Frančiška Šonaja: “Najbolj me boli to, ker so v naši hiši ostali vsi naši spomini” (2. del)

Foto: Frančiška na domačem dvorišču/Foto: Mojca Belcl Magdič

Frančiška Šonaja je slovenska izseljenka, ki je skoraj 50 let preživela v afriški deželi Sudan. Njeno izredno življenjsko zgodbo in zgodbe moževih prednikov smo lahko prebrali v prvem delu intervjuja, ki je bil objavljen včeraj. V slednjem nam približala običaje, ki delajo sudansko življenje lepo in bogato ter vlogo ženske v muslimanskem svetu, ki je nam Evropejcem večkrat prikazana na okrnjen način. 

V drugem delu intervjuja sva se dotaknili tempa življenja, ki ga narekujejo tamkajšnje vremenske razmere, zanimalo nas je tudi, kako deluje izobraževalni sistem in kaj Sudanci najraje jedo. Pogovor sva speljali tudi na bolj osebno raven, kjer je spregovorila o moženi bolezni in smrti, o lanskoletnem izbruhu vojne* in o vseh ovirah, ki so jih kot družina morali prestati, da so se lahko preselili na varneje. Za konec nam je Frančiška odstrla še delček njenih upov glede prihodnosti.

*Vojna v Sudanu še vedno traja. Začela se je 15. aprila lani, ko so izbruhnili spopadi med redno vojsko pod vodstvom generala Burhana in vodjo pararelne vojske Hemetijem. Od začetka konflikta je umrlo že skoraj 15.000 ljudi, medtem ko jih je bilo več kot osem milijonov prisiljenih zapustiti svoje domove, od katerih se jih je 1,8 milijona zateklo v sosednje države. Frančiška je novi dom zase in za svojo družino izbrala rodni Veržej.

Gospa Frančiška, če se z mislimi vrnete v Sudan, kakšen je tamkajšnji življenjski tempo?

Življenje tam gre zelo počasi. Če ne danes, potem pa jutri. Vsekakor enkrat bo. (smeh) Tudi so prepričani, da se ni potrebno vznemirjati, saj v življenju tako ali tako dobiš le tisto, kar ti je bilo namenjeno. Čeprav to ne pomeni, da moraš samo sedeti in čakati. Moraš nekaj početi. Vendar, če ne uspeš pri nečem, kar si si želel, rečejo, da ti ni bilo namenjeno in da naj poskusiš nekaj drugega.

Zelo veliko vlogo pri tem, kako se v Sudanu odvija življenje, pa vsekakor igra vročina. Čez dan ob tako visokih temperaturah (med 44 in 48 stopinj Celzija, op. avt.) nujno potrebuješ počitek. Tudi čez dan. Življenje se začne šele zvečer. Ob sončnem zahodu družine gredo ven, nekatere gredo v park, druge na igrišča. V Kartumu so postali popularni trgovski centri, kjer imaš na enem mestu restavracije, trgovine in otroška igrala. Šele zvečer ljudje postanejo bolj aktivni. Med 12.00 in 16.00 uro pa je nemogoče, da bi bil zunaj.

Je globalizacija že močno segla do vas? Predvsem glede pametnih telefonov ipd.

Da, to vsekakor. Enkrat je v oddaji Milijonar bilo vprašanje, kdo ima najboljši telekomunikacijski sistem v Afriki in v arabskem svetu. Med možnimi odgovori sta bila tudi Dubaj in Sudan. Vsi so mislili, da je to v Dubaju, toda pravi odgovor je bil Sudan. In to drži. Sudanci so izredno izobraženi. Arhitekt, ki stoji za svetovno znanim Dubajem, je Sudanec. Vse, kar tam vidite, je rezultat njegovega 25-letnega projektiranja.

Kako dobro razvit pa je tamkajšnji izobraževalni sistem?

Zgodi se, da ima učitelj v enem razredu do 80 učencev.

V Sudanu imamo državne in zasebne šole. Otroci lahko vstopijo v izobraževalni sistem že s 4. letom (tukaj ne govorimo več o vrtcu). V privatnih šolah jih od 4. do 6. leta učijo angleščino, arabščino in vero. Letna šolnina znese med 2000 in 3000 dolarji, kar je za naše razmere kar veliko. Zasebni vrtec stane okrog 1500 dolarjev. Je pa želja po učenju zelo velika. Državne šole so prenatrpane. Zgodi se, da ima učitelj v enem razredu do 80 učencev. Zaradi tako velikega števila otrok učitelji sploh ustno ne sprašujejo, ampak morajo učenci na vsake tri mesece pisati teste. Na koncu leta imajo celoletni izpit. Drugače ne gre.

In če je tako vroče? Kdaj so potem otroci v šoli?

Šola se začne v začetku deževne dobe, se pravi v mesecu juliju in traja do marca naslednjega leta. Konec februarja so izpiti, enkrat v marcu pa se pričnejo počitnice. Privatne šole s šolanjem začnejo avgusta in zaključijo konec aprila. Takrat je že zelo vroče. So pa razlike. Tiste otroke, ki obiskujejo privatne šole, v avtomobilih prevažajo starši, otroci, ki pa obiskujejo državne šole, pa hodijo peš.

V Kartumu imamo tudi znano univerzo. Več let so pri nas bivali moževi nečaki, ki so tam študirali. Tako da smo vedno imeli študente pri hišu, ampak kaj več kot kuhati zanje mi ni bilo treba. Za pranje, čiščenje in pomivanje posode smo imeli nekoga, ki je bil za to zaposlen. Ko so nečaki živeli pri nas, so to bili zame osebno najlepši časi. Hiša je bila polna smeha in pogovarjanja. Še posebej smo bili veseli, ko se nam je po službi in počitku pridružil moj mož Faruk. On je znal izredno zanimivo pripovedovati in zato smo se veliko presmejali.

Glede na to, da ste imeli nekoga, ki vam je pomagal pri nekaterih gospodinjskih opravilih, bi rekli, da ste živeli sudanski nadstandard ali ste bili del srednjega sloja? Katerih je več? Revnih? Bogatih?

Največ je srednjega sloja in tudi mi smo spadali mednje. Ko sem leta 1975 prišla v Sudan, sem razliko med revnim in srednjim slojem opazila predvsem v tem, da so obroki revnejših bili bolj skromni. Če smo si mi za kosilo recimo lahko privoščili dve različni omaki (šarmut), pa še zraven meso ali riž, so revnejši imeli samo eno omako in morda zraven kakšno solato. Tudi manj so si privoščili za zajtrk, ki je za Sudance zelo pomemben obrok. Poleg osnovnih jedi, kot sta bob in rdeča leča, si revnejši niso mogli privoščiti dodatnih prilog, kot so jetrca, klobase, govejo ali ovčje meso, okisana zelenjava ipd. Revnejši so jedli golobe, ki so jih tudi gojili in jih prodajali. Zanimivo je to, da je bila kokoš za Sudance prestiž.

Kdo vas je učil kuhati tamkajšnjih jedi? Vaša tašča?

Moja tašča mi je vedno govorila: »Ti samo glej!« (smeh) Največ pa sem se naučila od moževe najstarejše sestre. Ta je živela blizu nas, nekaj mesecev pa tudi v naši hiši. Za vse stvari sem vedno vprašala njo, nasploh pa sem se odlično razumela z vsemi moževimi brati in sestrami.

Sicer pa je za sudansko kuhinjo značilno, da se omake pripravljajo iz vnaprej posušenega mesa, iz katerega naredijo omako šarmut, skupaj z asido (testo, ki ga dobimo tako, da v vrelo vodo vmešamo moko in dodamo maslo ali med, op. avt.). Druge omake so sestavljene iz čebule (ki jo na mesec porabimo do 8 kg), česna, paradižnika ali paradižnikove mezge, na koščke narezanega mesa in ustrezne zelenjave – recimo krompirja, zelenega fižola, okre, mulahije, rigle, suhega fižola in še česa, po kateri omaka dobi ime. Seveda jemo tudi riž, makarone, na koščke narezano dušeno meso ali meso na žaru. Vse narežemo na en grižljaj, jemo z roko, s kruhom, ki ga namočimo v omako. Z žlico jemo riž in šarmut z asido. Za zajtrk ali večerjo jemo polpete iz zmlete čičerike. Pri jedi več ali manj jemo z roko, pred in po jedi si jih obvezno umijemo z milom.

Rekli ste, da je bil vaš mož zelo zanimiv pripovedovalec. Kako bi ga še opisali? Kakšen je bil vajin odnos?

Faruk me je imel zelo rad. To seveda ne pomeni, da se nisva prepirala. Še posebej sva se prepirala v srednjih letih, ko je že nekaj let preteklo od najine poroke. Bila sva si različna v najinih držah. Jaz sem bila po “slovensko” navajena, da se stvari uredijo hitro, on pa je čakal do zadnjega trenutka. Sicer je na koncu vedno vse postoril, ampak mene je to jezilo. Imela sva običajne težave, kot jih imajo drugi zakonci. Faruk recimo ni vedel, kako po nekem nesoglasju ali napaki “priti nazaj”. Ponavadi ni našel pravih besed za to, kako bi se spravila, zato je raje izbral tišino. In ko mu je ta tišina že presedala, je začel peti. Takrat sem vedela, da mu je žal za vse in da bi rad, da bi se spravila. Takrat sem mu z besedo prišla naproti.

Kot trgovec je bil zelo pošten človek in naivno je verjel, da so pošteni tudi drugi. To ga je večkrat kar drago stalo. V Južnem Sudanu mu je posel dobesedno cvetel, živeli smo v izobilju, toda nekega dne sta ga pretentala dva Indijca in mu vse ukradla. Ta prevara je bila za vse hud udarec. Kar nekaj časa smo težko živeli. Sledilo je spet boljše obdobje, nato spet malo slabše, vse dokler se Južni Sudan ni odcepil in so postali samostojna država. Moj mož je tam imel večino kapitala. Obljubljeno mu je bilo, da bodo še naprej dobro trgovali, toda na koncu so ga ponovno prinesli naokrog. Še do danes mi ni povsem jasno, kaj točno se je zgodilo. V tistem obdobju nas je moral vzdrževati sin, ki je že bil v službi, tudi hči, ki je študirala na Norveškem, nam je na vsake toliko poslala določeno vsoto, s katero nas je podprla.

Od tiste prevare si Faruk ni mogel več opomoči in nekega dne ga je zadela možganska kap. Čez dva meseca pa še enkrat. Takrat so bili zdravniki prepričani, da se bo čez šest mesecev njegovo stanje izboljšalo, jemal je zdravila, vendar ni bilo tako.

Hčerkin mož, ki je zdravnik, je ponovno predlagal vse preiskave in obnovil cikel zdravljenja. Nekaj je pomagalo, saj je sčasoma postal sposoben, da je sam vozil avtomobil. Zdravniki so povedali, da ga je prizadela demenca, toda hči je bila prepričana, da je to bil samo beg pred resničnostjo. Nikoli nismo izvedeli, kaj ga je tako mučilo.

Zakaj mislite, da je bila demenca?

Ko ga je prvič zadela možganska kap je doma želel samo spati. Prosil me je le za kozarec mleka in ko sem prišla do njegove postelje je spet spal. Ker se ni zbudil, smo poklicali prijatelja zdravnika, ki nam je zabičal, naj ga takoj pripeljemo v bolnišnico. Tam so ugotovili, da je bila možganska kap, ki je prizadela njegov spomin.

Tudi nevrolog, ki je čez nekaj časa pregledal vse njegove izvide, je bil prepričan, da ni šlo za demenco, ampak za nek problem, ki ga je žulil od znotraj. Žal mu na tem področju nismo mogli pomagati. Po osmih letih, enem mesecu in enem tednu je umrl. Zdravniki so mi povedali, da ima pred seboj približno sedem let življenja. Bolezen se je vlekla, nato pa naenkrat ni več želel jesti in v desetih dneh je umrl. To je bilo leta 2021.

To pa ni tako dolgo od tega …

Včasih si mislim, hvala Bogu, da se je tako zgodilo, ker v takšnem stanju Faruk ne bi za nič na svetu zapustil Sudana. Po vsej verjetnosti bi zaradi njegove bolezni morali ostati tam.

Kaj se je potem zgodilo v Sudanu, da je ponovno prišlo do vojne?

Vojno je začel diktator Omar Beshir, ki je leta 1989 s svojo stranko Islamski bratje začel islamsko revolucijo. Uvedel je, da mora Sudan še bolj slediti islamskim načelom. Sama sem prepričana, da so Sudanci bili od nekdaj zelo verni ljudje, pravični in v nobenem oziru ekstremni. Tudi zelo hitro se je izkazalo, da imajo Islamski bratje zelo malo opraviti z vero, ampak želijo preko revolucije zgolj obogateti. Islamski bratje so bili vedno v manjšini. Nikoli niso dobili toliko glasov, da bi bili v koaliciji, ampak so vedno bili v opoziciji. Nato so naredili prevrat in preko sile prevzeli oblast. Jasno je tudi, da jim je za državljane bilo prav vseeno. Omar Beshir je javno povedal, da mu je bilo pomembno predvsem to, da bodo pripadniki njegove stranke (ki jih je bilo 20%) živeli v izobilju, preostali pa lahko umrejo. To je bila njihova politika. Omar Bashir je vladal 30 let, vse do leta 2019.

Kaj vse se je zgodilo v teh 30-ih letih?

Državo je povsem uničil. Prodal je vse, kar se je dalo prodati, kot recimo veliki kmetijski kompleks, kjer so sadili najboljši bombaž. Prodal je veliko zemlje. Uvedel je tudi policijo za t. i. “primerno obnašanje”. Pretepali so dekleta, ki so nosila prekratka krila ali ki so nosila hlače. Tako je nastal velik konflikt med njimi in med prebivalstvom. Nato so pričeli s sveto vojno v Južnem Sudanu. Državo so povsem obubožali.

Aprila 2019 pa je vzniknila revolucija in Omar Bashir je padel z oblasti. Za njim je prišel Burhan, vendar je revolucija zahtevala, da se vsa oblast preda državljanom. Vojaki, na čelu z Burhanom, so rekli ne. Ti so želeli, da 50% še vedno vladajo. Šlo je za prehodno vlado. Najprej je bila nastavljena za 24 mesecev, nato so jo podaljšali za 36 mesecev. V tem času smo imeli krasnega premierja, ki je državo odlično vodil in bi skoraj prišli iz vseh dolgov. Ko bi pa vojaška vlada morala svoj delež predati civilistom, so 25. oktobra naredili vojaški prevrat.

V času vladanja Omarja Bashirja (1989 – 2019) se je ustanovila tudi paralelna vojska, ki jo je vodil Hemeti. Hemeti je imel samo štiri razrede osnovne šole in naravni intelekt. Bil je znan po tem, da je v zahodnem Sudanu deloval kot protestnik in delal nemir med plemeni. Hemetija in njegove privržence so imenovali džendževidi, kar je sestavljena beseda iz angleščine in lokalne govorice, pomeni pa oboroženega človeka na konju, ki se v naselju pojavi iz teme, okrade ljudi in pobegne v puščavo.

V zameno za prezpogojno vdanost ga je takratni diktator Omar Beshir izbral za osebno gardo in mu dal rudnik zlata. Hemeti je postal zelo bogat in namesto da bi ta denar dal v izobrazbo, je samo jačal svojo vojsko, ki je postala močnejša od državne. Kot sem že omenila, naslednik diktatorja Omarja Bashirja je postal vojaški vodja Burhan. Ta se je spoprijateljil s Hemetijem in ga uporabil za umazane zadeve, še posebej pri zatiranju demonstrantov, ki so zahtevali civilno vlado. Vsak četrtek so bile demonstracije proti temu vojaškemu prevratu. Burham je s pomočjo Hemetijeve vojske mučil in ubijal študente, ki so demonstrirali. Prav tako so posiljevali dekleta.

Toda čez čas je Hemeti izjavil, da mu je žal, ker se je udeležil prevrata proti prehodni vladi in takrat sta se z Burhamom začela razhajati. Burham je zahteval, da se Hemetijeva vojska v 14-ih dneh pridruži redni vojski. Hemeti je to ponudno zavrnil in rekel, da za to potrebuje 10 let. Po Burhanovih pritiskih je potem rekel, da potrebuje vsaj dve leti. A Burham ni čakal.

15. aprila 2023 smo v Kartumu kar naenkrat zaslišali streljanje. S snaho in dvema vnučkoma sva bili v hiši, sin pa je bil službeno odsoten. Bila je sobota, zunaj sem zalivala naše drevje. Ostali smo brez elektrike. Nato sem izvedela, da je Hemeti napadel eno vojaško postojanko. In tako se je začela vojna.

Kaj ste storili takrat?

Zdelo se nam je povsem nemogoče, da bi bila v Sudanu vojna.

Ker smo ostali brez elektrike, nam je sosed posodil agregat. Ponoči sem priklapljala raznorazne kable in bilo me je zelo strah, saj nisem vedela, ali me kdo opazuje, ali bo kdo streljal.

Takšno stanje je trajalo en teden. Še vedno smo bili prepričani, da bo teh napadov hitro konec, saj se nam je zdelo povsem nemogoče, da bi bila v Sudanu vojna. A streljanje se je samo še poostrevalo. Vsakič, ko je nad nami letelo letalo, smo vedeli, da bo padla bomba. In tako se je zgodilo, da je ena padla k sosedovim.

V tem času smo že pisali na ministrstvo, da želimo oditi z države, ko bo Evropska Unija delala evakuacijo. Dober teden po izbruhu vojne, to je bilo v nedeljo zjutraj, so vsi sosedje rekli, da bodo odšli, in tako sva se tudi midve s snaho odločili, da brez sosedov ne bova ostali tukaj. Zelo hitro sva spakirali, vse stvari stlačili v dva kovčka in odšli. Vse drugo je ostalo v hiši.

Nato sva dobile klic z ministrstva, da je letalo Evropske unije oddaljeno od nas 50 km in pripravljeno, da nas evakuira. Žal bi se morali peljati po poti, ki je šla skozi t. i. bojno črto in za to pot se nisva odločili. Bilo je prenevarno. Hkrati so naju obvestili, da bodo evakuirali samo tiste državljane, ki imajo slovenski potni list. To bi pomenilo, da bi Sudan lahko zapustila samo jaz in moj sin ter še ena moja hči in njen sin. Ostali pa ne.

Kako ste se odločili?

Nikakor nisem želela, da kogar koli iz naše družine pustila tukaj.

Nikakor nisem želela, da kogar koli iz naše družine pustila tukaj. S snaho in vnučkoma smo za nekaj dni ostali pri hčerki, nakar je hčerkin mož povedal, da njegovo podjetje iz Port Sudana evakuira tuje delavce; Filipince, Sirijce itd. Obe sva bili za to, da poskusimo to možnost. V Port Sudanu smo ostali 11 dni, kjer smo čisto vsaki dan hodili gledat, kje je Evropska unija, ki bi nas evakuirala. Žal so nam povedali, da so že odšli.

Ste tam dobili še kakšno dodatno pomoč?

Največ so naredili Američani, ti so evakuirali vsakega, četudi ni imel dokumentov. Vsak je pač dobil nek začasen dokument. Imeli smo izredno srečo, saj je bila to zadnja ladja, ki je evakuirala. Prispeli smo v Savdsko Arabijo, kjer smo dobili vizo za tri mesece. Sprejem je bil lep, toda nadaljnje življenje je šlo na naš račun.

Tam smo najeli dvosobno stanovanje, ki pa je na teden stalo 600 dolarjev. Nas pa je bilo 8. Tukaj so potem bili še stroški hrane … Kupovali smo res najcenejše stvari. Ves ta čas smo čakali na odgovor slovenskega zunanjega ministrstva, kaj se da storiti. Najprej sem bila nad njimi precej razočarana, saj so mi zgolj odgovarjali v smislu, kaj pravi zakon in kaj ne. S tistim uradnikom sva si drug drugemu že šla na živce. Sicer nimam nič proti zakonom, ampak ko je izredno stanje, kot je vojna, se morajo situacijam tudi prilagoditi.

S kom ste še bili v stiku?

S slovensko ambasado v Kairu in v Dubaju. Tam so bili veliko bolj razumevajoči, ampak na koncu je vso komunikacijo s slovenskim zunanjih ministrstvom prevzela moja hči, ki je predlagala, naj nam naredijo vizo združitev družine. Enako so naredili na ambasadi. Vse naše potne liste smo mogli poslati v Kairo , vnučka pa sta dobila še posebne potne liste na papirju. Vse to smo dobili nazaj in nato rezervirali letalo. Dejansko smo skupaj napraskali za letalske karte in seveda poiskali najcenejše.

Najcenejša je bila do Dunaja. Vendar so nam na letališču povedali, da otroka ne smeta potovati, ker imata potni list, ki velja samo do Ljubljane, in z njim ne moreta potovati nikamor drugam. Uslužbenec letalske družbe me je povsem razumel, toda povedal mi je za primer izpred tedna dni, kjer so z istim potnim listim človeka vrnili nazaj, tisti uslužbenec pa je bil kaznovan z globo 3000 dolarjev, ker je to potovanje dovolil.

Ob dveh zjutraj sem ponovno klicala na slovensko zunanje ministrstvo in takrat so nam resnično šli na roko in se izkazali. Če bi vzeli letalo do Ljubljane, bi plačali 40% več, a mi nismo imeli toliko denarja.

Ministrstva za zunanje zadeve je poslalo dopis na Dunaj, da bosta s tem in tem letalom pripotovala dva otroka in da se Slovenija s tem strinja. Isti dopis so poslali še na letalsko družbo. Toda ves ta proces ni šel tako hitro in letalo je bilo za odhod. Uslužbenec na letališču mi je predlagal, naj se z mojim letalom odpravim, sin, snaha in dva vnučka pa bodo že šli kasneje.

Toda ko je dopis do letalske družbe končno dospel, je letalo zanje že odšlo. Katarska letalska družba jim je toliko šla na roko, da niso zahtevali novih kart, ampak so upoštevali tiste, ki so bile kupljene za dan poprej. Žal pa vseh težav ni bilo konec. Ker sedeži niso bili rezervirani, so bili moj sin, snaha in vnučki razkropljeni po celotnem letalu. Otroka sta se jokala in klicala mamo. En gospod, ki je sedel blizu mojega sina, je predagal, naj uredijo tako, da bodo otroci sedeli poleg mame. In tako se je zgodilo. V Ljubljane so vsi skupaj prišli mrtvo utrujeni.

Ste jih počakali na Dunaju?

Ne, tisti dan, ko sem prispela, sem šla domov, drugo jutro pa sva s sorodnico šli na Dunaj ponje. Ena gospa iz Veržeja nam je dala hišo na razpolago, kjer smo plačevali le vodo in elektriko. Tam smo živeli, dokler moj brat ni uredil stanovanja, kjer živimo sedaj.

In kako ste zdaj po enem letu v Sloveniji?

Ljudje so do nas zelo prijazni, vsi so mi nekaj prinesli, od oblek, hrane, knjig, tudi denarja.

Jaz sem zelo hitro po prihodu v Slovenijo zbolela. Vse življenje imam težave s pritiskom. Po vsem tem potovanju me je tudi začelo boleti koleno. MRI je pokazal še na druge težave, ki so me mučile še nekaj mesecev. Zdravniki so mi povedali, da je vse to bilo zaradi stresa.

Sicer pa sem se jaz v to okolje lažje vklopila, ker ga poznam, sinova družina pa malo težje. Ampak vse od začetka so bili ljudje do nas zelo prijazni, vsi so mi nekaj prinesli, od oblek, hrane, knjig, tudi denarja.

Kaj pa vnučki?

Deklica se je dobro vklopila, mlajši fant pa ne. Ko je bil star dve leti, je že lepo govoril. Ko pa je prišel v Slovenijo, pa je umolknil in do lanske zime ni spregovoril nič. Trenutno govori mešanico treh jezikov: malo angleščine, malo arabščine in tu in tam kakšno slovensko besedo. Sicer pa razume slovensko, vendar nič ne odgovarja. Vnučka pa razume slovensko in ji je tukaj tudi všeč.

Kaj se je zgodilo z vašo hišo v Sudanu?

V začetku smo pustili ključ od hiše pri sinovem prijatelju. Ta je s svojo družino tudi za nekaj časa prišel tja živet, saj je v v hiši bila voda in elektrika. Ko pa je streljanje postalo vse pogostejše, so šli živet v nek drug kraj. Ključ od hiše je potem pristal v rokah prijateljevega neporočenega brata. Tudi ta je živel nekaj časa tam, toda neko noč so neznanci vdrli v hišo, polomili vsa okna in steklena vrata in vse pokradli. Čez čas pa smo izvedeli, da se je v našo hišo vselila Hemetijeva vojska. V sosedovo hišo se je vselil glavni štab, v preostale hiše pa vojaški pomembneži in njihove družine. Ta okraj sedaj straži vojska in vanj ne sme nihče. Do danes je še tako.

Vas je česa še strah?

Naš strah je, da če bo redna vojska začela z bombardiranjem, potem bodo te hiše povsem uničene. V hiši smo pustili vse. Kar je najhuje, je to, da so tam ostali vsi spomini. Sploh ne vem, če je ostal kakšen album od mojih otrok, ko so bili še majhni. Vsega tega nisem mogla vzeti s seboj. V mojih omarah so bile tudi vse moje in hčerkine svečane obleke in čevlji. Januarja 2023, pred vojno, sem šla obiskat hči v Anglijo in tam kupila nekaj stvari za vnučke. Vse to je ostalo v hiši. Prepričana sem, da vsega tega ne bom nikoli več videla, saj so najbrž vse to pokradli že pri prvem vlomu. Po slikah sodeč, ki jih je posnel sosed, sem videla, kako vse leži po tleh, kako je vse potegnjeno ven iz omar.

Za čim vam je najbolj žal?

Vse to je ostalo v hiši. Prepričana sem, da vsega tega ne bom nikoli več videla.

Kot sem povedala, za mojimi spomini in za mojim sadnim drevjem. To me najbolj boli. Ne vem, če jih kdo zaliva. Moje mangovce, limone, larinče, mešanice med pomarančo in limono, moje cvetove. To me boli, ker se je zagotovo vse posušilo.

Situacija v Sudanu je torej še vedno resna, a ne?!

Zelo resna. Hemeti in Burhan še nista dovolj utrujena, da bi bila pripravljena iti na pogovore. Dejansko gre za bitko med dvema, ki se bojujeta za oblast. Burhan je bolesten, kar se tiče biti vodja, Hemeti pa bi rad dokazal, da lahko tudi njegovo pleme vodi Sudan. Oni sicer rečejo, da se borijo za demokracijo, ampak v imenu demokracije posiljujejo, kradejo, ubijejo, žive ljudi zakopljejo v pesek, kjer jim pustijo glavo zunaj in jih nato ustrelijo.

Še vedno upate, da se boste kdaj vrnili?

Rada bi se vrnila takoj, ko se bo vojna končala. Ne “takoj” med prvimi. Prvi bo najverjetneje šel sin. Ampak jaz bi se vrnila. Vseeno je za mano 48 let življenja in vsega. Čeprav me je domovina lepo sprejela in mi nudi veliko stvari, da dobro živim, je bilo tudi v Sudanu lepo. Zanima me tudi, kaj se je zgodilo s hišo, z našimi stvarmi. Je kaj ostalo ali nič? To moram videti, drugače ne bom mirna. Šele potem se bom lažje odločila ali se bom vrnila ali pa bom ostala tukaj.

Prvi del pogovora si lahko preberete na tej povezavi.