Peter Lovšin: “Pater Ivan Žužek je bil glavni krivec, da sem prenehal s skavti.”

Foto: osebni arhiv

Peter Lovšin je mož, oče treh otrok, arhitekt in podjetnik. Katoliški javnosti je poznan kot ustanovitelj slovenskih skavtov. Njegova življenjska pot se je pozneje obrnila nekoliko stran od skavtstva – tudi po zaslugi precej posebnega človeka, ki ga v Sloveniji pozna le malo ljudi, v tujini pa ga imajo mnogi za svetnika. To je pater Ivan Žužek. Končno je prišel čas, da njegovo življenje in delo bolje spoznamo tudi Slovenci. 

Skavte si pri nas pogosto nekoliko površno predstavljamo kot verne tabornike. Nam lahko na kratko opišete, kaj je pravzaprav skavtstvo v svojem bistvu?

Skavtstvo je gibanje. Nastalo je leta 1907, ko je angleški general Robert Baden-Powell, ki ga ljubkovalno kličemo B. P., želel mladim ponuditi neko zdravo obliko preživljanja prostega časa. Starši so bili po službah, otroci pa kar nekako izgubljeni. Imel je vizijo, da je treba nekaj narediti iz mladega človeka, mu ponuditi neko priložnost, ga spraviti z ulice … Pri tem je uporabil veščine, ki jih je imel kot britanski oficir, ki je služil v Afriki in Indiji. Uporabil je tudi pedagoške procese. Dokazano je, da sta bila prek pisem tudi v kontaktu z Mario Montessori. Pri skavtstvu gre za celostno oblikovanje mladega človeka. Da imata mlad fant in dekle priložnost neke življenjske igre in preizkušanja vlog, ki jih bosta igrala kot odrasla človeka.

Zakaj naj starši svojega otroka vpišejo k skavtom?

Da otroci izkusijo še nekaj drugega. Da gredo ven iz ugodja in doživijo, da se da z lastnimi rokami in pametjo, s pomočjo razpoložljivih stvari, ki jih najdejo v naravi, poskrbeti zase in za druge. Da izkusijo in se naučijo spoštovati naravni red. Tega so zagovarjali praktično vsi veliki umi človeštva. Od Aristotela do svetega Tomaža Akvinskega. Spoštovanje naravnega reda namreč ohranja našo civilizacijo.

Pri ustanovitvi skavtov v Sloveniji ste ravno vi odigrali odločilno vlogo …

Letos maja bo 40 let, odkar smo začeli s skavtstvom v Sloveniji. V prvi vrsti ni šlo toliko za izkušnjo narave, ampak je bilo skavtstvo bolj metoda dela z mladimi v katoliški Cerkvi. Po birmi so množično odpadali in tuhtal sem, kako jih zadržati. Veliko se je sicer takrat govorilo in pisalo o pastorali mladih, toda dogajalo se ni nič konkretnega. Takrat, še v Jugoslaviji, so bili dovoljeni samo taborniki in morda je bilo v ozadju tudi malo moje mladostniške jeze, ko si želiš spremeniti svet. To, da bi mladi katoličani imeli mesto, kjer bi se lahko zbirali in osebnostno ter duhovno napredovali, pa je bil glavni motiv za ustanovitev. Izvedel sem, da v zamejstvu obstaja slovensko skavtsko gibanje, prevzelo me je in sem kar začel. Star sem bil 16 let. 19. maja pred 40 leti je bil tako prvi skavtski sestanek v župniji Ljubljana-Štepanja vas. Leta ’90 pa je prišlo tudi do uradne ustanovitve Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Skavtske duhovnosti ni. Je evangelij, je bogoslužje, je zakramentalno življenje in to je pot k svetosti.

Kje so danes slovenski skavti?

Skavtstvo je gibanje. Mi smo želeli katoliško skavtstvo. Takrat je bilo veliko težje priti do informacij kot danes. Ni bilo spleta, ni bilo družbenih omrežij … Vezani smo bili na informacije, ki smo jih pač imeli na razpolago. Stike s skavtskim gibanjem smo pridobivali prek zamejskih Slovencev v Italiji. Tudi oni so bili katoliški skavti in od njih smo črpali pedagoške principe in metode dela. Šele pozneje smo navezali stike tudi z drugimi skavtskimi organizacijami. Z ustavitvijo ZSKSS smo postali tudi prva skavtska organizacija v tedanji Jugoslaviji in svojo »prisotnost« posredovali tudi v Ženevo, kjer je bil sedež Svetovne skavtske organizacije (WOSM – World Organization of Scout Movement). V tistem obdobju je bila ena izmed »zahodnih« skavtskih organizacij boter »vzhodnim« evropskim skavtskim organizacijam. In Sloveniji najbližja organizacija je bila italijanska katoliška skavtska organizacija – AGESCI.

Danes so skavti v Sloveniji seveda veliko bolj številčni, kot so bili. Približujejo se že številki 6000 aktivnih članov. Skozi skavtsko vzgojo je v teh treh desetletjih v Sloveniji šlo okoli 20 tisoč mladih. Če se to pozna v družbi, je pa drugo vprašanje. Vprašanje pa je tudi, kaj bi bilo, če ne bi bilo skavtov.

Kakšna je vloga duhovnosti, vere v skavtstvu?

Mnogi govorijo o skavtski duhovnosti. Skavtske duhovnosti ni. Je evangelij, je bogoslužje, je zakramentalno življenje in to je pot k svetosti.

Ustanovitelj B. P. je jasno povedal, da je Bog že vkomponiran v samo skavtstvo. Tehnika ni ločena od samih pedagoških principov. Po prvi svetovni vojni so se v Franciji ustanovili katoliški skavti. Jezuit Jacques Sevin je študiral v Angliji in se spoznal s skavti in ustanoviteljem Baden-Powellom. Priredil je pedagoško metodo in uvedel kar nekaj precej revolucionarnih zadev. Ena od teh je vsekakor načelo, da se skavtstvo prične doma. V mojem najbolj domačem okolju, ne le ko sem z rutko in v skupini. Doma moram začeti v skavtskem duhu izpolnjevati svoje dolžnosti in izpopolnjevati veščine. Šele potem sem pravi skavt.

Saj to velja pravzaprav tudi za kristjane …

Ironija po stotih letih skavtstva je ta, da so bili skavti za takratni čas izjemno moderni in napredni. Katolicisti so bili do njih zelo sumničavi. Očitali so jim povezave s prostozidarji, da uvajajo nekatoliške rituale … Leta 1928 je prišlo do srečanja v Vatikanu, kjer so se dogovorili, da lahko tudi laiki sodelujejo pri vodstvenih službah, kler pa izvaja le duhovno asistenco. To je bil sporazum.

Katoliško skavtstvo je popolnoma preprosta zadeva. Skavtstvo je pot svetosti. Samo to. Skavtske duhovnosti kot take ni. Je samo evangelij. Jacques Sevin je napisal skavtsko premišljevanje ob evangeljskih odlomkih. V uvodu pravi: »Sin moj, skavt si. Ali veš, kaj pomeni biti skavt?« »Skavt je izvidnik, Gospod.« »In izvidnik je vodnik. Poznaš pregovor ‘če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta’?« »Gospod, če me boš ti vodil, se mi to ne more zgoditi.« In to je temelj katoliškega skavtstva.

S skavtstvom pa je povezan tudi veliki Slovenec, ki sicer v domovini ni posebno poznan. Drugod pa zelo. Jezuit pater Ivan Žužek. Vi ste ga tudi osebno poznali – nam poveste več o njem?

Z njim sem se srečal le dvakrat, ampak je imel zelo velik vpliv na moje življenje. Sva si tudi dopisovala. Name je naredil tako močan vtis. Vzgajal je z zgledom. V Vatikanu je opravljal zelo pomembne službe in si je želel nekega pristnega krščanstva, ker krščanstvo vedno pomeni občestvo, odnos. Predpostavljam, da na vatikanskih hodnikih in pisarnah odnosi niso bili v ospredju. On si je zato želel, da bi bil dejaven v neki župniji, da bi bil v stiku z ljudmi, dobil pa je ponudbo, da bi postal duhovni asistent pri pikapolonicah. To je veja najmlajših skavtinj v Italiji. Temu je posvetil vse življenje. Bil je skavt z dušo in srcem. Edini dan v tednu, ko je imel prosto, je šel v hribe, si tam postavil šotor in taboril. On je živel, kar je učil. Pri mladih je bil izjemno priljubljen. Ko smo v Sloveniji ustanovili skavte, je sam prišel do nas. Bil je izjemno klen, od svojih načel ni odstopal, ni pa jih nikoli vsiljeval drugim. Kot pove v dokumentarnem filmu, je šel vsak teden k frizerju (k spovedi), da je odstranil, česar je bilo preveč.

Bil je z mladimi. Ob težavah in praznovanjih. Bil je njihov duhovni vodja. Vodil jih je k evharistiji in Bogu.

Pater Ivan Žužek je bil glavni krivec, da sem jaz prenehal s skavti. Bil je nadvse zanimiv možakar. Predvidel je mojo osebno situacijo in mi dal življenjski nasvet. V tistem obdobju sem bil načelnik, četovodja, opravljal sem raznorazne skavtske funkcije, študiral … 110 % sebe sem dal vsak dan za skavte. Pater Žužek je videl, da to nikamor ne vodi. Toda ni mi rekel, naj neham s skavti. Ampak mi je samo dal primer in mi postavil vprašanje: Kje in kakšen boš čez štirideset let? Boš ostareli skavt ali si boš ustvaril svoje življenje in boš podpornik skavtov? To je bil življenjski nasvet, premišljeval sem ga leto, dve … In se odločil, da moram dokončati študij in postati strokovnjak na svojem področju.

Pater Ivan Žužek je bil izjemno klen, od svojih načel ni odstopal, ni pa jih nikoli vsiljeval drugim.

Patra Ivana Žužka pri nas pozna le malokdo, v Italiji pa ga imajo za svetnika. Zakaj je pri nas tako zelo nepoznan?

Pri nas je bolj poznan njegov brat pater Miha Žužek, tudi jezuit in precej aktiven v družinski pastorali. Pater Ivan pa je bil v Rimu. Morda je bil pri nas tudi namerno malo zamolčan v obdobju po drugi svetovni vojni, saj je dejstvo, da je ostal živ le zato, ker mu je uspelo kot 21-letniku skočiti z vlaka, ki je peljal v Teharje.

Na kratko o p. Ivanu Žužku

P. Ivan Žužek v Sloveniji ni prav dobro poznan, saj ga je usoda pripeljala v Italijo, kamor je pribežal, ko se je skupaj z bratom uspel rešiti z vlaka, ki bi ga sicer odpeljal v taborišče na Teharjah. V Italiji je vstopil v red jezuitov in od takrat živel v popolni predanosti Jezusu. Po študiju in mašniškem posvečenju v Rimu se je posvetil urejanju kanonskega prava vzhodnih katoliških Cerkva in bil eden najzaslužnejših za nastanek Zakonika kanonov vzhodnih Cerkva, za kar je prejel tudi zahvalo papeža Janeza Pavla II.

P. Ivan Žužek pa je bil tudi skavt z vsem srcem in je deloval v Združenju evropskih skavtov v Italiji prav od samega začetka. Najprej je svojo skrb posvetil najmlajšim pikapolonicam, za katere je sestavil tudi molitvenik z naslovom Tukaj sem, Jezus (Eccomi Gesú), ki pooseblja njegovo lastno življenjsko vodilo, ki ga želimo predstaviti tudi v letošnjih šmarnicah za otroke z istoimenskim naslovom Tukaj sem, Jezus.

Zelo rad je delal z mladimi, ki jih je vedno goreče spodbujal in spremljal z molitvijo, nagovarjal k zakramentalnemu življenju in molitvi za svoje bodoče može in žene. Še danes, 10 let po njegovi smrti, se ga skavti s toplino v srcu spominjajo po stavku: “Če moreš, moraš.”

