Foto: FreepikPhil Mackenzie je eden izmed tistih uporabnikov Instagrama in sodobnih omrežij, ki svoje sledilce (samo na IG jih ima več kot 430.000) redno seznanja z izzivi, s katerimi se sooča kot oče štirih fantov. Na njegovem profilu (@leansquad) lahko najdete obilico zabavnih, a povsem resničnih anekdot, ki jih je opisal iz življenja svoje družine.
View this post on Instagram
Ena izmed tistih, ki je mene bolj nagovorila, pa je njegova objava, ko je opisal, da sta z ženo za mesec dni povsem ukinila čas, ki so ga otroci preživljali pred ekrani (telefoni, tablice, televizija itd.). Zanimivo je bilo predvsem to, da so njegovi zaključki iz tega eksperimenta praktično povsem enaki kot moji …
1. Otroci se več igrajo drug z drugim
Ko ni pozornost usmerjena na ekran, je usmerjena na druge ljudi. Otrok, ki pred sabo nima ekrana, se bo osredotočil na bratca, sestrico in se igral z njim. Iskal bo to družbo, in čeprav bo posameznemu otroku občasno ustrezalo, da se umakne in je sam, bodo zagotovo več časa preživeli v igri drug z drugim. S tem bodo gradili tisto bratsko- sestrski odnos ali zavezništvo, ki jim bo v prihodnje prišlo še kako prav. 🙂
2. Domišljija ne pozna meja
Pametne naprave jim ponujajo različne podobe, oblikovane na podlagi algoritmov. Otroci ne razvijajo svoje domišljije, ampak srkajo tisto, kar jim ekrani ponujajo. Možgani ne delujejo, ker za to ni potrebe. V igri, ki poteka v živo med otrokoma, pa ima domišljija prosto pot. Iz ene preproste igre se lahko rodi ogromno različnih verzij te iste igre, pravila se prilagodijo, izmislijo si nova pravila in kot starš hitro opaziš, da je otroku treba le pustiti prosto domišljijo in pravila bodo šla v nebo.
3. Več pozornosti na (stare) igrače
Kako hitro se otroci naveličajo novih igrač. Dobljena igrača je zanimiva le nekaj minut ali ur, nato običajno konča v kakšnem kotu. Ko pa je otrok malo zdolgočasen in potrebuje nekaj, da se zamoti, pogosto potegne na plano že davno pozabljeno igračo. In ponovno, igrača, na kateri se je že dolgo nabiral prah, je ponovno aktualna in z domišljijo (prejšnja točka) spet pristane v centru otrokove pozornosti. Otrok ne potrebuje nujno novih igrač, potrebuje le več časa, ad spet spozna stare, že rahlo prašne igrače.
4. Lažje jih dobimo ven iz hiše 🙂
Od ekrana na dvorišče je lahko zelo dolga pot. Če otrok ravno neha gledati risanko, je to lahko projekt, ki zajema obilico prepričevanja, negodovanja, nasprotovanja. In samo pomislite, koliko energije porabimo, da jih spravimo izpred ekrana na dvorišče. Če tega lepila (ekrana), ki bi otroke držal v stanovanju/hiši ni, je veliko lažje odidejo ven, poiščejo tam novo aktivnost, predvsem pa ne gredo ven povsem nerazpoloženi in brez energije, ki jim jo pred tem posrkajo zasloni.
5. Veliko več branja knjig
Če umaknemo ali omejimo ekrane, je branja pri otrocih več. Preprosto – več imajo časa za branje. In še pomembneje – z branjem pobegnejo v kakšen fantazijski svet poln dogodivščin, zapletov in razpletov. Pobegnejo v svet, ki jim ga navidezno nudijo tudi pametni ekrani ,a s pomembno razliko – otroci se morajo z branjem dokopati do bistva zgodbe, pred ekrani pa jim ni treba drugega, kot da se usedejo in svoje oči parkirajo na pametni zaslon.
6. Lažje je biti starš
Brez pametnih naprav je lažje biti starš. Pa to ne pomeni, da moji otroci ekranov ne uporabljajo. Daleč od tega. Trudimo se le, da je ta uporaba časovno določena in omejena, pravila, kaj lahko spremljata, pa vnaprej postavljena.
Toda vse zgoraj naštete prednosti omejevanja uporabe ekranov pomenijo, da se otrok lažje sam zaigra, da ne potrebuje ves čas nadzora in animacije staršev itd. Posledično imamo več časa zase ali pa za zakonca. In ja, lažje je biti starš tudi zato, ker imaš s takšnimi omejitvami uporabe zaslonov občutek, da delaš nekaj dobro za svoje otroke, da poskrbiš, da se njihov svet ne vrti le okoli tega, kar jim ti zasloni ponujajo, ampak jim pozornost usmeriš na odnose v resničnem svetu. Na tiste odnose, ki jih bodo v prihodnje morali znati negovati. Tega pa nas pametne naprave ne (na)učijo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Miha Kramli: “Danes imamo ogromno otrok, ki so dlje časa na ekranih, kot so starši v službi”
Miha Kramli: Zasvojenost s pametno tehnologijo se lahko prične že v maminem naročju
Bravo, super članek!
Ekrani otroke izčrpajo preko vseh meja, do te mere, da so agresivni, nesramni, brezvoljni in srditi. Obupani v bistvu. Ko otrok sedi pred ekranom ga to tako izčrpa, da NE MORE nehati sam. Je kot uročen in mu odteka življenjska energija. Takrat rabi ZELO sočutnega starša, ki ga objame, napolni z energijo in odlepi od ekrana, kot bi pazljivo odstranjeval žvečilko iz las. Seveda, starš, ki je razumen in zmore, ne bo niti dopustil tega stanja. A je težko, v kolikor ni že od začetka ekran striktno in dosledno in strogo omejeval – tako časovno, kot vsebinsko. Teorija je zlata, realnost pa se ne sveti tako. Hitro ti eden zdrsne na nek ekran, nekje. Če smo nekoč imeli “Pokemone”, pa vsebinam, ki jih danes lahko dobijo s tleskom prstov, ne gre reči drugače kot “brain wash”. Težko je ne zaključiti, da gre za načrtno zaroto proti človeštvu, tako zelo precizno so vsebine ciljane na publiko. Otrokom, to, mamam tisto, fotrom pa “tisto”. Prav za vsakega se da najti vsebino na katero bo “trznil”. In ko trzne je nahranil mehanizem, ki mu bo to dajal do onemoglosti.