Sanja Obaha Brodnjak je terapevtka in psihosocialna svetovalka, ki ima za seboj več kot desetletje intenzivnega dela z mladimi. Kot mladinska delavka znotraj Salezijanskega mladinskega centra (SMC) v Mariboru je vodila številne projekte, danes pa se je usmerila predvsem v terapevtsko delo z otroki in mladostniki. Njeno energijo, hkrati pa toplino in sočutje so že pred leti mladi občutili, saj je njen “kavč” v SMC-ju hitro postal prostor, od koder so ji izpovedovali, kar jim je ležalo na duši.
V želji, da bi jim lahko še bolj pomagala, je svoje znanje poglabljala preko različnih študijev, v tem letu pa na West Coast Institutu zaključuje geštalt psihoterapijo za otroke in mladostnike. Sanja Obaha Brodnjak je z nami spregovorila o najpogostejših ranah, ki jih srečuje pri današnjih otrocih in mladostnikih, opisuje načine dela z njimi in kako se stvari lahko hitro rešijo, če starši zraven sodelujejo. Omogoči nam tudi odličen vpogled v to, kako otroci morajo predelovati težka čustva in kako nujno je, da starši ne zanikamo svoje prve vloge – biti tam za otroka.
Gospa Sanja, vaša poklicna pot je zelo pestra, vendar ste nekje povedali, da vas je ravno ljubezen do mladih primorala, da ste se začeli podajati v razumevanje odnosov. Začeli ste z zakonskimi in družinskimi študijami, nato pa ste se znašli v geštalt terapiji. Kaj vas je v tem terapevtskem pristopu tako pritegnilo?
Po magisteriju zakonskih in družinskih študij sem se odločila, da grem naprej na izpopolnjevanje na geštalt pedagogiko, ker se mi je ta smer zdela izredno terapevtska. Ta način dela mi je zelo blizu, saj vključuje različne kreativne medije: risanje, glina, terapevtski peskovnik, ples, gibanje in še kaj. Pri tem nezavedno hitro privre na površje in posledično z ljudmi lažje delaš. Predvsem sem videla, da mladim tak pristop ustreza.
Jim pomaga, da o svojih težavah lažje spregovorijo?
Pri otrocih in mladostnikih ne smeš biti zapleten. Bistvo je, da si iskren, čuječ, strokoven in da jih z vsem svojim bitjem poslušaš.
Čustveni svet otrok in mladih še ni povsem razvit, zato o svojih čustvih tudi težko govorijo. Vedo, da nekaj čutijo, ne vedo pa ravno, kaj čutijo oziroma za svoja občutja ne najdejo pravih besed. Skozi kreativne medije (risanje, ples, …) pa veliko lažje izrazijo svoja čustva. Tako tudi z njimi lažje pridem do vzrokov, do določenih odgovorov in jih posledično tudi lažje usmerjam. Pri geštaltu mi je zelo všeč, da jim kot terapevt pomagaš na način, da jih pelješ skozi njihovo zgodbo, oni so pa tisti, ki sami dobivajo odgovore. Ta metoda je dragocena tudi zato, ker gre čez telo, čez tebe celega in tega, kar spoznaš, ti potem ne more nihče več odvzeti. V terapevtskem peskovniku vidiš 3D verzijo svojega notranjega psihičnega sveta. Te podobe ti hitro odgovorijo na marsikatero vprašanje. Peskovnik ti je močno ogledalo.
Skratka, želela sem še bolje spoznati svet otrok in mladih ter jim pri njihovih izzivih tudi pomagati. Zato sem se udeležila izobraževanja Felicie Carroll (ustanoviteljice in direktorice West Coast Institute for Gestalt Therapy, op. avt.) ter spoznala njen pristop dela, ki je zelo preprost in učinkovit. Pri otrocih in mladostnikih ne smeš biti zapleten. Bistvo je, da si iskren, čuječ, strokoven in da z vsem svojim bitjem poslušaš in poskušaš ujeti vse njihove govorice: od besedne, telesne do izrazne, ki se manifestira skozi telo in vse te kreativne medije. Njihovo govorico moraš zaznati in s tem tudi znati delati naprej.
S kakšnimi težavami pa se soočajo mladi, ki prihajajo k vam? Kje so tiste njihove najpogostejše rane?
Smo v fazi, ko se mladi v svoji koži počutijo izredno slabo.
V tem obdobju so zelo izražene anksioznosti in tesnobe, predvsem pa njihova nejasna identiteta oziroma zlomljena identiteta. Ne vedo točno, kdo so in kdo niso, kaj bi radi in kaj ne. To je sicer nekaj normalnega pri njihovi starosti, dokler ne pride tako daleč, da ima nekdo zaradi tega resne težave. Smo v fazi, ko se mladi v svoji koži počutijo izredno slabo. Pri delu z njimi se veliko ukvarjam z njihovimi introjekti, to so neresnice, ki jih imajo o sebi: “nisem dovolj dober”, “staršem nisem dovolj pomemben”, “starši me nimajo radi” ipd. Tukaj ne govorim zgolj o težjih primerih, kjer bi bilo nasilje v družinah.
Podobne stiske prav tako opažam pri delu z odraslimi. Največkrat pridejo po pomoč ljudje, katerih mame, ko so bili še v ranem otroštvu, niso bile dobro. Ko se mama ni znala čustveno povezati z otrokom, ko mame čustveno ni bilo ipd. Kajti vemo, da je v tem ranem obdobju od 0 do 3. leta mama tista, ki je najpomembnejša. Zaradi njene čustvene neodzivnosti, nesposobnosti pristnega povezovanja in odsotnosti določene povezave v možganih sploh niso nastale.
O kakšnih povezavah tukaj govorite?
Ne govorimo o slabih starših, ki bi bili do otroka nasilni, ampak o starših, ki v zelo občutljivem obdobju otrokovega razvoja niso bili uglašeni na njegove potrebe.
Gre za nevronske povezave v možganih, kjer se delajo vzorci vedenja. Če mama ni čustveno prisotna ali odzivna, se te povezave ne naredijo. Vzpostavijo pa se skozi povezanost z otrokom, z občutkom pripadnosti, stika z mamo. Ne govorimo o slabih starših, ki bi bili do otroka nasilni, ampak o starših, ki v zelo občutljivem obdobju otrokovega razvoja niso bili uglašeni na njegove potrebe ali so veliko gledali v ekran in ne v otrokove oči. In ti otroci so odrasli z občutkom, da ne pripadajo. Vse to potem eskalira skozi neregulirana čustva – jezo in izbruhe besa – zato, da bi vzpostavljali te veze. Kajti želijo se povezovati in se čutiti, da pripadajo. Vesela novica pri vsem tem pa je, da so možgani tako plastični – pri otrocih in mladostnikih sploh tam nekje do 24. leta – , da vsak nov odnos in vsaka nova izkušnja lahko zelo hitro privede do teh povezav. Mi odrasli pa potrebujemo približno 10.000 ponovitev za nek nov vzorec.
Vedno bolj kot sem te teme spoznavala in v njih vstopala, sem videla, da je zame najpomembnejše delati z otroki, ker tam se še da nekaj spremeniti. Saj se tudi pri staršu in odraslem da, seveda, če to želijo.
Miha Kramli: O mamah, ki gledajo v ekran, namesto v otroka
Ali na vaše terapije hodijo otroci skupaj s starši?
Pri terapiji z otroci se vedno vključujejo tudi starši. Po eni strani delaš z otrokom, ko pa vidiš, da je čas, pa vključiš tudi starša, se z njim pogovoriš, mu poveš, kaj si ugotovil, spoznal, kaj se z otrokom dogaja. In potem se dogovorimo, da otrok s staršem pride skupaj. Ta srečanja so zelo dragocena, ker starši pogosto nimajo občutka in si ne predstavljajo, da njihov otrok ne verjame, da ga imajo dovolj radi ali da jim v vsej polnosti pripada. Ne vedo, da se ne počuti vrednega ali njim dragocenega. Staršem ni jasno, da otroci tega ne čutijo.
Velikokrat so zaradi tega šokirani. Na primerih jim potem to razložim in pokažem, na kakšen način naj do otroka pristopijo drugače. Večina staršev je kar dovzetnih in včasih me očetje izredno presenetijo.
Zaradi česa?
V bližini mojih terapevtskih sob imamo igralnico in včasih, ko se kakšna terapija malo zavleče, starše in otroke najprej pošljem tja. V igralnici lahko iz kratkega opazovanja opazim, kje je kakšen šum v komunikaciji. Se je že zgodilo, da je določena situacija bila odlično izhodišče za pogovor. V spominu imam očeta, ki je takoj dojel in spremenil svoje vedenje. Mislil je, da s svojo ostrino otroka “vzgaja,” da mu koristi za življenje, dejansko pa ga je zavračal. Ta otrok je imel neprestano občutek zavrženosti in nepomembnosti. Dogodek v igralnici pa je predstavljal najpomembnejšo točko moči, da je prišlo do zelo hitre spremembe.
Kajti če otrok neprestano dobiva sporočila: “tvoje potrebe niso dovolj pomembne,” “nisi zabaven”, “s teboj nam je dolgčas” – govorim o introjektih, o sporočilih, ki jih otrok ponotranji skozi napačen prevod – potem to izgleda, kot da bi pogoltnil en “velik zrezek,” ki ga potem žuli v želodcu. Bistvo terapevtskega procesa pa je, da se tega zrezka lotimo in da ga kos za kosom režemo in prebavljamo, kolikor zmoremo, dokler ta introjekt ne izgine. Otroku dodatno pomagamo z različnimi tehnikami in metodami, da te introjekte transformira v pozitivna sporočila o sebi in jim nato iskreno verjame.
Omenili ste mladostnike, ki jih tarejo razne anksioznosti in tesnobe. Kako lahko nek starš prepozna to stanje? Kako se kaže navzven?
Otroci najpogosteje svojo anksioznost izražajo s telesom.
Anksioznost se pri mladih kaže na različne načine. Lahko jo čutijo kot neko notranjo napetost, ki jim onemogoča, da bi se sprostili. To pogosto izražajo preko telesa: ko so nervozni, zaskrbljeni, se ves čas premikajo, prestavljajo, se praskajo. Pri težjih oblikah si več ne upajo iti v šolo ali se ne upajo udejstvovati vsakodnevnih stvari. Primer anksiozne deklice, ki se zvečer boji zaspati, ker si misli, da bo nekdo vdrl v njihovo stanovanje in njej in njeni družini nekaj storil, pa čeprav kaj takega še ni nikoli doživela ne ona in prav tako ne njeni bližnji. Zvečer potrebuje lučko ipd. Anksioznost se opazi v njenem telesu, ves čas “pokašljuje” oziroma si “čisti grlo,” se prijema za grlo ipd. Ali pa primer, ko nekdo postane anksiozen, ko mora iti na cepljenje. Se pravi, ko vidiš, da načeloma preproste življenjske stvari postanejo zelo zahtevne.
Otroci najpogosteje svojo anksioznost izražajo s telesom. V geštalt igralni terapiji imamo “rough and tumble games” (“grobe igre” prev. avt.), kjer se z mehkimi penami sabljamo, imamo boksarsko vrečo ipd. Če bi starši videli, kako otroci včasih tolčejo na to vrečo, bi se najbrž ustrašili in se vprašali, kaj je narobe z njihovim otrokom. Ali pa kaj je narobe z menoj, da jim to dovolim. Ampak otrok, ki svojih čustev ne zna uravnavati, je poln agresivne energije. To svojo energijo mora dati ven, in to je nekaj normalnega. Obstajajo seveda konstruktivni načini izražanja agresije, kot je skozi igro, šport, ruvanje, kričanje, … Tukaj so očetje tisti, ki pri tem odigrajo zelo pomembno vlogo.
Ko včasih gledaš kakšnega sina in očeta, ko se igrata, bi najbrž kakšna mama najraje zakričala ali pa šla vstran, ampak to je nekaj, kar fantje nujno potrebujejo.
Kako pa otroci to agresivno energijo dajo ven na terapiji? Kako jim to pomaga?
Če otrok agresije ne da ven, ta ostane v njegovem telesu.
Imela sem fantka, ki je prišel k meni, ko je bil star 7 let in je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Sošolca sta ga tepla, brcala, ščipala, da je imel podplutbe. Ko sem ga spraševala, kaj čuti, mi je povedal, da ga boli srček. Fantu sem dala boksarsko vrečo in mu povedala, da je v tem prostoru vse dovoljeno – katerakoli beseda mu bo z ust priletela, bo dovoljena, kajti tudi sam je s strani nasilnežev bil deležen veliko kletvic. Seveda sva se po tem pogovorila, da psovk drugim ne govorimo in da je jasno, da je to lahko povedal le boksarski vreči. Fantič je vso svojo agresijo usmeril v boksarsko vrečo, in če bi kak starš videl svojega otroka, bi mu najbrž rekel “ne, ustavi se,” ampak za otroka je to nujno potrebno, da to jezo da ven, da bo lahko ozdravel. Ker če ne, ta agresija ostane v telesu.
Omenili ste, da otroku potem razložite, da to drugim ne sme delati. Kako pa potem pride do ozdravljenja?
Da, otroku razložim, da tukaj na ta način rešujemo njegovo stisko, potem pa se še pogovorim s starši. Nekateri starši nimajo pojma, da se to v šoli dogaja, ali pa imajo občutek, da njihov otrok pretirava. Ampak noben otrok si ne bo izmišljeval, da ga v šoli tepejo. Starši so v tem primeru bili prepričani, da so modrice nastale pri športni vzgoji. Za otroka, o katerem sem govorila, je bilo ključno, da je lahko svoja čustva, ki jih je bil ob agresiji nasilnežev deležen, dal ven na agresiven način, ampak v kontroliranem okolju.
Kako opolnomočite otroka, da naslednjič spet ne postane žrtev? Nasilneža in njegovega vedenje ravno ne moremo kontrolirati …
Zadeva pri medvrstniškem nasilju je kompleksna: treba je delati z otrokom, treba je opolnomočiti starše in treba je vključiti šolo. Če so starši tisti, ki ne zmorejo, potem se vključiš kot terapevt – seveda če ti starši dovolijo. Ampak načeloma starši zadevo rešujejo znotraj šole: gredo do učiteljice in povejo, kje je problem. V primerih, kjer sem pomagala kot terapevtka, so na šoli organizirali izredne sestanke z vsemi starši, kjer so se pogovorili, kaj se je dogajalo, tako da so vsi starši pristopili k temu problemu. Kajti večkrat se izkaže, da se je nasilje dogajalo še marsikateremu drugemu otroku, ampak si tega ni upal doma povedati.
Zelo pomemben del je tudi, se pravi, poleg tega, da otroku dovoliš, da da vse emocije ven, da se ga opolnomoči in nauči, kako regulirati svoja čustva in jih izražati na konstruktiven način. Po ozdravljenju, če uporabim biblijski izraz, ta otrok postane “nova kreacija,” nima več nalepke ‘žrtev’, ki jo nasilnež čuti. V omenjenih primerih so ti fantje kasneje postali prijatelji, ker nasilneži niso več imeli potrebe, da bi ga nadlegovali. Žrtev je prenehala oddajati “vibracije”, da je žrtev.
In kako nehaš oddajati vibracijo žrtve?
Ko nasilneži ugotovijo, da si lahka tarča, ko vidijo, da nisi povedal učiteljici ipd. To se dogaja na nezavednem. Rabelj takoj zavoha žrtev, takoj ve, kateri je tisti, ki bo šel v fazo zamrznitve in iz sebe ne bo spustil glasu.
Omenili ste tudi, da imajo mnogi mladi danes zlomljeno identiteto. Kje vidite vzroke za to?
Zagotovo so veliko škodo naredila socialna omrežja s svojimi nerealnimi prikazi. Tudi influencerji delajo svoje, ko nerealno prikazujejo svoja življenja. Velikokrat so kriva sporočila vrstnikov, včasih pa tudi staršev: “Joj, kako si ti neumen, nikoli ne bo nič iz tebe,” “če boš tako razmišljal, ne boš nikamor prišel” ipd. To so zelo močni introjekti, ki jih otrok požre in mu celo življenje “povzročajo kislino”. Ta otrok potem samo potrjuje to ponotranjeno sporočilo. Če k temu dodamo še negativna sporočila, ki prihajajo s strani vrstnikov, potem se ta “gmota,” gnev samo še veča.
Ampak ne glede na vse, najstnik je usmerjen k sovrstnikom, jih potrebuje …
Ko otrok pride v določena leta, se mu dopamin zmanjša ravno s tem namenom, da gre vstran od “maminega krila”.
Da. Ko je bil otrok še otrok, se mu je ob pogledu na mamo sprostil hormon ugodja t.j. dopamin. Ta je poskočil in otrok se je pomiril, razveselil in se zreguliral. Najstnik pa potrebuje potrditev iz okolja, s strani vrstnikov, da mu dopamin poskoči. Tako smo ustvarjeni. Ko otrok pride v določena leta, se mu dopamin zmanjša ravno s tem namenom, da gre vstran od “maminega krila” in se pripravi na življenje. Skozi nove izkušnje, odnose z vrstniki, tudi tvegane izkušnje si dviguje dopamin. Paziti moramo le, da te dopaminske odmerke ne išče na napačnih in nevarnih mestih.
Na primer, če mi najstniku povemo, da za neko dejavnost obstaja 70% verjetnost, da se bo poškodoval, bo on samo slišal, da obstaja 30 %, da se mu ne bo nič zgodilo. Za nas, odrasle, ki pa nimamo tega manka dopamina, pa razumemo, kako zelo riskantno je to.
Mladi so bolj nagnjeni k nevarnim početjem, zna jih tudi pritegniti napačna družba, poskusijo kaditi, piti in še kaj drugega. Vse to je nekako normalno, če pač samo poskusijo. Je pa bistvenega pomena, če imajo močno zaledje, če so s strani njihovih družin njihove psihološke potrebe zadovoljene. Se pravi, če je njihov tip navezanosti varen, potem bo zelo težko, da bi se nekje izgubili. Mogoče bodo določene stvari samo poskusili in potem rekli, da to ni za njih in da si želijo nekaj boljšega.
Ti tipi navezanosti igrajo zelo pomembno vlogo, prav tako pa psihološke potrebe, če so zadovoljene ali ne. Se pravi ali imam občutek, da pripadam, da sem vreden, da sem dragocen? Če ja, potem se mi ni potrebno toliko potrjevati skozi oči drugih in sem dovolj samozavesten, da rečem “to pa ni zame”. In če bom s svojim “ne” dovolj samozavesten, bodo vrstniki to sprejeli. Če pa ne bom povsem prepričan, pa bodo name pritiskali.
Veliko omenjate varno navezanost na starše. Kaj pa takrat, ko ta vez ni tako močna?
Starši naj dojamejo, da otrok ni slab, ampak da je samo naredil napako.
Najpomembnejše je, da otroci in mladostniki vedo, da jih imajo starši radi in da jim pripadajo. In če se zgodi, da najstniki kakšno ušpičijo, da bi tukaj starši dojeli, da otrok zaradi tega ni slab, ampak da je samo naredil napako.
Kajti pogosto se zgodi, da starši “popenijo”: “Kakšno sramoto nam delaš?”, “Nisem vedela, da si tako pokvarjen ali pa pokvarjena”. To so grozno sporočila. Včasih te starše vidim oz. slišim, ko te stvari govorijo, otrok pa kar leze vase, postaja solzav, potem pa dobi tisto jezo na obrazu in seveda bo naredil nekaj, s čimer se jim bo maščeval, ker so ga starši popolnoma ponižali, in tako bo “dokazal”, da je res takšen.
Se pa strinjam, da otroci in mladostniki zagotovo potrebujejo meje. Ampak te meje se dajo postaviti na dovolj ljubeč način in z zdravo avtoriteto. Otrok in mladostnik točno vesta, kje so meje, kaj je zdravo in kaj ni zdravo, toda včasih malo gredo čez mejo in to je zanje nekaj normalnega. Ampak to še ne pomeni, da so slabi, ampak da so mogoče samo sprejeli slabo odločitev.
Bi ob koncu še kaj posebnega želeli sporočiti vsem staršem?
Zelo pogosto opažam, da starši veliko preveč odgovornosti prelagajo na svoje otroke in mladostnike v smislu: “Ti moraš poskrbeti, da se bom jaz dobro počutil.” Velikokrat se tega niti ne zavedajo. Otroci se potem na vse pretege trudijo: “Jaz moram biti pridna punčka,” “Jaz moram biti najboljša v šoli,” “Jaz ne smem nikoli biti jezna, tudi jokati se ne smem, Bog ne daj, da bi kaj nazaj rekla, ker se bodo starši samo razkurili” ipd.
Tudi z besedami: “Pa kaj ne vidiš, kaj mi delaš?,” si že otroku naložil odgovornost, da je odgovoren za moje počutje. In če sem jaz slabe volje, je za to kriv on.
Prav tako stavki, “Pa ravno sedaj bi nekaj rad?” se dajo na čisto drugačen način povedati. Lahko otroka v oči pogledaš in mu rečeš: “Ljubica, ta trenutek mami ne more, bom pa kmalu končala in bom imela čas samo zate.” Jo stisneš in pobožaš. S tem ne delamo otroke egoiste in egocentrične, ampak se dejansko pristno povezujemo in poskrbimo, da se otrok dobro počuti in da ima občutek, da je dar, Božji dar.
Oglejte si tudi:
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moreš začeti vzgajati pri 15-ih
Dr. Janez Sečnik: Svojega otroka dresiram ali vzgajam?
Dr. Andreja Poljanec: Kako ob mladostniku ohraniti mirne živce
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Žalostno, tudi resnično: vse več otrok je anksioznih in depresivnih. Otroški psihiatri imajo veliko dela. Včasih se vprašam, zakaj je tako. Upam si trditi, da je v današnjih časih večina otrok zaželenih in tudi večina staršev brezpogojno ljubi svoje otroke in jim izkazuje ljubezen in pozornost. Le kaj gre tukaj narobe? Obstajajo tudi slabi starši, toda mislim, da takih je manjšina.
Kako so odraščali otroci nekoč: bili so lačni, napol oblečeni, bosi, večkrat pretepeni, ustrahovani, že zgodaj so morali začeti fizično delat, starejše hčerke so morale skrbeti za mlajše otroke. Skratka, zelo težko življenje. Le kako jim je uspelo odrasti v normalne ljudi?
Je morda krivo to, da danes otroke preveč ujčkamo in zavijamo v vato? Nekega dne pride kruta realnost. Ali je morda krivo to, da otroci več ne vedo, kaj je pravo prijateljstvo, manjka jim prava družba, gibanje v naravi, svež zrak…Vso to praznino skušamo zapolniti z raznimi krožki in aktivnostmi.
Še to: danes poznamo tudi sestavljene družine: dobita se dva skupaj, vsak ima po dva ali tri otroke, potem imata še kakšnega skupnega, saj ni čudno, če nastane en velik kaos.
Sicer pa – nekoč so se vdovci s kopico otrok poročali ponovno in spet imeli kopico otrok, splošno znano je bilo, kakšni reveži so bili otroci iz prvega zakona, zapostavljeni, zanemarjeni (sicer ne povsod)…
pri tem intervjuju se mi zdi tole ključno:
“Največkrat pridejo po pomoč ljudje, katerih mame, ko so bili še v ranem otroštvu, niso bile dobro. Ko se mama ni znala čustveno povezati z otrokom, ko mame čustveno ni bilo ipd. Kajti vemo, da je v tem ranem obdobju od 0 do 3. leta mama tista, ki je najpomembnejša. Zaradi njene čustvene neodzivnosti, nesposobnosti pristnega povezovanja in odsotnosti določene povezave v možganih sploh niso nastale.”
“Ne govorimo o slabih starših, ki bi bili do otroka nasilni, ampak o starših, ki v zelo občutljivem obdobju otrokovega razvoja niso bili uglašeni na njegove potrebe ali so veliko gledali v ekran in ne v otrokove oči. In ti otroci so odrasli z občutkom, da ne pripadajo. Vse to potem eskalira skozi neregulirana čustva – jezo in izbruhe besa – zato, da bi vzpostavljali te veze. Kajti želijo se povezovati in se čutiti, da pripadajo.”
“Otroci najpogosteje svojo anksioznost izražajo s telesom. V geštalt igralni terapiji imamo “rough and tumble games” (“grobe igre” prev. avt.), kjer se z mehkimi penami sabljamo, imamo boksarsko vrečo ipd. Če bi starši videli, kako otroci včasih tolčejo na to vrečo, bi se najbrž ustrašili in se vprašali, kaj je narobe z njihovim otrokom. Ali pa kaj je narobe z menoj, da jim to dovolim. Ampak otrok, ki svojih čustev ne zna uravnavati, je poln agresivne energije. To svojo energijo mora dati ven, in to je nekaj normalnega.”
“Mladi so bolj nagnjeni k nevarnim početjem, zna jih tudi pritegniti napačna družba, poskusijo kaditi, piti in še kaj drugega. Vse to je nekako normalno, če pač samo poskusijo. Je pa bistvenega pomena, če imajo močno zaledje, če so s strani njihovih družin njihove psihološke potrebe zadovoljene. Se pravi, če je njihov tip navezanosti varen, potem bo zelo težko, da bi se nekje izgubili. ”
“Ti tipi navezanosti igrajo zelo pomembno vlogo, prav tako pa psihološke potrebe, če so zadovoljene ali ne. Se pravi ali imam občutek, da pripadam, da sem vreden, da sem dragocen? Če ja, potem se mi ni potrebno toliko potrjevati skozi oči drugih in sem dovolj samozavesten, da rečem “to pa ni zame”. In če bom s svojim “ne” dovolj samozavesten, bodo vrstniki to sprejeli. Če pa ne bom povsem prepričan, pa bodo name pritiskali.”
“Najpomembnejše je, da otroci in mladostniki vedo, da jih imajo starši radi in da jim pripadajo. In če se zgodi, da najstniki kakšno ušpičijo, da bi tukaj starši dojeli, da otrok zaradi tega ni slab, ampak da je samo naredil napako. Kajti pogosto se zgodi, da starši “popenijo”: “Kakšno sramoto nam delaš?”, “Nisem vedela, da si tako pokvarjen ali pa pokvarjena”. To so grozno sporočila. Včasih te starše vidim oz. slišim, ko te stvari govorijo, otrok pa kar leze vase, postaja solzav, potem pa dobi tisto jezo na obrazu in seveda bo naredil nekaj, s čimer se jim bo maščeval, ker so ga starši popolnoma ponižali, in tako bo “dokazal”, da je res takšen.”
Drugače pa odličen intervju in vso srečo ga. Sanji pri svojem delu. Tudi jaz delam z mladostniki, prestopniki večinoma in se strinjam z vsem, kar je povedala ga. Sanja.