Kako otroku privzgojiti veselje do dela

Foto: Shutterstock

Danes je 1. maj, praznik dela in god svetega Jožefa, delavca. Cel kup pregovorov imamo, ki govorijo, da brez dela ni jela, da delo krepi človeka, da je opravljeno delo prijetno … Delo je bilo in je vrednota.

Včasih na to pozabimo in morda celo hočemo svojim otrokom prihraniti kaj, kar nam ni bilo prihranjeno. Vendar pa delamo sebi in otroku medvedjo uslugo, če mu ne bomo privzgojili veselja do dela in vzdržljivosti pri delu. Ne samo, da bo tak otrok pozno v odraslost v infantilnem odnosu visel na nas, ampak tudi sam ne bo nikoli resnično srečen in zadovoljen. Brezdelje sčasoma neizogibno vodi v nezadovoljstvo, žalost, obup, depresijo …

Ena pomembnejših nalog staršev je to, da otroke navadimo delati. Da jih naučimo delo videti, načrtovati, izpeljati in se opravljenega veseliti. Da bodo vsakdanja opravila opravljali mimogrede brez kakršnegakoli stresa. Petindvajsetletnica, ki postane slabe volje, ker mora pomiti posodo, namreč ni nekaj, kar bi si želeli. Prav tako ne tridesetletnik, ki ne zmore zdržati osemurnega delavnika ali mu košnja trave pomeni velik dogodek.

Tukaj je nekaj predlogov, ki nam lahko pri tem pomagajo.

Preverimo svoj odnos do dela

Če smo sami leni, se izogibamo delu, v delu ne vidimo smisla itn., bo naš otrok težko postal delaven. Otroci so ogledalo staršev in največ za vzgojo svojih otrok lahko naredimo tako, da vzgajamo sebe in delamo na svoji osebnostni rasti. Če se torej mi sami zalotimo, da se nad delom stalno pritožujemo, razmislimo, ali je problem res v samem delu ali je morda v nas.

Druga skrajnost so starši, ki jim delo pomeni beg. Beg od družine, zakonca, sebe … Izjemno veliko delajo, morda to delo tudi prinaša neke sadove, a veselja ne. Otroci takšnih staršev imajo običajno materialno vsega dovolj in preveč, nimajo pa starša, ki bi bil z njimi.

Zavedati se moramo tega, da je delo staršev tudi vzgoja otroka. To je resno delo, ki se mu je treba natančno posvetiti. Zahteva veliko potrpežljivosti in preudarnosti. Ne izogibajmo se mu.

Ena pomembnejših nalog staršev je to, da otroke navadimo delati. Da jih naučimo delo videti, načrtovati, izpeljati in se opravljenega veseliti.

Dovolimo otroku delati in delajmo skupaj

Vsak malček in predšolski otrok ima veliko željo, da bi delal. Zelo verjetno pa ima tudi starše, ki ga podijo stran od dela. Pusti to, si še premajhen, lahko se poškoduješ … Seveda odrasli sami opravimo delo dvakrat hitreje in včasih tudi ne gre drugače. Če pa je otrok v svoji želi po »pomagati« in »sodelovati« največkrat zavrnjen, ne pričakujmo, da bomo imeli čez nekaj let najstnika, ki bo sesal hišo.

Vzemimo ta čas, ko po polžje delamo z otrokom, kot neprecenljivo investicijo v otrokovo in svojo prihodnost.

Delo naj bo izziv in izraz zaupanja otroku

Katero delo je primerno za katero starost?

Pravijo, da tisto, ki se zdi mami še veliko, očetu pa malo pretežko. Seveda ne more biti vsako delo izziv, tudi lahka in dolgočasna dela je treba opraviti. A vsaj nekaj zadolžitev naj bo takih, ki bodo otroku v izziv in bo imel z njimi možnost potrditve.

Otroka seveda spremljajmo in tudi vodimo, če je treba. A če je v delo zatopljen (in pri tem varen), ga pustimo pri miru. Tudi če ne bo opravljeno točno tako, kot smo si zamislili. Ni predpisano, kako točno mora biti zložena posoda v pomivalni stroj niti v kakšnem vrstnem redu je treaba obešati oblačila. Nadzirajmo rezultat, ne poti do njega. Če bi vedno vsi vse delali na enak način, bi človeštvo še vedno živelo v jamah.

