Oče in najstniški sin sta izgubila stik

Foto: Shutterstock

“Imam 13-letnega sina, s katerim imava že nekaj časa težaven odnos. Do svoje mame, moje žene, postaja precej zadirčen, nič ne naredi, kar mu reče, soba je zatohel »svinjak« … Zaradi vsega tega se mi zdi, da se doma samo še pregovarjamo in prepiramo ali pa je tišina. To me tudi precej moti. Tudi, ko sem sam z njim, si ne znava nič povedati. Po navadi ga peljem na trening, tistih 10 min samo gleda v telefon, na vsa moja vprašanja pa odgovori z »da« ali »ne« ali samo nekaj nerazločno zamrmra. Želel bi si kaj več kot to, pa ne vem, kje začeti. Nisem najbolj zgovoren človek, vsekakor pa nisem nekdo, ki se »samo dere« in ki si ne želi imeti normalnega odnosa s sinom. Kako ponovno najti stik z njim?

Najprej hvala za to vprašanje – verjamem, da si veliko očetov želi najti stik z najstniškim sinom, pa ne ve kako. Velik korak ste naredili že s tem, da ste si poleg hrepenenja po stiku priznali tudi nemoč, kako ga najti. Pogosto se – sploh očetje – na nemoč odzovemo z jezo, ki se sprevrže v sramotenje sina: »Kaj je s tabo! Samo prekladaš se po hiši. V roke se vzemi, če ne ne bo nič iz tebe!« in podobno. Na ta način delamo dvojno škodo: z žalitvami sinu uničujemo samozavest, občutek lastne vrednosti in iniciativnost, hkrati pa tudi sebe ropamo moči in odgovornosti v odnosu, saj vse preložimo na sina. V resnici pa ima oče tu večjo moč kot sin in možnost, da naredi korake v pravo smer.

Spremembe pri najstniku

Pri vašem sinu so se kot pri vsakem najstniku zgodile spremembe na ravni telesa in še posebej možganov, kar potegne za sabo cel kup posledic. Najstniški možgani so zaradi sprememb bolj občutljivi na vaše odzive kot otroški. Zato se najstniki hitreje vznemirijo, odreagirajo z jezo, bolj so občutljivi in težje kontrolirajo svoje odzive. Tu imamo odrasli prednost pred najstniki. Kje torej začeti?

Čustvena prisotnost

Morda je najbolj osnovni temelj vaša drža čustvene prisotnosti. To pomeni, da dajete na stran svoje ideje, kaj vse bi moralo biti z vašim sinom, in mu prisluhnete oz. poskusite začutiti, kdo je vaš sin in kaj se z njim dogaja. Bolj konkretno: ne silite ga z vprašanji, ker bo to verjetno doživel kot zasliševanje in vdiranje v intimo in se bo še bolj zaprl. Bolje bo, če ste pozorni na trenutke, ko se odpre, in se takrat vključite v pogovor (ne glede na to, kaj počnete). To je sicer lažje reči kot storiti, ker se to rado zgodi ob najbolj neprimernih trenutkih: ko se vam mudi v službo, zvečer, ko bi že vsi morali spat, ko ste sredi nekega dela. Kakorkoli, pomembno je, da ste čuječi in lovite take trenutke.

Koristilo vam bo lahko tudi, da poiščete svoje slike iz najstništva in skušate začutiti sebe kot najstnika – kaj vam je šlo na živce pri očetu, kaj ste od njega pogrešali, kako je sploh biti najstnik, ki je obremenjen s šolo, prijatelji, puncami, pa svojim telesom – in ki mu na koncu še starši težijo »s svojimi forami«. To vas bo senzibiliziralo, da boste lažje razumeli svojega sina.

Vi ste edini oče, ki ga ima, in v vsakem sinu je hrepenenje, da bi bil viden, slišan in predvsem potrjen s strani svojega očeta.

Fizična prisotnost preko dela in športa

Poleg čustvene je pomembna tudi fizična prisotnost – preprosto morata biti dovolj časa skupaj. Glede na to, da zase pravite, da niste najbolj zgovorni, je morda super iztočnica, da skupaj kaj delata. Lahko je to delo na vrtu, v delavnici, peka palačink, morda je to kino ali šport, skratka nekaj, kar veseli sina in vsaj malo tudi vas. Ne vem, kaj trenira vaš sin, a morda nekaj, kar lahko trenira z vami. Če ste lahko prisotni pri treningih sina, bodite. Morda lahko gresta skupaj pogledat kakšno tekmo.

Iz skupne aktivnosti lahko naredite tudi »mini projekt«, ko poveste sinu, da bi želeli preživeti en dan (popoldan) z njim na način, ki si sam želi (in je seveda tudi vam to ustreza). Morda vas bo sprva gledal nejeverno, a ob iskreni in odprti drži bo gotovo vesel priložnosti, da doživi nekaj zanimivega z očetom (npr. gre v zabaviščni park, na kakšen adrenalinski šport, v bolj zahtevne hribe, kampirat v divjino ali kaj čisto tretjega; naj bo tu vaš sin ustvarjalen). Kako se tega lotiti sem že pisal.

Predvsem je pri skupnem času pomembna potrpežljivost in odprtost. Med neko daljšo skupno aktivnostjo pogosto besede kar same stečejo. Pa tudi če ne stečejo, že sama skupna doživetja gradijo odnos.

Poslušanje je pomembnejše kot svetovanje

Ko se končno začne pogovor, je včasih težava staršev, da imamo toliko stvari za povedati in svetovati, da s tem zasujemo najstnika, ki se – tako kot polž – tega ustraši in spet zavleče v svojo varno hišico.

V najstništvu bomo najlažje ohranili otroka v pogovoru, če ga poslušamo in povzemamo, sprašujemo, izogibajmo pa se deljenja nasvetov in reševanja problemov. S tem nehote sporočamo najstniku, da ne zna reševati svojih težav in da ni zrel, česar najstniki ne želijo slišati.

Če že imamo kakšen nasvet, ga povejmo po možnosti preko svoje izkušnje. Preko izkušenj bomo za najstnika bolj avtentični, zato bodo naše besede vzeli bolj zares. Preko zgodb iz našega življenja pa nas otroci tudi bolje spoznavajo. Preko naših napak prepoznavajo, da smo tudi mi »samo ljudje, ki so se učili preko napak«, kar vnese v odnos ranljivost in zaupanje.

Vsak najstnik si želi biti uspešen in voditi svoje življenje, zato se lahko tudi odkrito pogovorita s sinom, kako mu lahko vi pomagate, da bo bolje speljal svoje obveznosti.

Trenirajte toleranco do negotovosti in zaupajte

Najstnikom je zelo pomembna tudi zasebnost. Skrivnosti so del najstništva in s spoštovanjem njegove meje (tj. da sam dozira, koliko in kdaj vam bo povedal) boste bolj verjetno pridobili zaupanje najstnika. To je včasih lažje reči kot storiti, saj s skrivnostmi pride tudi negotovost, ko se nam zdi, da ne poznamo več najstnika, kaj si želi, kakšne namene ima.

To je kar resen preizkus zaupanja za vsakega starša in vedno smo starši v dilemi, koliko prepuščati najstniku njegovo pot, koliko pa ga skušati usmerjati. Eden od pomoči je prav gotovo odnos: če vam sin govori, da mu težite, ali pa se zapira pred vami, potem se začnite gristi v jezik. Sin bo namreč v vsakem primeru šel svojo pot in če bo pri tem prekinil vajin odnos, boste vedeli še manj o tem, kaj se z njim dogaja.

Drugi ključ za presojo, koliko se je smiselno vtikati, pa je pravilo, da ima najstnik toliko svobode, kolikor jo zmore odgovorno upravljati. Torej je lahko popoldne v sobi in počne »svoje stvari«, če ima narejeno domačno nalogo, se je naučil snov in naredil gospodinjska opravila oz. druge zadolžitve, ki jih ima. Če tega ne zmore sam, mu boste pomagali upravljati njegov čas.

A končni cilj ni teženje, ampak pomoč. Vsak najstnik si želi biti uspešen in voditi svoje življenje, zato se lahko tudi odkrito pogovorita s sinom, kako mu lahko vi pomagate, da bo bolje speljal svoje obveznosti.

Trenirajte toleranco do sprememb in eksperimentov

Najstništvo je tudi čas preizkušanja in sprememb. Spreminja se glasba, ki jo poslušajo, obleke, ki jih nosijo, včasih tudi se tudi prijateljstva menjajo … skratka, iskanje svoje identitete se dogaja preko preizkušanja. Pri tem znajo iti včasih do skrajnih meja (morda tudi nalašč, da preverijo naš odziv), zato je pomembno, da pri sebi razčistimo, kaj nam je ključno: najstnikova »spodobna garderoba« ali odnos. To ne pomeni, da se moramo z vsem strinjati, ampak premišljeno izbiramo »bitke«.

Kaj, ko se ne strinjate

Tudi ko ste prepoznali neko vedenje kot problematično, ni vseeno, kako se soočite s tem. Smiselno je, da najprej preverite, kako resen je glede tega (navsezadnje morda le preverja, kako se boste odzvali na provokacijo). Preko vprašanj in izkušenj pomagajte najstniku, da razmisli o posledicah svojih dejanj (npr. če se vam zdi strgano oblačilo neprimerno za nek dogodek, ga lahko vprašate, kako se mu zdi, kako se bo okolica odzvala na to, kako se bo sam počutil, če bo edini strgan, kakšno sporočilo daje s tem, lahko tudi podelite kakšno svojo zadrego z neprimernimi oblačili ipd.).

A tudi če bo na koncu vztrajal pri svojem, se je dobro spomniti, da je sprejemanje njegovih eksperimentov tudi posredno sprejemanje njega. In da so pogosto neka vedenja v resnici eksperimenti, ki – brez našega posredovanja – hitro grejo v pozabo (oz.  se po drugi strani ohranjajo prav zaradi našega nerganja).

Najstnikova soba – vir konfliktov

Pogosto se bitke bijejo tudi glede sobe (in tudi vi omenjate težave s sinovo sobo). Soba pogosto predstavlja za najstnika simbol njegove intime in identitete (in včasih je kaos sobe pravi odraz njegove notranjosti). Tu je smiselno, da se najprej z ženo uskladita med sabo, nato pa še z najstnikom, kakšna bodo pravila glede njegove sobe. Kako je glede vstopanja v sobo (ali se potrka ali ne), kako je glede pospravljanja (kdo jo lahko pospravlja oz. ali jo lahko pospravlja mama; kaj, če je nihče ne pospravlja), kako je glede prinašanja čistih oblačil in odnašanja umazanih ipd.

Rešitve so različne, ključno pa je, da se vsi strinjate glede osnovnih pravil in jih spoštujete. Pa imejte v mislih, da je končni cilj, da se najstnik uči odgovornosti in največji učitelji so naravne posledice (npr. če ne bom dajal umazanih oblačil v koš za perilo, bo enkrat zmanjkalo oblačil; če ne bom imel pospravljeno, ne bom našel stvari).

Namesto zaključka

Vi ste edini oče, ki ga ima, in v vsakem sinu je hrepenenje, da bi bil viden, slišan in predvsem potrjen s strani svojega očeta. Ker ima vajin odnos že zgodovino nekih konfliktov, morda to hrepenenje ni takoj očitno, a velja vztrajati v odprtosti in zanimanju za vašega sina. Morda vam pri tem lahko pomaga tudi naša delavnica. V vsakem primeru vam želim, da boste uspeli vzpostaviti pristen odnos s sinom.