Zakonca Marolt: “Učiva se izrekati najin »zgodi se« in imeti ves čas zaupanje, da je Bog z nami”

Foto: osebni arhiv intervujvancev

Manica in Robert Marolt sta poročena deset let in starša šestih otrok, in sicer štirih fantov in dveh deklet; najmlajša je stara štiri mesece, najstarejši devet let, iz nebes pa jih spremlja še en angelček. Robert je po poklicu inženir lesarstva; izdeluje lesene intarzije ter skrbi za malo družinsko kmetijo, Manica pa je profesorica razrednega pouka, ki je trenutno na porodniški. Prihajajo iz Polhovega Gradca.

Starša se posebej trudita učiti posredovati vero otrokom, da pa bi v tem pomagala tudi drugim stršem, ustvarjata portal Korenine vere. V pogovoru smo se dotaknili letošnjega drugačnega leta, starševstva in izzivov v zakonu, pa tudi praznovanja božiča v družini Marolt, katere starša si prizadevata imeti ves čas in pri vsakem delu pred očmi Boga in družino voditi k njemu.

Sprejela sta sedem otrok, od tega je eden že v nebesih. Sta načrtovala veliko družino? Kako nanjo gledajo vajini otroci in vaša okolica?

Robert: Prihajava iz družin, kjer smo bili po trije otroci. Zato sva se pred poroko hitro in soglasno odločila za tri. Bog pa je očitno imel drugačne načrte, ko naju je presenetil s četrtim otrokom.

Korona nam pravzaprav nudi veliko priložnosti, da bi naše življenje zastavili lepše, boljše, bolj svobodno.

Manica: Ko gledava nazaj, vidiva, da je bil Božji načrt veliko boljši kot najin, saj naju prav vsak izmed otrok vabi in uči biti boljša. Tu bi izpostavila šesto nosečnost, ki se je končala z izgubo.  Takrat sva spoznala, kako majhni in nebogljeni smo v tem svetu in da je le Bog tisti, ki drži »nadzor« nad našimi življenji.  Verjamemo, da imamo sedaj v nebesih velikega priprošnjika in varuha. In da zaradi te preizkušnje danes drugače gledava na otroke in na vse, kar nam podarja Bog.

Robert: Najini otroci so vsakič z velikim veseljem sprejeli novico, da bodo dobili še enega bratca ali sestrico. Le pričakovanje najmlajše je bilo kar težko: vsak  večer so v molitvi prosili, da bi dojenček preživel.

Manica: Odzivi okolice so zelo različni. Na eni strani navdušenje, veselje, občudovanje, opogumljanje … Na drugi strani pa obračanje (tudi) znancev stran od nas, komentarji, strahovi starih staršev …  Vsaj zame so bili ti odzivi sprva kar boleči, jemala sem jih zelo osebno. Morda tudi zato, ker sem si želela neke zunanje podpore in opore.  Danes vem, da je to odraz stisk posameznika. Pomaga mi, da takrat za te posameznike prosim Jezusa.

Na svojem portalu sta zapisala, da je pot vaše družine strma. V čem je njena strmina?

Robert: Strmina je početi stvari, za katere menim, da jih ne zmorem, oziroma jih nisem vajen.

Manica: Da pritoževanje in jezo skušam zamenjevati z zahvaljevanjem, potrpežljivostjo in poslušanjem.

Igralec Gregor Čušin je nekoč dejal, da če imaš otroke, potem ni časa za krizo. Letošnje leto je zelo posebno – se pri vas doma čuti kriza?

Robert: Čeprav smo finančno preskrbljeni in že od prej vajeni biti veliko skupaj, sva sprva vse skupaj doživljala kot nekaj slabega in v želji, da vse skupaj čim prej mine. Preveč sva se ukvarjala s stvarmi, na katere nisva imela vpliva ali pa so se nama upirale, saj je bilo treba stopiti iz znanega v nepoznano (na primer v šolanje na daljavo), bilo je veliko strahov, postavljanja napačnih prioritet na prvo mesto …

Trudiva se, da ne izgubljava časa in moči za stvari, ki jih ne moreva spremeniti.

Manica: Velikokrat nama je bilo težko, posledično pa tudi otrokom, ker sva se preveč ubadala z lastnimi strahovi, podrtimi načrti, obveznostmi … in nisva znala slišati njih, pa tudi ne toliko drug drugega.  Edina stvar, ki nama je takrat res dobro uspevala, je bila skupna molitev in branje Svetega pisma.

Robert: Tudi na začetku drugega vala je bilo podobno. Potem pa so otroci enkrat med kosilom rekli, da se zgleda spomladi nismo dovolj naučili in nam Bog pošilja še en val.

Manica: Začela sva razmišljati, kaj nama hoče Bog s tem povedati. Vzela sva si čas za pogovor, si podelila svoje strahove, stiske, želje. In skozi te pogovore prišla do spoznanja, da nam korona pravzaprav nudi veliko priložnosti, da bi naše življenje zastavili lepše, boljše, bolj svobodno. Da bi namesto negodovanja stopili iz cone udobja ter se končno lotili spreminjati stvari, ki nas delajo nezadovoljne. Tako se iz dneva v dan soočava s svojimi napačnimi ravnanji, trudiva se jih sprejeti in skušava delovati drugače: najprej tako, da ne izgubljava časa in moči za stvari, ki jih ne moreva spremeniti, temveč se osredotočava na stvari, ki pa so v najini moči in pomembne za nas. Potreben je trud in opora obeh. Pa tudi prevzemanje odgovornosti za svoja ravnanja.

Ogromno smo doma, šolanje poteka od doma, kako ste družinsko življenje prilagodili pri vas?

Robert: Če bi vprašali otroke, bi oni soglasno odgovorili, da bi imeli najraje kar vseskozi počitnice 🙂

Manica: Se mi zdi, da so se veliko hitreje in lažje prilagodili na šolanje od doma in so nama v tem močan zgled.

Robert:  Eno najmočnejših pravil, ki velja v tem času je, da se vsak po svojih močeh trudi, da so njegove zadolžitve čim prej in predvsem kvalitetno opravljene.

Manica: Midva pa sva tista, ki jih morava pri tem spodbujati in biti zgled. Otrokom zelo veliko pomenijo najine drobne pozornosti; spodbudna beseda, pohvala za opravljeno delo in/ali trud; da jim dajeva občutek, da so slišani, da si vzameva čas in jih pocrkljava, kadar jim je težko … Seveda pridejo dnevi, ko gredo stvari daleč od želenega ali načrtovanega. Učiva se, da se je takrat najbolje ustaviti in preko pogovora najti vir težav in narediti načrt za naprej. Pa ne smeva pozabiti prositi Boga za pomoč.

Kako letošnje drugačno leto doživljata kot zakonca in kot starša? Imata dovolj časa za vsakega od otrok ter drug za drugega? Kako vse skupaj organizirata?

Eno najmočnejših pravil, ki velja v tem času je, da se vsak po svojih močeh trudi, da so njegove zadolžitve čim prej in predvsem kvalitetno opravljene.

Robert: Smo več skupaj, tekom dneva se zvrsti ogromno situacij, ki zahtevajo najino prisotnost in odzivnost.

Manica: Zato si ob večerih trudiva vzeti čas za kratek pogovor o preživetem dnevu, izražanje hvaležnosti, skupno molitev.  V zadnjem tednu sva se udeležila tudi spletnega seminarja, večkrat pa si pripraviva kakšne preproste zmenke, da se malce sprostiva.  Se mi zdi, da je bolj kot postavljanje urnikov in organizacija družinskega vsakdana pomembno to, da skušava dati Bogu prvo mesto v našem domu. Potem gre vse lažje, hitreje, bolje.

Robert: Med tednom sva skupaj z vsakim otrokom bolj ob kakšnih aktivnostih: npr. ob kuhanju kosila, zabijanju žebljev, hranjenju živali … Več časa pa si za vsakega izmed njih načrtno vzameva ob vikendih, počitnicah.

Robert, papež Frančišek je razglasil leto sv. Jožefa. Kako vas nagovarja oče svete družine, s katerim vas povezuje tudi lesarsko delo?

V času srednje šole sem videl sliko Jožefa in Jezusa pri delu v mizarski delavnici, spodaj pa je pisalo: Tudi Bog je svojega Sina zaupal lesarju. 🙂 S svetim Jožefom me najprej povezuje veselje do dela z lesom. Nanj pa se večkrat spomnim, ko želim biti s svojim življenjem in ravnanjem zgled otrokom, varuh naše družine, se odločati za Boga in zaupati, da ima On najboljši načrt zame in nas vse.

Kako pri vas doma ta čas poteka vzgoja za vero? Kaj je cilj vajine verske vzgoje, kaj želita v tem smislu predati otrokom?

Manica: Izhajamo iz nedeljskih evangelijev, katerih vsebino skušamo živeti v našem vsakdanu. Kadar je poseben čas cerkvenega leta, kot na primer advent, pa damo prednost temu.  Najina želja je, da bi se otroci tudi kot odrasli z veseljem in v svobodi odločali za življenje v veri. Da bi hrepeneli po življenju v nebesih in da bi se bili za to tudi pripravljeni truditi.

Robert: Pomembno je, da sva zgled, da se odzivava na pobude otrok.  Da vztrajava. Čeprav naj bi bila midva tista, ki predajava vero svojim otrokom, pa so pravzaprav oni tisti, ki učijo naju.

Kako se v praksi pri vas doma pozna, da se pripravljate na božič, kako je ta čas drugačen?

Nobena stiska ni prevelika za Boga. Mu pa moramo znati dati prostor v svojem srcu. Zato so potrebni pogum, trdna odločitev ter zaupanje.

Manica: Ob večerih se zbiramo ob soju sveč na adventnem venčku. Iz tedna v teden čutimo, kako nas ta zunanja spodbuda vabi v krepitev naše medsebojne povezanosti, da nam omogoča zaznati vedno več svetlobe v naših očeh in veselja v naših srcih.  Vrhunec vsega pa je zagotovo sveti večer, ko pride na vrsto tako težko pričakovano postavljanje jaslic, krašenje drevesca, prižig lučk, petje božičnih pesmi in poslušanje božičnih zgodb.

V čem vas nagovarja duhovnost svete družine in kako jo živite?

Robert: Zaenkrat se vsi skupaj še zelo učimo.

Manica: Učiva se izrekati najin »zgodi se«, se podpirati in s skupnimi močmi premagovati izzive ter imeti ves čas zaupanje, da je Bog z nami, da nas ima rad in da skrbi za nas.

Bo letošnji božič pri vas doma kaj drugačen?

Manica: Že pred leti sva se odločila, da sta sveti večer in božični dan samo »naša«. Tako vse poteka bolj v miru, lažje se tudi najdemo, začutimo, bolj smo tudi pripravljeni deliti to veselje naprej … Tudi letos si ne bi želela nič drugače.

Robert: Blagoslov doma, petje, molitev, zgodba Jezusovega rojstva, pogovor, obujanje spominov na najino otroštvo, pa še kakšen domač priboljšek … Nič posebnega, se pa čuti, da iz tega večera živimo tudi v dneh, ki sledijo.

Bi želela našim bralcem še kaj sporočiti, zaželeti?

Manica: Nobena stiska ni prevelika za Boga. Mu pa moramo znati dati prostor v svojem srcu. Zato so potrebni pogum, trdna odločitev ter zaupanje. Pomaga – preverjeno.

Robert: Blagoslovljen božič.

Komentarji

  1. Ta dva zakonca sta občudovanja vredna. Verjetno imata tako globoko vero, iskreno ljubezen in veliko mero potrpežljivosti, da vse to zmoreta. Sigurno sta tudi oba zelo delovna, saj si pri tako velikem številu otrok ne moreš privoščiti lenarjenja. Družini želim vse dobro!

Komentiranje je onemogočeno.