6 starševskih nasvetov, ki jih ni treba upoštevati

Foto: Shutterstock

Starši imamo danes ogromno informacij. Slišimo in preberemo veliko mnenj, kako naj bi opravljali svojo starševsko nalogo. Družbena omrežja nam pri slednjem pomagajo samo na prvi pogled. Na drugi pogled pa tam dobimo predvsem veliko pravil in standardov, kako bi naj vzgajali, in pa negativnih komentarjev, če tega ne dosegamo mi ali naši otroci. Zelo hitro se najdejo dežurni strokovnjaki, ki nam pojasnjujejo, kaj vse počnemo narobe in kaj moramo nujno spremeniti, da ne bomo uničili svojega otroka.

Morda bi res morala nehati dojiti dveletnika. Morda bi še morala vztrajati z dojenjem, čeprav sem mučila sebe in otroka. Bi morala prvošolčka že vpisati v glasbeno šolo, da bo razvil vse svoje potenciale? Moja petnajstletnica gre ven s fantom, je to ok? Sem prestroga mama, če ji ne dovolim, da prespi pri fantu? Sem zafrknila svojega otroka, ker je moral 11-mesečen v vrtec? Ali otroku kratim socializacijo, če sploh ne hodi v vrtec?

Nasveti, ki jih lahko preslišimo

Vse to so povsem legitimne starševske odločitve. V bistvu zraven otroka ne dobimo knjižice z navodili, in tudi če bi jo, bi bila za vsakega otroka drugačna.

Nekateri nasveti so gotovo dobri in koristni, nekatere pa lahko mirno preslišimo. Neka mama je pogumno zapisala seznam uveljavljenih starševskih pravil, za katera se je odločila, da jih ne bo upoštevala in da bo raje sledila svoji intuiciji:

1. Obuj si čevlje!: Jaz sem tisti malomarni starš v parku, ki otroku dovoli, da se sezuje in teka bos. Soočam se z grdimi pogledi drugih mam, katerih otroci vidijo mojega otroka bosonogega in se želijo prav tako sezuti. Vseeno mi je. Moji otroci so lahko bosi, ko to želijo. Tudi zunaj doma. Si kdaj poškodujejo stopala, se urežejo …? Redko, ampak se zgodi. Toda to nikakor ne zmanjša njihove želje po tem, da bi bili bosi. Zame je varovanje telesne avtonomije mojih otrok pomembnejše od varovanja pred hipotetično prihodnjo nadlogo, ki se lahko zgodi.
2. Neuradna policijska patrulja na igralih: Razen če mojega otroka fizično poškoduje drug otrok ali obratno, se zadržim, opazujem in berem knjigo. Saj razumem in nikogar ne obsojam. Vsak želi zaščititi svojega otroka in ga želi naučiti, kako se pravilno igrati. Poučevanje običajne vljudnosti je vsekakor pomembno. Toda zame so igrišča eno redkih mest, kjer bi se morali otroci svobodno igrati z malo ali nič vmešavanja odraslih. Odrasli že nadzorujejo otrokov šport, spanje, prehranjevanje, vedenje, učenje …  Igra brez odraslih je ključnega pomena za otrokov razvoj, vendar je mest, kjer se lahko otroci neobremenjeno igrajo, vedno manj. Otroci morajo imeti tudi možnost tvegati, preizkusiti svoje sposobnosti, naučiti se zaupati svojim nagonskim instinktom glede tega, ali so pripravljeni splezati tako visoko na drevo ali skočiti na velike razdalje z ene skale na drugo.
3. Skupni obroki vsak dan: Sem introvertirana in moj mož tudi. Oba delava od doma in skoraj ves dan glasno komunicirava z ljudmi. Najini otroci SO glasni. Vsi. Zato ne jemo vsak večer skupaj. Velikokrat je en starš z enim otrokom, ali otroci posebej in midva posebej … Povsem odvisno od dneva. Pri ritualih pravzaprav ne gre za družinsko večerjo; gre za povezanost. Vsaka družina mora najti svoje načine za redno povezovanje, ki deluje zanjo. Verjamem, da se bo to spremenilo, ko bodo otroci starejši, ampak trenutno so za nas skupni obroki preveč stresni.
4. Fizično kaznovanje: Na papirju je to preteklost, v praksi pa še nikakor ne. Mnogo staršev je še vedno prepričanih, da je občasno fizično kaznovanje potrebno in upravičeno starševsko orodje. Potrebovala sem veliko časa, da sem se naučila drugih načinov obvladovanja neprimernega vedenja brez fizičnih kazni, vendar je bilo vredno truda.
5. Čas pred zasloni: Ne omejujem jih. Omejujem le vsebino. Verjamem, da se otroci učijo ves čas in da otroci v zdravem okolju razvijejo naraven občutek za to, koliko je dovolj. Da vedo, kaj jih pritegne, in da zaslone uporabljajo za razvijanje teh strasti. Ko želijo vedeti, kako nekaj narediti, poguglajo ali najdejo videoposnetek na YouTubu. Igrice igranja vlog uporabljajo za urjenje v stvareh, kot je uporaba denarja. Učijo se iz dokumentarnih filmov in svojih najljubših oddaj. Tuje jezike se učijo na aplikacijah.
6. Podarjanje daril in količina stvari v našem domu: Vsak otrok običajno dobi eno rojstnodnevno in eno božično darilo. V nakupovanje ne hodimo rekreativno. Naši otroci imajo kapsulne omare. Imamo skromno, minimalistično zbirko igrač. Za našo družino več stvari pomeni več kreganja, več čiščenja, več časa za vzdrževanje in več tesnobe. Zato omejujemo količino stvari, ki pridejo v naš dom.

Za starše, ki sprejemajo kakršne koli nekonvencionalne odločitve, kritike in negativne pripombe pogosto prihajajo od tistih, ki jim je zaradi teh odločitev neprijetno. Morda se želijo odločiti enako, vendar se preveč bojijo družbenega odziva. Ali pa morda povsem legitimno poskušajo zaščititi naše otroke pred morebitno škodo.

Če smo prepričani v svoje starševske odločitve, super! Če nismo, vedimo, da imamo dovoljenje dvomiti o svojih odločitvah in sprejemati nove. Dovoljenje imamo reči, da smo prerasli en starševski slog in prešli na novega. Kot rastejo in se razvijajo otroci, rastemo in se razvijamo tudi starši.

Povzeto po: Thissimplebalance.com