Ljubljani je politika parkiranja tako zelo restriktivna, da se brezplačno parkiranje odriva na obrobje. Celoten ljubljanski obroč je že plačljiv.

Rešitev je večplastna in le v obliki celovitega, medsektorskega pristopa. Na področju trajnostne mobilnosti bo morala Slovenija še ogromno narediti, da bo dobila primerljive evropske standarde oziroma da bodo odgovorni pričeli razmišljati izven običajnih okvirjev. Kot primer lahko navedemo nadgradnjo kamniške proge: samo nadgradnja oziroma vzpostavitev drugega tira bo pomenila zmanjšanje prometnih tokov proti Ljubljani za vsega 5 %. Če pa bi bil to koncept primestnega tramvaja, ki bi potekal tako po krajini, kakor po naseljih, bil povezan z intermodalnimi točkami (mestno kolo, parkirišča za osebna vozila, druge oblike javnega prevoza), bi lahko takšen način prevoza pomenil konkurenco osebnemu prevoznemu sredstvu. Še bolj pa bi se  morali vprašati, zakaj ne moremo vzpostaviti sistema dekoncentrirane koncentracije javnih ustanov oziroma zakaj morajo biti vse službe državnih ustanov skoncentrirane samo v Ljubljani.

Zakaj tako dolgo traja, da človek pridobi gradbeno dovoljenje? V številnih primerih celo mnogo dlje, kot potem traja sama gradnja?

Ko se napiše predpis, se vanj vgradi teoretični postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki se ga preveri šele takrat, ko predpis zaživi. In nato se pojavijo težave. Zadnji gradbeni zakon, ki se je pričel uporabljati junija 2022, je bil sprejet z namenom po odpravi birokratskih ovir. Dve leti pozneje pa vsi ugotavljamo, da so se postopki bistveno podaljšali.

Projektant preverja samega sebe, ko izdeluje načrt za objekt. Nato občinski urbanist preverja projektanta oziroma njegov projekt z določili prostorskega akta. Na koncu še upravna enota še enkrat preveri dokumente občinskega urbanista in nato še projektanta … Naredili smo neke vrste nemogoč sistem, ki je namenjen le preverjanju samega sebe. Enostavno ne znamo ali pa še bolje nočemo narediti takšnega sistema gradbenih dovoljenj, ki bi bil enostaven, pregleden in časovno sprejemljiv.

Nekateri obmejni podjetniki ravno iz tega razloga svoja podjetja selijo preko meje …
Se ne gre čuditi temu pojavu, saj je za podjetništvo pomembna predvidljivost dogodkov za zagon delovnega procesa.

Lanske poplave so te težave še bolj razgalile. Seveda je razumljivo, da je Državni zbor sprejel Interventni zakon, ki naj bi omogočal hitrejše in lažje odločanje za sanacijo objektov na območjih, ki so jih prizadele poplave. Dejstvo pa je, da so ti procesi tako dolgotrajni, da 8 mesecev po poplavah še ni videti rešitev, ki bi omogočile jasne odločitve.

Zakaj imamo tako malo zaupanja, tako uradniki do sebe kot država do navadnega državljana, ne vem. To bi bilo dobro enkrat sociološko, kulturološko in antropološko raziskati. Človeku, ki si gradi bivališče, naj da država neke določene smernice, naredi pa naj sam.

Enostavno ne znamo ali pa še bolje nočemo narediti takšnega sistema gradbenih dovoljenj, ki bi bil enostaven, pregleden in časovno sprejemljiv.

Še pred nekaj desetletji so ljudje živeli na bistveno manj kvadratih kot danes. V nekaj desetletjih se je kultura bivanja izjemno spremenila. Prej so ljudje skoraj hodili drug po drugem, danes ima vsak svojo sobo. Gotovo tudi to vpliva na človeka in njegovo življenje. Kako vi kot arhitekt in urbanist doživljate ta proces?

Prostor, ki omogoča bivanje, je pomemben za človekov razvoj. Bivališče pomeni varnost, okolje, v katerem preživimo celoten življenjski cikel. Nekdaj je bilo bivališče namenjeno le bivanju, v času epidemije Covid pa smo dom uporabljali tudi za službene, šolske in študijske obveznosti. K sreči je to obdobje minilo, vendar bi se bilo dobro spraševati, kakšen naj bo dom, ki bo prilagojen na dinamičnost današnjega časa. Stanovanjskih stavb se ta pogled praktični ni v ničemer dotaknil, stanovanja v večstanovanjskih stavbah pa se bodo morala na nek način prilagoditi novim razmeram. Sam živim v terasastih blokih, ki so to obdobje izjemno dobro prestali krizne razmere. Stavba je bila zgrajena v 80. letih prejšnjega stoletja, vendar je arhitekt predvidel, da ima vsako stanovanje dovolj veliko teraso z zasaditvijo. Stavba ima le 4 nadstropja, ki tako predstavlja human višinski gabarit stavbe. Arhitekturna stroka je prek arhitekturnih natečajev naredila izjemen preskok.

Tudi glede opredelitve, kako veliko je posamezno stanovanje, imamo v Sloveniji rahlo zagato, saj pod število sob opisujemo praktično vse bivalne prostore. V tujini se med bivalne prostore prištevajo le spalnice. Ker predpisi te anomalije ne odpravljajo, se predvsem pri prodaji stanovanj pojavljajo čudne in z zdravo pametjo skregane rešitve.

Kako bi to ustavili?

Na normativni ravni bo treba uporabiti celoviti pristop in se povezati z različnimi deležniki, ki ne bodo samo arhitekti in urbanisti, ampak bodo sodelovale tudi druge stroke, ki bodo znale pristopiti k načrtovanju stanovanjskih površin. Ni pa izziv le normativ glede opredelitve števil sob, ampak da bodo stanovanja odgovarjala na merila današnjega človeka in njegove družine.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ko kupujete staro hišo, ki jo nameravate obnoviti, se prej pozanimajte, kakšne sosede boste imeli. Z nekaterimi ljudmi namreč dialog ni mogoč, lahko se še tako trudite, oni vam bodo zagrenili življenje! Če boste ugodili njihovi zahtevi, jim to ne bo dovolj, postavili vam bodo novo in novo… Leta pa bodo tekla, vi pa se boste postarali.
    Govorim iz lastnih izkušenj. Ko smo skušali narediti majhen prizidek k obstoječi stari hiši, smo bili deležni nagajanja. Morali smo narediti komplet gradbeno dovoljenje, tudi to so izpodbijali in nam povzročili ogromne stroške. Sčasoma nam je to le uspelo. Zgubili pa smo kar nekaj živcev in denarja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja