
Časi se spreminjajo in priznati moramo, da je danes vzgajati otroke in imeti družino popolnoma drugače, kot je bilo, ko smo bili sami otroci. Če ste tiste izjeme, ki ne vidite razlike – blagor vam in iskreno vam želim, da to tudi ohranite.
Kaj s tem mislim?
Že kot majhna deklica se spomnim, kako sta naju s sestro starša zjutraj nesla v varstvo k babici, vsaka je bila tesno zavita v svojo odejico. In kasneje v vrtec. Skupaj sva sedeli na klopci, starša pa sta nama sezuvala čevlje in obuvala copate. Ponavadi sem se jaz smejala in pačila, sestra pa jokala. Vrtca res ni marala. Po kosilu in počitku pa naju je večkrat prišla iskat babica.
Še potem, ko se nama je pridružil še brat, se spomnim, kako je njega peljala na sedežu svojega kolesa, jaz pa sem skakajoče cepetala za njima. Pri njej smo počakali, da se je eden od staršev vrnil iz službe, večkrat nam je narezala sadje in ga na velikem krožniku odložila na mizo, kot šolarjem pa ponudila za malico med reševanjem domače naloge.
Ko smo bili že malce večji in sta imela starša kakšen opravek, nas je prišla popaziti soseda, vedno smo imeli na hišnem telefonu tudi shranjene številke “mami služba”, “ati služba”, “babica”.
Zgradimo si svojo vas s tistimi, ki jo iščejo.
Danes je drugače
Ko mi ti topli spomini ogrevajo srce, se vprašam, ali bo tudi moj otrok kdaj vse to lahko lahko doživel. Najini starši so še vedno v službi in jih pokoj od nekje tam daleč gleda. Tudi, ko jih enkrat sreča, pa bomo še vedno živeli precej daleč in bi za kakšno potencialno varstvo potrebovali veliko več organizacije. Ampak zdaj še nismo tam.
Zdaj imava doma majhnega dojenčka. In ko rečejo, da je za vzgojo enega otroka potrebna cela vas, razumem, kaj mislijo.
Sama sva z otrokom
Sama sva. Jaz in ti, dragi mož. Počitek si omogočiva tako, da je eden z otrokom, drugi pa počiva. Ne počivava več hkrati. Potem je eden z otrokom, drugi pospravlja, pa spet eden z otrokom, ko drugi kuha, uspava, se tušira … eden pelje otroka na sprehod, da lahko drugi medtem hitro pospravi in pomije stanovanje ( v upanju, da otrok zaspi v vozičku in ima vsaj eno uro časa zase)…
Potem pa pride večer, ko se vse umiri in otrok končno zaspi za dlje kot trideset minut. Jaz pojem večerjo, ki si mi jo pripravil medtem, ko sem jo uspavala. Ko jem, si ti pod tušem. Ko pridem iz kopalnice v spalnico tudi jaz, pa oba že trdno spita. Stisnem se k obema, gledam malo enega, malo drugega.
Gledam te in se zavem – ti si moja vas. Midva imava le drug drugega.
Kaj pa najin odnos?
Potem pa se mi oči ustavijo pri tebi, dragi mož. Zanima me, kakšen je bil tvoj dan. Spet sem te pozabila vprašati, kako je bilo v službi in če je sodelavka že kupila preprogo, ki jo je tako iskala. Gledam te in se zavem – ti si moja vas. Midva imava le drug drugega. S srcem polnim hvaležnosti, da kdaj sam vzameš otroka na sprehod in mi omogočiš, da si spočijem, kaj pospravim (ker za glavo paše tudi kakšno “odraslo”, nedojenčkasto opravilo), da mi vedno znova pripraviš večerjo … in te hkrati tako zelo pogrešam.
Pa vem, da bo minilo in da pride najin čas kmalu spet nazaj, ampak vse se je spremenilo in trenutno mi manjkajo tisti najini trenutki. Za zdaj mirno sprejemam, da bodo dovolj skupni sprehodi, ko dete v vozičku zaspi in me kot včasih spet primeš za roko, trenutki, ko se skupaj zaigramo na igralni podlogi in nasmejani pogledi, ko naju vriskajoči otrok oba cela pošprica med večernim kopanjem.
Odprimo dlani tam, kjer začutimo, da lahko nekaj damo.
Ustvarimo vas, čeprav majhno
Če imate prijatelja, znanca, soseda, sestrično, skratka kogarkoli, ki ima majhnega otroka doma in veste, da družina ne živi blizu, jih pojdite kdaj obiskat. Tudi če ste družina, jih pojdite večkrat pogledat. Ne čakajte, da se sami pripeljejo, večkrat je lažje, če pridite v domač družinski kaos vi. In takrat objemite starša. Objemite mamo. Ponudite pomoč pri hišnih opravilih. In starši, brez kančka sramu sprejmite to pomoč.
Tega nismo navajeni, ne eni in ne drugi, ampak je smešno, da je temu tako. Res je, časi so drugi in z njimi tudi mi, a družinske in prijateljske vezi lahko stkemo kjerkoli. Odprimo dlani tam, kjer začutimo, da lahko nekaj damo. In ne planimo najprej po dojenčku. Otrok ne potrebuje nič kaj drugega kot samo varno zavetje mame. Mirne in srečne mame. Zato še enkrat, objemite mamo. In očeta. Dobrota se povrne dvakratno in to je tisto, kar nas na koncu dneva napolni. Da smo lahko nekomu pomagali in da je nekdo pomagal nam. Pustimo tiste čase, ko smo si dokazovali, da sami zmoremo vse, za sabo. Zgradimo si svojo vas s tistimi, ki jo iščejo. Mislim, da jo čisto vsi kdaj tudi potrebujemo. In prav je tako.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Čestitke ob rojstvu! Vse dobro.
Kako prav bi prišla kakšna stara mama, ki bi skuhala juho ali mineštro, peljala dojenčka za pol ure na sprehod, obesila perilo…Nimajo vsi take sreče.
No, nekateri imajo možnost pomoči, pa je nočejo, jo odklanjajo iz takšnega ali drugačnega razloga. Dejstvo je, da so včasih živele generacije skupaj in so pomagali eden drugemu. Danes hočemo biti vsi samostojni, sami, potem pa je tako kot je. In veliko mladih mamic po porodu zapade v poporodno depresijo.
Sprejmite pomoč, če vam kdo hoče pomagati. Požrite ponos in ego, češ, da vse zmorete sami.