Otresimo se najbolj nevarne božične tradicije

Foto: Envato

Božični prazniki so verjetno edini prazniki v letu, ko se skoraj vse ustavi. Otroci so v pričakovanju daril in skupnih doživetij, starši pa si želimo ustvariti neko tradicijo, ki bo otrokom za vedno ostala v spominu. A prav v tem prizadevanju, da bi ustvarili nekaj posebnega in nepozabnega, se nam hitro zgodi, da bolj ko se trudimo, manj smo v resnici prisotni. Otroci pa ne potrebujejo popolnega božiča. Potrebujejo nas.

Tradicija ima pomen in vrednost, vendar ne za vsako ceno. Zato je ključna odločitev, kako preživeti praznike, da bomo res gradili odnos in ne zgolj nadaljevali navad, ki nam jemljejo čas, energijo in notranji mir.

Kaj so torej tiste navade, o katerih je vredno razmisliti?

1. Darila

V številnih družinah se božič vrti okoli daril. S tem nehote otroke učimo, da je sreča nekaj zunanjega, nekaj, kar pride zapakirano v škatli in zavito v darilni papir. Ponekod je darilo tudi vezano na sporočilo: “Darilo dobiš, ker si bil priden”. A vendar je sporočilo božiča drugačno. Največji dar ni bleščeč. Je preprost in položen v jasli. Tako tudi ljubezen ni nagrada, ki si jo moramo zaslužiti. Je dar.

Si želite, da bi vaš otrok ohranil v spominu na božične praznike: seznam daril, ki jih je prejel, ali pa občutek, da je bil viden in ljubljen?

2. Navidezni mir

Kolikokrat povozite sebe in prisostvujete navadam zgolj iz ljubega miru in pričakovanj sorodnikov oz. okolice? Ko se iz ‘tradicije’ udeležujete družinskih praznovanj in uresničujete pričakovanja drugih. Ko za ljubi mir zdržite do konca praznikov.

A otroci zaznajo vašo neiskrenost, potlačeno jezo in prisiljene nasmehe. Božič ni čas za igranje vlog, ampak za resničnost. Zato si priznajmo, da smo utrujeni, zaščitimo svojo družino in skrajšajmo obiske.

3. Popolnost

Ena od božičnih tradicij je pritisk, ki si ga ustvarjamo starši, še posebej mame. Vse mora biti lepo, vse mora biti pospravljeno, vse mora biti čisto, vse mora dišati po cimetu in čokoladi, vsi moramo biti veseli in prijazni in ne smemo pokazati utrujenosti.

Jezus ni prišel v popolno okolje. Prišel je v umazano in smrdečo štalo, v naročje preprostih in utrujenih staršev.

Neprecenljivo darilo za otroka je starš, ki se upa ustaviti, priznati svojo omejenost in prositi za pomoč. S tem mu pokaže, da vrednost človeka ne izhaja iz njegove produktivnosti, ampak iz odnosa.

4. Odsotnost Boga

Božič praznujemo skoraj vsi, verni in neverni. V potrošniški družbi pa božič hitro postane le nakupovalni projekt, dopust ali družabni dogodek. Otroci pa intuitivno čutijo, da je njegov pomen večji. Želijo vedeti, zakaj sploh praznujemo, kaj praznujemo in kje je naš vir upanja. Dovolj je že skupna molitev, blagoslov pred kosilom, prebiranje božične zgodbe, ogled živih jaslic ali obisk polnočnice.

5. Tradicija

Nekatere navade smo avtomatsko prevzeli za svoje, a se nismo nikoli vprašali, ali nam zares služijo na način, ki nam prinaša mir in zadovoljstvo. Lahko so to dolgi obiski, po katerih so otroci že povsem izčrpani, mi pa obležimo z glavobolom, lahko so to urniki, ki nam ne dopuščajo počitka, lahko so pričakovanja drugih, ki preglasijo potrebe naše družine.

Imate dovolj poguma, da izberete tisto, kar je najboljše za vas in to brez slabe vesti?

Tudi Jezus je pogosto odšel stran od množice. Ne zato, ker bi bil sebičen, ampak zato, ker je vedel, kdo je in kaj je njegovo poslanstvo. Naše poslanstvo je zagotoviti mir v lastni družini. Zato imamo kot starši dolžnost ustvariti varen prostor za otroke, nismo pa dolžni vsem ugoditi.

Bolečina, o kateri ne govorimo

Prazniki znajo v starših odpreti tudi posebne vrste rano. Ne ranijo nas nehvaležni ali razvajeni otroci, ampak razpetost med tem, kar čutimo, in tem, kar se od nas pričakuje. Je bolečina, ki se rodi v trenutkih, ko čutimo, da se naš otrok ne počuti v redu, a mu ne stopimo v bran.

• Ko ga silimo v naročje Božička ali Dedka Mraza, čeprav mu ni do tega. Mi pa si tako želimo krasnih fotografij, ki jih bomo lahko pokazali sorodnikom, prijateljem ali pa jih objavili na družbenih omrežjih. S tem pa otroka učimo, da njegovi občutki niso pomembni, da imajo odrasli pravico, da odločajo o njegovem telesu, ter da videz šteje več kot njegov občutek varnosti. Takšna ‘tradicija’ je v resnici prestopanje mej.
• Ko gremo na obiske samo zato, ker se tako spodobi in pričakuje od nas, pa čeprav so tam ljudje, ki otroka (ali nas) ne spoštujejo.
• Ko otroka kaznujemo ali sramotimo, ker ne izkazuje dovolj hvaležnosti za darilo, ki si ga niti ni želel. S tem mu sporočamo, da njegovi občutki niso pravi, in da je ljubezen pogojena z njegovim odzivom. Hvaležnost se ne rodi iz prisile. S tem ga le učimo igranja določene vloge.
• Ko od njega zahtevamo, da je ‘priden’, in mu prepovemo izražanje negativnih čustev. Otrok se tako nauči, da žalost in jeza nista dobrodošli, da mora svoja čustva skriti, in da je sprejemljiv za druge samo takrat, ko je vesel in zadovoljen.
• Ko ga silimo v objeme in poljube, da odrasli ne bi bili užaljeni. To je žal ena najbolj razširjenih in nevarnih praks. Otrok se uči, da mora ugajati odraslim, da nima pravice reči ne in da so čustva odraslih pomembnejša od njegovih občutkov.

Naj bo letošnji božič drugačen.

Namesto hitenja izberimo umirjenost.

Namesto ugajanja drugim dajmo prednost sebi in svoji družini.

Namesto popolnosti izberimo pristnost.

Naj bo letos največje darilo otrokom to, da se odpovemo vsaj eni tradiciji, ki nas izčrpava ali razvrednoti in jo zamenjamo s tistim, kar nas napolnjuje.

Ker božič ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje pa prisotne starše.