Kako daleč je prišla Cerkev v preprečevanju spolnih zlorab po mnenju p. Hansa Zollnerja?

Vir: osebni arhiv

“Vse imamo zapisano v dokumentih, kako postopati, kako kaznovati zlorabitelje, kako pomagati žrtvam, toda manjkajo nam mehanizmi za izvajanje le-tega in zanesljivi ljudje. Vse to zahteva spremembo mentalitete in spremembo sistema, in to je nekaj, kar se še ni zgodilo,” je povedal teolog, psiholog in psihoterapevt p. Hans Zollner, vodilni strokovnjak na področju preprečevanja spolnih zlorab in varovanja človekovega dostojanstva v Katoliški cerkvi.

Zollner, ki se je med 5. in 7. majem 2024 na povabilo Zavoda Dovolj.je mudil v Sloveniji, je po številnih srečanjih, predavanjih in osebnih pogovorih v torek, 7. maja v atriju ZRC SAZU-ja spregovoril še širši javnosti. Pogovor z njim je vodil novinar Novica Mihajlović na temo: “Človekovo dostojanstvo v Katoliški Cerkvi – dejstva in dvomi ob spolnih zlorabah.”

Janez Cerar: Še vedno zid molka in manipulacij

Žrtve – preživeli spolnih zlorab, ki so jim zlo storili predstavniki Cerkve, najpogosteje naletijo na zid molka, manipulacij, sprenevedanj, zavajanj, izmikanj, poniževanj in utrujajočega birokratskega ravnanja v postopkih, ki problemov, stisk in krivic ne rešujejo, temveč povzročajo nove rane, stigmatizacije in preobračajo krivdo s storilca na žrtev,” so bile uvodne besede Janeza Cerarja, koordinatorja Zavoda Dovolj.je in preživelega zlorabe. Kot je povedal, se v Zavodu zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic, predvsem pa za zaščito človekovega dostojanstva. V atriju je bilo lahko opaziti tudi črne balone, ki po Cerarjevih besedah ponazarjajo “prikrivanje, besedičenje in zaničevalen odnos do preživelih zlorab”.

Preživela zlorabe: V Cerkvi sem iskala Boga, našla pa sem hudiča

Koliko trpljenja lahko doživi ena oseba, ki jo je zlorabil duhovnik, smo lahko slišali v nadaljevanju srečanja, ko smo prisluhnili prebrani zgodbi, v kateri žrtev izpoveduje grozote, ki so se ji dogajale tekom zlorab. Psihično, fizično in spolno nasilje. Poniževanje, ki mu ni bilo para. Grozljive spolne zahteve, ki se jim je morala podrejati, nato pa ustrahovanja, če se jim je upirala. Psihološko nasilje, ki se je stopnjevalo vse do te mere, da ji je zlorabitelj – duhovnik celo grozil s smrtjo. Sledila je težka neozdravljiva bolezen, za katero so zdravniki potrdili, da je posledica hude travme. Fizična bolečina, ki njenega telesa ne zapusti ne podnevi ne ponoči. Prav tako nočne more, ki ob vsakem manjšem pretresu pridejo na plano. Predvsem pretresljivi pa so bili zaključni stavki: “V Cerkvi sem kot mlada deklica iskala Boga, našla pa sem hudiča, ki si je odel duhovniško oblačilo.” A preživela zlorabe je kljub porazni izkušnji s predstavnikom Cerkve ohranila vero v Boga, kajti, kot je zapisala, “brez osebne vere v Kristusa ne bi zmogla preživeti.

Zgodbi, ki je orisala težko zlorabo in hudo poteptano človekovo dostojanstvo, je nato sledil pogovor s Hansom Zollnerjem.

Hans Zollner osebno: Iz papeške komisije za zaščito mladoletnih sem izstopil zato, ker se komisija ni držala temeljnih načel

Foto: osebni arhiv

Čeprav je leta 2014 postal ustanovni član papeške komisije za zaščito mladoletnih, je Zollner lani marca uradno iz le-te izstopil, saj, kot je povedal, mu vest ni več dopuščala, da bi vztrajal v skupini, ki se ni držala osnovnih načel delovanja: odgovornosti, transparentnosti in preverjanja odgovornosti. Med drugim ga je zmotilo tudi to, da je poslanstvo komisije postajalo vse bolj zamegljeno, po drugi strani pa so jim nalagali pristojnosti, ki jim niso bili kos. Kot recimo preverjanje, ali se ob prijavi zlorabe škofje in redovni predstojniki po vsem svetu držijo vseh predpisov, ki so zapisani v dokumentu Vi ste luč sveta. “Za tako delo bi potrebovali vojsko pravnikov, ne pa majhno skupino ljudi,” je pripomnil.

Papež je naredil velike korake, a v Cerkvi manjka doslednosti

Vseeno je izpostavil, da je v zadnjih letih papež Frančišek premaknil veliko stvari. Najprej je postavil zgled, kako se žrtve posluša. Zollner se je spomnil na preživelega zlorabe iz Nemčije, ki je kar 45 min brez prestanka kričal, papež pa ga je brez prekinjanja poslušal. “Papež ne samo da sliši, on tudi posluša s srcem,” je povedal. Prav tako je Zollner spomnil, da je Frančišek spremenil veliko več zakonov kot njegovi predhodniki. Odpravil t.i. “papeško skrivnost” pri kazenskem pregonu spolnih zlorab, kar pomeni, da Cerkev organom pregona ne more več onemogočati dostopa do informacij o zlorabah. Prav tako je s 14 na 18 let zvišal starostno mejo za otroško pornografijo in razširil pojem “žrtev zlorabe”. Ta poleg mladoletnih danes vključuje tudi ranljive odrasle. Vendar, kot je Zollner večkrat omenil, žal ni doslednosti in uvedb mehanizmov za nadaljnje ukrepanje.

Pravosodni sistem ni občutljiv za travme

So primeri, ko so se civilne oblasti zbale primerov, kjer so bili zlorabitelji duhovniki

Na vprašanje, ali je primer zlorabe sploh potrebno prijaviti cerkvenim oblastem, če tam stvari ne delujejo, kot bi morale, je Zollner odgovoril, da večkrat tudi pravosodni sistem ne opravlja svoje naloge. Sicer je prepričan, da morajo biti primeri zlorabe prijavljeni policiji, a v nekaterih državah je še vedno naivno pričakovati, da bodo žrtve prišle do pravice. Izpostavil je tudi neobčutljivost pravnega sistema na travme. V mislih je imel tako civilne kot cerkvene postopke, ko so žrtve tekom postopkov morale na dolgo in široko ter v mnogih detajlih pripovedovati o zlorabah, zaradi česar so bile ponovno travmatizirane. Omenil pa je tudi problem v Italiji, Nemčiji, na Irskem in drugod, ko so se civilne oblasti zbale primerov, kjer so bili zlorabitelji duhovniki, ker so se bale morebitnih posledic s strani Cerkve.

Stvari gredo na bolje, vendar mora priti do generacijske spremembe

Učitelji bi morali biti opremljeni s tem, kako prepoznati zlorabo, jo prijaviti in biti v podporo žrtvam

Zollner sicer opaža spremembe na bolje, vseeno pa se zaveda, da stvari gredo prepočasi in da so preveč nedosledne in nezanesljive. Prav tako je prepričam, da duhovniki in škofje, stari nad 70 ali 75 let, ne razumejo vpliva, ki jih zlorabe puščajo na žrtvah. Po njegovih besedah starejši škofje in duhovniki nimajo ne občutka ne smisla za žrtve in ne vedo, kaj bi morali storiti. Zato pa mora priti do generacijske spremembe.

Za varnost otrok v Cerkvi pa moramo biti odgovorni prav vsi, še pove. Od tistega, ki pripravlja otroke na prvo sveto obhajilo, do nekoga, ki je skavtski voditelj. Opaža pa tudi, da se Cerkev v primerjavi z drugimi institucijami oziroma organizacijami (šport, glasbene, plesne, javne šole ipd.) na tem področju nabolj trudi. Na razume pa, kako je mogoče, da pedagoška fakulteta v Ljubljani še v letu 2024 nima niti enega predmeta, pri katerem bi se učili o zaščiti otrok. Po njegovem mnenju bi učitelji morali biti opremljeni s tem, kako prepoznati zlorabo, jo prijaviti in biti v podporo žrtvam. Ob tem težko vidi, kako bodo bodoči učitelji v takšnih situacijah pravilno odreagirali in postopali, kajti ravno oni so tisti “prvi,” takoj za družino, ki lahko marsikaj opazijo in preprečijo najhujše.

Kdaj duhovniki začnejo zlorabljati?

Duhovnik, ki prvič zlorabi, je star približno 39 let, s 15-letnimi izkušnjami v pastorali

Kdo je glede na statistiko povprečen duhovnik, ki prične spolno zlorabljati?” je vprašal Zollner. Odgovoril je, da je tak duhovnik ponavadi star približno 39 let, s 15-letnimi izkušnjami v pastorali. Vendar, zakaj bi zlorabljal takrat in ne prej? “Poleg krize srednjih let pridejo tudi do pozicije moči, vodijo župnijo,” je pojasnil. “Obenem pa so notranje prazni in imajo željo, da bi imeli nekoga, ki bi jih ljubil oziroma še bolj, da bi jih občudoval in se jim podvrgel tako, da bi lahko polnili svojo lastno praznino z občudovanjem in podložnostjo nekoga drugega,” je še dodal. Prepoznajo pa tudi, da je z mladoletnimi lažje manipulirati kot z odraslimi: zasipajo jih z lepimi besedami, darili, počitnicami ipd.

In kaj Cerkvi predvsem manjka?

Zollner je zadnji del pogovora namenil (pre)poznavanju zlorab moči v Cerkvi in poudaril, kaj po njegovem mnenju v Cerkvi manjka: “Manjka pogum Cerkvenih voditeljev, da sprejmejo odločitve, ki niso popularne in ki prinašajo napetosti”. Zanje si želi, da bi imeli moč, da bi stali pokončno in “pokazali svoj obraz ter še naprej stali za svojimi prepričanji.”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Dokler bodo sistemi v državi delali z roko v roki (tožilstvo, odvetniki, sodstvo, šolstvo, sociala, zdravstvo, Cerkev) – govorim za odgovorne na najvišjih položajih, tisti, ki imajo pozicijo, ne bo drugače. In dokler bodo ljudje neobčutljivi na stiske drugega, ne bo drugače.
    Pa lahko še toliko zakonov sprejmejo, toliko papirja napišejo, toliko okroglih miz priredijo!!!!

  2. Če se cerkev ne bo lotila intenzivnega reševanja spolnih zlorab, bodo naše cerkve vedno bolj prazne, v njen ne bo več niti otrok, niti mladih. Ostale bodo samo še stare ženice.
    Pedofile in ostale hude grešnike bi morali iz cerkve izključiti in jim prepovedati delo z mladimi, pa tudi spovedovati, maševati, deliti zakramente. Zapreti bi jih morali v kakšen samostan zaprtega tipa, kjer bi se naj spokorili za svoje grehe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja