Maria Montessori: Pustite otrokom delati!

Foto: Canva

Danes je praznik dela. Ob tem dnevu običajno najprej pomislimo na odrasle množice delavcev, ki so se skozi zgodovino in se še danes borijo za svoje pravice. V nas ostane vtis, da je delo neko nujno zlo, nekaj, kar je sicer potrebno, a ni prijetno. Nekaj, kar človeka bremeni, a to mora početi, da preživi.

Morda je velikokrat res tako. A ne bi smelo biti. Kot mnogo drugih stvari, smo ljudje uspeli razvrednotiti tudi delo. Kajti človek je v svojem najglobljem bistvu delavec, ustvarjalec, sodelavec Stvarnika …  Delo – ustvarjanje je lastno človekovi naravi.

To najbolje vidimo pri otrocih. O tem je veliko govorila Maria Montessori. Vztrajala je, da delo ni nekaj, kar moramo otroku privzgojiti od zunaj, ampak se vsak človek rodi z močnim nagonom do dela in ta nagon se pokaže pri otroku že zelo zgodaj in je eden temeljnih človekovih nagonov.

Človekova osebnost se izgradi na osnovi dela. Dela ne more nadomestiti nič, pa naj bo to materialna dobrobit ali čustvena naklonjenost. Človek se izgradi na osnovi dela z lastnimi rokami. Roke so orodje človekovega ega. (Maria Montessori, Skrivnost otroštva, str. 181)

Kako se je torej lahko zgodilo, da si povprečen odrasel človek danes pod pojmom delo, predstavlja nekaj prisilnega, neprijetnega, mučnega … ? Maria Montessori pravi je do tega prišlo, ker delo v današnji človeški družbi izhaja iz popolnoma zgrešenih predpostavk. Delo postane zunanja okoliščina, odvisna od izkrivljenih bojev med ljudmi.

Delo je ena otrokovih najosnovnejših potreb

Maria Montessori zato pravi, da je za otrokov razvoj nadvse nujno, da mu omogočimo ali še bolje, da mu pustimo delati.

To morda zveni preprosto, a je za večino staršev zelo težko. Ni nam problem kupiti kakršnokoli igrače, s katero otrok posnema pravo delo. Velik problem pa nam je omogočiti okolje, v katerem lahko otrok zares dela. Kjer lahko izbere dejansko in zanj smiselno delo. Naloga odraslega je, da to okolje omogoči, da je zraven, če otrok potrebuje pomoč, da sprejme otrokov tempo dela in to, da delo morda ne bo opravljeno po naših kriterijih in pa da se nepovabljen ne vmešava v sam proces dela.

Ni nam problem kupiti kakršnokoli igrače, s katero otrok posnema pravo delo. Velik problem pa nam je omogočiti okolje, v katerem lahko otrok zares dela

Ko otrok dela, ga pustimo pri miru

Pomembno je, da odrasli spoštujemo otrokovo zbranost in osredotočenost, ko je zatopljen v delo. Seveda se nam zdi ljubek in smo ponosni nanj, toda nujno se uprimo temu, da bi s svojimi komentarji, pripombami, pohvalami, predlogi za katere otrok ni prosil … prekinjali njegov tok dela. Maria Montessori pravi, da je čas, ko otrok osredotočeno dela, sveti čas, da takrat gledamo človeka v nastajanju. Nikar ne motimo tega procesa s svojim lastnim nemirom.

Izogibajmo se hvaljenju tega, kar je otrok naredil, ampak raje pohvalimo njegovo koncentracijo, pozornost, skrb, prizadevanje … Če je otrok nekaj dobro naredil, to sam vidi in je sam občutek ob opravljenem delu dovolj velika nagrada. Če otroka neprestano hvalimo za vsako malenkost, ki jo stori, zmedemo njegov lastni hormonski sistem, ki otroka ob trudu in dokončanem delu nagradi z občutkom zadovoljstva in ponosa.

Otrokovo delo koristi tudi nam

Največja parodija so starši, ki otroka, dokler je majhen, podijo stran, ko jim hoče pomagati, potem pa pričakujejo, da bo njihov otrok kot najstnik prevzel hišna opravila in se jezijo, ker jih ne. Zamudili so na stežaj odprta vrata, ko je otrok razvojno hlepel po tem, da bi lahko delal, da bi lahko prispeval. Označili so ga kot nesposobnega in nezrelega. Seveda je res, da ima mama, ki kuha skupaj z otrokom več dela kot tista, ki ga posadi pred risanke in kuha sama. In da ata pokosi veliko hitreje in lepše sam, kot sedemletni navdušenec nad kosilnicami.

Toda ta posvečeni čas in dodatno delo starša je večja investicija v otroka in njegovo prihodnost kot katera koli jezikovna šola v tujini ali najdražje ure treninga. In to ni le investicija v izgradnjo sposobnega in zadovoljnega otroka. To je tudi investicija v prihodnost starša. To je investicija, zaradi katere bo čez nekaj let ta ista deklica, ki danes nerodno reže korenček, mimogrede skuhala kosilo, ko bo mama dlje v službi. In fant, ki mu mora danes ata vsakih 30 vijugastih metrov spet prižgati kosilnico, bo kot najstnik od aprila do oktobra vsako drugo soboto dopoldne brez problema pokosil celotno parcelo. Ali pa tudi obratno 🙂

Maria Montessori pravi, da je čas, ko otrok osredotočeno dela, sveti čas, da takrat gledamo človeka v nastajanju. Nikar ne motimo tega procesa s svojim lastnim nemirom.

Kaj pa naša notranjost?

Naš otrok je dar iz nebes. Je naša druga priložnost, ki smo jo morda (najbrž) v otroštvu zamudili. Otrok je naš učitelj. Tako vsaj trdi Marija Montessori. Tu nikakor ne govorimo o neki otrokocentričnosti in pretirani osredotočenosti na lastnega otroka. Gre za to, da imamo ob njem priložnost, da opazujemo te nepokvarjene procese oblikovanja človeške duše in imamo možnost, da ponižno in tiho ob otroku tudi sami ponovno vstopimo v ta proces. Z otrokovo pomočjo lahko ponovno odkrijemo lepoto dela, ki nas prevzame in opazujemo procese, ki se ob njem odvijajo v naši notranjosti. Tako spet odkrijemo pot, do svojega najglobljega bistva. Spet postajamo mi sami. In v tem je velika radost.

Lep in miren praznik dela vsem delavcem. Malim in velikim.