
Frančiška oziroma “Sana” Šonaja, kakor so jo Sudanci klicali, je Slovenka iz Veržeja, ki je pred 55-imi leti srečala ljubezen svojega življenja in se skoraj za pol stoletja preselila v Sudan. V prestolnici Kartum si je ustvarila družino in niti malo si ni predstavljala, da bo zaradi izbruha vojne morala zapustiti vse in se po tolikih letih vrniti v rodno deželo. Eno leto po njeni vrnitvi v Slovenijo smo jo obiskali na njenem domu, kjer nam je v brezhibni slovenščini in na živopisan način pripovedovala o “usodnem dnevu,” ki je nepričakovano spremenil tok njenega življenja.
Spregovorila je tudi o vsakdanjem življenju v Sudanu, o neverjetnih življenjskih zgodbah moževih prednikov, o običajih, ki delajo sudansko življenje lepo in bogato ter o vlogi ženske v muslimanskem svetu, ki je nam Evropejcem večkrat prikazana na okrnjen način.
Gospa Frančiška, veliko večino svojega življenja ste preživeli Kartumu. Bi nam spregovorili o tem, kako se je odvila vaša zgodba?
Bilo je leta 1969, ko sem šla študirat v Ljubljano in ne vem, če bi temu rekla usoda, srečen dan ali karkoli drugega, takoj drugi dan, ko sem prišla v študentsko naselje, sem srečala svojega bodočega moža, ki je bil Sudanec.
Je bilo nenavadno v Ljubljani srečati Sudanca?
Neka prodajalka iz kraja Cezanjevci je bila poročena s Sudancem in sta imela hčerko Rando. Intervju s to družino sem že predhodno prebrala v reviji Antena, ko sem bila na vlaku do Ljubljane. Poleg tega sem imela sestrično, ki je že prej študirala v Ljubljani in mi je o njih pripovedovala. Napotili sva se k njim na obisk, moja sestrična je šla notri, jaz sem s punčko Rando ostala zunaj pred blokom in takrat sem prvič zagledala Faruka.
Je to bila ljubezen na prvi pogled?

Meni se takrat ni zdel nič posebnega, on pa mi je kmalu zatem rekel, da je že takrat vedel, da sem jaz tista prava zanj.
Edino, kar mi je bilo pri njem zelo všeč, je bil njegov močan stisk roke. Zelo mi namreč gre na živce, če me nekdo pozdravi na “mlahav” način. Nad njegovim stiskom roke pa sem bila prav presenečena. Skratka, Faruk je takrat rekel, da je tisti hip vedel, da sem jaz tista “prava”. (smeh)
Kako ste o svojem izbrancu povedali svojim domačih? Vseeno se je pisalo šele leto 1969, tujcev iz Afrike pri nas ni bilo prav veliko, nismo jih bili vajeni …
Domnevam, da naju je nekdo v Ljubljani videl in šel povedat mojemu bratrancu. Ta mi je pisal in me spraševal v smislu, kaj je to, jaz pa sem mu samo pritrdila, da je Faruk moj fant. Kasneje je za najino zvezo izvedela tudi moja mama, nato še moj oče. Slednji ni bil moj biološki oče, ker je moj pravi oče umrl, še preden sem se rodila. Moj krušni oče ni nič kaj dosti komentiral, mama pa veliko. Potem ga je tudi hotela spoznati in je prišla v Ljubljano na obisk. V muslimanskih državah je tako, da so mladi vedno zelo pozorni in spoštljivi do starejših ljudi. Kar starejši reče, je treba ubogati brez pardona. Faruk je bil do nje zelo pozoren, češ naj si odpočije od poti, ker je zagotovo utrujena. Mislim, da je to moji mami bilo kar všeč, ni pa hotela tega priznati. Nič mi ni rekla. (smeh)
Kako se je nadaljevala vajina zveza?
Bili so vzponi in padci, pojavili so se tudi problemi v obliki rasne diskriminacije itd. Enkrat sva se tudi do konca skregala in najino zvezo prekinila. Faruk je bil težek karakter, je pa bil po svoje tudi zelo zanimiv človek. Ravno to nas na drugem najbolj privlači, ko ne veš točno pri čem si. (smeh)
Nekaj mesecev po najinem razhodu pa sva se slučajno srečala na Čopovi ulici. Bilo je nemogoče, da bi kar šla eden mimo drugega. In tako sva vse začela na novo. Ni bilo več nobenih zadržkov.
V muslimanskih državah je tako, da so mladi vedno zelo pozorni in spoštljivi do starejših ljudi.
Poročila sta se v Sloveniji?
V Sloveniji je bila poroka v ožjem krogu prijateljev, samo simbolična. Od matičnega urada v Veržeju pa sem dobila potrdilo, da Slovenija nima nič proti poroki v Sudanu. V Sudanu sva potem najino zakonsko zvezo samo registrirala in dobila sem svoj mahar, to je enkratno darilo (četrtina moževe plače), ki ga dobi nevesta, ker je ženina počastila s privolitvijo, da se z njim poroči.
Kako dolgo sta še potem živela pri nas?
Živela sva v Ljubljani, v študentskem naselju. Čez nekaj časa je Faruk moral za dva meseca odpotovati v Sudan. Ko se je vrnil, pa se je zgodil zelo neljubi dogodek. Nekdo ga je moral izdati, ker ni prijavil svoje vrnitve. Bil je prepričan, da njegova možnost bivanja v Sloveniji velja enako kot prej. Ker tega po pomoti ni storil, je nekega dne ponj prišla policija in ga izgnala iz Slovenije. Takrat sem bila noseča z najinim prvim otrokom.
Kako ste se soočili s to povsem nepričakovano situacijo?
Po porodu sem se vrnila domov in se za eno leto zaposlila v kmetijski zadrugi. Ko je bila hčerka stara eno leto in 2 meseca, je Faruku uspelo, da je v Sudanu pripravil teren za najin prihod. 25. januarja 1975 sva tako odpotovali v Sudan.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi?
Pri njih je bila zima, a meni je bilo strašno vroče. Faruk me je prišel čakat na letališče. Moje letalo je pristalo ob sedmih zvečer, a kasneje so mi povedali, da me je prišel čakat že ob dveh popoldan, da me ne bi zgrešil. (smeh) Od daleč sem videla nekoga, ki na terasi letališča na veliko maha, in ko sem se mu približevala, sem videla, da je to on. Hčerka se ga je bala, saj ni vedela, kdo to je. Preko pisem in mojega pripovedovanja o njem pač ni morala vedeti, kako izgleda.
Potem sva šla živet v hišo njegovih staršev, kjer sva ostala nadaljnjih 13 let. To je bilo v starem delu mesta sudanske prestolnice Kartum, ki se imenuje Omdurman. Celotno mesto je sestavljeno kar iz treh delov: že omenjeni stari del mesta, potem je novi del Kartuma, kamor smo se preselili po tastovi smrti in Severni Kartum, kjer je predvsem industrija. Šestmilijonsko mesto je izredno široko. Iz enega dela mesta do drugega lahko potuješ tudi do dve uri. Ljudje imajo hiše in velika dvorišča, kjer zunaj spijo. Ni blokov ali stolpnic. Te so zelo redke in so bile zgrajene naknadno. Običajno se nahajajo v centru mesta in jih uporabljajo za pisarne.
Sudanci so izredno dobri ljudje. To je njihova najboljša odlika. Sprejmejo te tako, kot jih sprejmeš ti. Če si ti zvišan, bodo oni še bolj zvišani. Če si ti preprost, bodo oni še bolj preprosti. Če si ti radodaren, bodo oni še bolj radodarni.
Kako je bilo živeti v hiši staršev? Se je bilo težko navaditi eden na drugega?
Živela sem s taščo in tastom ter s Farukovo najmlajšo sestro, ki še ni bila poročena. Tast me je odlično sprejel, tudi kasneje vse najine otroke, mojega moža je od svojih otrok imel najraje. Tašča pa je bila drugačna. (smeh)
Bila je zadnja, četrta žena mojega tasta. Bila je zelo lepa, tast pa je bil takrat že precej star. Ko sta se poročila, je bila stara 16 let, on pa blizu 50. Čeprav jo je od vseh žena imel najraje in jo razvajal, je bila ona zaradi starostne razlike zelo nezadovoljna ženska in je to svojo slabo voljo vedno prenašala na druge. Določene ljudi je imela zelo rada, določene pa ne. Jaz sem spadala k slednjim, vedno za nekaj kriva. (smeh) Tašča je imela dva sina in tri hčerke in zelo si je želela, da bi jo na porokah njenih sinov lahko občudovali, kako mlado in lepo mamo imajo. Vendar je življenje naneslo, da se njen prvi sin sploh ni poročil, zadnji sin, moj mož, pa je šel po svoje – poročil se je z belko in to je bil zanjo kar velik šok. Verjamem, da ni bila toliko proti meni, kot to, da se ji ni izpolnilo, kar si je želela. Vedno sem imela tak občutek.
Zelo odraslo od vas, da ste jo kot mlajša razumeli in si tega niste preveč gnali k srcu …
Čutila sem, da to svoje vedenje do mene in še do koga drugega z nečim kompenzira. V njenih časih mlada dekleta niso smela izbirati svojih mož. Namesto njih so to običajno počeli njihovi očetje.
Moja tašča je bila med vsemi petimi dekleti najlepša in njenemu očetu je bila najdražja. Ko je prišel moj tast kot ženin, ona ni mogla svojemu očetu reči “ne,” ker ga je imela rada in ker sta imela dober odnos. Po drugi strani pa jo je to mučilo. Ni se mogla jeziti ne na svojega očeta ne na svojega moža, ker je vseeno dobro živela in jo je mož pogosto razvajal.
Se je pa zaradi teh svojih neizživetih sanj znašala nad drugimi. Ker mi je vzrok za to njeno vedenje bil znan, me to toliko ni prizadelo. Mogoče sem v tistem trenutku bila jezna, ampak sem to sprejela. Tašča je namreč imela tudi zelo posebno zgodovino.
Kakšno?
Njen oče je bil doma iz Kašmirja in je prišel v Južni Sudan, da bi spoznal sultanovo hčerko, in se z njo poročil. To dekle je bilo takrat staro šele 9 let. Uradno je bila njegova žena in njena beseda je bila ukaz za vse, ki so zanjo skrbeli. Samo intimnih odnosov nista imela, ker je bila še premlada. Za to so poskrbele priležnice, ki so bile istočasno njene spletične, učiteljice in skrbnice. Njen mož Nawab jo je resnično imel rad in jo tudi imel za nekaj posebnega. Nikoli ni oblekla ene obleke dvakrat. Vsak dan so ji sešili novo obleko in vse preostale obleke je dala vstran. Imela je tudi konje za jahati, kadar je šla kam na obisk, so jo nosili v nosilnici. Nawab je bil zelo premožen, imel je celo vas, ki jo je zgradil. V vasi so živeli kuharji, šivilje, razni delavci, ki so delali na poljih … Imel je celo svojo vojsko.
Zveni kot iz kakšne pravljice …
Da, to je bila babica od mojega moža. Najprej je rodila tri hčerke, a so vse tri umrle. Nawab deklet ni maral in si je želel imeti sina. Drugi ljudje so ga morali prepričati, da otroke mora sprejeti, četudi so dekleta, saj mu jih Bog namenja. Nato so se mu rodila še štiri dekleta, peti pa je kočno bil sin. Ime mu je bilo Mohamed. Šesti otrok pa je bila ponovno deklica. Resnično je imel veliko cesarstvo, trgoval je s slonovino med Ugando, Kenijo in Južnim Sudanom. V posestvu je imel celotno dolino, kar v Afriki ni nekaj nenavadnega. Kljub svojemu bogastvu je ostal poročen samo s to ženo. Bil je tudi zelo radodaren človek, delavcem je plačeval dobre plače. Med ljudmi je bil zelo spoštovan.
Ko pa je umrl, je vso njegovo upanje bilo usmerjeno v sina Mohameda, ki bo nadaljeval očetovo delo. In tudi je. Vendar se je leta 1955 začela vojna v Južnem Sudanu. Ko je Mohamed šel s prijatelji trgovci v Ugando, so jih na poti domov ujeli Južni uporniki. Njega, ki je bil sin Južnjakinje in očeta iz Kašmirja, so hoteli ohraniti pri življenju, vse njegove prijatelje, ki so bili iz Severnega Sudana, pa so hoteli ubiti. Toda Mohamed jim je rekel, naj vse izpustijo ali pa vse ubijejo. Na koncu so jih ubili. To se je začelo takrat, ko je Sudan dobil neodvisnost od Britancev.
Ker je to posestvo ostalo brez potomca, je začelo propadati. Mohamedove sestre so bile poročene v drugem kraju in tako je taščina mama vse to morala prodati.
Ko ste prišli v Sudan, kaj se vam je zdelo precej nenavadno ali pa je bilo težko sprejeti? Morda hrana, kultura, kakšen običaj?
Nič od naštetega. Sudanci so izredno dobri ljudje. To je njihova najboljša odlika. Sprejmejo te tako, kot jih sprejmeš ti. Če si ti zvišan, bodo oni še bolj zvišani. Če si ti preprost, bodo oni še bolj preprosti. Če si ti radodaren, bodo oni še bolj radodarni. Sudanci so precej raznolik narod, so mešanica med Arabci, Madžari …
Madžari?
Da, na Severnem Sudanu je cela skupina Madžarov, ki se je preselila v Sudan pred prvo svetovno vojno. Ko so čutili, da bodo trenja, se jih je veliko preselilo tja. So Sudanci, ki so čisto beli in imajo zelene oči, drugi so spet zelo črni ljudje in imajo ravne lase in ne skodranih. V Sudanu imaš ljudi vseh barv.
8 mesecev imamo med 44 in 48 stopinj Celzija
Edino, kar me je motilo, je bilo vreme, še posebej, ko je čas peščenih vetrov. Rečejo jim habub, kar pomeni vihar. Ti se pojavijo v začetku aprila in končajo z deževno dobo sredi julija. Zaradi peska ti je res neprijetno, ves čas je vse umazano, ves čas moraš čistiti. Vendar imajo v Sudanu skoraj vsi nekoga zaposlenega za čiščenje. Mi smo vse življenje nekoga imeli. Običajno so to fantje, ki potem tudi živijo pri družini. Na dvorišču imajo svojo sobo in kopalnico.
Rekli ste, da se v Sudanu spi zunaj. Kako to zgleda, še posebej, če je več mesecev pesek v zraku?
(smeh) Da, med vsemi v družini sem bila jaz vedno najbolj umazana. Pesek sem imela na obrveh in trepalnicah, tako da so mi rekli, da izgledam kot miška iz zrnja. (smeh) Pri nas je izredno vroče, 8 mesecev imamo med 44 in 48 stopinj Celzija. Segrejejo se zidovi in tudi ponoči, ko se malce ohladi, je premalo, da bi se v teh nekaj urah zidovi ohladili.
Vsako večer najprej pometemo dvorišče, nato ga polijemo z vodo in iz hiše prinesemo postelje. Nanje položimo tanke blazine, nato rjuhe in potem še rjuhe za spanje. In potem zunaj čakamo na goste.

Vsak dan?
Da, vsak dan. Naš dedek, moj tast, je bil najstarejši in v tamkajšnji navadi je, da ljudje vedno pridejo obiskat starejše ljudi.
Sliši se zelo lepo …
Da, jaz sem bila v Sudanu zelo zadovoljna z življenjem. Če ne bi bilo sedaj vojne, ne bi prišla nazaj. Obiski so predvsem značilni za hiše, v katerih živijo starejši ljudje. Islam namreč izredno spoštuje starega človeka in ni lepo, če od časa do časa ne greš pogledat svojih stricev, dedkov, starejših sosedov. Še posebej, če so to moški.
Torej ste morali vsak dan imeti nekaj hrane na zalogi?
Običajno postrežemo sveži sok. Moja tašča, kadar je imela posebne goste, je postregla Pepsijem. Potem se naredi čaj z mlekom, zraven postrežeš s piškoti ali pecivom. Nato z gosti sediš in klepetaš. Obiski lahko trajajo tudi v nedogled. Včasih lahko na dan dobiš dvojne ali trojne obiske. Potem ves čas samo kuhaš, pripravljaš, strežeš, posodo pomivaš in vmes seveda klepetaš. Družbeno življenje v Sudanu se začne šele zvečer, ko se temperature znižajo.
Osamljenosti očitno ne poznate …
Ker je moj tast imel štiri žene in vsega skupaj 11 otrok, je to pomenilo, da ga je vsak teden obiskal vsaj eden od njegovih sinov ali hčera, vključno z njihovimi družinami. K nam so prihajali tudi drugi ljudje s svojimi otroki in tako so se otroci med seboj spoznavali. Te vezi so se med njimi ohranile tudi, ko so odrasli. Prav tako so pogrebi in poroke trenutki, ko se na enem mestu zbere veliko število ljudi.
V Sudanu sem bila zelo zadovoljna z življenjem. Če ne bi bilo vojne, ne bi prišla nazaj.
Kakšni so običaji, ko nekdo umre?
Vsakič, ko smo izvedeli za smrt kakšnega od bližnjih sorodnikov, smo vzeli otroke iz šole, zanje napakirali nekaj oblačil in se napotili v t. i. hišo objokovanja. Tako imenujejo hiše, v katerih ležijo pokojniki. Z žalujočimi smo bili potem cel dan. Skupaj z njimi smo pojedli vsaj en obrok. Objokovanje pa traja tri dni. Drugi dan greš tja že zjutraj, doma samo spiješ čaj z mlekom in si tam cel dan vse do večera. S teboj so tudi otroci. Če so v šoli, jih očetje po pouku poberejo in jih pripeljejo v hišo objokovanja.
Je dovolj prostora za vse?
Da, ravno zaradi velikih dvorišč. Ženske in otroci so na blazinah na dvorišču, za moške pa zaprejo cesto in tam zanje postavijo šotor s stoli. Sorodniki in drugi ljudje so ves čas preskrbljeni z vodo z ledom in z obroki. Otroci se igrajo, pazijo drug na drugega.
Kako pa neka hiše postreže vse, ki pridejo žalovat za pokojnikom?
Vsi stopimo skupaj. Poročene ženske pomagamo v kuhinji, režemo zelenjavo, moški zakoljejo ovco in pripeljejo meso, neporočena dekleta naložijo hrano na velike krožnike. Vsi jemo iz velikih krožnikov, okrog katerih so kosi kruha. Hrane res mora biti veliko, govorimo o ogromnih kotlih. Je pa navada, da čisto vsakega, ki ti pride izrečt sožalje, pogostiš.
Najbrž je to kar strošek za družino …
Da, tukaj govorimo o ogromnih stroških. Po treh dneh, ko je konec objokovanja, moški običajno svojcem nekaj plačajo. Med samim tridnevnim objokovanjem pa ljudje iz svoje radodarnosti prinašajo darove: nekdo prinese vrečo sladkorja, spet drugi vrečo oglja (ker se na oglju kuha), nekdo škatlo čaja, škatlo kave, ovco ipd.
Kako pa izgleda objokovanje? Molite? Se pogovarjate?
Prepovedano je kričanje, metanje po tleh ali da bi si nekdo pulil lase, vrgel pesek in podobno. Se pa seveda joka. Če ti je človek, ki ti je bil blizu, prišel izrečt sožalje, potem ga objameš in z njim potočiš solzo. Če pa ne, pa mu samo rečeš besede tolažbe v smislu, Bog naj ga blagoslovi in mu da večni mir in pokoj.
Kakšne pa so poroke?
Bodoče neveste nekoč kar dva meseca niso hodile ven, da jih ne bi sonce opeklo.
Na poroko se po navadi povabi nekje med 1000 in 4000 gostov. Odvisno, kako znana je družina. V vsakem primeru pa mora družina na poroko povabiti 40 sosedov (40 hiš) z leve, desne, tiste, ki živijo pred teboj, in tiste, ki živijo za tabo. Ponavadi vseh niti ne poznaš. Ostali gostje so vsi sorodniki, prijatelji, sodelavci. Gostije so tudi priložnost za nove poroke.
Posebna pa je tudi sama priprava na poroko, ki se začne skoraj dva meseca prej. Nekoč, ko še ženske niso hodile v službo, bodoče neveste kar dva meseca niso hodile ven, da jih ne bi sonce opeklo. Ven so šle samo zvečer.

Še danes pa velja, da bodoče neveste dva meseca pred poroko jedo samo dobre stvari: veliko sadja, zelenjave, mesa, dodobra se tudi spočijejo. Nato jih čaka tudi t.i. “dimljenje”. Gre za poseben tretma za kožo. Tri dni pred poroko imajo depilacija po celem telesu, na dan poroke pa gredo v salon, kjer ponovno oskrbijo njihovo kožo, nevesto naličijo in ji uredijo pričesko. Zvečer, ko pride ženin po nevesto in jo odpelje v dvorano, kjer je zabava, jo tam razglasi za svojo ženo. Temu se reče duhla. Šele takrat lahko zaživita skupaj. Pred tem skleneta agid, ki je uradni proces poroke. Z agidom dobiš poročni list in si že poročen. Zakon je veljaven tako na civilni kot na verski ravni, vendar se lahko razveljavi, če si ena ali druga stran v času do duhle premisli. A dandanes je agid narejen en dan pred duhlo.
Pri sklenitvi agida ženinu in nevesti ni treba biti zraven, ampak so dovolj njuni zastopniki. To so običajno njuni strici, dedki, najstarejši brat ipd. Dogodek se zgodi kar na nevestinem domu. Pripravi se pogostitev, povabi se mazuna (verskega in državnega uradnika, ki sklepa poroke), moške, tudi ženske, ki imajo pred tem še neko drugo vlogo. Pred mazuna in povabljene se pokliče nevesto, ki jo vprašajo, ali se strinja s poroko. Če nevesta reče “ne,” potem vse skupaj propade. Včasih se je zgodilo, da so bile neveste v poroko prisiljene. Danes se bolj poročajo iz ljubezni, vendar je tudi več ločitev.
Kakšen pa je položaj ženske? So večinoma doma ali tudi zaposlene?
Ženske v islamu morajo varovati moževo dobro ime.
Ko sem prišla v Sudan, je bila doba emancipacije zelo močna. Vendar so v Sudanu, kjer živi mešanica različnih kultur, ras in načinov življenja, zelo odprti. Niso tako striktni kot recimo v Afganistanu ali kje drugje. Ženske so vedno imele možnost za izobrazbo. Tukaj, v Sudanu, je bila prva srednja šola in prva univerza za ženske. V službo pa so šle samo tiste, ki so si tega želele.
V islamu ima ženska samo dve dolžnosti do moža. Prva je to, da varuje njegovo dobro ime. To se pravi, če je sama doma, ne sprejema nobenega moškega obiska, in kadar gre ven, vedno o tem obvesti svojega moža. Tako se izogne nepotrebnemu ljubosumju ali dvomom. Druga stvar, ki poročeno žensko veže, pa je ta, da z moževim denarjem razpolaga razsodno. Kar tudi pomeni, da mora biti zadovoljna s tem, kar mož zasluži. Hkrati pa to ne pomeni, da ga ne sme spodbujati, da bi iz sebe naredil še kaj več.
Ženi recimo ni treba kuhati, če tega noče. Ni ji treba prati, čistiti ali dojiti otroka, če ji njen mož za ta opravila priskrbi nekoga drugega. To je ženina pravica. Če pa se ženska odloči, da bo šla v službo in imela kariero, pomeni, da bo imela doma vzgojiteljico, kuharja in čistilko. Če njeni otroci že hodijo v vrtec ali šolo, bo imela tudi šoferja, ki bo vsaki dan šel ponje in jih pripeljal domov. Ženske v islamu niso uboge. Zelo dobro živijo.
V času mojega prihoda v Sudan večina žensk ni hodilo v službo, zdaj pa so v to prisiljene, ker samo moževa plača ne zadostuje. Je pa s to spremembo prišlo tudi do tega, da je več ločitev. Prej je bilo vse veliko bolj usmerjeno v to, da je družina tista primarna skupnost, iz katere vse drugo izhaja in ti moraš samega sebe dati vanjo. Pa tukaj ne mislim, da je šlo za neko pretirano žrtvovanje. Mi smo živeli čisto normalno.
Oglejte si tudi:
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Luka in Mirjam Mavrič: Če moški ni spoštovan in ženska ne ljubljena, odnos ne more uspeti
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
V drugem delu intervjuja Frančiška spregovori o tempu življenja, ki se odvija v Sudanu, o izobraževalnem sistemu in ekonomskem statusu države. Prav tako o Sudancu, ki je postavil Dubaj in še o mnogo drugih zanimivih stvareh, ki so nam povsem neznane. Na izredno ganljiv način opisuje tudi moževo smrt, začetek vojne, pobeg iz države ter neutrudno iskanje načinov, kako svojo družino spraviti na varno. Zanimalo nas je še, česa si v prihodnosti najbolj želi. Drugi del intervjuja si preberite na tej povezavi.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tako živijo premožni ljudje. Kako pa navadni, kuharice, perice, čistilci,…?
Kako živijo kuharice, čistilci itd
Bolj skromno, seveda, v velikih družinah v skupnosti. V najemu ali na svojem. So pa posebna naselja narejena iz kartonskih škatel, to so ljudje, ki so se iz podeželja priselili v glavno mesto in živijo od vsakodnevnega zaslužka . Čistijo avtomobile, čistilci za en dan v hišah, pranje, likanje, gradbeni delavci. Izbrali so tak način, ker je lažji kot delati na poljih, imajo možnost izobrazbe in zdravstvene storitve. Delno živijo od dobrodelnosti ljudi, predvsem za zdravljenje.
Draga Frančiška!
Hvala za odgovor!
Zelo zanimiv intervju, ki nas pelje v nek drugačen svet, v drugačno kulturo, v življenje, ki ga ne poznamo in si ga niti ne moremo predstavljati.
Sočustvujem z gospo Frančiško, kaj vse je dala skozi. Si ne morem predstavljati, kako težko se je bilo prilagoditi novemu okolju, se navaditi na drugačen način življenja, sprejeti druge navade in običaje. Verjetno je gospa zelo prilagodljiva, pa tudi dobrosrčna, ker se je razumela tudi z moževimi sorodniki. Vsekakor ji želim, da bi se tudi zdaj v Sloveniji dobro počutila, saj je prišla v domovino, po drugi strani pa da bi se v Sudanu razmere čimprej uredile in bi se lahko vrnila tja, kjer je preživela večino svojega življenja.
Gospa Frančiška, vam in vsem vašim želim vse dobro, tako v Sloveniji, kot tudi v Sudanu.
Lepo pozdravljeni.
Lepa hvala za dobre želje, sedaj in v prihodnosti.
Vse gre, če je dobra volja, razumevanje in ljubezen za veliko stvari.
Vedno rečem tisti, ki gredo ven iz svoje domovine v povsem drugi svet, naj ne opazuje z očmi, ampak s srcem. Če na to ni pripravljen, je bolje, da ostane doma.
Nasprotno kot je bilo pri gospe Fračiški je moj mož, ki je prišel študirat iz Sudana ostal zaradi ljubezni in nato poroke v Sloveniji. Spoznala sva se leta 1979 in poročila leta 1983. Dobro se je prilagodil, sprejel našo kulturo in je izredno dober človek, seveda tudi z napakami. V Sudanu ima veliko sorodnikov, ki jih je pogosto obiskal, tu jaz in hčerka. Žal so danes skoraj vsi zaradi vojne raseljeni v Egiptu, Emiratih, Kuvajtu, Saudovi Arabiji in po Evropi. Mož zaradi tega zelo trpi. K sreči ima z njimi telefonske stike. Zgodba gospe Frančiške je zanimiva, ker je s prve roke, žal z grenkim priukusom. Lepo jo pozdravljamo.
Tatjana Kobale Khodary in Ali Khodary
Z vašim možem sva se slišala. In ugotovila, da imava skupne znance. Vabimo vas v Verzej, celo družino, da se bolje spoznamo.
Lep pozdrav