Ne verjamem v preobremenjenost!

Foto: Shutterstock

Ena glavnih značilnosti 21. stoletja je preobremenjenost. Ne nujno fizična, kakršno so poznali naši predniki, ki so od zore do mraka garali na poljih, v rudnikih in tovarnah. Bolj vsesplošna prenatrpanost. Preveč obveznosti, premalo časa. Nenehno hitenje. Izgorelost. Občutek, da nas stvari prehitevajo. Polna glava. Sto stvari naenkrat. In pri tem smo najbolj na udaru ravno starši.

Danes nismo več preobremenjeni zaradi eksistencialne nuje. Nihče, razen deloholikov, v službi ne preživi šestnajst ur na dan. Preobremenjeni smo zaradi sodobnega načina življenja. Tega nam vsiljujejo družba, mediji in družabna omrežja. Bojimo se, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo počeli vsega. Naši otroci ne bodo razvili svojih potencialov, če ne bodo hodili na sto in en krožek. Ukvarjati se moramo s športom, obiskati kup zanimivih prireditev, predstav, krajev, dogodkov, ohranjati stike z goro ljudi, brati novice, spremljati zanimive vplivneže, imeti brezhibno urejen dom.

Naši urniki so konstantno prenatrpani

Tak življenjski slog doživljamo kot samoumeven in celo nujen. Marsikaj se na urniku znajde samo od sebe, do konca pa ga natrpamo še sami. Pri tem nimam v mislih dni, ko se nam nagrmadijo otroški nastopi, tekme, roditeljski sestanki in še ortodont. Takrat stisnemo zobe in počakamo, da mine. V mislih imam nenehno prenatrpanost, ki udari na začetku septembra in nas spremlja vse do konca šolskega leta.

Ogromno staršev je v času koronske izolacije izpostavilo, kako všeč so jim mirni popoldnevi. Namesto hitenja in vožnje skupni sprehodi, čas za kavo in kakšno družabno igro, luksuz! Takrat sem mislila, da bomo kot družba dojeli, kako malo nam odgovarja naš vsiljeni življenjski slog. Vendar se je ob koncu epidemije življenje vrnilo v stare tirnice. Kot bi se nam zdelo, da spremembe preprosto niso dovoljene.

Ogromno družin, s katerimi delam, bi brez težav črtalo polovico svojih obveznosti, pa bi bile še vedno utrujene. In pri tem ne pretiravam.

Česa si zares želimo?

Z vsem tem imam težave tudi jaz. Že zaradi velike družine se obveznosti kar kopičijo, nekaj pa jih dodam še sama. Vendar se temu poskušam načrtno odrekati. Bog je ustvaril dan, ki ima 24 ur. Od tega je v idealnih okoliščinah 8 ur posvečenih spanju, 8 ur delu in 8 ur »počitku« (kamor lahko štejemo družinski in partnerski čas, hobije, rekreacijo, sproščanje, prijateljske stike …). Če želimo v tisto zadnjo tretjino (ki, mimogrede, nikoli ne traja 8 ur, ampak precej manj) natlačiti dvakrat več opravkov, kot bi se dejansko izšlo, bo šlo to na račun spanca, odnosa z družino, počitka, zdravja. Koliko staršev poznate, ki dovolj spijo in si redno vzamejo čas, da se umirijo in zadihajo?

Vse to enostavno ne more biti po Božji volji. Bi si Bog želel, da smo izčrpani, neprestano v stresu in hitenju? Sta storilnost in učinkovitost smisel življenja? In nenazadnje, ali to koga osrečuje?

Čeprav živimo v razvitem svetu 21. stoletja, se na koncu vendar sami odločamo, ali bomo dvignili roke in rekli, da se drugače ne da, ali pa bomo iskali rešitve, brezkompromisno rezali, črtali in postavljali prioritete. Tudi na račun stvari, ki bi si jih želeli, pa se enostavno ne izidejo.

Znani ameriški psiholog in terapevt dr. Kevin Leman pravi: »Ogromno družin, s katerimi delam, bi brez težav črtalo polovico svojih obveznosti, pa bi bile še vedno utrujene. In pri tem ne pretiravam.«

Naš življenjski ritem je na koncu naša odgovornost. Več miru si lahko izborimo samo sami.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja