Blaž Švab: “Pri zakonskem odnosu ni pomembna samo kvaliteta, ampak tudi kvantiteta.”

Foto: N Media

Blaž Švab je priljubljen radijski in televizijski voditelj ter pevec skupine Modrijani. Je pa tudi človek zdravih vrednot in pogledov ter v marsičem izstopa med znanimi osebnostmi. Svoje družine in otrok na noben način ne izpostavlja javnosti in družbenim omrežjem. Verjame, da so pošteno delo in dobri odnosi med ljudmi ključni za srečo. Brez kakršnikoli zadržkov pove, da je veren, in pojasni, kaj konkretno zanj pomeni živeti svojo vero. Poudarja pa tudi, da namerava svetu zapustiti še kaj drugega kot samo razvedrilo. 

Kot je znano, svojega zasebnega življenja in predvsem svojih otrok popolnoma nič ne izpostavljate javnosti. To ni ravno pogosto med slavnimi osebami. Zakaj ste se tako odločili?

Prvi razlog je, da smo bili Modrijani vedno zelo izpostavljeni, imeli smo tudi zasledovalce. Jaz konkretno sem imel dve zelo vztrajni zasledovalki … Hvala Bogu se je vse srečno končalo, zame in zanju. Lahko pa bi stvari šle v zelo napačno smer. Nikogar od svojih bližnjih nisem nikoli želel izpostavljati kakršnemukoli varnostnemu tveganju.

Imam res čudovitega sina. Vsak dan kaj novega doživiš z njim, vsak dan se nasmejiš, si seveda ponosen. Nekdo drug bi morda pomislil, koliko zanimivih vsebin za objavo. Kljub temu pa to po moje niso vsebine, s katerimi bi lahko samega sebe izpostavljal, se promoviral in prodajal. Mislim, da objavljanje slik in videov otrok hitro lahko postane neka zloraba otrokovega osebnega prostora. Otrok bo enkrat odrasel in ni nujno, da mu bo to všeč. Morda se mu bo zdelo, da smo ga izkoristili.

Javna podoba nikoli ne more biti enaka resničnemu življenju. Mnogi ljudje v javnosti predstavljajo svoje življenje in družino kot idealno. Jaz pa ravno obratno. Raje javno povem, da sem velikokrat nemočen, da ne glede na to, da imam kar veliko znanja o vzgoji, vidim, da mi veliko manjka, da je vzgoja nekaj, kar se dogaja nezavedno. Da prihajajo ven jeza, stiske, problemi, ki so povezani s tabo ali pa z eno ali celo dvema generacijama nazaj. Ko včasih povzdigneš glas, slišiš starega očeta. Morda bi se morali dogovoriti, da take stvari objavljamo na družbenih omrežjih.

Staršev, ki so javne osebnosti in svojih otrok ne izpostavljajo, je pravzaprav res malo. Nikogar ne obsojam, vsak dela po svoji vesti, jaz pa tega ne maram.

Zanimivo je, da ljudje to spoštujejo. Redno hodimo na morje na hrvaški otok v kamp, kjer je 2000 Slovencev. Nikoli nimamo nobenega problema. Ljudje so uvidevni, nihče ne sili v nas, nihče ne fotografira, nihče ne poroča o tem … Zelo spoštujem svojo publiko in ljudi. Vedno znova me pozitivno presenetijo. Ljudje imajo svoje družine in živijo svoja življenja. Imajo svoje probleme in svoje skrbi. Znane osebnosti pa pogosto z nekimi temami, ki so pravzaprav trači, silimo v ljudi in jih posiljujemo z nekimi informacijami.

Mislim, da objavljanje slik in videov otrok lahko hitro postane zloraba otrokovega osebnega prostora.

V bistvu je videti, da ste glede tega ustvarili skoraj nov trend – zvezdnik, ki je sicer zelo odprt in dostopen, a ima svojo zasebnost zase …

To čisto nič ne škodi moji medijski prepoznavnosti. Tako ravnamo vsi Modrijani. To se nam zdi pošteno in tudi spoštljivo do ljudi. Kajti kdo želi poslušati samo stavke, ki se začne z mi, mi, mi … ? Že tako si na odru vse življenje, če pa si še malo nagnjen k narcisoidnosti, pa je to zelo slaba kombinacija, ki zelo kvarno vpliva na tvojo osebnost. Naj otroci zrastejo, če jih bomo naučili delati, jih bomo naučili največ. Pa če se bodo radi družili. Če to dvoje odkljukamo, se bo vse ostalo že poglihalo.

Sta si tak način vzgoje z ženo načrtno zastavila?

O tem se niti nikoli nisva pogovarjala. To tako je in obema nama je to jasno.

Otroci tako zelo hitro odraščajo, tako zelo hitro se izoblikujejo, da ti je škoda vsake ure, ki je ne preživiš z njimi. Glede na to, da jaz zelo veliko delam in sem vedno zelo veliko delal, mi je največji izziv to, da sem čim več z družino. Pa ne počnemo nič posebnega. Bluzimo, po domače, se kratkočasimo, ni nujno, da kaj delamo.

Kaj menite o poplavi digitalnih naprav med mladimi in tudi manj mladimi? Nekateri pravijo, da gre za pravo epidemijo zasvojenosti.

Vse, kar je, je odveč. Jaz sam sem zagotovo prevelik uporabnik digitalnih vsebin. Najin otrok seveda ne uporablja telefona. Razen v nekih izrednih situacijah, recimo v čakalnici urgentnega centra, ko je bil bolan. Ko gremo ven jest, pridemo s škatlo kock. Je gotovo več kravala, kot če bi mu dali telefon. Ampak srce me boli, ko sem kjerkoli v hotelu in vidim, da so vsi otroci na telefonih, popolnoma pasivni, nezainteresirani za karkoli, vse je tiho, mirno … Odraslim to sicer odgovarja, a je tako zelo, zelo čudno. Zmrazi me, ko vidim toliko otrok brez energije.

Vesel sem, ko moj sin pokaže zanimanje za različne stvari. Kaj počnejo kuharji, pa kaj počnejo čistilke … Opazuje, gleda, se z drugimi pogovarja in ima željo po socialnih odnosih. Biti brez telefona je vsekakor izziv, nikakor pa ni nemogoče. Že televizija je velikokrat problem, pa je drugačen, manj ‘zasvojljiv’ medij. Vseeno pa vidiš, da so risanke tako prefrigano narejene, da ga tako močno posrkajo vase, da se otrok, ko mu jih ugasneš, obnaša, kot da si mu vzel drogo.

Glavna stvar pa je, da zgledi vlečejo. Če imaš kot starš ves čas telefon v roki, kako naj bo otrok drugačen? To je za našo generacijo največji izziv. Osebno se veliko ukvarjam s tem. Kje najti pravo mero.

Sta bolj stroga starša?

Morda je včasih videti, da sem zelo naporen starš. Za kakršnokoli stvar se mora otrok potruditi. Kaj narediti ali kaj povedati, se kaj naučiti … Rezultati so zelo kmalu vidni. Moj sin je star štiri leta, ampak ima pospravljeno sobo in sam jo pospravlja. Zna sesati, zlagati posodo v in iz pomivalnega stroja … Mi je sicer na začetku vzelo precej več časa, kot če bi stvari naredil sam. Toda otrok v tej starosti uživa pri delu in to moramo izkoristiti za to, da mu v tem obdobju privzgojimo delovne navade. Nisem prizanesljiv starš. Je sicer mami bolj prizanesljiva in prav je tako. Mama je mama in je bolj blaga, ata pa je pač ata in je prav, da je malo bolj strog.

Če imaš kot starš ves čas telefon v roki, kako naj bo otrok drugačen?

Kako vidva združujeta delo in družino?

Pri vseh Modrijanih, če je le možno, gredo otroci zraven na vaje. To nas nikoli ni motilo. Tudi na kak manjši koncert. Ena pomembna stvar je še – Modrijani na koncertih nikoli ne pijemo alkohola. Nekoč je bila to izjema, danes pa že večina slovenskih glasbenikov na nastopih ne pije alkohola. To pa pomeni, da prideš, odpoješ in greš domov in si s svojo družino. Mi ne delamo osem ur na dan. So strnjeni vikendi, ampak po urah pa nismo toliko odsotni. Smo veliko na poti, a tudi v to lahko vključiš družino.

Kako negujeta odnos z ženo?

Predvsem tako, da sva čim več časa skupaj in se veliko pogovarjava. Nič posebnega pravzaprav. Nekateri pravijo, da je kvaliteta pomembna, ne pa kvantiteta. Jaz pa mislim, da je tudi kvantiteta zelo pomembna.

Kako sta opravila prehod od para do starša?  

Lev se je rodil le malo pred razglasitvijo covid epidemije. Na začetku epidemije koncertov nismo mogli odpovedati, saj nismo imeli nobene podlage, da bi jih. Za naju je bila situacija zelo težka in naporna. Kot otrok sem bil hud astmatik in sem večkrat doživel hudo dihalno stisko in skoraj umrl. To bolezen sem prerasel in nimam več nobenih težav, a strah je ostal. Če si doživel dihalno stisko, imaš doma deset dni starega novorojenčka, po televiziji gledaš, kako ljudje ležijo v vrečah v sosednji državi, ti pa igraš na koncertu z nekaj tisoč ljudmi … Priznam, da sem si oddahnil, ko se je vse zaprlo. Na začetku se ni vedelo, da je bolezen pri otrocih praviloma precej blaga. Tako, da je bil ta prehod na starševstvo pri nama precej zaznamovan s to epidemijo in strahom za otrokovo zdravje. Vse drugo je stopilo v ozadje in za vsak mesec, ko ni zbolel, sem bil hvaležen. Je že malo večji, se že zmore odkašljati … Šele po dveh letih smo povsem svobodno zadihali.

V tem obdobju sva se tudi iz Oplotnice preselila v Ljubljano. S tem sva prihranila veliko časa, ki sva ga prej porabila za vožnjo. Lara je šla v petek gledat stanovanje, v torek sva se že preselila. Niti malo mi ni žal in dve do tri ure dnevno prihranimo na vožnji, kar je odlično.

Radi smo skupaj kot družina. Rada se druživa tudi z drugimi pari. Je pa danes izziv najti neke nove prijatelje, pare, ki približno podobno razmišljajo … Da ni prva stvar, ko se srečamo, da smo vsi na telefonih. In da se znamo pogovarjati še o čem drugem kot o tem, kje si bil, kaj si pojedel, kaj si pil, kaj si kupil … Vse, kar je povezano s statusom. Da se lahko preprosto normalno pogovarjaš o življenju. Ampak ne o glasbi. Jaz se nerad pogovarjam o glasbi. To je moje delo in to rad delam. Ampak v prostem času pa raje o čem drugem.

Slovenci delujemo po nekem čudnem magnetizmu. Če nas obrneš v pravo smer, držimo skupaj, če pa nas obrneš drugače, pa se prepiramo.

No, tu je eno neglasbeno vprašanje. Kaj vam pomeni vera? Ste eden redkih glasbenikov, ki upa javno povedati, da je kristjan.

Dvajset let sem o tem govoril s krčem v želodcu. V ozračju si čutil, da to ni tema, o kateri se sme govoriti javno. Da je vedno zraven prilepljen še sram. Da si nazadnjaški, zategnjen, obremenjen človek, ki ne sprejema različnosti. Jaz osebno sem zelo odprt. V Angliji sem se najboljše razumel z muslimani iz Savdske Arabije in Omana. Pa z ljudmi iz Južne Koreje. Sploh ni stvar v veroizpovedi, ampak je v načinu življenja.

To mi je bil vedno fenomen, vsi so hodili v cerkev, ampak o tem ni nihče nič govoril. Nihče si ni upal reči Bog ali Jezus, le v kakšni kletvici. Toliko nekega sramu in strahu. Hotel sem biti malo uporniški in sem si rekel, da zakaj ne bi o tem govoril.

Ko smo imeli noč Modrijanov, precej velik projekt, je bil na koncu velik napis: Hvala Bogu za vse blagoslove. To je bilo na nacionalki. Nikoli se ni nihče obregnil ob to. Če to resno misliš in živiš, ni v tem nobenega problema.

O tem sem govoril, ker sem hotel biti malo uporniški, po drugi strani pa sem to res čutil. Ker brez vere, brez Boga, brez njegovega blagoslova, bi se mi že zdavnaj razleteli. Na cestah, na odru, propadli bi kot ljudje. Kot trinajstletniki smo vse vikende nastopali po gostilnah. Večkrat sem zaspal na cesti in imel občutek, da me je nekdo porinil nazaj na cesto … Toliko je bilo skrajnih naporov in situacij, da si očitno čutil, da nisi sam. Zakaj ne bi tega slavil, zakaj ne bi tega praznoval, zakaj se ne bi javno zahvalil, če veš, da je še Nekdo drug zaslužen za tvoj uspeh. Čutiš prisotnost. Nekoga večjega, močnejšega, dobrega. Nekoga, ki oprošča vse tvoje napake, ki jih ni malo. Da lahko še vedno počneš, kar rad počneš. To je največji blagoslov.

To so dejstva in zakaj jih ne bi povedal naglas. Zakaj bi prilagajal teme glede na to, za kakšen medij imam intervju. To bi bila hinavščina. Mene in medija.

Ko sem začel govoriti o tem, je bilo na začetku malo čudno. Čutil si nek sram … Potem pa so se ljudje kar navadili, vidim, da so tudi drugi začeli o tem bolj odprto govoriti … Potem dejansko vidiš, da je zelo veliko ljudi vernih, globoko vernih, pa o tem ne upajo govoriti. Med slovenskimi glasbeniki je zelo veliko globoko vernih ljudi.

Slovenci smo nasploh ljubitelji predalčkanja. Se tudi vam dogaja, da vas skušajo poriniti v neke svoje ali tuje predale?

Ja. Hitro pa se tudi zgodi, da se hoče kdo s teboj okoristiti. Modrijani ne igramo političnim strankam. Nikoli. Nas vabijo, ampak ne. Zelo moraš paziti tudi to, s kom se fotografiraš. Jaz ne poznam vseh devetdesetih poslancev in tudi ne vseh, ki bi to radi postali. To je tipična zloraba. Srečaš nekoga in ti pravi: »O, jaz sem vaš fen. Mojo otroci so vaši feni. Lahko en selfi?« Se z njim fotografiraš in potem ugotoviš, da je sekretar neke stranke ali »wannabe« politik, si že na Facebooku na strani neke stranke … Sto drugih ljudi pa ti užaljeno piše, da ne bodo več prišli na koncert. Teh pritiskov je kar nekaj.

Slovenija je tako močno polarizirana. Politika pa gleda samo na to, kako ljudi še bolj polarizirati. To je izgleda naša nacionalna bolezen. Ko greš namreč v Kanado ali Ameriko k našim Slovencem, vidiš isto zgodbo in isto polarizacijo. To je prav neverjetno. Tisti, ki so v lovskem društvu, so taki, mi, ki smo pa v pevskem, smo pa v redu. Že sto, dvesto let živijo tam, pa so še vedno skregani. Ko je pa kak resen problem, pa vsi stopimo skupaj in si pomagamo. To je res fenomen in delujemo po nekem čudnem magnetizmu. Če nas obrneš v pravo smer, držimo skupaj, če pa nas obrneš drugače, pa se prepiramo.

Spoštovanje ni stvar filozofiranja, ampak je v tem, da ko sosed zlaga drva, mu greš pomagat.

Kdo nas obrača?

Na koncu imajo vsi problemi svoj izvor v vzgoji. V tem, kako doma vzgajaš svojega otroka. Ga učiš poštenja, ga učiš spoštljivih odnosov ali ga učiš, da se je treba znajti in čim več ljudi okrog prinesti. Slišim, da ko je danes v šoli nek otrok bolan, mu drugi sošolci nočejo dati zvezkov, da bi si prepisal snov. Mi smo hodili k sošolcem domov, da smo jim nesli zvezke. Kam smo prišli v tem individualizmu?

Izjemno pomembna je vzgoja doma, pa tudi medsosedski odnosi. To se vedno bolj izgublja. Hvala Bogu ne vsepovsod.

Se pravi je rešitev za slovenski problem polarizacije boljša vzgoja?

Vedno je odgovornost na nas. Kako bom jaz vzgojil svojega otroka, da bo imel občutek za sočloveka. Saj to sem že večkrat povedal: Franca Šegovca, Štirje kovači – že sedemdeset let igrajo – sem enkrat vprašal, kako bi spremenil svet. Izstrelil je: »Ljudi bi naučil pozdravljati.« S tem je povedal vse. Pozdraviš, ko spoštuješ, če spoštuješ, ne želiš slabo in deluješ v skupno dobro.

Mlade moramo naučimo spoštovanja in tega, da v dobrem aktivno sodelujejo. Spoštovanje ni stvar filozofiranja, ampak je v tem, da ko sosed zlaga drva, mu greš pomagat. Zložimo, potem pa se družimo, smo srečni in se imamo lepo. Jutri bomo pa šli skupaj igrat nogomet. Mlad človek mora začutiti, da smo lahko ob pomoči drugim resnično srečni.

Če pa nam zadovoljstvo in srečo nadomeščajo neke digitalne in potrošniške vsebine, pa po tem nimamo potrebe, ampak tudi prave sreče in zadovoljstva ne. Za srečo in zadovoljstvo potrebujemo konkretne dejavnosti. Delo, druženje … In to je zame, če se vrnem nazaj, tudi vera. V slovenskem prostoru je o veri veliko govora, pa zelo malo akcije. Nisem zadovoljen s stanjem katoliške inštitucije. Marsikaj me tako zelo odvrača, da me včasih preseneča, da nekateri mladi to sploh sprejemajo. Premalo je človeškosti, premalo realnosti, premalo vsakdanjosti, premalo pristnosti. Vera ni nič drugega kot to, da v vsakem trenutku, ko narediš neko potezo, to narediš skozi vero. To pomeni: ko grem v trgovino, plačam račun, me vera obvezuje, da pogledam človeka za blagajno in mu rečem hvala lepa. Ne pa, da grem kot zombi iz trgovine in mi je vseeno za človeka, ki mi je pomagal izpeljati nakup. Vera je tudi pozdrav, hvaležnost, to, da se kulturno vedeš. Vera je, kako hodiš, kako se držiš in kako se obnašaš na vsakem koraku. Na koncu tudi to, kako se obnašaš do psa. Vse to je vera.

To je pravzaprav ena od največjih zapovedi krščanstva. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe …    

Ja, mi smo pa vse to spremenili v neko filozofiranje. Vse je nekje v zraku, v stratosferi. Ampak jaz nisem v stratosferi. Jaz živim tukaj in zdaj. Vsak dan ponuja dovolj priložnosti za to, da živiš svojo vero in govoriš o njej. Ko pa padeš v stisko, pa vero najdeš še prej.

Smo v postnem času. Ste se čemu odpovedali?

Ja, na minimum sem zmanjšal družbena omrežja. Vse sladko sem dal stran. Kave sem zmanjšal s petih na dve. Čeprav bi to verjetno storil, tudi če ne bi bilo postnega časa.

Omenili ste, da med nastopi ne pijete alkohola. Kako ste prišli do te odločitve? Veliko družin še danes zelo trpi zaradi alkoholizma.

Vsi Modrijani smo se za to odločili načrtno. Bili smo premladi, da bi vsak vikend pili alkohol. Stari smo bili 13, 14 let, ko smo že živeli od glasbe. Igrali smo vsaj dvakrat vsak vikend. Za odrasle. Zanimivo je, da k opijanju običajno ne spodbujajo vrstniki, ampak starejši. Starejši opijajo mlade, ker je zelo zabavno videti štirinajstletnega harmonikarja, ki opit gunca afne, drugi se pa nad tem naslajajo. Temu smo se uprli. Bilo je težko dopovedati ljudem, da ni treba štirinajstletnim otrokom nositi vina na mizo. Niti enega kratkega za začetek. Pa nimam čisto nič proti kratkemu pa tudi proti vinu ne. Moj stari ata je vse življenje kuhal viljamovko, pa ni bil nikoli zapit. Ko je prišla kaka družba, so nazdravili in to je namen alkohola.

Tudi vino je čudovita stvar sama po sebi. Ob primerni priložnosti. Za nas, ki smo bili pa vsak teden obdani z alkoholom, pa je bila to samo pot, na kateri zelo hitro propadeš. Samo v treznem stanju smo lahko prišli tako daleč, kot smo. Se pa danes manj pije, kot se je nekoč. Treba je priznati, da je policija naredila veliko z represijo. Pije se trikrat manj, kot se je. Ljudje se znajo zabavati še bolj sproščeno z malo ali nič alkohola. Danes pri mladih vidim večji problem v družbenih omrežjih kot pa pri alkoholu. Sicer sem tudi optimist. Vidim, da jih druženje še vedno privlači. Imam upanje, da bo nek imunski sistem človeštva odreagiral tako, da bo zavrnil to digitalno sceno. Čisto kolektivno. Imeti moramo zaupanje v človeštvo. Nenazadnje smo preživeli že marsikaj.

Ljudje se te problematike vedno bolj zavedajo, vedno bolj občutljivi so postali na to, užaljeni so, če si na telefonu, to je postala stvar bontona …

Pa še druga izjemno pomembna stvar. Ker se nismo omamljali, so se nam hormoni sreče sprožali na naraven način, osebnostne lastnosti smo si kalili in se izgradili kot osebnosti. Občutek za ljudi, za odnose, trdo delo, funkcioniranje v skupini … Od navsezgodaj smo se v skupini kalili. Skupina je zelo koristna nadomestna izkušnja. V skupini lahko predelaš marsikatere primanjkljaje od kod drugod. Zato se mi zdi zelo pomembno, da so mladi vključeni v neke skupine – dramske, športne, kulturne, verske …

Danes se pije trikrat manj alkohola, kot se je pred leti. Ljudje se znajo zabavati še bolj sproščeno z malo ali nič alkohola.

Skupina ima torej neko terapevtsko vlogo?

Absolutno. Naša je bila zagotovo terapevtska. Imela je nekaj pravil, ki smo se jih vsi držali. Delati dobro, brez nekih substanc in omame, ustvarjanje in delo na odnosih. Kar seveda ne pomeni, da smo bili vedno vsi člani skupine v pravljično dobrih odnosih. Včasih nismo niti govorili eden z drugim, nastopali pa smo in to dobro. Dobra koalicija ne razpade, tudi ko je vse narobe. Ker je skupni cilj. Vizija nas obvezuje, mi pa samo služimo temu. Ni važno, kdo je minister ali kdo igra v ansamblu, služiti pa moramo isti viziji. To nam je bilo jasno. Vidim, da sedaj tudi mnogi drugi tako delajo. Mi smo veliko skupin za sabo potegnili.

Koliko je stara rožica? Je bila tak hit tudi zato, ker se je z njo razbil en predsodek o privlačnosti žensk srednjih let?

Besedilo pesmi je napisal Jože Galič. On že ve, zakaj. Melodija in refren sta nastala na avtocesti, ko sem molil in prosil Boga, naj nam da en hit. Kar od nekod se je pojavil refren … Rožica je potem postala res velik hit. Bila je celo himna sezone avstrijskih klubov. V slovenščini. Sedaj smo jo odkrili celo na Poljskem, ko jo je nek bend popolnoma skopiral od nas. Nismo se pa tu ustavili. Mi delamo dalje.

Koliko pa je stara ta »rožica«?

Lado Bizovičar je rekel, da vsaj toliko, da bi jo lahko vikal.

Kako so nastali Modrijani?

Čisto slučajno. Moja teta je imela gostilno in je par zaključenim skupinam ponudila, da pozna neke fante, ki lepo pojejo in igrajo in so poceni. Glas se je začel širiti. Naš ata nas je vozil okoli, nam naštimal ozvočenje, še zdaj nam vozi opremo okrog. Prvi težki motor sem si kupil v osmem razredu. Sicer nisem imel izpita in ga nisem vozil, ampak imel sem pa ga.

Študij pa ste vseeno končali. Iz socialnega dela.

Vedel sem, da lahko glasbena kariera čez noč izpuhti in da je dobro imeti plan B. In to področje me res zanima.

Morda se bo pa v prihodnosti vse nekako sestavilo …

Ja, moje sanje so, da bi zgradil stanovanjsko skupnost, v kateri infrastruktura spodbuja k druženju in medsosedskim odnosom. Skupnost, ki je samooskrbna energetsko in prehrambno. V kateri ne moreš živeti in kupiti hiše samo zato, ker si poln denarja, ampak se moraš najprej izobraževati na področju medsosedskih odnosov, skrbi za okolje in za lepe odnose. Z leti začneš razmišljati o malo več vsebine. Da ne delaš samo za razvedrilo, ki je seveda tudi pomembno, a ne dovolj.