Klara in Blaž Otrin: Zakon je neskončen dar, a samo od nas je odvisno, kaj bomo iz njega naredili

Fotografija je last zakoncev Otrin.

Klara in Blaž Otrin sta že skoraj četrt stoletja rada poročena. Profesorica slovenščine in zgodovinar sta starša štirih otrok in aktivna župljana župnije Dob pri Domžalah, kjer med drugim več kot desetletje vodita pripravo na zakon. Njun skupni prvenec z naslovom Dve zgodbi enega zakona se tako s perspektive žene in moža resno, brez moraliziranja, a z veliko mero humorja sprehodi čez najpomembnejše teme priprave na zakon, ki so aktualne tako za bodoče zakonce, mladoporočence kot tudi vse, poročene že leta. V intervjuju med drugim o tem, kako vlagata v zakon, da sta po skoraj 25 letih še vedno rada skupaj in poročena, pa o »nasilju v družini«, vzgoji najstnikov ter tudi pomenu vere, humorja in piva za njun zakon.

Kako živeti zakonsko življenje, da sta po četrt stoletja še vedno rada poročena, rada skupaj in vama je v zakonu lepo?

Klara: Od začetkov najinega odnosa nisva ničesar skrivala drug pred drugim. Vedno sva bila veliko skupaj in se rada pogovarjala – pa ne samo tehničnih stvari, ampak tudi zelo osebne: o najinem notranjem svetu, doživljanju, razmišljanju, videnju stvari. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da imava skupno vero, da sva lahko skupaj molila.

Fotografija je last zakoncev Otrin

Blaž: Najpomembnejše je, da imaš drugega res rad in da zavestno sprejmeš dokončno odločitev, da se boš za odnos vse življenje trudil ne glede na vse, kar bo prišlo. Ob tem pa si ves čas prizadevaš, da ustvarjaš okolje, kjer je obema lepo in sta rada skupaj. To so vsakodnevna dejanja: da drugemu skuhaš kavo, se mu nasmehneš, mu pošlješ SMS, da greva kam skupaj … Gre za kup majhnih stvari. Pomembno je vzdrževati to kondicijo ljubezni in potem si lahko zaljubljen tudi še po mnogo letih zakona.

Vajina celotna knjiga je osnovana in izhaja iz različnosti med vama – vsebuje namreč ločeno možev in ženin pogled. Kako sta v praksi prišla do tega, da so razlike med vama nehale biti moteče in vir sporov ter so postale temeljni del vajinega zakona, ki vaju bogati, ne deli?

Blaž: Izhajava iz stališča, da je zakon zveza med moškim in žensko in da je to najboljše okolje za rast in vzgojo otrok, kar je pomembno ne le v osebnem, ampak tudi v družbenem smislu. Se pa v zakonu srečata dve različni osebi, dva različna spola, različna karakterja … In tu se odpira prostor za ustvarjalnost vsakega para. Kako sva to rešila midva, je predstavljeno v knjigi, vsak par pa v tem oziru piše svojo knjigo.

Seveda razlike niso le stvar sreče, ampak pride tudi do sporov, marsikaj te moti na drugem. Meni se je na začetku najine hoje zdelo zoprno, ker Klari moja oblačila niso bila všeč. Čeprav sem bil kot kak napol klošar – imel sem le nekaj kosov svobodnjaških oblačil – se mi je zdelo, da imam res dober stil. Ko me je začela “preoblačiti”, se mi je najprej zdelo grozno, da me spreminja v normalnega, civiliziranega človeka. Po drugi strani pa mi je bilo všeč, da je bila Klara lepo urejena. In če je bila meni všeč urejena Klara, ima verjetno tudi ona pravico, da gleda nekoga, ki vsaj približno izgleda … Tako se je začelo odstranjevanje mojih predsodkov in najino približevanje na tem področju.

Klara: Dolgo nisem videla nobenega plusa v najinih razlikah. Za vse navade, ki sem jih prinesla iz svoje družine, se mi je zdelo, da so malo pravilnejše in boljše kot Blaževe. Marsikaj sem res težko sprejemala. Ampak počasi, prek pogovora o tem, kar naju je motilo, in še bolj s prihodom otrok, sem videla, da sta dve smeri potrebni in ni nič narobe, če razmišljava drugače in se nekje na poti srečava ter se dopolnjujeva. Zdi se mi, da si z leti postajava podobna. Počasi prihajava iz dvojine v ednino. Pa ne v smislu, da eden popolnoma izgubi svojo identiteto, ampak da se ustvari nek skupen zakonski pogled na določene stvari. Takrat na razlike nehaš gledati kot na nekaj, kar te oddaljuje, ampak na tisto, kar zakon bogati.

Od začetkov najinega odnosa nisva ničesar skrivala drug pred drugim.

V luči tega, kar sta zdaj povedala, se zdi skoraj malo kontradiktorno, kar piše v knjigi – da ima v vsakem zakonu vsak od partnerjev tendenco, da drugega uokvirja po svoje oz. v človeka, kot si ga sam želi – a da če to komu uspe, potem postane zagrenjen in nesrečen.

Blaž: Tu gre predvsem za uveljavljanje »svojega prav« s strani tistega, ki je močnejši. Ta namreč lahko povsem prevlada in si drugega podredi. To privede do neenakovrednega odnosa, kjer eden samo hlepi po pohvali drugega in misli, da mu bo ugajal, če se mu podredi, drugi pa je vedno nesrečen, ker prvi tako ali tako ni na njegovem nivoju. Nazadnje sta oba nesrečna. Ta t. i. dialektika hlapca in gospodarja niti ni tako redek pojav. Je pa tukaj odgovornost na strani močnejšega, da vzpostavi enakovreden odnos.

Pri nama sem bil v začetku jaz močnejši, Klara pa manj samozavestna in je potrebovala veliko moje podpore. Danes bi težko rekel, da je nekdo v najinem zakonu močnejši. So pa stvari, ki so pri enem močnejše kot pri drugem.

Klara: Pomembno je, da drug drugemu pustiva, da je tak, kot je – tako pri načinu razmišljanja, hobijih, načinu delovanja … Pri Blažu sem nekatere stvari sprejela, čeprav mi niso bile všeč, ker sem vedela, da tak je. In da če bi ga spreminjala, enostavno ne bi bil več on, zato nimam pravice, da bi to storila. Po drugi strani pa me včasih zabava, ko to, kar sem jaz pri Blažu težko sprejela, zdaj počne kdo od najinih otrok, in to Blaž zelo težko prenaša. Meni je to sedaj čisto navadna situacija, ker jaz to prenašam že skoraj 25 let, Blažu pa ne, ker se s tem sooča le toliko let, kot je star otrok. Pri tem prihaja do zelo komičnih situacij.

V knjigi posebej Blaž večkrat vpelje zavedanje, da živimo v družbi, ki zavrača zakon, družino, tradicionalne vrednote. Pišeta tudi o zvestobi, o upoštevanju in spoštovanju razlik med spoloma. Kje in kako – poleg s to knjigo – vidva udejanjata svoje družbeno poslanstvo nasprotovanja sodobnim trendom, ki jih vidita kot sporne?

Klara: Zagotovo najprej z zgledom znotraj najine družine, kjer se o tem veliko pogovarjamo. Želiva si, da bi otroci prevzeli najine vrednote. Sicer sem precej aktivna v župniji, sem v ŽPS, urejam župnijski list … Sama sedaj delam na katoliški gimnaziji, kjer pogovor o teh temah zelo hitro pride na površje. Pomembno se mi zdi, da se mladi o tem sprašujejo, razmišljajo, odrasli pa jim pomagamo pri oblikovanju pravih vrednot.

Fotografija je last zakoncev Otrin

Blaž: V prvi vrsti je pomembno, da ne pustimo, da se mnenje kogar koli prepoveduje. Ljudje smo si različni. Že Bog je Adamu in Evi, ko ju je ustvaril, dal svobodo tudi da grešita in tudi mi moramo v tem smislu dopuščati mnenja drugih, čeprav se z njimi ne strinjamo.  Danes pa se v družbi kažejo močni trendi po prepovedovanju svobode govora oz. prepovedi določenega govora. To bo v prihodnje gotovo še v močnem porastu. Kot vidimo na Zahodu, je cel kup ljudi, ki so zaradi nasprotovanja teoriji spola in zagovorjanja tradicionalnih vrednot izločeni iz akademskih struktur, družbenih omrežij … Vseeno pa si upajo izpostaviti se. To je zelo pomembno in dragoceno, pa tudi velik zgled. A pri tem imamo kristjani in še posebej katoličani velik problem. Za nas je zelo pomembna hierarhična ureditev družbe in spoštovanje avtoritete. Tako vedno čakamo, kaj bodo namesto nas naredili naši pastirji, kdaj se bo namesto nas oglasil nekdo z vrha, in tako vedno čakamo in ne prevzemamo odgovornosti. Tu se moramo spremeniti in narediti prelom, drugače odločanje v družbi prepuščamo raznim Nikam, Tinam, Jašam itd.

Dotaknimo se še »nasilja v družini«. To je pri vas namreč zelo popularno – nekaj, kar za vaju ni le nesporno, ampak celo menita, da je nujno za zdrav razvoj otrok, posebej fantov. Kako torej »nasilje v družini« vajine otroke pripravlja na življenje?

Klara: Najprej je treba poudariti, da gre pri tem pojmu za igro, ne za dejansko nasilje. Na srečo se midva tej besedni zvezi v kontekstu najine družine lahko smejiva. Vseeno pa je nasilje v družini žal marsikje res zelo prisotno. Zato upam, da otrokom ta igra daje zavedanje, da nasilje v družini marsikje obstaja, ampak da se bodo oni raje odločili za tako »nasilje«, kot smo ga imeli pri nas doma. Pri nas je Blaž zadolžen za animacijo, adrenalin in vsakršno akcijo. Jaz sem bolj za pogovor, sprehod, božanje, stiskanje. In »nasilje« je ena od iger, ki se jo je šel z otroki Blaž. Takrat so se preoblekli v kratke rokave in se »šli tepst«. In potem so skakali drug v drugega, se ravsali, smejali, poskušali Blaža podreti na tla – navadno so se namreč vsi otroci spravili na Blaža  … Na koncu so bili vsi premočeni in veseli.

V svoji knjigi naštejeta kar nekaj za zakon pomembnih stvari. Izbrala sem tri, za katere vaju prosim, da na kratko pojasnita, zakaj so za vajin zakon tako pomembne – in sicer vera, humor in čas za pivo s prijatelji (Blaž) oz. sprehod in branje (Klara).

Klara: Dve najbolj intimni stvari v zakonu sta spolnost in molitev. Takrat se namreč popolnoma razgališ pred drugim oz. pred Bogom. Poleg družinske molitve je v zdravem zakonu življenjsko nujna tudi zakonska molitev. Kakšna je, je odvisno od vsakega para posebej. Pomembno pa se mi zdi, da je stalna, redna. Če sva se odločila za krščanski zakon, povabila Boga med naju in smo v zakonu trije, potem je pomembno, da smo v stalnem stiku, da ne izgubimo drug drugega.

Blaž: Če midva nisva v redu, ne moreva skupaj moliti. Gre namreč za nekaj zelo osebnega, kar je globoko med nama in je res lepo. Koliko lepih trenutkov v zakonu je že bilo stkanih z molitvijo. A med zakonci je presenetljivo malo zakonske molitve … Pa čeprav gre za zastonjski dar. Morda je prav pomanjkanje molitve simptom odsotnosti globine v krščanskem zakonu. Rekel bi, da naju molitev zelo zbližuje in blagoslavlja.

V prvi vrsti je pomembno, da ne pustimo, da se mnenje kogar koli prepoveduje. Ljudje smo si različni. Že Bog je Adamu in Evi, ko ju je ustvaril, dal svobodo tudi da grešita in tudi mi moramo v tem smislu dopuščati mnenja drugih, čeprav se z njimi ne strinjamo.

Klara: Prijateljica ima nevernega moža, ki ji dopušča, da svojo vero živi in v njej vzgaja otroke. A kot pravi, ji je najtežje, da skupaj z možem ne more moliti, se obračati na Boga. Škoda je, da zakonska molitev med krščanskimi zakonci ni tako pogosta, kot bi si želeli ali pričakovali.

Blaž: Humor je pomemben, ker lahko razreši majhne spore in pomaga k vzdušju v zakonu. Če se malo pohecamo, je v zakonu in v družini povsem drugačno vzdušje. Pri nas navadno to temelji na tem, da se malo ponorčuješ iz sebe, ne iz drugega.

Klara: Tega je mene naučil predvsem Blaž. Ko sem se nekoč jezila nanj, pojma nimam več, kaj je bil razlog, je prišel do mene in rekel: »Žena, saj ni tako hudo. Kaj bi bilo, če bi pil.« In me spravil v smeh. To so slišali otroci in ko je enkrat eden od njih domov prinesel slabšo oceno, kot jo je pričakoval, je ob napovedi ocene dodal: »Mami, to ni nič hudega, kaj bi bilo, če bi oči pil.« 🙂

Blaž: Pri pivu je pa tako: znanstveno je podprto, da je dobro, če gre mož vsaj enkrat na teden na pivo s prijatelji. No, mislim, da ni treba nujno enkrat na teden, na vsake toliko je pa dobro, da grem malo »izven civilizacije«, k staroselcem, nekam s starimi prijatelji, ven iz vsakdanje rutine. Tako se v povsem moški družbi razvije specifično ozračje, imamo svoj humor, skreiramo kakšno neumnost, iz katere potem še dolgo živimo, ko se vrnemo domov. Potrebujem pa tudi malo kolesarjenja, da se prepotim, da sem sam s sabo. Klara potrebuje pa druge stvari.

Klara: Čas s samim seboj pripomore k temu, da sva midva skupaj boljša. Jaz, ki sem v službi obkrožena z odnosi in ljudmi, imam v tem času raje tišino. Za mojo dušo so tako predvsem miren sprehod, obisk maše med tednom ali pa knjiga, sonček in kavica. Tako si jaz predstavljam nebesa – mislim, da bodo tam dobre knjige, sonce, kavica, ki ti ne bo škodovala, pa še kakšno čokolado boš lahko pojedel, ne da bi se zredil. In hvaležna sem Blažu, da mi to omogoča. Se mi pa zdi pomembno tudi to, da se ta čas zame ne zažira v čas za naju.

Dve najbolj intimni stvari v zakonu sta spolnost in molitev. Takrat se namreč popolnoma razgališ pred drugim oz. pred Bogom.

Imata kakšen nasvet za vzgojo najstnikov?

Blaž: Ja, predvsem za sosedove otroke točno veva, kako bi jih bilo treba vzgojiti. 🙂 Za svoje manj.

Mislim, da je potrebna molitev na zalogo že prej, preden otroci pridejo v najstništvo. Ker ko si enkrat tam, nimaš več toliko časa za molitev, da bi lahko pokril vse potrebe.

Trudiva se jim vedno znova pokazati, da jih imava rada, da so ljubljeni. Po drugi strani pa tudi, da jim postaviva meje.

Klara: Prva stvar je najina molitev za otroke, druga, da sva midva enotna pri pravilih, ki jih postavljava, ter da sva potem pri tem dosledna in da tudi midva zdrživa. Veva, kako bi moralo biti, a je toliko pregovarjanja, hoje po robu. Enostavno moraš v določenih situacijah samo zdržati, čeprav je obema stranema težko. Ampak ni druge, kot da zdržiš in upaš, da to obdobje mine. In midva že imava izkušnjo, da mine. Ni pa tu nobenega recepta. Razen seveda za sosedove otroke. 🙂

Klara in Blaž z otroki (fotografija je last zakoncev Otrin)

Kaj bi še položila na srce (mladim) zakoncem?

Klara: Noro lepo je biti poročen! Ni vedno enostavno, a če imaš nasproti sebe/ob sebi nekoga, ki ga imaš najraje, potem boš vse naredil, da se stvari razrešijo. Zakon doživljam kot neizmerno milost, v kateri se žalost deli in veselje množi.

Blaž: Zakon je neskončen dar, ki nam ga je dal Bog. Bog nam je dal tudi svobodo in vse milosti, da v komunikaciji z Njim naredimo en zelo lep zakon. In od nas je odvisno, kaj bomo iz tega naredili, to pa je velika priložnost in velika odgovornost. Danes se zelo pogosto išče izgovore, zakaj nama ne gre, pa naj so to rane iz mladosti, geni, služba, družba, tašča in 1000 razlogov, da nečesa ne naredimo. Ampak v resnici imamo škarje in platno v svojih rokah. Najina knjiga je pravzaprav en velik apel k odgovornosti in racionalnosti v zakonu, čeprav je napisana na sproščen in malce šaljiv način.

O težavah in križih, preizkušnjah in izzivih odnosa, o tem, kako biti trden oče in ljubeča mama, predvsem pa v ljubezni združena mož in žena.

 

O nežnosti in smehu, veselju in joku, zvestobi in sprejemanju drug drugega zakonca Otrin pišeta v svoji knjigi Dve zgodbi enega zakonaki je na voljo tudi v trgovini Iskreni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja