Kaj je po poroki sploh drugače?

Foto: Canva

Z možem te dni praznujeva drugo obletnico poroke. To je očitno tudi nekakšna meja – zdi se mi namreč, da so naju prijatelji in znanci ravno prenehali spraševati naslovno vprašanje.

Saj sem tudi jaz to počela. Tudi mene je pred poroko zanimalo, kaj je potem drugače, zato sem to večkrat spraševala poročene pare, sploh mladoporočence. In takrat odgovorov sploh nisem »štekala«. Danes bi vsem, ki se to sprašujejo, najraje zakričala: »VSEEEEE!«

Tisto, kar vse spremeni

Ker je, vsaj zame, res vse drugače. Pa ne v smislu, da bi se mi življenje glede na čas skupne hoje obrnilo na glavo. Le v praksi je tisto, kar se s poroko spremeni v vsakem od zakoncev in obeh skupaj tako veliko in močno, da vse spremeni.

Prečudoviti zmenki v času skupne hoje in trenutki, ko nisi čisto prepričan, če v zraku lebdiš ali pa že kar letiš, so čarobni. Se pa vseeno ne morejo primerjati z občutki pristne sreče, svobode, varnosti in – ja no, ni druge besede kot – ljubezni, ki jih čutiš po poroki.

Čeprav je lepo, ima prej prav vse, kar počneš s tistim posebnim človekom, ob sebi pečat negotovosti. Ker lahko se pa ne izide. Lahko gresta narazen. Lahko se eden ali oba odločita, da to ni to. In temu primerno je v tem času v pravzaprav vsem tudi nujno ravnati.

Čeprav je lepo, ima prej prav vse, kar počneš s tistim posebnim človekom, ob sebi pečat negotovosti.

S poroko te negotovosti ni več. Če namreč moža oz. ženo izbereš modro (in res vsaki oz. vsakemu polagam na srce, da to verjetno najpomembnejšo odločitev v življenju sprejme še posebej previdno) – potem se od poročne obljube v nekem zdravem odnosu vse dni svojega življenja oba trudita, da bi bil drugi v tem odnosu srečen, spoštovan, ljubljen, ne glede na vse, kar pač življenje prinese. Zakonski odnos postane prioriteta, oba se trudita, da sproti rešujeta vse večje in manjše nesporazume, prepire in težave, ki jih odnos ali pa življenje nedvomno prinese. Oba drug drugemu želita dobro. In vse to brez fige v žepu ali plana B.

Dodatni bonusi

Krščanski zakon tu prinese posebne bonuse v obliki milosti, ki jih Bog daje po zakramentu svetega zakona. Te so zelo konkretne. Sama sem od več ljudi, ki so poročeni dlje od naju, slišala, kako se je po poroki kakšna žena, ki je imela prej za to dve levi roki, naučila izvrstno kuhati, kako se je kak mož »zresnil« itd. In tisti, ki so se spremenili, so v tem sami videli poporočno milost, ki se brez božjega posredovanja po njihovem pripovedovanju gotovo ne bi zgodila. Pa ne gre le za enkratne spremembe. Bog vsakemu paru obljublja, da ju bo v vsakem trenutku spremljal. Na njegovo pomoč lahko v vsakršnih stiskah in težavah še posebej računamo vsi zakonci. On je namreč tisti, ki nas »drži skupaj«.

Seveda – kot v nobenem zakonu – tudi pri nama niso le dnevi, ko je vse krasno. A saj nihče od nas dragih kamnov ne nosi v tisti surovi obliki. Krasijo nas obrušeni diamanti. In zakonci drug drugega brusimo v prav tak diamant, ki bo svetil vse naokrog, ga bo veselje uzreti in bo najdragocenejše, kar nam je bilo dano.