Gregor Čušin: “Ne verjamem v Boga birokrata, ki dela kljukice.” (1. del)

Foto: osebni arhiv

Gregor Čušin je prevajalec. Ne prevajalec iz kakšnega tujega jezika, ampak prevajalec svetopisemskih in duhovnih vsebin v govorico, ki jo razume duša sodobnega človeka. Je tudi pesnik, ki se čudi Božji ljubezni, ki je po človeških merilih skrajno nepoštena in tako zelo duhovita. V intervjuju nam je povedal, zakaj je zapustil teater in začel živeti od evangelija ter zakaj sta umetnost in Cerkev obe lestvi do nebes. 

Pripravljate letošnje postne spodbude na našem portalu. Sežejo res globoko. Od kod črpate?

To, da je nekaj globoko, je v percepciji tistega, ki bere. Nekomu je to morda le neka hecna poezija. Vedno sem pa vesel, da se najdejo ljudje, ki najdejo globino in širino v mojih zapisih.

Od kod to pride? Kadarkoli vzamem v roke Vito Doloroso, ki sem jo za založbo Iskreni napisal pred leti, sem vedno znova začuden, da sem bil sposoben nekaj takšnega napisati. Zavedam se, da sem bil samo prevajalec. Vesel sem, da me Bog za to uporablja, ampak sem res zgolj prevajalec. V mojem konkretnem življenju bi težko našli to globino in širino, ki je v mojih zapisih. Ta dejstva v prvi vrsti mene pretresejo in nagovarjajo.

Karkoli delam, pišem, vse črpam iz Svetega pisma. Sem že skušal temu pobegniti, pa mi ni uspelo. Nazadnje sem želel pred leti narediti komercialno predstavo. Treba je bilo kupiti avto, imel sem neko idejo in sem začel pisati zgodbo o Ostržku. Toda čim je bil Ostržek v ribjem trebuhu, je iz tega nastala predstava Jona, besni prerok, Ostržek pa je letel ven. Počutil sem se dejansko kot Jona. Ko sem hotel iti stran, me je požrla riba in me izpljunila na svetopisemsko obalo. S tem sem se sedaj sprijaznil. Res nosim še vedno v sebi neko samoljubno idejo, da bom nekoč sposoben napisati roman, ampak vidim, da sem bolj za te kratke zgodbe, razmišljanja … Zadnje čase so vse bolj poetična.

Zajemam iz Svetega pisma, zajemam iz svojih razmislekov o Svetem pismu. Skušam vstopati v te svetopisemske zgodbe malo drugače in skozi druga vrata. Ne želim ponoviti zgodbe, kot je že zapisana in kot jo že poznamo in se o njej pridiga. Včasih me navdihne en dogodek ali celo samo ena beseda v drugem prevodu. Včasih brskam tudi po starejših prevodih in najdem res zanimive reči. Vidim, kako se prevod spreminja, včasih se bogati, včasih pa celo siromaši. Recimo božični evangelij. Sedaj beremo, da so angeli peli mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji. Prej smo brali, da so blage volje, še prej, da so dobre volje. Kar pomeni: človek, ki je dobre volje, je blage volje in je Bogu po volji. Mi pa raje Bogu po volji razlagamo kot pobožno. Ne. Bogu po volji je biti dobre volje in nekdo, ki je dobre volje, je absolutno pobožen. S takšnimi stvarmi se igram in tako nastajajo moji zapisi, ki so, hvala Bogu, nekaterim v veselje in korist.

Pred leti sem bila na vaši predstavi Desni razbojnik v nekem vaškem domu. Komentar možaka srednjih let je bil, da če bi duhovniki tako pridigali, bi on z veseljem hodil vsako nedeljo k maši … Zna Cerkev še nagovoriti sodobnega človeka in to tam, kjer ta je, in ne, kjer naj bi bil?

V zagovor duhovnikom: to sicer zveni lepo, a pridige ne morejo biti takšne, kot so moje predstave. Predstava je predstava, obred je obred in pridiga je pridiga. Pričakovati od duhovnikov predstavo je krivica.

Absolutno je pa res, da duhovniki oziroma Cerkev danes ne zna, morda tudi ni sposobna, včasih pa tudi noče nagovarjati sodobnega človeka. Mislim, da smo v Cerkvi v krizi komunikacije s svetom. Naše besedišče nima več prostora, razumevanja v tem svetu. Spomnim se pogreba mojega igralskega kolega. Dvajset let sem se trudil med kolegi koga spreobrniti, pa ni uspelo. Sedaj pa je umrl kolega, bil je cerkveni pogreb in je šel cel teater k maši. Sploh nisem bil pri maši, ker sem celo mašo razmišljal o tem, kako oni sedaj to doživljajo. Jaz, ki sem v to rojen, mi je vse jasno. Razumem, kaj pomeni jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, pa kaj tam dela odrezana glava na pladnju, odrezane prsi in iztaknjene oči pri svetnici … Toda kaj ljudje, ki so prvič v cerkvi in to ne turistično, doživljajo ob vsem tem? Takrat sem ugotovil, da jih to, kar so takrat slišali, razen pridige, ki je bila izvrstna (vse pohvale patru Andražu Arku), enostavno ni moglo nagovoriti. Tudi povsem zaradi besedišča ne. Mi nekaj razumemo, nekdo, ki v tem ni domač, pa ne more razumeti. Tudi ko hočemo nekoga navdušiti za vero ali celo le argumentirano razpravljati o njej, nimamo primernih besed za to. Besed in tudi svetnih argumentov ne. Če pogledamo sedaj aktualne razprave o splavu in evtanaziji. Nimamo svetnih argumentov. Naši argumenti so iz drugega sveta in nimamo besed, da bi ta drugi svet približali temu svetu. Gledam te pogumne, res pogumne, ampak uboge ljudi, ki se mučijo na nekih okroglih mizah, ker nimajo besed, pa tudi če jih imajo, jih tisti, ki jih poslušajo, ne razumejo.

Preroki današnjega časa so pesniki. Mi iščemo preroke znotraj Cerkve, pa jih tam ni.

Poglejte, kako lahko nagovorita umetnost in glasba. Zelo duhovna glasba je sposobna nagovoriti popolnega ateista in ga prevzeti. Ker je do te mere abstraktna in je jezik te govorice tako soroden, da ga je zmožen razumeti tudi ateist. Povejte mi, kdaj je vas nazadnje kakšna pridiga prevzela? Mene ni že nekaj let nobena. Pa bi moral biti prevzet pri vsaki maši. Pa nisem. Malo zaradi besedišča, malo zaradi pomanjkanja ognja v tem človeku, ki mi govori.

Kljub temu pa se vi ukvarjate z oznanjevanjem …

Jaz sem si iz tega naredil vsakdanji kruh. Pustil sem teater, hodim naokrog in nagovarjam ljudi. Nikamor se ne silim. To je moj argument in če mi kdorkoli očita, kdo si ti, da lahko pridigaš … Nisem se še nikoli nikamor sam povabil. Nimam nobene reklame. Vedno sem povabljen. Zato tudi lažje užalim in ranim, ker grem. Duhovnik ostane na fari in ne more in ne sme povedati vsega. Tudi jaz doma ne povem vsega.

Dobro je, da včasih pride nekdo zunanji, ki malo pretrese, prevzame, tudi nasmeje … To počnem vedno bolj pogumno. Ne le zato, ker sem s kilometrino vedno bolj vešč, ampak ker Sveti Duh daje. Greva vštric in čutim, da me nosi. Vedno znova me popade dvom, če sem res prav jaz ta, ki bo to počel. Pa mi Bog vedno znova pokaže, da ja. Tudi Jona je nek tak tip. Bežal je od Boga, sovražil je ljudi, h katerim je bil poklican, da jim pridiga. Pa je vseeno opravil dolžnost. Zakaj torej tudi jaz ne bi tega počel, če vidim, da so rezultati. Hkrati pa je to postal moj vsakdanji kruh in na nek način živim od evangelija.

Nekdo, ki iskreno goji svoj talent in z njim trguje, ne glede na vero, bo potegnil iz sebe božje reči.

Ste tudi poznavalec človeške narave. Vaša četrta postna spodbuda je še zlasti pretresljiva. Govori o gluhonemem, ki je to postal zaradi kazni staršev. To je skrajen primer, ampak še danes, z vsem možnim znanjem starši še vedno neizogibno prizadenemo svoje otroke – četudi smo nekaj storili z najboljšimi nameni. Si je Bog to tako zamislil ali je to prekletstvo človeške narave?

Jaz nisem noben poznavalec človeške narave. Če kaj, sem pesnik. Ko ženi preberem kakšno pesem, pa reče, da je ne razume povsem, ji rečem, da je tudi jaz ne. Tudi tisti, ki jo je napisal, je najbrž ne razume povsem. Ali pa jo razume povsem drugače kot midva. Ravno to je čar umetnosti, poezije. Preroki današnjega časa so pesniki. Mi iščemo preroke znotraj Cerkve, pa jih tam ni. Žali Bog, jih ni. So pa preroki v umetnosti. Predvsem pesniki. Ker talent je od Boga. Naj bo umetnik veren ali neveren, njegov talent je od Boga. Nekdo, ki iskreno goji svoj talent in z njim trguje, ne glede na vero, bo potegnil iz sebe božje reči. Zame je recimo Tokac (Dan D) eden najboljših sodobnih slovenskih krščanskih pesnikov. Če bi to rekel njemu, bi ga mogoče celo užalil. Jaz pa ga kot konzument njegove umetnosti dojemam tako. Zame je njegova poezija molitev. Tudi jaz sem pesnik. Pišem stvari, pa sploh ne vem, kaj nastane. Ne lastim si tega. Samo preverim, ali je božje ali ni.

Ta konkretna zgodba, ki jo omenjate. Jaz sem samo iskal nek drug vhod v to zgodbo. Ravno ta dan, ko sem začel pisati besedilo, je bil evangelij o gluhonemem. Začel sem pisati z neko drugo idejo, ven je pa prišlo to. Kolikokrat se mi to zgodi.

V tej zgodbi bi lahko izpadlo, kot da so sedaj starši krivi za njegovo gluhonemost. Niso. Starši so hoteli svojega otroka vzgojiti. Ukrotiti. Fant se je z glavo zaletaval v zid, dobesedno in v prenesenem pomenu. Na koncu umolknil, utihnil. Oglušel je, ko je slišal, da je njegov oče dejal, da noče več biti njegov oče. Zaradi pomanjkanja ljubezni. Potem se ta isti človek spet trudi, da bi bil njegov oče … Ne gre več za gluhonemost. Gre za naše odnose. Ni treba, da si veren, da to razumeš. In vsak to doživi po svoje. Seveda dodam zraven še priporočeno branje odlomkov iz Svetega pisma, da bi še Božja beseda sama nagovorila.

Gregor z ženo Melito.(Foto: osebni arhiv)

Zakaj se starši in otroci ranimo med sabo?

Bi rekel, da je to kar po Božji volji. Ne da Bog želi, da se ranimo. Ampak – mnogi pravijo, da so otroci Božji dar, pa niso. So kazen božja. Jaz otrok nimam, ker bi jih imel rad. Jaz sem imel rad njihovo mamo, svojo ženo, in oni so sad te ljubezni. Mene otroci niso čisto nič brigali, jaz sem se samo želel lepo imeti s svojo ljubo. Fajn je otroke delati. Bog je tako dober in duhovit. Lahko bi rekel, da naj si podamo roke in bi dobili otroka. Pa si je izmislil tako kompliciran, tako lep način (ki ga tako zlahka in hitro umažemo), da spravljamo otroke na ta svet.

Jaz sem rad otroke delal, zato so prišli. Saj jih imam rad, se razumemo. Ampak izvor je ljubezen med možem in ženo. Če jaz zanemarjam ženo, da se posvečam otrokom, cela zadeva propade. Otroci pa so na svetu zato, da me spravljajo ob živce. Da se zaletavajo v tega, ki jih je spravil na svet. Jaz pa sem tu zato, da te udarce prestrežem. Ker če se jaz umaknem, otrok prileti v steno in si razbije glavo. Tudi jaz sem Božji otrok in tudi jaz se zaletavam v Boga in sem kazen božja tak, kot sem. Ker sem nevzgojen, zoprn, izgubljeni sin, redko se vrnem. In ko se vrnem, sem nadut. In se zaletavam v Boga, ampak Bog kot dober oče stoji tam in prestreže vse udarce. Vedno si zaznamovan z odnosom do svojih staršev. Ta odnos določa tudi odnos do Boga. Kot jaz zorim s starši, tako zorim v odnosu do Boga. Vem, da mnogi zavračajo Boga, ker so imeli zoprnega očeta. Pokvarjen odnos z očetom velikokrat pokvari odnos do Boga.

Naši Cerkvi danes manjka duhovnikov poetov. Umetnikov, ki bi se pustili navdahniti.

Kako naj človek, ki ima pokvarjen odnos z očetom, ozdravi svoj odnos do Boga?

Jezus je tudi naš prijatelj, je Bog, a je hkrati Božji sin, je Božji otrok, kot jaz. Ta podoba lahko pomaga pri ozdravljanju odnosa z Bogom. Prek Jezusa se lahko potem sporazume tudi z Očetom. Mnogi umrejo in pridejo na drugi svet še vedno z zamero do očeta v srcu. Potem pa temu Očetu pogledajo v oči in se zgodi, kar se zgodi. Jaz ne verjamem v Boga birokrata, ki dela kljukice. Ko se soočimo iz oči v oči in verjamem, da do tega soočenja po smrti absolutno pride, to ni neka pavšalna, za vse enaka sodba.

Kaj se zgodi, ko pogledaš v te oči?

To je pa velika skrivnost, ampak skrivnost, ki je polna ljubezni. Očitno so tudi taki ljudje, ki se odločijo, da ne pogledajo v te oči, da odvrnejo pogled in grejo v pekel. Ampak jaz mislim, da da Bog vsakemu veliko veliko možnosti, da se to ne zgodi. Če pogledamo desnega razbojnika, ki je bil velik zločinec. Je ropal, moril, posiljeval … Spreobrnil se je pol minute, preden je umrl. Pa še to ne. Samo rekel je svojemu kolegu: »Pusti tega človeka, da bo lahko v miru umrl.« V bistvu je pokazal samo malo uvidevnosti, storil majhno gesto ljubezni v zadnji minuti svojega življenja, pa ga je ta odrešila. Bog daje šanso do konca. V takega Boga jaz verjamem.

Tudi za to, da se pridružite letošnji postni pustolovščini, ki jo pripravlja Gregor Čušin, še ni prepozno. ⇒ KLIK

To ne pomeni, da lahko mirno grešimo, ker je Bog tako dober. Zelo pomembno je, kar počnem na tem svetu. Želim poudariti samo to, da Bog čaka do zadnjega. On je oče iz zgodbe o izgubljenem sinu, ki na strehi svoje hiše čaka, kdaj se bo ljubljeni sin vrnil. In ko se vrne, mu priredi celo ohcet. To je popolnoma nevzgojno. Tudi v vseh pogledih nepošteno do starejšega sina. Ni psihoterapevta, ki bi rekel, da je to prav. Tega človeka bi bilo treba kaznovati. Vse si zafural, prav, te sprejmemo nazaj, lahko si tukaj, ampak dediščine pa nimaš. Dobil jo bo starejši brat.

Desni razbojnik je pokazal samo malo uvidevnosti in storil majhno gesto ljubezni v zadnji minuti svojega življenja, pa ga je ta odrešila. Bog daje šanso do konca. V takšnega Boga jaz verjamem.

To bi bilo fer. Ampak Bog ni fer. Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni fer. Ni poštena. Mi imamo težave s tem. Od Boga pričakujemo človeški odnos. Ne, Bog ima božji odnos. Tega velikokrat ne razumemo. Tudi prilika o tistih delavcih, ki so nekateri delali ves dan, drugi pa prišli šele zadnjo uro, na koncu pa dobili vsi isto plačilo … Ni pošteno. Ga ni sindikata na tem svetu, ki bi podpisal to. Ampak Bog reče: »Tako pač jaz delam. Imaš kaj proti? Sva se midva kaj drugače zmenila? Si dobil svojo plačo? Si. Imaš kaj manj, ker je dobil tudi on?« Nimam manj, ampak ni fer. Mi se s tem ubadamo kot otroci in zato so, smo pesniki. Da malo te stvari prevedemo, odgrnemo zaveso … Mislim, da je danes problem duhovnikov, ker niso pesniki.

So bili kdaj pesniki?

Spominjam se, da je nekoč rajnki pokojni Rupnik (rajnki rečem zato, ker smo ga zdaj tako rekoč pokopali) rekel, da so bili prvi cerkveni očetje pesniki. Šel sem gledat in dejansko so prvi zapisi cerkvenih učiteljev napisani v obliki verzov. Ne v rimah, v verzih. So pesnitve. To me je zelo nagovorilo. To, da so bili pesniki, umetniki, hkrati pa pridigarji in oznanjevalci. To danes manjka naši Cerkvi. Danes manjka duhovnikov poetov. Umetnikov, ki bi se pustili navdahniti. Pesnik išče nove besede, nove izraze, nove načine, da pove … To naredi tudi na račun tega, da sam lastne pesmi ne razume. Da mu lastna pesem ni všeč. Jaz sem to doživel, ko sem dobil nagrade za vloge, ki mi niso bile všeč. Tistega, kar je bilo meni blazno všeč, pa nihče niti opazil ni. To pa je ta Božja duhovitost. Manjka umetniškega zanosa v naših oznanjevalcih in pastoralnih sferah. Da bi zaupali tudi navdihu Svetega Duha. Vsak navdih pride od Svetega Duha. Božja pota niso naša pota.

Pred dnevi smo ravno doma govorili o  slikarju Vincentu van Goghu. Ta tip je naslikal par tisoč slik v času svojega življenja, pa tudi ene ni prodal. Si predstavljamo danes zgodovino slikarstva brez njegovih slik? Ne. Za časa življenja ga pes ni povohal. Ves nesrečen je storil samomor. Ko gledaš njegove slike v živo – recimo Zvezdno noč – ko se pred njo umiriš, sedeš, te posrka vase, ves se naježiš. Podobno sem doživel zadnjič v Narodni galeriji pred sliko Poletje od Ivane Kobilce. To sliko vidiš na lončkih, razglednicah … Ampak v živo je povsem drugačno doživetje. To je živost umetnosti, tega nobena umetna inteligenca ne more ustvariti. Podobno je z živo glasbo.

Maša in teater sta si zelo podobna. Imamo kostume, imamo igralce, imamo oder, imamo občinstvo, interpretiramo nekaj … Meja je zelo tanka.

Kje je torej mesto umetnosti v Cerkvi in kje je mesto Cerkve v umetnosti?

Cerkev se je že od nekdaj malo tepla z umetnostjo. Ker se v bistvu tepemo za isti prostor, kdo vodi k Bogu. Maša in teater sta si zelo podobna. Imamo kostume, imamo igralce, imamo oder, imamo občinstvo, interpretiramo nekaj … Meja je zelo tanka. Razlika med obredom in teatrom je v tem, da si v teatru le gledalec, pri obredu pa si udeleženec. To je edina zunanja razlika. Težava pa je, če se udeleženci naredijo Boga. Če si režiser domišlja, da je Bog. Cerkev se vedno tepe za to mesto, ker ji pripada. Ja, je isto mesto, ampak nehajmo se tepsti, naj umetniki vstopijo v Cerkev, naj Cerkev vstopi v umetnost. Ne samo kot mecenka, ampak kot duhovna umetnost. Ni nujno, da narišeš Kristusa, da je to potem sakralna umetnost. Lahko narišeš Poletje kot Ivana Kobilca. To je zame sakralna umetnost. Pred njo sem sedel in molil. Seveda ne bom te slike dal na oltar, ampak spodbuditi ljudi, da jih to potegne k Bogu, se pa da in sme. In seveda obratno.

Ta konkreten problem imamo sedaj z Rupnikom. Njegovi mozaiki sami po sebi niso nikakor problematični, pa naj je on še tako problematičen. Vsebina umetnosti je ostala ista, pa naj je on storil, kar koli je že pač storil. Lahko te neka slika vodi v molitev in k Bogu ali pa te ne vodi. Ampak Rupnik sam pri tem nima nič. Lahko z vso pravico rečeš, da to zate ni umetnost, da te ne navdihuje … Ampak Rupnikova oseba nima nič pri tem. Spoznali smo, da je človek drugačen, kot smo mislili, pa tega perila jaz ne bi pral, ni moje, da bi jaz te gate žajfal, ampak umetnost je ista, kot je bila. In te pelje k Bogu ali pa te ne pelje. Ne glede na Rupnika. In ti si ta, ki to določa. Ne kot samoodločevalec, ampak kot nekdo, ki je v odnosu z Bogom in ti Bog narekuje in ti reče: »Zate ja, zate ne.«

Mi pa mislimo, da moramo biti vsi enaki. Da Bog vsem vse enako govori. Ni res. Poglejte svetnike, kako so si različni. Eni z ognjem in mečem, drugi s sekiro in malto, tretji pa z brisanjem riti in čiščenjem ran. Eni so bili škofje, eni so bili menihi … Zelo malo je pa laikov. Ampak to je že druga zgodba. Cerkev je zelo malo laikom priznala svetost. To se dogaja šele od Janeza Pavla II.

Vabljeni tudi k branju drugega dela intervjuja z Gregorjem Čušinom: “Vse bi bilo veliko lažje, če bi imeli kristjani malo več smisla za humor.”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ne verjamem v Boga, ki bi pustil, da se dogaja pometanje pod preprogo in minimaliziranje vseh zločinov do sedaj v RKC, posebej kar se tiče spolnih deliktov, ki so največji zločin nad otroki posebej, pa tudi nad nunami po svetu, itd. itd.
    O tem Gregor Čušin nikoli ni spregovoril, pa je tudi član te družbe. Kdaj bo povzdignil glas?

    1. A da nima veze?
      No potem je pa vse vredu, kot pravite. Ni se nam treba sekirati,otroci lažejo,nune lažejo….

  2. Na Rupnikovih mozaikih me nekaj moti. Motijo me njegovi grdi, dolgi obrazi. Sama nisem umetnica, vendar jih bi narisala lepše. Nobene miline ne izražajo. Odkar sem zvedela za Rupnikove afere, se v prostoru, kjer so njegovi mozaiki, slabo počutim. Non stop razmišljam o njegovih izprijenih dejanjih. Ne počutim se, da sem v Božjem hramu. Ne morem si pomagati.
    Kar se tiče odkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi – mislim, da je to delo cerkvenih dostojanstvenikov, ne Gregorja Čušina. On je samo igralec, ki je opustil delo v teatru, odprl svoj s.p. in sedaj se ukvarja s svojo dejavnostjo, z namenom, da preživi sebe in svojo družino.
    Žal vsem tem zlorabam ni videti konca!

    1. Kar se tiče odkrivanja spolnih zlorab in vseh drugih zlorab, nasilja itd. Vsak član te družbe je dolžan opozarjati, ozaveščati, prijaviti, po svojih najboljših močeh. Tako jaz, kot vi, kot ostali, posebej odrasli. Pa se zdi, da včasih otroci in mladi pokažejo več sočutja in več upora, ter pravičnosti in borbe za drugega.
      Najbolj me moti, da se take stvari prelaga na druge, češ, sej so organizacije, ki za to poskrbijo, nevladne organizacije, policija, CSDji, šole itd. Ne, ne! Vsak od nas mora to početi.
      In kar se mi zdi najbolj pomembno, taki kot je Gregor Čušin, bi morali vedeti, da bi lahko zaradi tega, ker je znan v družbi, še veliko več naredil in premikal meje. Ampak seveda je strahopetec. Tako kot mnogo tistih, ki so znani v družbi, se delajo katoličane in so zvesti nekim krščanskim vrednotam, ampak to je samo na papirju.
      Zato me rajši ni v cerkvi, kot da bi bila hinavka.
      Vse bo enkrat prišlo na plano, takrat se bo vsak moral vprašati, kaj dobrega in komu smo pomagali pri vseh stranpoteh, zločinih, in ali smo naredili dovolj, da smo lahko preprečili to in ono???

      1. Nisem oboževalec Čušina.Krivde ali karkoli glede zlorab mu pa ne more nihče očitati.Drhal iz CSD,NVO in šol ne opravlja nobenega dela.Denar dobivajo brez razloga vsak mesec.Ni se še zgodilo,da bi upravičili svoj obstoj,kaj šele sredstva,ki jih dobijo.Da opravljajo svoje delo lahko rečejo policisti.Za zlorabe otrok ni opravičila.Kar se tiče odraslih žensk in njihovih izgovorov,da so bile zavedene je pa popolna neumnost.Res pa lahko kdo v njihovem imenu toži Rupnika.Same so očitno zelo zaostale,da so podlegle njegovim “teološkim”razlagam zakaj je seks dober.

        1. Saj Rupnik ni edini. So tudi drugi “Rupniki” skriti v cerkveni hierarhiji, ki so zlorabljali nune, ne samo spolno, pač pa tudi za vse fizično delo. Uboge nune so velikokrat kot brezplačne sužnje, ki opravijo vse delo od kuhanja, čiščenja, pospravljanja, pranja, likanja, dela na vrtu.
          Nune niso kot ostale ženske. So ženske, ki se jih vzgaja v ponižnosti in podrejenosti. Nuna svojega napadalca ne more oklofutati ali brcniti v “ja..ca”, kot bi to naredila povprečna ženska. Nune enostavno zmrznejo, saj kljub vsemu do svojega predatorja čutijo neko pokorščino, enostavno, predatorji manipulirajo z njimi. Zato imajo še toliko večji greh.
          In kar je najhujše – nimajo se komu pritožiti, saj jih predstojnice največkrat označijo, da so same krive. Nune tudi nimajo kam iti in uiti, saj jim prepovejo tudi stike s starši oz. družino. Tako ostajajo ujete v breznu zlorab.
          Kar oglejte si kakšen dokumentarec o tem na youtubu. Človeka kar strese. Grozljivo! In taki duhovniki potem še spovedujejo in obhajajo in kar je najhujše – pridigajo navadnim ljudem o morali, o grehu, o tem, kako je treba živeti.
          Cerkev in vsi vplivni ljudje v njej bi morali temu narediti konec. Če ne bo konec enkrat tega pometanja pod preprogo, bodo naše cerkve še bolj prazne, kar že niso!

  3. Tale zapis je zelo ponižujoč za nune in ženske na splošno.Kot,da so nebogljene,neizobražene in so vse pripravljene storiti za bližnjega.Če gre za njihovega nadrejenega so pa brez zadržkov in ustrežejo vsem željam.

    1. Uživaj v svojih provokacijah.
      Ne vem, kdo si in od kje prihajaš. Če bi bil zlorabljen (a!) nekdo od tvojih najbližjih, najbrž ne bi tako govoril oz. pisal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja