O pozornosti in koncentraciji, brez katerih ni učinkovitega učenja

Vir: Shutterstock

Začela se je šola in naši otroci so se ponovno podali novim učnim izzivom naproti. Nepogrešljivi orodji pri usvajanju novega znanja pa sta naslednji dve sposobnosti: pozornost in koncentracija.

Pozornost in koncentracija nista ena in ista stvar

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, kako veliko vlogo pri učenju, pravzaprav v življenju na sploh, igrata pozornost in koncentracija. In če želimo otroke spodbujati v razvoju teh dveh sposobnosti, ju moramo biti vešči tudi sami.

Čeprav sta obe sposobnosti enako pomembni, se med seboj razlikujeta. V bistvu je pozornost osnova, na kateri gradimo sposobnost koncentracije, zato se ji posvetimo najprej.

Vzpostavitev pozornosti vedno zahteva neko motivacijo v čustveni razsežnosti. Zato se morajo učitelji v šolah dobro potruditi, da za obravnavano snov v otroku zbudijo njihovo pozornost.

Za vzpostavitev pozornosti je ključna motivacija

Spontano smo pozorni takrat, ko se znajdemo v kakšni napeti situaciji. Pozorni smo, kadar prečkamo cesto ali pa gremo čez most brez ograje. Pozorni smo tudi takrat, kadar poslušamo zanimivo zgodbo ali gledamo napet film. Ali pa takrat, ko se sprehajamo in doživljamo čudovito naravo v radovednem pričakovanju še večje lepote.

Dobro je, da razvijemo pozornost tudi pri vsakdanjih opravilih. Npr. pri rezanju zelenjave. V nasprotnem primeru se lahko urežemo. Naravnost modro pa je, da razvijemo pozornost tudi glede splošnega življenjskega stila, kar nam bo ustvarilo večje možnosti za notranje zadovoljujoče in telesno zdravo življenje. Nekateri ljudje postanejo pozorni žal šele takrat, ko jih doleti bolezen, saj hočejo vedeti, kaj se z njimi pravzaprav dogaja.

Če ste vsebino zgornjih odstavkov brali tudi ‘med vrsticami’, ste ugotovili, da vzpostavitev pozornosti vedno zahteva neko motivacijo v čustveni razsežnosti. Če le-te ni, je tudi pozornost težko vzpostaviti. Zato se morajo učitelji v šolah dobro potruditi, da za obravnavano snov v otroku zbudijo njihovo pozornost. Kar pa niti približno ni lahko znotraj sistema, ki ne upošteva otrokove individualnosti. Motivacija je namreč vedno pogojena z osebnim notranjim doživljanjem posameznega otroka.

Otrok ima razvit integrativni um takrat, ko je znotraj sebe sposoben občutiti in vzdržati mešane občutke ter nasprotujoče si misli brez čustvenih izbruhov.

Integrativni um pomaga vzpostaviti pozornost, ko zanimanja za učno snov ni

Določena učna snov bo za nekatere otroke vedno dolgočasna ali celo neprijetna. Učenje, tako kot življenje na sploh, namreč ni samo zanimivo, zabavno in veselo. Vsak otrok se slej ko prej mora soočiti tudi z neprijetnimi, bolečimi in dolgočasnimi stvarmi. In tudi te od njega terjajo pozornost.

Takrat na pomoč priskoči integrativni um, a pod pogojem, da je otrok že dovolj zrel. Otrok ima razvit integrativni um takrat, ko je znotraj sebe sposoben občutiti in vzdržati mešane občutke (pozitivne in negativne) ter nasprotujoče si misli brez čustvenih izbruhov.

Primer: Otroka čaka v šoli preskus znanja, na kar se mora seveda temeljito pripraviti. A se mu ne da učiti, ker ga predmet prav nič ne zanima. Če ima otrok razvit integrativni um, bi njegov notranji dialog v tej situaciji izgledal nekako takole: »Joj, ne da se mi učiti. Raje bi se zabaval s prijatelji. Ampak, uf, če sedajle ne naredim, potem bom moral test ponavljati čez dva tedna. Vmes ima pa moj najboljši prijatelj rojstni dan in ne bom mogel it na praznovanje, ker se bom moral učiti. Ok, naj bo. Se grem raje takoj sedajle učit, pa bo.«

Koncentracija je ohranjanje pozornosti in zavedanja na eni točki.

A se integrativni um začne razvijati šele okrog 5., 6. ali 7. leta. Razvija pa se počasi in postopoma. Zatorej ni modro, da od otrok že v 1. triadi pričakujemo, da se bodo snovi, ki jih ne zanima, učili s pozornostjo in zavzeto.

Bolj ko je otrok vešč koncentracije, bolj je učinkovit pri učenju

Od pozornosti smo prišli h koncentraciji. Koncentracija je ohranjanje pozornosti in zavedanja na eni točki. Za ilustracijo si poglejmo nekaj primerov.

Skakalec v daljavo se mora, tik pred tem, da skoči, skoncentrirati. Vse njegove misli in občutki so usmerjeni v en sam cilj: skočiti kar se da daleč. Bolj intenzivna bo njegova koncentracija, večje bodo možnosti, da skoči najdlje doslej. Tudi glasbenik, ki igra na instrument, ni zgolj pozoren, temveč skoncentriran na svoje igranje. Bolj intenzivna bo njegova koncentracija, bolj tehnično popolno in z večjim občutkom bo skladbo zaigral.

Kadar smo torej samo pozorni, smo še vedno pasivni, ko pa naša pozornost preide v koncentracijo, ji sledi naša akcija.

Primer: Glasbeniki se s svojim orkestrom pripravljajo na koncert. Najprej postanejo pozorni, iz kovčka vzamejo svoj inštrument, pripravijo note, začutijo svoje soigralce in občinstvo. Tik pred začetkom pa svojo pozornost osredotočijo na inštrument, note in dirigenta hkrati, torej se skoncentrirajo in ko dirigent da znak, vsi hkrati začnejo z igranjem.

Koncentracijo potrebuje tudi otrok, kadar posluša učiteljico v šoli, ko razlaga snov. Zgolj pozornost ni dovolj, saj si mora otrok informacije tudi zapisati ali zapomniti.

Primer: Kadar gledamo gledališko igro, smo samo pozorni. Kadar pa poslušamo predavatelja in si vsebino predavanja tudi zapisujemo, smo skoncentrirani. Podobno je v šoli. Otrok mora razlago ne samo poslušati, ampak jo tudi razumeti in si jo zapomniti. Za to potrebuje sposobnost koncentracije.

Kako vadimo pozornost in koncentracijo?

Obe veščini lahko vadimo s pomočjo čuječnosti, o kateri sem pisala tule. Vendar je vadba čuječnosti, po mojem mnenju, primernejša za odrasle kot za otroke. To pa zato, ker je vadba čuječnosti praviloma statična in se odvija v umu, medtem ko so otroci radi v gibanju in življenje izkušajo predvsem preko čutnih zaznav.

Kadar je otrok pozoren ali skoncentriran, ne bo impulziven. Čustva ga ne preplavijo, ampak jih je sposoben obvladovati.

Za razliko od čuječnosti naj bodo vaje za otroke zasnovane tako, da preko njih otroci pozornost izkusijo preko čutov. Otrok mora pozornost in koncentracijo doživeti preko čutnega zaznavanja ali preko gibanja. Zgolj besedi ‘pozornost’ in koncentracija’ mu ne pomenita nič. V resnici sta pozornost in koncentracija nekaj zelo oprijemljivega, nekaj, kar se dogaja v telesu, in to otroci s pomočjo primernih vaj lahko začutijo in doživijo. Kako vadimo pozornost in koncentracijo z otroki, sem opisala tule.

Vadba koncentracije, tako pri otroku kot pri odraslem, razvija tudi sposobnost obvladovanja impulzov in čustvenih vzgibov. Kadar je otrok pozoren ali skoncentriran, ne bo impulziven. Čustva ga ne preplavijo, ampak jih je sposoben obvladovati (kar ni isto kot njihovo zatiranje).

Z vadbo koncentracije in pozornosti otrok razvija tudi občutek lastne notranje usmeritve in krepi moč svoje volje. Seveda pa ta proces zahteva čas, zato je otroke dobro opominjati, naj sposobnost pozornosti in koncentracije uporabljajo oz. urijo tudi pri vsakodnevnih aktivnostih.

Bolj ko bo vadba pozornosti in koncentracije prišla v njegovo zavest, lažje oz. hitreje ju bo ‘uporabil’ pri svojem učenju in le-to bo steklo bolj gladko. Seveda njuna uporaba ni omejena le na učenje; lahko ju bo uporabil tudi v drugih življenjskih situacijah, ko ju bo potreboval.