Opravilo naj izraža zaupanje, da otrok zmore. Tudi premagati dolgočasnost in monotonost ter delo kljub temu dobro opraviti. Tudi to je zmaga.

Nadzirajmo rezultat, ne poti do njega. Če bi vedno vsi vse delali na enak način, bi človeštvo še vedno živelo v jamah.

Prisluhnimo otroku 

Če je otrok prepričan, da je neko delo, ki ga mora opravljati, povsem brezvezno in v njem ne vidi nobenega smisla, mu prisluhnimo. Naj predlaga, kako bi lahko drugače uredili in organizirali stvari. Morda mu za neko obdobje ponudimo drugo delo, ki ga malce bolj veseli.

Morda pa je delo res nepotrebno. Preverimo pri sebi, koliko gre za neke zabetonirane vzorce in koliko je res smiselnosti v tem opravilu. Morda se lahko otrok sam spomni kakšne inovacije, kako bi lahko drugače zastavil zadevo, da bi se znebil tega dela. Ne zaničujte te njegove potrebe in tudi sposobnosti in domišljije ne. To, da so si ljudje olajšali nepotrebno delo ali se ga povsem znebili, je bilo od nekdaj gibalo človeškega razvoja in napredka.

Potrdimo otroka

Ne s praznim besedičenjem o njegovi perfektnosti in prečudovitih risbicah, ampak tako, da poiščemo njegove realne kvalitete (čeprav še v zametkih) in jih izpostavimo. Tudi naše besede, če le ni naš način komunikacije nakladanje tja v en dan, gradijo otroka in njegov karakter.

Znana redovnica in slovita kuharica sestra Vendelina je v nekem intervjuju povedala: “Pet let sem bila stara, ko sem stala na pručki in mešala prežganko. Mami sem zelo rada pomagala v kuhinji. Mimo je prišla soseda in mama me je pohvalila, da sem vztrajna. In takrat sem postala vztrajna. Z otroki je treba delati in jim povedati, za kaj vse so dobri in bodo lažje dobri, predvsem pa bodo v življenju lažje pogumni in samozavestni.”

Oče, ki mimogrede omeni, da mu je sin v veliko pomoč pri delu okoli hiše, gradi svojemu sinu samozavest, sebi sedaj zvestega pomočnika, čez deset let pa odraslega moškega, na katerega bo ponosen.

Po delu si je treba spočiti

Neprestano delo je izrojeno in ne služi človeku. Vsak, ki dela, potrebuje počitek, odmor, sprostitev …  Uživanje sadov dela spada k delu in daje veselje.

Lep in blagoslovljen praznik dela!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Majhni otroci so v večini primerov vsi “pridni”, vsi bi radi delali vse, kar delamo odrasli. Uporabljali bi tudi vse strojčke, vse aparate, nas pa je strah, da bi se poškodovali. Imajo neverjeten elan, kaj vse bi počeli. Napako delamo, ker jih odrivamo, ker prej naredimo sami. V resnici nam vzame več časa, če delamo skupaj, saj je treba istočasno še paziti na otroka. To je slabo za nas in za otroka. Na tak način, če otroka odrivamo, ga ne naučimo osnovnih stvari.
    Ko pa pridejo v puberteto, je njihovega zanimanja itak konec. Takrat jim je po navadi vse brez zveze, postanejo nemarni in naporni. Njihove sobe so razmetane, nered vlada vsepovsod. Takrat pa je potrebnega resnično veliko truda in potrpljenja, da jih navadimo na red in čistočo.

  2. “BOGATSTVO ni ZLATO, ki ga predstavlja, ampak DELO, ki ga USTVARJA”, pravi slovenski pregovor.

    Starši, ki otroku privzgojijo delo, kot vrednoto, so dali otroku “veliko doto”.
    Se spomnim mojega otroštva, ko smo otroci že od malih nog pomagali (ne težko dvigovali) pri delu. Ko je bilo potrebno hitro nekaj opraviti, ker se je bližala nevihta smo vsi hiteli. Po končanem delu, pa nas je oče, čeprav utrujen, hitro animiral, da smo veselo zapeli. Tako smo bili nekako nagraje z dobro voljo ob kateri tudi utrujenost hitro mine.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja