Nataša Rupena: “Sem ženska, ki je doživela spreobrnjenje, hude duhovne boje in tudi eksorcizem.”

Foto: osebni arhiv

Nataša Rupena je pisateljica in ilustratorka z nadvse zanimivo življenjsko zgodbo. Nedavno je pri Založbi Iskreni izšel njen krščanski ljubezenski roman Nikoli neznanka. V intervjuju je opisala svoje soočanje z boleznijo, svojo globoko vero in duhovni boj, iz katerega je izšla.  Več nam je povedala tudi o vzgoji najstnikov, pa seveda o svojem romanu, ki je izvirna novost v slovenskem prostoru.

Za sabo imate hudo izkušnjo. Nam jo na kratko opišete in kako je sploh prišlo do tega?

Zelo hudo sem zbolela in obležala. Doletela me je hujša oblika izgorelosti. Tako močno sem opešala telesno, psihično in tudi duhovno, da sem si želela samo eno – da bi živela. Zdelo se mi je namreč, da bom ugasnila. Težko sem se privlekla že do kopalnice.

Več razlogov je bilo. V enem letu sem rodila tri otroke. Hčerko in fanta dvojčka. Ampak to je bil le en razlog. Kmalu po rojstvih nam je začelo propadati tudi podjetje. Pravzaprav sem se že rodila utrujena. Nihče ne ve, kaj je razlog. Od kar se spomnim, sem bila utrujena. Že kot otrok. Dobivala sem injekcije B vitamina, ki so mi pomagale prebiti se skozi dan.

Pomoč sem iskala na vseh področjih: telesnem, psihičnem in duhovnem. Nobenega področja nisem zanemarjala. Potrebovala sem tri leta, da sem ozdravela, in še sedaj čutim posledice. Ta bolezen je prerezala moje vezi z vsem. Edino mojega odnosa z Bogom ne. Ko sem se odločila, da hočem živeti, se je vnel zelo močan duhovni boj. V tem času sem tudi doživljala ogromno spoznanj in milosti. Zame je bila ta bolezen ozdravljenje. Bolezen ni dana kot kazen, ampak priložnost, da spreobrnemo svoj način življenja.

To danes sodobni ljudje težko živimo. Ob bolezni vedno pričakujemo, da nas bodo »popravili«. Ne vzamemo pa bolezni kot nekega nauka ali priložnosti. Vam je torej to uspelo?

Ja. Je pa bil to proces, ni šlo čez noč.

Ko sem zbolela, je bila prva misel: »Jaz moram takoj ozdraveti. Takoj!« Tekom zdravljenja sem srečala veliko ljudi, ki so se posluževali molitve in vere za to, da bi čimprej ozdraveli. Ampak tukaj sem videla veliko zlorabe. Temu pojavu se reče »zdravljizem«. Ljudje so zahtevali, da jih Bog nemudoma ozdravi, in so preskočili to pomembno fazo, ko se vprašaš, zakaj mi je Bog naklonil ta trenutek bolezni. To je zelo pomembno vprašanje in mimo njega ne moremo. Vse naredim za svoje zdravje, še Boga prepričam, da me nemudoma ozdravi in me brez posledic sestavi nazaj. To je absurd.

Nekoč sem v molitvi, ko sem Bogu težila za ozdravljenje, doživela zelo močno spoznanje. V stotinki sekunde bi me lahko ozdravil, ampak to ni moja pot. Dolga pot okrevanja je en poseben blagoslov in učna ura odnosa z Bogom. Takrat sem nehala težiti oziroma padati v skušnjavo. Ker to je zame skušnjava. V bolezni se pojavi skušnjava – ali bom še veroval ali bo še Bog moj Bog ali bo Bog postalo kaj drugega ali kdo drug.

Zame je bila ta bolezen ozdravljenje. Bolezen ni dana kot kazen, ampak priložnost, da spreobrnemo svoj način življenja.

Očitno ste se skozi to preizkušnjo zelo prečistili in prišli do globokih spoznanj …

Vse življenje sem se borila z bolečino. Vedno mi je nekaj bilo. Dvakrat sem skoraj umrla. Velikokrat sem rekla, da je bolečina moja skrivnostna vez z Bogom. V največji slabosti, utrujenosti, nemoči, bolečini, trpljenju je bilo neko skrivnostno ljubljenje z Bogom, sva se vedno najbolj ljubila. Ne znam drugače opisati.

Veliko svetnikov, svetnic piše o podobni izkušnji. Kako pa je vaša družina sprejemala in živela z vašimi preizkušnjami?

Ja, definitivno smo se bolj povezali. Zagotovo me je ta bolezen vrnila nazaj v mojo družino. Prej se mi je zdelo najbolj pomembno, da najdem sebe, da najdem svoje poslanstvo … Težko mi je bilo v družini, utrujena sem bila od otrok. Sem človek, ki potrebuje veliko tišine, miru in s tremi skoraj enako starimi otroki tega nisem imela in sem začela bežati. Ta bolezen pa me je pripeljala nazaj v družino in zato sem zelo hvaležna.

Kako so to doživljali otroci, bodo morali povedati oni sami. Morda tudi predelati kot odrasli. Bilo je veliko strahu, kaj bo z mamo, ali bo umrla. Mož je vse skupaj zelo dobro kompenziral.

Velikokrat je, še zlasti pri zelo vernih ženskah, videti, da bežijo iz družine in od moža. In iščejo uresničitev, poslanstvo in Boga zunaj družine. V pogostih molitvenih srečanjih ali v nekih duhovnih vodstvih … Ne gradijo pa odnosov doma in pričakujejo, da jim bodo otroci in mož sledili tja in če jim ne, jih doživljajo kot problem.

Tudi jaz sem bila v tej skušnjavi, par let pred izgorelostjo sem ji tudi podlegla. Sicer smo vedno dali ogromno na odnose, a nisem bila v družini tako prisotna kot sem sedaj. Družina je zame na prvem mestu in moje poslanstvo je tukaj. Pred kariero.

Kako vas je spremenilo materinstvo?

Materinstvo je tako zelo velik dar. Nisem popolna mama, ampak sem tako srečna mama. Imeti družino je tako velika milost. Bog me je seveda na to pot poklical, zato mi tudi daje toliko veselja ob tem. Prvi, ki se lahko napojijo ob tem, kar Bog meni daje in v meni dela, so moj mož in moji otroci. Ne predstavljam si lepšega življenja, kot ga imam s svojo družino. Še posebno sedaj, ko so otroci že najstniki. Res uživam te odnose z njimi. Ko so bili manjši, mi je bilo malo težje. Z najstniki pa se mi zdi, da mi gre odlično. So seveda tudi težki trenutki, ampak sem se izobrazila. Ker za vzgajanje najstnika moraš biti tudi pripravljen.

Kaj je najbolj pomembno pri vzgoji najstnikov?

Starš mora v najstništvu prerasti v prijatelja. Mi smo zelo povezana družina in sedaj vidim, kako otroci rabijo prijatelja. Ja, seveda postavljamo meje, skrbimo za njih … Ampak rabijo tudi sogovornika v nas. O tem, kako doživljajo svoje sošolce, o nasilju, spolnosti, drogah … Pomembno je, da jih poslušamo, da jih razumemo, da smo sočutni do njih, da jim povemo, da smo tudi mi šli skozi iste stvari, da jim damo vedeti, da razumemo njihovo stisko, dileme, razdvojenost … Ne glede na vse, tukaj sem zate.

In da odrasli razumemo, da če nergajo, pač nergajo. To ni namenjeno nam osebno. Seveda, ko se pomirijo, jim povemo, da nekaj ni primerno, ampak neki burni odzivi niso namenjeni nam osebno. Že tako preživljajo hude stiske. Jaz res ne bi želela več imeti štirinajst let. Če jim še mi starši ustvarjamo dodatno stisko, lahko vse skupaj postane nepremostljivo.

Kako veliko je samomorov med najstniki … 

Srhljivo. Ampak podlaga za samomor se ustvari od 0 do 5 let starosti. Ko dajo starši otroku vedeti, da ne obstaja. Da bi raje videli, da ga ni. Odveč si mi. Zanič si. Ne rabim te. Zakaj si se sploh rodil? To ni nujno, da so direktna sporočila. To se lahko sporoča povsem neverbalno, z odnosom. Ta sporočila se ugnezdijo vanj in ko se pozneje izpolnijo še ti zunanji pogoji, se to realizira. Podobno kot pravijo, da se vsak človek rodi z eno ali dvema potencialnima genskima boleznima. Potem je vprašanje samo to, ali se ta stvar pod določenimi pogoji razvije, aktivira ali ne. Kar pa je odvisno od kvalitete našega življenja, od naših življenjskih izbir.

Podlaga za samomor se ustvari od 0 do 5 let starosti. Ko dajo starši otroku vedeti, da ne obstaja. Da bi raje videli, da ga ni. Odveč si mi. To ni nujno, da so direktna sporočila. To se lahko sporoča povsem neverbalno, z odnosom.

Samo pomislimo, koliko otrok, pa še več odraslih živi s tem »samomorilnim« zapisom v sebi. Lahko se še tako nekdo trudi z najstnikom, pa pride trenutek, ko spregovori ta stara notranja izkušnja in je premočna, da bi se ji uprl. Ti nisi potreben, tebe ne rabimo, ti si odveč …

V svoji nedavno izdani knjigi, ki je pravzaprav ljubezenski roman, obravnavate tudi temo duhovnega boja. Je tudi to področje – samomorilnost – področje duhovnega boja? Čeprav psihologija in medicina duhovne izkušnje ne upoštevata, ta realnost kljub temu obstaja in ima vpliv. Nauk Cerkve, pa tudi človeška izkušnja nam kažeta, da se stvari ne odvijajo samo na telesni ali psihični ravni, pač pa tudi na duhovni. In to ne glede na to, ali si ali nisi veren.

To je tako zelo občutljivo področje. Najprej moramo reči, da je obstoj hudega duha svetopisemska resnica. Marsikaterega katoličana srečam, ki ne verjame v to. Seveda bi bilo primitivno za vse težave in vse slabo kriviti hudega duha. Tukaj smo trije. Je Bog, je hudi duh in sem jaz. Ni vse samo od Boga ali od hudega. Sem tudi jaz in je moja narava, ki je tudi psihološka. Oba mi govorita. Bog, da sem vredna in ljubljena, hudi duh pa da nisem nič vredna. Kot svoboden človek imam svobodno voljo, da se odločim, komu bom verjela. Je pa res, da ko pride bolezen, je lahko ta boj zelo zamaskiran in ga je težko prepoznati. Predvsem pri psihiatričnih in psihičnih boleznih. Duhovnost in medicina bi si tu morala pogosteje podati roke. Jaz sem v svoji bolezni skrbela za svoje telo z medicinsko pomočjo, hranila sem svojo dušo z vključitvijo na psihoterapijo, ker sem pa čutila, da stvari presegajo vse to, sem pomoč poiskala tudi na duhovnem področju. Res pa je, in to recimo znani eksorcist pater Vrabec večkrat poudari, da je tisti, ki je prepričan, da ima težave s hudim duhom, običajno psihični bolnik. Pri tistih, ki pa se velikokrat zagovarjajo v smislu, nič mi ni, sem le depresiven, pa se velikokrat izkaže, da gre za delovanje hudega duha.

Zanimivo je, da je sveti Ignacij dejal, da je največji uspeh hudiča, da je ljudi prepričal, da ne obstaja …

To je resnica. In naše rane so pogosto vstopno mesto. Ampak to je človeška realnost. Ljudje ne moremo ljubiti popolnoma. To pripada le Bogu. Če bi jaz zmogla ljubiti popolnoma, moji otroci ne bi imeli nobenega primanjkljaja, nobene travme … Pa takšnega človeka ni na svetu. Bog je edini, ki ljubi popolno. Vsi smo na nek način pohabljeni, zaznamovani. To so pa potem lahko vstopne točke.

Pomembno pa je vedeti, da pri duhovnem boju ni avtomatizma. Lahko si močno duševno ranjen, pa ne boš imel nobene izkušnje z delovanjem hudobnega duha. Kdaj in zakaj pa se zgodi izredno delovanje hudobnega duha na neko osebo, je skrivnost. Vedno pa je namen očiščevanje in tudi pričevanje.

To je zelo pomembno in tega zadnjega se ljudje bojimo. Vključno z mano. Jaz sem se sramovala te izkušnje. Ampak je pričevanje velik poklic in poslanstvo. Vsi, ki smo bili pod vplivom in smo osvobojeni, smo poklicani, da povemo, kakšno moč ima molitev. In pa seveda odločitev. Jaz sem se morala odločiti. Zavestno. Morala sem reči: Se odpovem!

Hudega duha je treba razkrinkati. Treba je ljudi izobraziti in ozavestiti o njem in njegovem delovanju.

Kako ste se odločili, da napišete knjigo, pravzaprav krščanski mladinski ljubezenski roman?

Zgodba te knjige je bila čisti navdih. Kot bi jo dobila nekako »zazipano« v svojo glavo. Moj prvi vzklik je bil: »Ni šans!«

Ima pa sicer to tudi predzgodbo. Pred leti mi je hčerka na sprehodu rekla: »Mami, krščanstvo je dolgočasno. Poglej, kaj vse se dogaja v Harryju Potterju.«
To me je presunilo. Nisem ji mogla ugovarjati. Mladi in tudi številni drugi sploh ne poznajo te bogate duhovne dediščine. Katoličani še Sveto pismo slabo poznamo. Takrat sem začutila poslanstvo, da nekaj naredim na tem področju. Torej je odprtost, pripravljenost že bila.

Je pa v tej zgodbi tudi nekaj avtobiografskega. Kar nekako nezavedno sem v glavna junaka izlivala veliko moje življenjske zgodbe. Dejstvo pa je, da je v tej knjigi opisan le en vidik, kako lahko hudi duh vstopi. Načinov je seveda še veliko in računam, da napišem še kakšno zgodbo o tem.

Hudega duha je treba razkrinkati. Treba je ljudi izobraziti in ozavestiti o njem in njegovem delovanju. Preko nekih življenjskih zgodb želim mladim razkriti, kje vse so pasti in kam vse te lahko to pripelje. V zgodbi knjige Nikoli neznanka so prekletstvo in neodpuščanje vrata za hudega duha.

To je pravzaprav zelo izvirna ideja. Kajti v krščanski literaturi so stvari o duhovnem boju zapisane v visoko teološkem jeziku, ki človeku v njegovem vsakdanjem življenju pove malo. Tudi neke knjige eksorcistov so pogosto skoraj na ravni horor žanra … Predstaviti versko resnico in realnost skozi življenjsko, celo ljubezensko zgodbo, pa je nekaj novega in izvirnega.

Jaz si zato ne jemljem nobenih zaslug. To je od Boga. Bog je deloval preko mene, preko moje izkušnje, preko moje osebne zgodbe. In jaz sem človek, ki je doživel spreobrnjenje, hude duhovne boje in tudi eksorcizem.

Tema je seveda skrajno resna. Toda sama zgodba romana je ljubezenska, zanimiva, napeta, nežna, romantična … Gre pravzaprav za krščanski ljubezenski roman … Če ta besedna zveza sploh obstaja. 🙂

V bistvu je to zgodba prijateljstva, spreobrnjenja, iskanja, ljubezni, v kateri se zgodi velik izziv – duhovni boj. Je tudi zgodba o pogumu. Lisa se ni ustrašila, ampak je šla v boj za svojega ljubljenega. S svojo ljubeznijo je tega človeka iztrgala smrti. Gre za zgodbo o tem, da ljubezen premaga vse. Bog je ljubezen.

Za mladega človeka, ki rad bere, ni oziroma je veliko premalo krščanske literature. Še tista, ki je, je velikokrat tako moralistična, da je neprebavljiva.

Saj to je pravzaprav tudi osnovno sporočilo krščanstva. Kristjani pa žal pogosto precej strogo ločujemo svoj odnos do Boga in svoje ljubezensko življenje. Iz vaše knjige pa izžareva neka sočnost krščanstva … Da je dober kristjan tudi strasten in predan ljubimec.

Pogosto se res ločuje ljubezen do Boga in ljubezen do človeka. Timotej v romanu je zelo veren, hodi celo vsak dan k maši. Lisa je prepričana, da kdor hodi vsak dan k maši, na koncu postane duhovnik. On ji odgovori, da je globoko veren, ampak da jo ljubi. Bog me pošilja k tebi. Midva bova eno. To ni manj. Manj sveto ali manj poduhovljeno.

To je velik predsodek krščanstva. Da so tisti, ki želijo globlje živeti svoj odnos z Bogom, namenjeni za posvečenje. Sploh ni res. K svetosti smo najprej poklicani v svojem zakonu, družini … Manjka nam zgodb svetega življenja v zakonu, ki ni dolgočasno in suhoparno, ampak je veselo, zanimivo, strastno, goreče … To se ne izključuje!

Sploh ne. In to je treba vedno znova poudarjati. Tudi papež Frančišek stalno poudarja, da je svetost za vse. Pot svetosti je osebna pot odnosa z Bogom. Kjerkoli in ne glede na tvojo življenjsko situacijo.

Kako živite svojo žensko identiteto kot sodobna kristjanka?

Jaz svojo ženskost jemljem zelo spontano. Presrečna sem, da sem ženska. Zaradi moje ženske narave me lahko Bog tako zelo razvaja s svojo ljubeznijo. Svoji ženskosti, nežnosti, hrepenenju po ljubezni se ne bi odrekla za nič na svetu. Tudi potrebi po zaščiti, ki pride z žensko naravo. Rada sem ženska. Všeč mi je vloga, ki jo imam. Meni to zadošča. Presrečna sem, da sem mati in lahko vzgajam svoje tri otroke. Presrečna sem, da sem žena in lahko ljubim in spoštujem svojega moža. Presrečna sem, da me ščiti in varuje.

Svoji ženskosti, nežnosti, hrepenenju po ljubezni se ne bi odrekla za nič na svetu.

Tudi v Cerkvi imam ogromno prostora. Lahko pričujem, molim, delam. Zdi se mi, da so mi kot ženski odprte vse potrebne poti. Če ostajam zvesta sebi, svoji naravi in poklicanosti, ki jo ima Bog zame. Opravila bom svoje poslanstvo glede na možnosti, ki jih imam. Bog je že vse predvidel in vnaprej pripravil. Presrečna sem, da sem ženska.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Za mladega človeka, ki rad bere, ni oziroma je veliko premalo krščanske literature. Še tista, ki je, je velikokrat tako moralistična, da je neprebavljiva. To odbija. Povejmo si izkušnje, pričujmo, moraliziranje pa je grob za Cerkev in vero. Tisto, kar gradi Cerkev, so pričevanja. Če pišemo, da bomo moralizirali in nekomu prenesli, kar mi mislimo, da je edino prav, smo že v štartu zgrešili. K ljudem, k mladim moramo priti »od spodaj«.

Želim si, da bi vsak našel poslanstvo, ki mu ga je od vekomaj Bog namenil. Samo če smo tam, kjer nas Bog želi, smo srečni in izpolnjeni. Samo tam lahko najdemo mir.