»Daj, pohiti!«

Thumbnail

Kolikokrat sem v zadnjem tednu izrekla te besede svojemu 4-letnemu sinu? Raje ne štejem …

»Daj, hitro se obuj, zamudili bomo avtobus!« »Če si takoj ne oblečeš hlač, nam bodo zaprli knjižnico!« »Daj, hodi malo hitreje, bratec je že čisto zaspan in lačen!« »Pusti zdaj tisto lužo, mudi se nam!« »Gremo, gremo, tata nas že čaka!« »Gremo hitro naprej, drugače ne bomo uspeli videti vsega!« »Pospravi barve, zdaj bo kosilo, hitro!« »Hitro pojej večerjo, pozno je že, vsi smo utrujeni!«

Ja, res smo vsi smo utrujeni od tega neprestanega priganjanja. In ko berem zgornje vrstice, me zagrabi kar nekakšna tesnoba. Pravzaprav sovražim priganjanje. Sovražim to, da že od malega svet priganja mene, da moram večinoma delovati v tempu, ki ni moj lasten tempo. In sovražim to, da to isto stvar delam svojemu otroku. Še najbolj pa sovražim to, da sem v veliki meri za vse skupaj odgovorna sama.

Načrtovanje in upravljanje s časom nista in nikoli nista bili moji vrlini. Ne znam najbolje načrtovati časa, moj tek dneva je pogosto nihanje med počasnim, umirjenim in poglobljenim opravljanjem stvari ter velikim hitenjem na drugi strani, da nadoknadim prej izgubljeni čas. In v to neenakomerno krivuljo časa so hočeš nočeš vpeti tudi moji otroci.

Iz počasnega otroštva v hitro življenje

Že od otroštva dalje sem vedno počela kup stvari hkrati, ampak s stalnim občutkom, da me stvari in obveznosti nekako prehitevajo, obvladujejo. In priganjajo …

No, morda ne od nekdaj. Že kot otrok sem bila bolj počasne sorte. Ničesar nisem opravila posebej hitro in rada sem se poglobila v stvari. Jim prišla do dna. V stajici sem potrpežljivo opazovala in štela mravlje. Kot majhna deklica sem ure dolgo čepela ob sestavljankah. Oblačila in obuvala sem se počasi. V miru in z občutkom. V šoli pri likovnem pouku so sošolci ustvarjali že tretji izdelek v tistem letu, ko sem jaz še vedno dokončevala prvega. Ampak bil je res dober. Na poti iz šole domov se mi ni nikoli mudilo …

Večinoma sledim diktiranemu tempu, zmorem. Samo notranji občutek je neprijeten.Potem pa se moji spomini na počasno življenje počasi zabrišejo. Verjetno je tempo sveta okrog mene počasi povozil moj lastni umirjeni tempo in me prisilil v svoje tirnice. Od takrat dalje hitim skozi življenje. Sem in tja še kdo omeni, da sem bolj počasna, ampak večinoma sledim diktiranemu tempu, zmorem. Samo notranji občutek je neprijeten.

Materinstvo pa je odprlo novo razumevanje časa in prineslo nove časovne izzive. Rojstvo otroka te prestavi v situacijo, ko moraš slediti potrebam in časovnim okvirom nekoga drugega. Čas prve porodniške je bil kljub temu zame blagoslovljeni čas, čas jasnih prioritet ter zavestno in z ljubeznijo posvečenega in podarjenega časa. In od trenutka, ko sta se otrokov in moj lastni tempo nekako sinhronizirala in harmonizirala, sem po dolgem času zadihala, se umirila.  

Vrnitev v službo pa je stvari spet postavila na glavo, prinesla je le še nove časovne stiske – biti na »napačnem« mestu, medtem ko te nekje drugje že težko čaka otrok, je stiska, kakršne prej nisem poznala.

Prihod drugega otroka pa je dodal le še večje izzive – v vsakem trenutku dneva in v omejenem času krmariti med potrebami več ljudi tako, da nihče ob tem ni zapostavljen, zanemarjen, prezrt.

In tako dan za dnem teče moja bitka s časom. V dobrih namenih, da si nekega dne življenje uredimo z jasnimi urniki, strukturo in dovolj ohlapnimi okviri, da bo za vse dosti časa in da nikoli več ne bomo zamujali.

Sem kriva le sama?

A vseeno se še vedno sprašujem, zakaj mora biti to tako težko. Kdo je »kriv«?

Vem, v veliki (verjetno največji) meri sama. Lahko bi stvari bolje načrtovala.

Verjamem namreč, da ima prav vsak od neko svojo notranjo uro, sebi lasten tempo, v katerem najbolje deluje.Sem in tja pa kje le najdem uteho, da morda težava ni samo na moji strani. Da se svet danes za vse vrti malce prehitro. In da ne dopušča prav dosti prostora za individualne razlike, pri čemer imam v mislih predvsem razliko med počasnimi in hitrimi. Verjamem namreč, da ima prav vsak od neko svojo notranjo uro, sebi lasten tempo, v katerem najbolje deluje.

Počasnim sicer verjetno nobeno zgodovinsko obdobje ni bilo pretirano naklonjeno. Naše (pre)počasne prednike so med nabiranjem zelišč in lovom pač požrle kake zveri. Počasneži, ki jim do zime ni uspelo napolniti shrambe, niso dočakali pomladi. Tlačanom, ki niso uspeli izpolnjevati fevdalčeve norme, je šla »glavca preč«, v tovarnah pa namesto glavce služba.

Po drugi strani pa so se mnoge velike in pomembne ideje, znanost, umetnost rojevali v počasnem tempu. In sem ter tja so se našli meceni, ki so bili to počasnost pripravljeni celo podpirati.

Navsezadnje pa se tudi lepi odnosi med ljudmi rojevajo in razvijajo počasi. Celo dober sir in dobro vino zorita prav počasi.  

Prehitro celo za hitre

Občutek pa imam, da je današnji tempo malce prehiter celo za hitre in da smo pod stalnim časovnim pritiskom tako hitri kot počasni. »Hitro, hitro moramo živeti, da ne bo nam treba umreti,« je že pred leti pel Adi Smolar. In od takrat se ni življenje prav nič upočasnilo, v naglici pa ljudje še vedno umirajo.

Pomembni so dosežki, produktivnost, učinkovitost … vse v najkrajšem možnem času. In še krajšem! Ni važno, kako to dosežemo. Stvar mora biti, če je le možno in če ni predrago, tudi kakovostna. Ampak najpomembnejša je hitrost. Sicer te bo prehitel kdo drugi.

Jaz bi morala drugače!

Posebna bolečina zame je zato trenutek, ko se zavem, da prav jaz – ki bi ga lahko najbolje razumela in upoštevala v tem, kar je – svojega počasnega sina peham v to stalno hitenje in mu stalno vsiljujem tempo, ki ni njegov.

Seveda je potrebna modrost in zdrava pamet pri presojanju, kdaj mora vsak od nas izstopiti iz svojega tempa in se prilagoditi drugim – to je verjetno ena pomembnejših vzgojnih nalog v življenju vsakega otroka in njegovih staršev.  

Še vedno pa bi moralo v vsakem zdravem otroštvu ostati dovolj trenutkov, ko je otroku dovoljen njegov lasten tempo.Še vedno pa bi moralo v vsakem zdravem otroštvu ostati dovolj trenutkov, ko je otroku dovoljen njegov lasten tempo. In ko je naloga nas staršev, da ta tempo prepoznamo in ga priznamo. Da ustvarimo pogoje zanj in mu potrpežljivo (ali pa hitreje kot bi morda želeli sami) sledimo.

Posebno zmagoslavje zato občutim v vsakem trenutku, ko uspem izstopiti iz svojega tempa (ki v resnici sploh ni moj) in se prepustim otrokovemu tempu (pravzaprav spet najdem svojega lastnega). In kakšna zmaga, ko sem sposobna opustiti katerega od svojih ciljev za to, da lahko v miru uživamo na poti. Ali da v miru dokončamo nekaj, v čemer prav počasi uživamo.  

Imenitno je sedeti na tleh in opazovati, kako se otrok trudi z obuvanjem čevlja. In poslušati, kaj ob tem modrega razglablja. Koliko zanimivih stvari se skriva na poti, ki bi jo sama premagala v petih minutah, z otrokoma pa na njej preživimo pol ure! Hodimo po robnikih, pihamo regratove lučke, beremo napise na cestnih pokrovih, analiziramo prometne znake, se lovimo (malce naprej in malce nazaj), pobiramo kamenčke in jih mečemo v lužo, ki je več ni …

Pa saj nam ni treba vedno tako hiteti! Vsaj ne v otroštvu. In vsaj ne, ko smo starši …      

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.