Name je naredilo vtis, s kakšno ljubeznijo in navdušenjem so se v dokumentarnem filmu o patru Ivanu Žižku vsi, ki so ga poznali, izražali o njem. Poudarjeno je tudi zelo pomembno dejstvo – da je bil izjemno priljubljen voditelj, ampak da ni nikoli ljudi navezoval nase. Ni želel biti nekdo, ki ima občudovalce. Ker, roko na srce, to je pri voditeljih, tako v Cerkvi kot drugje, nemala težava in se sicer dobre stvari posledično izrodijo … Se tudi skavti soočajo med svojimi vodstvenimi službami s takšnimi izzivi?

Če z današnjo pametjo in izkušnjami gledam 40 let nazaj, bi itak vse naredil drugače. Ne bi pa nikoli spremenil tiste volje, zanosa, radovednosti, te sile, ki nas je gnala naprej. Šele v zadnjih letih pa globlje spoznavam ta preplet med starejšo in mlajšo skavtsko generacijo. V Sloveniji imamo trenutno tako imenovano prekmursko gibanico. Težava je v tem, da imamo vse plasti, ki pa niso zložene v jed. Plasti zato niso povezane in obstajajo vsaka zase. Jed pa zato ni takšna, kot bi morala biti.

Povezanosti med mlajšo in starejšo generacijo manjka. Starejša generacija ne sme ukazovati in moralizirati mlajši, mlajša pa mora znati upoštevati in vprašati za nasvet starejšo. Ta proces se bo moral slej kot prej tudi pri nas zgoditi. Nismo pa še tukaj. Ko je ta proces odvit, do kultov osebnosti ne pride. Vsi skupaj se moramo naučiti, da znamo stopiti korak nazaj. Čisto osebno in kot generacija.

Pri tem nam je gotovo pater Ivan Žužek lahko velik vzgled.

On je tukaj idealen vzgled. On je bil tak voditelj, da mi je z enim vpogledom vame dal nasvet, ki je preobrazil moje življenje, ki je danes še bolj dragoceno in plodno in predvsem bolj izvidniško. Potem sem spoznal pri skavtih tudi svojo bodočo ženo, dobila sva tri čudovite otroke. To je največ, kar sem odnesel od skavtov. Tudi zavoljo patra Ivana.

Morda je bil pri nas tudi namerno malo zamolčan v obdobju po drugi svetovni vojni, saj je dejstvo, da je ostal živ le zato, ker mu je uspelo kot 21-letniku skočiti z vlaka, ki je peljal v Teharje.

V dokumentarnem filmu se je kar nekaj ljudi zelo jasno izrazilo, da so prepričani, da je bil pater Žužek svetnik. Se nam v prihodnjih letih obeta še kakšen slovenski kandidat za svetnika?

Zame in za moje življenje je bil in je svetnik. Kolikor vem, je bilo tudi v Cerkvi že nekaj govora o tem, da bi lahko bil kandidat za kanonizacijo … Kako se bo odvilo, pa ne vem.

Pri naši založbi bodo ravno jutri izšle šmarnice, ki govorijo o zgodbi patra Ivana Žužka. Napisala jih je dolgoletna skavtinja in pronicljiva avtorica Lucija Čakš. Pisal pa je tudi pater Žužek. Med več strokovnimi deli na temo zakonika vzhodnih cerkva je napisal tudi duhovne spodbude in kateheze za pikapolonice. Gotovo ima še kaj povedati tudi Slovencem … 

Mi v šali pravimo, da pater Ivan še kar naprej dela, po ljudeh. Kako čudovito je, da se je Rok Pisk seznanil z delom in poslanstvom patra Ivana. Kako čudovito je, da je Lucija Čakš napisala tako polne in lepe šmarnice o patru Ivanu, ki izžarevajo njegovo poslanstvo, ki jo je vedno izrekal v stavku: »”Če morem, moram.” Za patra Ivana je imelo skavtstvo smisel le, če je mladim pomagalo odkriti Boga in hoditi za njim po naukih Cerkve.

O patru Ivanu Žužku je Rok Pisk v produkciji Socialne akademije posnel tudi odličen dokumentarni film.