Zmanjševanje števila bolniških odsotnosti samo na hrbtih naših otrok je neprimerno

Foto: Freepik

Pred dnevi je javnost obkrožila vest, da so se mariborski pediatri odločili, da bodo bolniško odsotnost za starša, ki želi nego za otroka odobrili le, če bodo straši otroke pred odobritvijo bolniške odsotnosti pripeljali na pregled. Odločitev, ki so jo utemeljili z dejstvom, da opažajo porast bolniških odsotnosti ob petkih, ko bi si naj starši s pomočjo bolniškega dopusta za nego otroka umetno podaljšali vikende oziroma odsotnost iz delovnega mesta.

Vsekakor odločitev, ki jo je nujno pogledati iz več vidikov. Po eni strani je spodbudno, da so se zdravniki oz. pediatri odločili, da bodo stopili na rep vsem tistim, ki neupravičeno zahtevajo bolniški stalež za nego otroka, pa do tega niso upravičeni, toda ob tem se mi poraja več vprašanj, kot pa je trenutno na voljo odgovorov.

Kako bodo pediatri postavili »mejo« za upravičenost do bolniške odsotnosti?

Na primer, kako bodo pediatri odločali v primerih, ko starši otroka enostavno ne bodo mogli isti (ali najkasneje naslednji) dan pripeljati k zdravniku? Ker bo imel otrok vročino npr. 38.5 ◦C, ko vemo, da nam zdravniki najprej svetujejo, naj vročino zbijemo in se nato pridemo »pokazat«. Kako bodo zdravniki odločili, kateri prehlad, obolenje, počutje je pri otroku dovolj zahtevno, da je starš lahko na bolniški? Bo dovolj vsak kašelj, vsak smrkelj, vsako slabo počutje, ali bo potrebno doseči določeno stanje slabega počutja, da bo odsotnost starša z delovnega mesta upravičena?

Verjamem, da se določen procent bolniških odsotnosti s takšnim ukrepom lahko zmanjša, toda obenem v isti koš mečemo vse starše –  tiste, ki v četrtek zvečer načrtujejo podaljšan vikend nekje na hrvaški rivieri, pa za petek niso dobili dopusta, in tiste, ki noč iz četrtka na petek prebedijo ob otroku, ki kuha z vročino kot starodobni parni stroj. Upravičeno? Dvomim. Pravično? Zagotovo ne.

Imamo veliko večji problem

Brez dvoma se je absentizma oz. neupravičenih bolniških odsotnosti treba lotiti. Toda začeti na plečih najmlajših se mi zdi zelo neprimerno. Zdravniki (ne glede na specializacijo) bi se morali najprej zazreti v lastne vrste. Več kot petnajst let se na svojem poklicnem področju srečujem z bolniškimi odsotnostmi in njihovim nadzorom. Brez velikih težav bi napisal zelo debelo knjigo primerov, ko so delavci izkoristili bolniški dopust za izvajanje pridobitne dejavnosti, dela na črno, obiskovanje trgovin in nakupovalnih središč v 100 in več kilometrov oddaljenih krajih, betoniranja betonske plošče na domačem naslovu itd. Ob tem pa primerov, ko bi zlorabili pravico do bolniške odsotnosti zaradi nege otroka, praktično ni.

V isti koš mečemo vse starše –  tiste, ki v četrtek zvečer načrtujejo podaljšan vikend nekje na hrvaški rivieri, pa za petek niso dobili dopusta, in tiste, ki noč iz četrtka na petek prebedijo ob vročičnem otroku.

Nekateri navedeno naredijo brez vednosti zdravnika, saj so pred tem zdravnika poklicali na telefonsko številko ambulante, povedali, da čutijo npr. močan prehlad in jim je zdravnik na daljavo odprl bolniški stalež (ja, zapuščina korone). Ali pa delavec potarna, da zaradi službe ne spi, je zaskrbljen itd., zdravnik pa oceni, da delavec potrebuje počitek na domu in mu odpre bolniško, predpiše zdravila in je delavec za vsaj mesec dni rešen tegob vsakodnevnih službenih obveznosti.

V času bolniške je postal DJ

Vse to so primeri iz realnega življenja in če se lahko strinjam, da v nekaterih primerih zdravnik enostavno nima druge možnosti, kot da na podlagi pogovora s pacientom odpre bolniški stalež, obstajajo še drugi zdravniki. To so tisti, ki aktivno pomagajo pacientu pri prikrivanju zlorabe bolniške odsotnosti. Naj navedem samo dva primera.

Pred časom nas je pooblastila stranka, ki je imela delavca že dlje časa na bolniškem dopustu. Z izvedenimi aktivnostmi smo ugotovili, da je delavec v času bolniške, predvsem ob petkih in sobotah zvečer, kot DJ vrtel glasbo v enem izmed nočnih klubov ter za to prejel plačilo. Vse navedeno izpolnjuje vse pogoje za kršitev pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni, kljub temu pa je njegov osebni zdravnik najprej napisal, da delavcu dejstvo, da je šel v  nočnem času več kot 30 km iz kraja bivanja, več ur stoje vrtel glasbo in za to prejel plačilo, ugodno vpliva na potek zdravljenja. Seveda je sodišče potem to mnenje zdravnika povozilo, saj je povsem v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih, a vseeno zdravnika to prej ni oviralo, da ne bi na takšen način podal »kritja« svojemu pacientu.

Če zdravniki pravijo, da so s tem navodilom, da se morajo starši z otroki zglasiti pri pediatru pred odobritvijo bolniške odsotnosti za nego otroka, že zmanjšali procent bolniških odsotnosti, si lahko samo predstavljamo, kako bi se število odsotnosti zmanjšalo, če bi tudi ostali zdravniki, npr. družinske medicine, sprejeli podoben ukrep.

In naslednji primer, ko je delavka odšla na bolniški dopust zaradi domnevnih psihičnih težav. V času bolniške se je prijavila na izpitno vožnjo za prejem dovoljenja za vožnjo motornega kolesa. Te vožnje se je seveda udeležila, kar smo z nadzorom tudi ugotovili in dokumentirali. Odgovor njenega osebnega zdravnika je bil, da se takšnih voženj (izven kraja bivanja) seveda lahko udeležuje, kljub temu da je za psihične težave, ki jih je navajala, uživala močna zdravila, pri uživanju katerih je prepovedana vsaka uporaba motornega vozila, motornega kolesa itd.

Ne mečimo vseh v isti koš  – ne staršev in ne zdravnikov

To sta samo dva primera, nikakor ne gre vseh zdravnikov metati v isti koš. Veliko je takšnih, ki se o upravičenosti bolniške odsotnosti delavca pred odobritvijo prepričajo vsaj s pregledom delavca in nato tudi navodila o dolžnem ravnanju delavca v času bolniške napišejo tako, kot jih diagnoza zahteva (počitek, sprehodi itd.) in navodil ne prilagajajo potrebam delavcev v času bolniške odsotnosti.

Plačana bolniška odsotnost je, vsaj po mojem mnenju, ena izmed osnovnih in temeljnih pravic dostojnega življenja, ki je nikakor ne smemo omejevati. A na drugi strani se moramo odločneje zoperstaviti zlorabam te pravice. Dvomim, da so naši otroci tisti, ki lahko v prvi vrsti nosijo breme takšnih ukrepov za zmanjševanje bolniških odsotnosti. Če zdravniki pravijo, da so s tem navodilom, da se morajo starši z otroci zglasiti pri pediatru pred odobritvijo bolniške odsotnosti za nego otroka, že zmanjšali procent bolniških odsotnosti, si lahko samo predstavljamo, kako bi se število odsotnosti zmanjšalo, če bi tudi ostali zdravniki, npr. družinske medicine, sprejeli podoben ukrep.