Dvojka vredna suhega zlata

Foto: Canva

Ni malo staršev, ki se vsaj kdaj v življenju s svojimi otroki znajdejo pred svojevrstno preizkušnjo, ko otrok pri kakšnem predmetu konferenco zaključi z negativno oceno. Letos se je to prvič zgodilo tudi nam. In zdaj je čas, ko se te negativne ocene popravljajo.

Res ne gre za lenobo. Ocene pri vseh ostalih predmetih se gibljejo med tri in pet. Tudi matematika je doslej šla, ves čas pa smo vedeli, da je zanjo potrebnega več truda. Letos pa se je ob neki snovi čisto zataknilo.

Pasti, v katere se otrok ob tem ujame

Najprej se dotaknimo čisto šolskega dela. Ker se otrok ves čas ukvarja samo z enim predmetom, zmanjkuje časa za druge. Ker je pri tem enem predmetu neuspešen, za drugo šolsko delo zmanjkuje volje in energije, zato tudi drugje padajo ocene, ki so nižje od pričakovanih in želenih. Hkrati se pojavi pešanje samopodobe in pojenja občutek samozavesti. Nič ni prijetno gledati srednješolko, ki je v svojem bistvu zelo vesela, pozitivna, samozavestna, na mnogih področjih izjemno uspešna, kako tone v temnem oblaku nemoči. Oba z očetom sva naravoslovca, mož je celo izrazito tehnični tip, matematika nama res ni tuja. Vsa potrebna pomoč je torej doma. Res, res sva si vzela čas in energijo za domače inštrukcije, za iskanje in sestavljanje primernih nalog. Pa vendar čez to stopničko vsi skupaj ne moremo in ne moremo stopiti. Negativne ocene postrojene stojijo v vrsti.

Nič ni prijetno gledati srednješolko, ki je v svojem bistvu zelo vesela, pozitivna, samozavestna, na mnogih področjih izjemno uspešna, kako tone v temnem oblaku nemoči.

Strahovi v glavi

Vem, da vseh ne poznam, mi pa včasih dekle v solzah našteva svoje strahove. Kaj če ne bom izdelala letnika? Kaj če izgubim odlične sošolce in razredno skupnost? Kaj če …?

Moja naloga, poleg konkretne pomoči, je, da ohranjam pozitiven pogled, upanje, ohranjam fokus, odbijam črnogledost, molim in občasno brišem solze in delim objeme. Pa da sem trdna, da stojim, da se lahko nasloni name, da ji ne pokažem lastnih skrbi, da sem pogumna zanjo in vanjo kljub vsemu verjamem. Pravzaprav sem, pa kakor koli se to že čudno sliši, solz doma vesela. Kažejo mi namreč, da si tukaj upa jokati, da nam zaupa, da čuti, da je dom varen prostor, kjer lahko izlije vso bolečino duše.

Drobne krivice

Vedno sem šolo v glavnem dojemala kot otrokovo skrb in delo. Nisem hodila k učiteljem zaradi drobnih krivic, neprijetnosti, »nefer« odnosa. Zdi se mi, da je tudi to del odraščanja in otroka krepi za svet, v katerega raste. Doma smo jasno opredelili, da nekaj ni prav, ampak »nikoli nihče ni rekel, da je svet pravičen«. Za otroke nisem iskala izgovorov, nisem se hodila kregat v šolo. Zdaj pa, po dolgih tednih, ko se vse vrti okoli matematike (in zdaj izgleda, da se sveti luč na koncu predora), razmišljam, da bi do profesorja vseeno šla. Vem, da moja hči ne sodi v kategorijo tistih, ki so si končno vzeli dva popoldneva in se naučili. Ta dvojka je čisto suho zlato in vredna več kot marsikatera štirica ali petica. Bi bilo prav, da profesorju povem, da neizmerno boli, ko ti, po urah in urah učenja, sekiranja, ob ponovnem neuspehu nekdo reče: »A se boš končno že »vsedla« zraven?«

Bi bilo prav, da profesorju povem, da neizmerno boli, ko ti, po urah in urah učenja, sekiranja, ob ponovnem neuspehu nekdo reče: »A se boš končno že »vsedla« zraven?«

Zaupanje v Gospoda

Vem, da je treba narediti vse, kar zmoreš in znaš. Tudi ona to ve. A se vseeno močno naslanja/va/mo tudi na molitev. V tem času še pogosteje kdo izmed nas med tednom »skoči k maši«, ko se dobimo skupaj za mizo ali zvečer pred spanjem, vedno molimo tudi za ta namen. Vem, da moli tudi ona sama. Vem, da zanjo molijo tudi nekateri prijatelji in sorodniki. Vesela sem, da se o tem pogovarja, da se ne sramuje in da tega pred svojimi bližnjimi ljudmi ne skriva. Svojo botro je kar sama prosila za molitveno podporo. Zdi se mi, da na tak odprt način dobro ohranja tudi svojo psihično stabilnost, kolikor jo pač najstnik v najbolj burnih letih lahko.

Včasih, ko uspeha kar ni in ni, me postane strah, da se ji omaje zaupanje v Gospoda. S svojimi življenjskimi izkušnjami pač vem, da se na koncu vedno vse obrne, kot je prav, četudi se ta »prav« velikokrat razjasni šele v neki časovni perspektivi. Ona pa vseh teh izkušenj še nima. In tako upam, da bo končni izid tega boja predvsem kar najbolj skladen z Božjo voljo, tudi če jo bo težko razumeti.